V Sloveniji je novica odmevala predvsem zaradi malce presenetljivega ravnanja naših levosredinskih evroposlancev. Za razliko od desnosredinskih, ki so deklaracijo podprli, sta se dva vzdržala, dva pa se niti nista potrudila glasovati. Dr. Milan Brglez je svoj vzdržani glas jasno opravičil s tem, da za resolucijo ni bilo podlage v mednarodnem pravu in k temu dodal bojazen, da se z njo in hudo obtožbo Rusije zmanjšujejo možnosti za mirovna pogajanja, saj se s teroristi ne pogaja. Pojasnjevanja drugih treh (Nemec, Joveva, dr. Grošelj) so bila nedorečena.

Z definicijo in kriminalizacijo terorizma, čeprav ga praktično vsi obsojajo, so v mednarodnem pravu dejansko težave. Veliko je še neurejenih praznin. Tudi še ni jasne mednarodnopravne definicije terorizma. Kar je za ene terorizem, je za druge boj za svobodo. Skupno dosedanjim poskusom definicije pa vendarle je, da je pod terorizmom razumeti kriminalna dejanja, katerih namen je povzročiti smrt ali hudo telesno poškodbo civilistov oziroma neborcev in jih ustrahovati, povzročiti ekstremen strah, ali prisiliti vlado ali mednarodno organizacijo, da nekaj stori ali opusti. Podobno kot  z mednarodnim pravom je tudi s pravom Evropske unije.

EU dejansko nima pravno urejenega mehanizma, po katerem bi se lahko neko državo označilo za državo, ki promovira terorizem, in se jo uvrstilo na takšno listo z vsemi pravnimi posledicami. Takšen mehanizem imajo ZDA in na njihovi listi se zaenkrat kot države, ki podpirajo terorizem, nahajajo Iran, Kuba, Sirija in Severna Koreja. S strani ZDA so posledično deležne določenih sankcij oziroma omejitev in podobno velja za države in posameznike, ki na določenih področjih sodelujejo z omenjenimi državami. Velja dodati, da na omenjeni listi ni Rusije. 

V primeru resolucije Evropskega parlamenta je torej šlo zgolj za pravno nezavezujoče dejanje, ki ne bo imelo kakšnih pravnih posledic. Opravka imamo s simbolično gesto podpore Ukrajini, s politično izjavo in moralno obsodbo ruskega početja, ki je v očitnem nasprotju z mednarodnim pravom in mednarodnim humanitarnim pravom. Resolucija med drugim tudi poziva Svet EU oziroma članice EU, da Wagnerjevo skupino (rusko paravojaško organizacijo) in 141. posebni motorizirani polk (t.i. Kadirovce), znanih po grozodejstvih v Siriji in Ukrajini, uvrsti na EU spisek terorističnih organizacij, ki pa obstaja. Omenjena resolucija bi lahko predstavljala tudi prvi korak k pravni ureditvi omenjenega mehanizma.

Odsotnost podpore naših levosredinskih poslancev tako vendarle ni zanemarljiva oziroma poraja določena vprašanja. Ne nazadnje, ker je v nasprotju s stališči Evropske komisije in z deklarirano politiko slovenske vlade (levosredinske) ter enotnim mnenjem razširjenega Sveta za nacionalno varnost do ruske agresije na Ukrajino.

Mnenja, ali bo zaradi omenjene resolucije in tovrstnih političnih sodb otežen mirovni proces oziroma pogajanja z Rusijo, tudi niso enotna. Ameriški predsednik Joe Biden je tako med  razlogi, zakaj ZDA Rusije še niso uvrstile na svoj spisek držav, ki promovirajo terorizem, med drugim omenil tudi v tem primeru otežen dialog z njo. Vendar - čeprav Rusije torej na tem spisku ni - je ruska stran odpovedala za te dni načrtovano pogajanje z Američani glede prihodnosti t.i. New START (Pogodbe o nadzoru in omejitvi strateškega jedrskega orožja med državama). Tudi trditev, da se s teroristi ne pogovarja, ne drži povsem. ZDA, tudi Bidnova administracija (in tudi EU) so se z Iranom pogajali o jedrskem sporazumu (JCPOA). 

Resolucija evropskega parlamenta ni prva ostra obsodba nesprejemljivega ruskega ravnanja. Spomniti velja na odločno obsodbo ruske agresije ali nekaj tednov kasneje ruske priključitve vzhodnih ukrajinskih pokrajin na glasovanjih v Generalni skupščini OZN. Tudi tam je šlo le za politične izjave in zahteve, da Rusija preneha s svojim početjem. Pravno zavezujoča bi bila odločitev, če bi jo sprejel Varnostni svet, kar se pa ne more zgoditi, saj ima v njem Rusija pravico veta. Slovenija se pri teh glasovanjih ni obotavljala - in prav je tako. Ni zapustila dvorane, ampak se je udeležila glasovanja. Ni se vzdržala, ampak je glasovala za obsodbo. Takrat se nihče ni spraševal, ali bi tako močna obsodba (141 držav) Rusijo lahko odvrnila od pogajalske mize. Prej nasprotno. 

So situacije, ko je v mednarodni skupnosti, tudi v dobro naše vesti, potrebno reči bobu bob. Pa naj bo ta bob pravno še ne povsem definiran ali nezavezujoč. V nasprotnem primeru svetu pošiljamo vprašljive signale, ki si jih agresor seveda razlaga sebi v prid. 

Kar se pa režima Vladimirja Putina in mirovnih pogajanj tiče, pa velja, da ga tovrstne obsodbe ne v OZN ne v EU ne bodo odvrnile od pogajalske mize. Saj po njegovem vendar le brani rusko civilizacijo, ruski svet pred agresijo Zahoda. Za mizo, pogrnjeno z zelenim prtom, bo ruski predsednik sedel, ko bo ugotovil, da na bojišču ne more doseči nič več, oziroma ko zaradi primeža mednarodnih sankcij in rastočega števila padlih ruskih vojakov na ukrajinskih tleh tvega, da se prebivalci Rusije začnejo v večjem številu obračati prot njemu.