Kljub temu, da je Janez Janša ta hip politično oslabljen in da se v njegovi stranki krepijo kritični glasovi, to še zdaleč ne pomeni, da je z njim konec. Da se nad tem naslajajo na levici, je normalno, četudi ni čisto logično. Kajti če pade Janša, je konec levičarske mitologije o fašizmu in janšizmu. Še bolj pa je nenavadno, da h križanju Janeza Janše pozivajo katoliški skavti iz NSi, ki lahko predsedniku SDS očitajo vse drugo razen nenačelnosti. Zelo verjetno bo Janša to bitko preživel brez večjih prask, česar za njegove krščansko-demokratske "zaveznike" v opoziciji ne bi mogel reči. Nova Slovenija je namreč v opoziciji obsojena na mešetarjenje z vladajočimi svobodnjaki, s katerimi si javno ne bo upala paktirati, zato bo sedela na dveh stolih in na naslednjih volitvah po možnosti spet izpadla iz parlamenta. Večjega zadoščenja si Janša ne bi mogel želeti, kajne?
Pred kratkim me je veleposlaništvo ene izmed držav t.i. jedrne Evrope povabilo na kosilo. Ko sem prišel v rezidenco, je bil tam že novinar Dnevnika, čez nekaj minut je prišla še kolegica z nacionalke. Formalni razlog za neformalno druženje na kosilu so bile sicer predsedniške volitve, torej konec mandata Boruta Pahorja in prihod njegove naslednice Nataše P. Musar. Seveda smo govorili tudi o medijih, novinarjih in politiki, zlasti v luči prihajajočih treh referendumov, ki so bili kak teden kasneje.
Držim se pravila, da ni pomembno, kdo je kaj rekel, pač pa razkrivam zgolj vsebinski del. Veleposlanica je bila, to sem ugotovil že po nekaj minutah, pomanjkljivo seznanjena z razmerami v Sloveniji, posebej kar se medijev in politike tiče. To je moč deloma opravičiti tudi s tem, da je v Ljubljano prišla pred nekaj tedni, akreditive je predsedniku predala šele na začetku oktobra. Glede na javno dostopni curriculum vitae omenjene gospe je to tudi njen prvi veleposlaniški položaj.
A vrnimo se h kosilu. Ves čas sem imel občutek, da prisotni od mene pričakujejo nekakšno kritično polemiko, nestrinjanje oziroma drugačne poglede. Ne morem reči, da jih nisem imel, vendar sem bil tisti dan zaradi nekih drugih stvari precej slabe volje in redkobeseden, zato sem v glavnem poslušal pogovor, ki se je nenormalno dolgo vrtel okoli ene in iste osebe. Pričakoval bi, da bomo večinoma govorili o Robertu Golobu, Pahorju ali novi predsednici. Vendar ni bilo čisto tako. Zaradi tega sem v drugem delu kosila prisotne začudeno vprašal, zakaj se vendarle že skoraj ves čas pogovarjamo o Janezu Janši. Vprašanje jih je spravilo v manjšo zadrego. Dejansko se mi je zdelo neverjetno, koliko energije, besed in analiz se je vrtelo zgolj in samo okoli tega človeka.
Je Janša res alfa in omega slovenske politike?
Naj zdaj preskočim v nekoliko širši aspekt, ki se nanaša na dolžino posameznih funkcij, pa naj gre za politiko, gospodarstvo ali - konec koncev - medije. Ta del mojega komentarja bo izjemoma tudi nekoliko bolj oseben. Morda ste opazili, da od 1. oktobra nisem več odgovorni urednik portala+. Po več kot osmih letih se mi je zdelo prav, da mesto prepustim nekomu drugemu, sam pa ostanem del ekipe, vendar z drugimi, novimi odgovornostmi in zadolžitvami. Vsekakor bom imel zdaj več časa za pisanje in tudi "posebne novinarske projekte". Na mojo odločitev, da se poslovim z uredniškega položaja, so pomembno vplivali tudi osebni razlogi, med njimi zagotovo kronične težave z zdravjem.
Po tej digresiji se vračam k vprašanju trajanja oziroma dolžine neke funkcije; nekoč mi je nek ugleden, danes že pokojni politik, dejal nekako tako: Dva mandata sta normalna, trije so še sprejemljvi, štirje že neokusni, vse, kar je več, pa ni več demokracija. Koliko slovenskih politikov na nacionalni, predvsem pa lokalni ravni se tega drži? Koliko županov, je na svojih stočkih že 16, 20 ali celo 24 let? Preveč!
In če zdaj preskočimo na nekoliko širši akspekt, ki je dobil pospešek v dneh po treh referendumih, na katerih je t.i. desnica doživela še enega v vrsti porazov, četudi pričakovega (nihče namreč ljudem ne pove, da desnica ni imela niti najmanjših možnosti za zmago), potem ostajajo ključna vprašanja pravzaprav ena in ista oziroma se vrtijo okoli ene in iste osebe:
Zakaj se vsi tako ukvarjajo z Janezom Janšo?
Ali je demokracija v Sloveniji odvisna od njega?
Ali je JJ večino časa na oblasti in potemtakem predstavlja problem za demokracijo, pravo državo ali človekove pravice?
Je Janša sploh demokrat?
Zakaj še kar vztraja, zakaj ne odneha, se upokoji?
Zakaj preprosto ne gre domov?
Janez Janša seveda ni admiral Branko Mamula, da bi šel domov, mi pa nismo Mladina, da bi ga v imenu ljudstva odstavljali. Če spoštujemo pravila igre, potem moramo sprejeti dejstvo, da lahko Janšo domov pošljejo samo tisti, ki so ga izvolili za predsednika. Gre torej za interno strankarsko odločitev SDS. Če si res tako zelo želite njegove zamenjave, potem se včlanite v SDS in začnite rušiti njegovo avtoriteto od znotraj.
Kaj je pravzaprav problem Janeza Janše? Da je od leta 1988 nepogrešljivi del domače politike in zadnjih trideset let edini pravi antipod Milanu Kučanu, brez katerega si težko predstavljamo politični jin-jang v Sloveniji. Seveda je tu precej poenostavitev; medtem ko je Janša na desnici vseeno suveren in načeloma nikomur ne polaga računov (celo kardinalu Rodetu ne), je na levici Kučan po hierarhiji vseeno podrejen Janezu Zemljariču, ki sicer zaradi visoke starosti počasi ugaša, vendar je še vedno patriarh nekega sistema. In ta sistem bi bil v hudih težavah, če bi Janša nekega dne kapituliral. Izginil. Se ukinil kot osrednja politična figura t.i. desnice.
Kaj bi se zgodilo, če Janše ne bi bilo več? Celotna levica, zgrajena na nezdravih, gnilih temeljih nekdanjega političnega sistema, obveščevalnih služb (beri: Udbe) in tranzicijske privatizacije, bi se znašla pred največjim izzivom v svoji moderni zgodovini: kako ljudstvo prepričati, da si levica zasluži biti na oblasti, če pa je osrednji bav-bav njenega politično-ideološkega marketinga izginil? Vas zanima, kako? Težko. Brez Janše se ta strukura sesuje kot hišica iz kart.
Zaradi tega lahko na aktualno razgrajanje na desnici, kjer zlasti tisti, ki na volitvah niso dosegli več kot nekaj odstotkov, po zgledu Sončnega kralja, a z nekajdnevno zamudo, papagajsko pozivajo Janšo, naj se politično upokoji, gledamo z mešanimi občutki. Je že res, da je JJ skoraj 30 let na čelu svoje stranke, je že res, da je v zadnjih dveh letih izgubil vse bitke, ampak kot rečeno - o njegovi nadaljnji usodi na čelu SDS se bodo odločali zgolj in samo znotraj te stranke. Kajti skoraj zagotovo Janša nikoli več ne bo premier, zato je njegova usoda pravzaprav odvisna od tega, koga bo stranka sposobna prepoznati kot kandidata za bodočega premierja. Bi bil to lahko Anže Logar ali nekdo tretji, je ta trenutek relativno nepomembno. Bolj pomemben je strateški razmislek: Golobova vlada bo verjetno zdržala ves mandat (s tiho podporo NSi zagotovo), vprašanje pa je, če bodo svobodnjaki leta 2026 še uživali takšno podporo kot doslej. Po mojem ne.
Janša ima ponovno v rokah vse niti. Če ostane, lahko metodično in taktično sesuva vladno koalicijo in jih do pomladi 2026 spravi na rob živčnega zloma. Če gre, jih postavi v položaj, ko svobodnjaki in njihovi sateliti ne imeli več izgovorov iz repertuarja cenene demagogije, češ da se borijo proti janšizmu, ampak se bodo morali dokazati s konkretnimi dosežki. Kar ne bo ravno enostavno glede na globalno ekonomsko in geopolitično situacijo.
Janša je torej kot samomorilski bombaš. Če ne naredi nič, vzbuja strahopoštovanje in paniko. Če pa se razstreli, bodo šli skupaj z njim k vragu tudi vsi njegovi politični nasprotniki, vključno z globoko državo ...