Bili bi naivni, če bi mislili, da bo pod Golobom kaj bolje, reče sogovornik iz centra t.i profesionalne državne uprave, za katero naj bi veljalo, da deluje relativno neodvisno od vsakokratne politične oblasti, torej vlade. Kajti stranke na oblasti se menjujejo, koalicije pridejo in gredo, državna uprava, sploh njen upravni, pravosodni in represivni del, pa naj v miru in profesionalno opravljali svoje delo. Skrbeli naj bi torej, da sistem deluje nemoteno, normalno in predvsem zakonito. Sogovornik v to ni več čisto prepričan. Golobov predhodnik je počel marsikaj, kar je dotedanje standarde obrnilo na glavo: Vse, kar smo očitali janšistom, se je z Golobovo administracijo ponovilo v še hujši obliki. Afera s policijo je le vrhunec privatizacije oblasti, ki v marsičem presega vse dosedanje eksperimente. Saj ne mislite, da gre le za neimenovanje šefa policije in nekaj telefonskih klicev z jasnimi navodili? Glas na drugi strani za trenutek premolkne, potem pa nadaljuje. To, kar je med vrsticami razkrila ta afera, ki je šele na začetku, je točno tista tista skušnjava, kateri so doslej podlegli tudi neprimerno večji kalibri od našega predsednika. Denimo Nixon. Oprostite, ali govorite o vzpostavljanju nekega vzporednega varnostno-obveščevalnega sistema, prekinem sogovornika. Po nekaj sekundah tišine rahel vzdih: Pa saj poznate odgovor.
Novinarstvo se na sreči spreminja in ne res, da povsod na slabše. Ko gre za tehnološke pridobitve, razmere vseeno niso tako pesimistične. Čeprav je preiskovalno novinarstvo v tej državi že nekaj let na smrtni postelji, se včasih še vedno zgodijo tisti stari, skorajda filmski prizori. Ko sem bil še na začetku kariere in sem raziskoval različne zgodbe, je bilo treba ves čas skakati po terenu, se dobivati z ljudmi, paziti na diskretnost in varnost pogovorov. Če si se s kom pogovarjal na javni površini ali prostoru, je bilo običajno, da si iz analognega mobilnega telefona vzel baterijo, da bi tako preprečil prisluškovanje. O tem nam je na Magu svoje dni rad pripovedoval Danilo Slivnik, ki je bil ves čas med najbolje obveščenimi uredniki in novinarji v državi, svoje vire pa je imel takorekoč povsod.
Danes tehnologija omogoča, da lahko zaupne pogovore, ki jih slovenski obveščavalni organi legalno ne morejo prestreči, opravljaš od doma tudi takrat, ko prebolevaš pljučnico in fizično niti ne moreš in ne smeš ven. Pogovor, s katerim sem začel komentar, je potrdil strahove, da je predsednik vlade Robert Golob začel zlorabljati oblast za nekaj, kar z demokracijo in človekovimi pravicami nima nič skupnega. Marsikdo je šele v teh dneh začel razmišljati o tem, koga smo 24. aprila pravzaprav izvolili na oblast. Kakšnega človeka? Blagega, dialoškega liberalca, ki bo s svojim pristopom, energijo in ambicijami državo popeljal v prihodnost? Demokrata, ki za razliko od predhodnika ne bo uvajal restriktivnih ukrepov na vsakem koraku in državljanom ves čas grozil s kaznijo?
Kaj nam pove afera z odstopom notranje ministrice in razkritjem nesojenega generalnega direktorja policije?
10. decembra 2021 sem se v Kromberku pri Novi Gorici ob 9. zjutraj dobil z Robertom Golobom, ki je bil takrat direktor državnega podjetja GEN-I. Pogovor na štiri oči je trajal uro in petinštirideset minut. Ko sem odhajal, sva se prijazno poslovila, bodoči premier je celo pripomnil, da tako nenavadnega pogovora ni imel še nikoli v življenju. Ker se je sestanek nepričakovano zavlekel, sem moral zaradi pomanjkanja časa odpovedati obisk pri Ivu Hvalici v bližnjem Solkanu. Iva potem nisem videl nikoli več in po njegovi smrti sem si to večkrat očital. Na drugi strani pa sem večkrat tudi razmišljal o tistem srečanju z Golobom, o občutkih, ki jih v bistvu nisem dobil. Kajti ko nekoga srečate prvič in ga na nek način spoznate, si začnete ustvarjati mnenje o njem. Dobite občutek o tem, kakšen človek je, kakšne vrste osebnost. Ker se držim svoje profesionalne etike, zasebnega pogovora nikoli ne bom javno objavil.
Tisto, kar me je begalo ves ta čas in se je v teh dneh vrnilo, se nanaša na moje občutke o njem. Zato lahko na (retorično zastavljena) vprašanja zgoraj odgovorim izključno subjektivno, torej kot nekdo, ki je premierja spoznal v obdobju, ko se je že pripravljal na vstop v politiko in ko je že vedel, da ga zanima zgolj in samo premierski položaj.
Mislim, da gospod Golob ni demokrat. Mislim, da je njegov način dela izrazito avtoritativen, kar v velikem podjetju običajno celo uspešno deluje, medtem ko v politiki neke demokratične in pravne države takšen način vodenja običajno naleti na "ovire". Američani temu pravijo sistem zavor in ravnovesij, kar ni nič drugega kot delovanje imunskega sistema, ki zazna tujek in se temu primerno odzove. Zato so v Nemčiji v teh dneh množično lovili neonaciste, osumljene poskusa državnega udara. Zato v Združenih državah potekajo zaslišanja pred senatno komisijo, kjer ugotavljajo, da je imel bivši predsednik Donald Trump 6. januarja 2021 ključno odgovornost za vdor svojih radikalnih privržencev v Kapitol. In zato je notranja ministrica v odstopu Tatjana Bobnar javno opozorila na politične pritiske na policijo, kot tudi na to, da ji premier določa sodelavce.
Temu v normalnih razmerah pravimo delujoča demokracija. Reakcije ministrice in nesojenega generalnega direktorja policije nam dajejo upanje, da osebna integriteta, profesionalna etika in spoštovanje zakonov še niso klonili pred samopašnostjo oblasti. Da ministri in visoki državni uradniki ne dovolijo, da bi jim piarovke iz kabineta predsednika vlade ali celo vodstva vladajoče stranke naročale, kaj naj oziroma česa naj ne storijo. Dokler se bodo dobri ljudje upirali tistim, ki jih vodijo slabi nameni, še imamo upanje v demokracijo.
Toda takšna drža je hudičevo težka, naporna. Kaj nam je tega treba bilo, ministrici tega res ne bi bilo treba, če lahko parafraziram naslovnico zadnje Mladine. Mirno bi lahko sklonila glavo in požrla, da njenega kandidata za direktorja policije v premierjevem kabinetu ne marajo. Pa ne zato, ker bi jim šel na živce ali ker bi s tem želeli poniževati njegovo nadrejeno notranjo ministrico. Razlog za to je drugje. Razlogov je več, ampak prevladal je tisti, o katerem mi je po "varni liniji" govoril vir iz notranjega kroga državne uprave. Ministrica in njen propadli kandidat za šefa policije morata iti, ker sta se upra vzpostavljanju vzporednega varnostnega sistema, ki bi bil neposredno podrejen premierju in bi - roko na srce, saj to je bil tudi namen - služil izključno premierju.
Nekoč so takšnim vzporednim obveščevalcem rekli "vodovodarji" in zaradi nekega vloma so postali tako slavni, da je ime hotela, v katerega so vdrli, postalo sinonim za afere v najvišjih političnih krogih, predsednik najmočnejše države na svetu pa je moral posledično celo odstopiti s položaja (ker sicer bi ga odstavili z impeachmentom). Kot da se politiki iz zgodovine niso ničesar naučili; ponavljajo iste napake, obvladuje jih afrodiziak, imenovan moč in oblast, obdajajo se s prišepetovalci in piarovkami, ki jih omrežijo s skrivnim vesoljem spletk ...
Težko je napovedovati epilog te afere, ki se verjetno res še ni povsem razvila, saj zaradi dosedanje zadržnosti ali celo prevelike servilnosti ključnih mainstream medijev v javnost še vedno niso prišla tri ali štiri imena, za katere velja, da so ključna v tej zlorabi oblasti. Zlasti eno izmed njih bo presenetilo mnoge novinarske in uredniške kolege. Mene ne bo, saj sem bil že pred pol leta opozorjen, naj se pazim maščevanja te osebe. Ko je koalicija prevzela oblast, so se namigi stopnjevali do te mere, da so mi svetovali, naj se za vsak primer umaknem iz države, ker me čaka hišna preiskava. Česa tako norega seveda nisem pričakoval; zdelo se mi je absurdno, da bi se me zato, ker urejujem bržkone edini liberalni medij v državi, ki nikoli ni bil strankarsko opredeljen, lotili na tako umazen in podel način. Glasovi iz zakulisja pa kar niso in niso potihnili, nazadnje sem slišal neke govorice še prejšnji teden, češ da naj se pripravim, ker da bom "kmalu dobil svoje".
Na portalu+ nismo nikoli varčevali s kritikami na račun vlade, polemizirali smo s premierji različnih političnih barv (Cerar, Šarec, Janša) in vsake toliko smo seveda pokasirali tudi kakšen nizek udarec. Od vseh! Vendar pa tako primitivnih groženj in žuganja nisem doživel še nikoli. Oktobra sem zaradi zdravstvenih težav odstopil kot odgovorni urednik, nadomestil me je kolega Tilen Majnardi. Da sem se umaknil in da pišem le še občasno kot kolumnist, sem po kanalih sporočil tudi v središče spletkarskega vesolja, s čemer sem želel razbremeniti pritisk na medij in uredništvo. Naj nam dajo mir. Odziv je bil podoben kot prej: pozdravi z "dvignjenim sredincem" in grožnja, da bodo uničili portal+.
Če so se namenili uničiti ta medij, jim tega pri najboljši volji ne morem prepričiti. Lahko pa jim na temelju vzajemnosti vrnem pozdrave z dvignjenim sredincem. In ob tem izkoristim priliko, da bralce opozorim na majhen detajl, ki so ga morda spregledali: da je namreč "naš" Sončni kralj v le dveh tednih brez dokapitalizacije GEN-I porabil 900 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja, pa o tem ni bilo slišati ene same samcate besede. Kaj šele vprašanja.
Morda pa se bo to zdaj spremenilo. Morda pa niso še vsi pokleknili pred arogantno oblastjo, ki jo pooseblja kabinet predsednika vlade in vladajoče stranke. Integriteta Tatjane Bobnar ali Boštjana Lindava ne bo naredila čudežev, bodimo realisti. Vendar pa mislim, da bo njuno razkritje sprožilo še kak kamenček, morda kamen, ki bo na koncu sprožil plaz. Ni rečeno, da bo zaradi njega odletel Golob. Bo pa bržkone odnesel nekaj rasputinov v njegovem gnezdu ...