Konec junija 1976 sem začel s prvim dnevom fotografske prakse po prvem razredu fotografske šole. Z izpolnjeno željo sem vstopil prvič v svet fotoreporterstva. V Delov foto oddelek v kletnih prostorih na Tomšičevi. Kasneje je bil tam Jazz  klub Gajo, danes je tam skladišče. Zame je bil Delov foto oddelek svet prostor, napolnjen s samimi legendami: Joco, Busič, Šelhaus, Švabič, Zaplatil in laborantske zvezde Đon, Olga in Jure.

Joco je bil že takrat zvezda. Urednik fotografije in vodilni fotograf v največjem časopisu. Učenje od njega je bilo čisti užitek. Joco s svojim čistim slogom fotografij, brez odvečnega balasta, je pokazal novo smer v časopisni fotografiji. Drzni formati fotografij so njegova značilnost. Uredniki in oblikovalci so se prilagajali njegovemu slogu.

Fotoreporter je bil z vsem srcem in dušo. Nikamor brez fotoaparata in vedno je iskal dober ali še boljši motiv. Za njega ni obstajal stavek: Nič se ne dogaja!

Leta 1985 sem se zaposlil v foto oddelku Dela, med nove odlične sodelavce. Arrigler, Kranjec, Pukšič, Vogrinčič, Modic, Zrnec, Černivec, Habič, Vukelič so bili moji fotografski kolegi. Joco je bil naš vodja. Rad je imel najnovejšo fotografsko opremo in ni mu bilo odveč veliko, polno in težko torbo nositi kamorkoli.

Opus njegovih fotografij obsega ne samo fotografije, ki so zaznamovale pomembne dogodke. Portreti, vsakdanje življenje, narava so bili motivi, ki jih je Joco arhiviral za zanamce. Uporabljal je črno belo ali barvo tehniko, čb, dia filme in na koncu se je ukvarjal še z digitalno tehniko. Ljubezen do fotografije je Joca ponesla do izdajanja  fotomonografij. Veliko število se jih je nabralo od Osamosvojitve, prek Bohinja, Slovenije, Lipice, Ljubljanske tržnice ...

Zapustil nam je zgodovino obdobja v katerem je živel. Sen vsakega fotoreporterja, ki ga je Joco živel z vsem svojim srcem.

Kilk, klik, klik.

Srđan Živulović je reportažni fotograf in ustanovitelj fotografske agencije Bobo.