Na svoji nedavni tiskovni konferenci s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom je predsednik Joe Biden izjavil: "Pripravljen sem govoriti z gospodom Putinom, če dejansko obstaja interes, da se odloči, da poišče način za končanje vojne. Tega še ni storil. Če je temu tako, se bom po posvetovanju s svojimi francoskimi prijatelji in prijatelji iz Nata z veseljem usedel s Putinom, da vidim, kaj želi, kaj ima v mislih." Tiskovni predstavnik predsednika Vladimirja Putina je odgovoril, da je Rusija pripravljena na pogajanja, katerih namen je "zagotoviti naše interese".

Zdaj je čas za mediacijo, ki temelji na osrednjih interesih in pogajalskem prostoru treh glavnih strani v konfliktu: Rusije, Ukrajine in Združenih držav.

Vojna pustoši Ukrajino. Po besedah Ursule von der Leyen, predsednice Evropske komisije, je Ukrajina izgubila že 100.000 vojakov in 20.000 civilistov. Ne le Ukrajina, ampak tudi Rusija, ZDA in EU – pravzaprav ves svet – bodo imeli ogromno koristi od konca konflikta, s čimer bodo odpravljeni jedrska groza, ki danes visi nad svetom, in uničujoče gospodarske posledice vojne.

Nič manjša avtoriteta kot načelnik Generalštaba oboroženih sil ZDA, general Mark A. Milley, je pozval k politični rešitvi konflikta s pogajanji, pri čemer je opozoril, da možnosti Ukrajine za vojaško zmago "niso velike".

Obstajajo štiri ključna vprašanja, o katerih se je treba pogajati: suverenost in varnost Ukrajine, odprto vprašanje širitve Nata, usoda Krima in prihodnost Donbasa.

Ukrajina zahteva predvsem to, da je suverena država, brez ruske dominacije, z varnimi mejami. Nekateri v Rusiji, morda tudi sam Putin, verjamejo, da je Ukrajina res del Rusije. Izpogajanega miru ne bo, če Rusija ne bo priznala ukrajinske suverenosti in nacionalne varnosti, podprte z izrecnimi mednarodnimi jamstvi Varnostnega sveta OZN in držav, vključno z Nemčijo, Indijo in Turčijo.

Rusija zahteva predvsem, da se Nato odpove svoji nameri širitve na Ukrajino in Gruzijo, s čimer bi v celoti obkrožil Rusijo v Črnem morju (Ukrajino in Gruzijo bi Nato dodal obstoječim črnomorskim članicam: Bolgariji, Romuniji in Turčiji). Nato se označuje za obrambno zavezništvo, vendar Rusija misli drugače, saj dobro pozna nagnjenost ZDA k operacijam za spremembo režimov proti vladam, ki jim nasprotuje (vključno z Ukrajino leta 2014, z vlogo ZDA pri strmoglavljenju takratnega proruskega predsednika Viktorja Janukoviča).

Rusija prav tako trdi, da je Krim sedež ruske črnomorske flote od leta 1783. Putin je Georgea Busha mlajšega leta 2008 posvaril, da bo Rusija, če bodo ZDA potisnile Nato v Ukrajino, ponovno zavzela Krim, ki ga je sovjetski voditelj Nikita Hruščov leta 1954 iz Rusije prenesel v Ukrajino. Do Janukovičevega strmoglavljenja je bilo vprašanje Krima obravnavano preudarno z rusko-ukrajinskimi sporazumi, ki so Rusiji dali v dolgoročni najem pomorske objekte v Sevastopolu na Krimu.

"Obstaja nov kanček upanja za hiter, sporazumni konec vojne v Ukrajini."

Ukrajina in Rusija se zelo razhajata glede Donbasa, kjer pretežno živi rusko prebivalstvo. Medtem ko v večjem delu Ukrajine prevladujeta ukrajinski jezik in ukrajinska kulturna identiteta, v Donbasu prevladujeta ruska kulturna identiteta in jezik. Po Janukovičevem strmoglavljenju je Donbas postal bojišče med proruskimi in proukrajinskimi paravojaškami enotami, pri čemer so proruske sile razglasile neodvisnost Donbasa.

Sporazum Minsk II iz leta 2015 je bil diplomatski sporazum za konec spopadov, ki je temeljil na avtonomiji (samoupravi) regije Donbas znotraj ukrajinskih meja ter spoštovanju ruskega jezika in kulture. Po podpisu so ukrajinski voditelji jasno povedali, da obžalujejo sporazum in da ga ne bodo spoštovali. Čeprav sta bili Francija in Nemčija garanta sporazuma, nista pritiskali na Ukrajino, naj ga upošteva. Z vidika Rusije sta Ukrajina in Zahod s tem zavračala diplomatsko rešitev konflikta.

Konec leta 2021 je Putin ponovil zahtevo Rusije po prekinitvi nadaljnje širitve Nata, zlasti na Ukrajino. ZDA so zavrnile pogajanja o širitvi Nata. Generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg je takrat provokativno izjavil, da Rusija pri tem ne bo imela nobene besede in da bodo samo članice Nata odločale o obkolitvi Rusije v Črnem morju.

Marca 2022, mesec dni po ruski invaziji, sta Putin in ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski dosegla znaten napredek pri pragmatičnem koncu vojne s pogajanji, ki temeljijo na neširitvi Nata, mednarodnih zagotovilih suverenosti in varnosti Ukrajine ter rešitvi vprašanj Krima in Donbas na miren način. Turški diplomati so bili zelo spretni posredniki.

Vendar se je Ukrajina nato oddaljila od pogajalske mize, morda na spodbudo Združenega kraljestva in ZDA, ter sprejela politiko zavračanja pogajanj, dokler Rusije z vojaško operacijo ne bodo pregnali iz Ukrajine. Konflikt se je nato stopnjeval, pri čemer si je Rusija priključila ne le dve regiji Donbasa (Lugansk in Doneck), ampak tudi regiji Herson in Zaporožje. Pred kratkim je Zelenski zanetil nov ogenj z zahtevo po prekinitvi ukrajinskih povezav z ruskimi pravoslavnimi institucijami, s čimer bi prekinil verske vezi etničnih Rusov in mnogih etničnih Ukrajincev, ki segajo tisočletje nazaj.

Ker se tako ZDA kot Rusija zdaj previdno približujejo pogajalski mizi, je čas za mediacijo blizu. Možni posredniki so Združeni narodi, Turčija, papež Frančišek, Kitajska in morda še drugi v določeni kombinaciji. Obrisi uspešne mediacije so pravzaprav jasni, prav tako podlaga za mirovni dogovor. Glavna točka mediacije je, da imajo vse stranke legitimne interese in legitimne pritožbe. Rusija je nezakonito in nasilno napadla Ukrajino. ZDA ne bi smele sodelovati pri strmoglavljenju Janukoviča leta 2014 in nato močno oboroževati Ukrajine, medtem ko so si prizadevale za širitev Nata, da bi obkrožili Rusijo v Črnem morju. Po Janukoviču sta oba ukrajinska predsednika, Petro Porošenko in Volodimir Zelenski, zavrnila izvajanje Sporazuma iz Minska II.

Mir bo prišel, ko bodo ZDA odstopile od nadaljnje širitve Nata proti mejam Rusije; mir bo, ko Rusija umakne svoje vojaške sile iz Ukrajine in odstopi od enostranske priključitve ukrajinskega ozemlja; mir bo, ko Ukrajina odstopi od svojih poskusov, da bi ponovno zavzela Krim, in preneha zavračanti okvira Minsk II; mir bo, ko se bodo vse strani strinjale, da bodo zavarovale suverene meje Ukrajine v skladu z Ustanovno listino OZN, podprto z jamstvi Varnostnega sveta OZN in drugih držav.

Rusko-ukrajinska vojna je izjemno nevarna vojna med jedrskimi velesilami v svetu, ki obupno potrebuje mir in sodelovanje. Čas je, da ZDA in Rusija, dve veliki sili iz preteklosti in prihodnosti, pokažeta svojo veličino z medsebojnim spoštovanjem, diplomacijo in skupnimi prizadevanji za zagotovitev trajnostnega razvoja za vse – tudi za ljudi v Ukrajini, ki so najbolj nujno potrebujejo mir in obnovo.

Copyright © Project Syndicate