Leta 2017 so plačanci ruske paravojaške Skupine Wagner v Siriji z macolo do smrti pretepli domačina, ki je poskušal dezertirati iz vojske Bašarja al Asada. Nato so njegovo iznakaženo truplo še obglavili, mu odsekali roke, ga polili z bencinom in zažgali (vir). Zverinsko početje so posneli in videoposnetki so nato zaokrožili po družbenih omrežjih. Storilce iz videov so sicer ruski raziskovalni novinarji uspeli identificirali (eden od njih se je po vrnitvi iz Sirije ukvarjal s poučevanjem ruskih šolarjev o patriotizmu) (vir), vendar ruske oblasti kljub zbranemu dokaznemu gradivu proti njim niso sprožile nobenih kazenskih postopkov. Še več: posnetek pretepa sirskega nesrečnika z macolo je postal viralen, podoba Wagnerjevega plačanca z macolo v roki pa je danes prepoznavni znak te paravojaške organizacije in obvezni sestavni del njene ikonografije. Zdi se, da je bilo to dejanje v ruski javnosti na splošno deležno manj obsojanja kot pa odobravanja. 

12. novembra 2022 je nato Skupina Wagner na družbenem omrežju Telegram objavila video, v katerem so z macolo "justificirali" tudi enega svojih (vir). Tudi ta video je v Rusiji takoj postal viralen in tudi za ta umor ne gre pričakovati, da bo zaradi njega v Rusiji kdor koli kazensko preganjan. Šlo je za izvensodno usmrtitev Jevgenija Nužina, enega tistih zapornikov, ki jih je ruski oligarh Jevgenij Prigožin (letnik 1961) od poletja nanovačil po ruskih zaporih in jih pošiljal v Ukrajino kot topovsko hrano. Pridobival jih je z obljubo, ki je bila mamljiva za številne obsojene morilce: če jim uspe na bojišču preživeti šest mesecev, postanejo svobodni ne glede na zločine, zaradi katerih so bili obsojeni na dolgoletne zaporne kazni.

Nužin je kmalu po prihodu na fronto dezertiral, toda Skupina Wagner ga je ujela in nato javno objavila videoposnetek njegove grozljive usmrtitve, da bi z njim drugim zapornikom v svojih vrstah poslala sporočilo, da se jim ne splača dezertirati. Prigožin se je na objavljeni video odzval z odobravanjem (vir). Ruska novinarka in aktivistka za človekove pravice Olga Romanova je sicer izjavila, da Nužin ni osamljen primer, temveč da naj bi Skupina Wagner do sredine novembra izvensodno eksekutirala že vsaj 40 svojih ljudi, in da je do takrat rekrutirala že okrog 35.000 zapornikov (vir). Po nekaterih pričevanjih pri Wagnerju zdaj po ruskih zaporih naj ne bi zbirali več le prostovoljcev, temveč naj bi poskušali zapornike tudi na ta ali oni način prisiliti v podpis pogodbe, da bi jih nato lahko poslali na fronto v Ukrajino (vir).

Kriminalec, ki postane kuhar

O ruskem oligarhu Jevgeniju Prigožinu je znano, da je že kot najstnik zavil na kriva pota in je bil leta 1979 v rodnem Sankt Peterburgu zaradi kraje prvič obsojen na pogojno kazen, leta 1981 pa je bil zaradi različnih kaznivih dejanj obsojen na skupaj 13 let zapora. S čim si je prislužil to zaporno kazen? Leta 1980 je bodisi na lastno pest ali kot član kriminalne tolpe izvedel serijo vlomov v zasebna stanovanja; ropal je samske ženske, pri čemer jih je onesposabljal tako, da jih je lastnoročno davil, dokler niso omedlele; poleg tega je mladoletnike napijal z alkoholom ter jih napeljeval h kaznivim dejanjem (vir).

Ko se je leta 1990 po predhodni pomilostitvi vrnil na prostost, se je podal v poslovne vode. Začel je s prodajo hot dogov na stojnici, nato pa ga je neki nekdanji sošolec postavil za vodjo prve verige zasebnih živilskih trgovin v Sankt Peterburgu. Ko je posel z živilskimi trgovinami čez nekaj let začel pešati, se je Prigožin leta 1995 s prijateljem lotil odprtja prve restavracije, čez dve leti pa še druge. Ta druga restavracija, New Island, je med mestno elito v takratnem Sankt Peterburgu postala hit. Bila je všeč tudi Vladimirju Putinu, ki je nato spomladi 2000 v njej sklenil obedovati z japonskim ministrskim predsednikom Joširom Morijem, poleti 2001 s francoskim predsednikom Jacquesom Chiracom, spomladi 2002 pa z ameriškim predsednikom Georgeem Bushem. Ob takšnih priložnostih je Prigožin visokim gostom vedno osebno stregel* ter se na ta način uspel zbližati s Putinom, s katerim sta se značajsko ujela.

Jevgenij Prigožin v časih, ko je bil "kuhar" in je osebno stregel Putinu in njegovim visokim gostom ...

Prigožinu je posel z restavracijami in cateringom cvetel. Pri strežbi svojih elitnih strank je bil tako uspešen, da je maja 2008 uspel skleniti pogodbo za strežbo gostov na predsedniški inavguraciji Dimitrija Medvedjeva. Tako si je tudi v Kremlju ustvaril ime in postal Putinov zaupnik. Kot takšen se je zdaj lahko svobodno ukvarjal tudi z nezakonitimi posli, brez strahu pred kazenskim pregonom. Leta 2010 se je lotil velikopotezne oskrbe šol s prehrano, najprej v Sankt Peterburgu, nato v Moskvi. Toda vse to je bil drobiž v primerjavi s poslom oskrbe ruske vojske s prehrano, ki ga je uspel skleniti kmalu za tem (vir). Z leti je vzpostavil široko razvejano hobotnico podjetij, preko katerih je prevzemal razna lukrativna javna naročila ministrstva za obrambo, dobival dodatne posle z rusko vojsko itd. (vir). Tako je Prigožin, ki se ga je prijel vzdevek Putinov kuhar, postal milijarder. Toda eno nenapisanih pravil Putinove Rusije se glasi, da so tisti, ki jih država zasipa z denarjem, dolžni Putinu politično pomagati.

Sanktpeterburška tovarna trolov

Ruski opozicijski voditelj Aleksej Navalni je za Putinovega kuharja iznašel nek drug vzdevek: Putinov trol. Leta 2013 so namreč ruski novinarji odkrili, da je Prigožin tudi lastnik zloglasne tovarne trolov v Sankt Peterburgu. Gre za podjetje z uradnim imenom Agencija za internetne raziskave, ki se ukvarja s spletno propagando in manipuliranjem javnega mnenja. Znotraj Rusije od samega začetka ustvarja stalen dotok proputinovske in protizahodne spletne propagande, v tujini pa razširja dezinformacije, pri čemer so bile njene prve tarče Ukrajina in nekatere države Evropske unije. Predvsem pa si ta agencija ves čas prizadeva v ZDA povečati delitve med Američani ter sejati med njimi dvom in nezaupanje v demokracijo.

Njen najodmevnejši projekt do zdaj je bilo vmešavanje v ameriško predsedniško kampanjo leta 2016, kjer so potrošili milijone dolarjev, da bi na eni strani sistematično promovirali Donalda Trumpa in na drugi spodkopavali kandidaturo Hillary Clinton, s katero Putin nikoli ni našel prave kemije. V sanktpeterburški tovarni trolov se je med to ameriško predsedniško kampanjo na stotine Rusov nenehno ukvarjalo z manipuliranjem javnega mnenja na ameriških družbenih omrežjih, objavljanjem predvolilnih spletnih oglasov, organiziranjem in koordiniranjem političnih shodov po raznih ameriških zveznih državah, demotiviranjem pripadnikov manjšin za udeležbo na volitvah, spodbujanjem potencialnih volivcev Hillary Clinton, da naj raje glasujejo za tretjega kandidata itd.

Konec maja 2016 so si troli iz Oligna celo privoščili majhno interno šalo, ko so angažirali nekega Američana, da je pred Belo hišo v Washingtonu poziral s transparentom z nenavadnim napisom Happy 55th Birthday Dear Boss. Američan s transparentom seveda ni mogel vedeti, da je bil napis namenjen Prigožinu, ki je ravno tiste dni praznoval svoj 55. rojstni dan (vir). Ruski troli so se nato vmešavali tudi v ameriške volitve leta 2018 (vir), v Franciji pa so si tega leta s širjenjem lažnih novic prizadevali dodatno razpihovati nemire ob nastopu gibanja rumenih jopičev (vir). Za vmešavanje v ameriško predsedniško kampanjo leta 2020 pa so se že posluževali tudi storitev zunanjih izvajalcev: tovarn trolov v Gani in Nigeriji (vir).

Kuhar stopi iz sence 

Jevgenij Prigožin se je v zvezi s Skupino Wagner šele septembra 2022 nehal iti skrivalnice in prvič javno priznal, da jo je ustanovil leta 2014 (vir); pred tem je namreč to tajil in sodno preganjal novinarje, ki so o tem poročali. 4. novembra letos pa je Skupina Wagner odprla tudi svoj prvi uradni sedež v Sankt Peterburgu. Pri ustanovitvi Skupine Wagner je Prigožin sodeloval z Dmitrijem Utkinom (1970), nekdanjim podpolkovnikom ruskih specialnih enot GRU, ki je znan kot goreč oboževalec Hitlerja in nacistične Nemčije, kar izpričuje tudi s svojimi nacističnimi tetovažami. (vir).

Skupina Wagner je bila ustanovljena, da bi vojaško podpirala ruske interese po svetu; njeni plačanci se danes bojujejo v številnih državah, v katerih Rusija uradno vojaško ni navzoča. Toda v Rusiji je obstoj zasebnih vojsk uradno prepovedan, kar pomeni, da Skupina Wagner v resnici formalno deluje onstran zakona in pravno gledano niti ne obstaja. Zaradi nejasnega formalnega statusa Skupine Wagner je tudi tako rekoč nemogoče kogar koli klicati na odgovornost za številne grobe kršitve človekovih pravic in vojne zločine, ki gredo na njen račun. Če vprašate o njej Kremelj, bo ta zanikal kakršno koli povezavo z njo, čeprav jo nekateri označujejo za de facto zasebno vojsko Vladimirja Putina (vir). Glede na bližino Skupine Wagner ruski politični eliti in načine, na katere jo Kremelj uporablja kot neposreden instrument svoje zunanje politike, bi bilo Skupino Wagner mogoče celo ustrezneje uvrščati med kvazi državne akterje in ne med t.i. zasebna vojaška podjetja. 

Skupina Wagner razen v Ukrajini in Siriji deluje tudi v Venezueli in Afriki.

Ameriški strokovnjak za varnostna vprašanja Christopher Faulkner je junija 2022 v reviji CTC Sentinel zapisal, da je Skupina Wagner po eni strani neločljivo povezana z zapletenim omrežjem poslovnih subjektov in navideznih podjetij, ki so del Prigožinovega poslovnega imperija, hkrati pa je tudi zelo prepletena z enako zapleteno mrežo ruskih vladnih subjektov (vir).

Vojaške usluge Skupine Wagner se pogosto ponuja v zameno za pravice do izkoriščanja rudnih bogastev. Tako so Prigožinova podjetja lahko začela izkoriščati recimo naftna in plinska polja v Siriji, rudnike zlata v Sudanu ali pa zlata in diamantov v Centralnoafriški republiki. Skupina Wagner je sploh posebej dejavna v Afriki, kjer si je Kremelj v minulem desetletju z njeno pomočjo v kolonialni maniri aktivno prizadeval okrepiti svoj politični vpliv in dostop do rudnih bogastev. Od leta 2016 so bili Wagnerjevi plačanci dejavni v vsaj 18 afriških državah: v Libiji, Maliju, Centralnoafriški republiki, Sudanu, Mozambiku in drugje (vir). Po besedah Christopherja Faulknerja predstavlja dejavnost Skupine Wagner v Afriki resno grožnjo za varnost in stabilnost afriških držav, kot tudi za tamkajšnje strateške interese Zahoda.

Wagnerjanci v Rusiji niso edini ...

Skupina Wagner je sicer največja, ne pa tudi edina ruska paravojaška skupina, ki se danes bori v vojni v Ukrajini. Tu je še recimo paravojaška skupina Redut, ki je pod nadzorom ruskega ministrstva za obrambo (vir), pa neonacistična paravojaška skupina Rusič, ki je v navezi s Skupino Wagner. Ustanovitelj in voditelj skupine Rusič je sanktpeterburški neonacist Aleksej Milčakov (1991). Prvič je opozoril nase leta 2011, ko je na internet naložil video, na katerem je zaklal in obglavil pasjega mladiča ter nato jedel njegovo meso. S tem videom je v Rusiji postal nekakšna nišna mikrozvezda. Ko se je leta 2014 začela vojna v Ukrajini, je zbral svoje somišljenike, ustanovil skupino Rusič in z njimi odšel v Donbas, da bi se boril za Rusijo. Na spodnjem videoposnetku, ki je nastal iz leta 2020, se odkrito priznava za nacista.

Ustanovitelj skupine Rusič je sanktpeterburški neonacist Aleksej Milčakov.

Primera Dmitrija Utkina in Alekseja Milčakova ponazarjata, kako je Putinov režim zelo toleranten do dejanskega ruskega nacizma in ga zlahka vključi v svoje strukture, hkrati pa besedo "nacizem" uporablja kot evfemizem za neposlušnost: vsi Nerusi, ki želijo ohraniti svojo kulturo oziroma samostojnost in se upirajo Moskvi, so nacisti. Zgornji videoposnetek je odlomek iz intervjuja, ki ga je imel Milčakov z ruskim nacionalistom Egorjem Prosvirninom (1986–2021), ustanoviteljem in glavnim urednikom ruske spletne publikacije Sputnik i Pogrom (vir). Prosvirnin je ta medij ustanovil leta 2012, pet let kasneje pa je Roskomnadzor njegovo spletno stran blokiral; od leta 2018 na njej ni več novih objav, toda še vedno ostaja dostopna. Prosvirnin je konec decembra 2021 omahnil v smrt skozi okno svojega moskovskega stanovanja, Sputnik i Pogrom pa danes še naprej živi kot kanal na družbenem omrežju Telegram. Nedvomno je bil Sputnik i Pogrom pod Prosvirninom najpomembnejši ruski nacionalistični medij, ki je odigral pomembno vlogo pri oblikovanju ruske ideologije za vojno v Ukrajini (vir).

Na Zahodu je sicer tako rekoč nepoznan in zahodni mediji ga komaj kaj omenjajo. Toda kulturni vpliv Sputnika i Pogroma v Rusiji naj bi bil ogromen. Egor Prosvirnin je bil integralni del moskovskega političnega in medijskega establišmenta. Poznal se je z mnogimi in mnogi so poznali njega. Toda danes marsikomu, ki želi pred Zahodom veljati za alternativo Putinovemu režimu, hodi v napoto, da bi se ga kakor koli povezovalo s Prosvirninovim imenom in njegovim nacionalističnim Sputnikom i Pogromom. In tem ljudem je razumljivo v interesu, da se o Sputniku i Pogromu govori čim manj. Med navdušenimi bralci Sputnika i Pogroma so bila recimo tudi takšna imena, kot je vplivni liberalni ekonomist Anatolij Čubajs (1955), ki je v devetdesetih letih v Rusiji izpeljal privatizacijo (vir). Blokado spletne strani Sputnika i Pogroma leta 2017 pa je javno obžaloval tudi Vladimir Žirinovski (1946–2022), vodja Liberalno-demokratske stranke Rusije (vir).

Nacionalizem je namreč v Rusiji skupen tako putinistom kot tudi liberalni opoziciji.

Ruska elita in kriminalno podzemlje

Glede na dolgoletne osebne izkušnje je Prigožinu gotovo blizu t.i. ruska zaporniška kultura in način razmišljanja v ruskem kriminalnem podzemlju. Toda ne samo njemu. Tatarski novinar Kamil Galeev izpostavlja, da je ta način razmišljanja in vedenja danes blizu skoraj celotni ruski vladajoči eliti, saj imajo številni njeni pripadniki osebne izkušnje s poslovanjem z mafijo, v nekaterih primerih pa celo sami izhajajo iz vrst organiziranih kriminalnih združb (vir). Celo sam Vladimir Putin, ko je bil še zaposlen v mestni hiši v Sankt Peterburgu, je recimo veliko posloval z razvpitim mafijskim botrom Aslanom Usoyanom (1937–2013) (vir).

Javnega diskurza, družbeno-politične hierarhije in gospodarstva sodobne Rusije preprosto ni mogoče razumeti, če ne upoštevate globokega vpliva zaporniške mentalitete na delovanje ruske družbe. Primer vpliva zaporniške kulture na ruski javni diskurz je po Galeevih besedah recimo izjava ruskega zunanjega ministra Sergeja Lavrova marca letos za rusko državno tiskovno agencijo (TASS), v kateri je ta takratna mnenja francoskih politikov o Rusiji komentiral, da se Francozi radi petelinijo, ker da je petelin pač njihov nacionalni simbol (vir). Zaradi nepoznavanja ruskega kulturnega konteksta so v tujini takrat povsem preslišali, kako žaljivi namig si je pravzaprav s to izjavo privoščil Lavrov na francoski račun. V ruščini ima namreč beseda petelin (petuh) več pomenov in eden od njih se nanaša na t.i. zaporniške peteline.

Ruska javnost pa je vsekakor razumela to Lavrovovo aluzijo (vir). Za kaj pravzaprav gre? V družbeni strukturi in dinamiki ruskih zaporov najnižji položaj v hierarhiji zasedajo izobčenci, parije, ki jim pravijo "petelini". Ti v zaporu opravljajo najbolj umazana fizična dela, so pogosto prisiljeni spati kar na straniščnih tleh in se jih drugi ne smejo dotikati, razen če se jih odločijo bodisi posiliti ali pretepsti. Posiljevanje t.i. petelinov s strani drugih zapornikov je v ruskih zaporih redna praksa. Pri ruskem medijskem portalu 72.ru so nedavno Jevgeniju Prigožinu zastavili novinarsko vprašanje, zakaj v Skupino Wagner iz ruskih zaporov ne rekrutira tudi "petelinov", 16. novembra pa so nato objavili njegov odgovor, da je to najnižjo kasto zapornikov zaradi njihovega statusa nedotakljivih izobčencev nemogoče uporabljati v istih bojnih enotah z drugimi zaporniki, da pa namerava iz njih sestaviti posebno "petelinsko divizijo", kot se je izrazil (vir). Ob takšnih izjavah se sicer kar same ponujajo asociacije na notoričnega nacista Oskarja Dirlewangerja (1895–1945) in njegovo Waffen-SS brigado, ki je bila enako sestavljena iz obsojenih kriminalcev in je bila znana po številnih vojnih zločinih. 

Toda v zadnjih dneh je zgodba s Prigožinom, ruskim kriminalnim podzemljem in zaporniškimi petelini doživela nepričakovani zasuk. Na družbenih omrežjih sta s svojimi izjavami ločeno nastopila dva znana kriminalca, ki sicer uživata znotraj ruskega kriminalnega podzemlja visok status. Eden od njiju je Prigožina osebno ponižal na tako rekoč najhujši možni način, ko mu je javno očital, da je v času, ko je prestajal kazen v sanktpeterburškem zaporu, tudi on imel status petelina (vir). Oba pa v svojih izjavah izrecno odvračata zapornike od tega, da bi se pridružili Skupini Wagner, ker da je to nečastno. Nekateri v tem nepričakovanem političnem nastopu ruskega kriminalnega podzemlja vidijo prstni odtis obrambnega ministra Sergeja Šojguja, ki je v zadnjem času v vse večjem konfliktu s Prigožinom in ki ga moti naraščajoči vpliv Skupine Wagner znotraj oboroženih sil Ruske federacije.

_______________

* Zdi se skoraj nemogoče, da varnostne službe zahodnih državnikov, ki jim je Prigožin osebno stregel, niso bile sposobne priti do informacij, s kom imajo pravzaprav opravka in da je njihovim varovancem v bistvu stregel obsojeni kriminalec ...