Evropski parlament pretresa korupcijski škandal, v katerega je vpletena kar njegova podpredsednica Eva Kaili. Belgijska policija jo je zasačila s prstom v marmeladi, pravzaprav z roko v vreči, polne gotovine. Ker gre tudi za naš parlament, nam ne more in ne sme biti vseeno, kaj se v njem dogaja. Še posebej, če naj bi šlo za odločanje s pomočjo podkupnin in pranja denarja.

Evropski parlament je ena od glavnih institucij Evropske unije, edina neposredno izvoljena. In EU je najpomembnejši politični projekt v Evropi po drugi svetovni vojni. Od njene uspešnosti oziroma od njenega obstanka je odvisna prihodnost kontinenta in s tem tudi naša prihodnost. EU je bila ustanovljena z namenom, da Evropi zagotovi mir, stabilnost in razvoj. Do sedaj ji je to uspevalo predvsem zaradi vrednot, na katerih temelji. In vladavina prava je ena od njih, pravzaprav ena temeljnih. 

Do sedaj je nekako veljalo, da največja nevarnost za nadaljnji obstoj EU od zunaj prihaja od režima ruskega predsednika Putina. Njemu je EU trn v peti zaradi njenih demokratičnih vrednot in vztrajanju na spoštovanju mednarodnega prava, zaradi česar ne more povsem neovirano uveljavljati svojih avtokratskih in imperialnih ambicij. Zato jo pridno spodkopava. Od znotraj naj bi nevarnost EU pretila s strani populističnih evroskeptikov, ki v evropski integraciji vidijo spodkopavanje nacionalne suverenosti. Očitajo ji še pomanjkanje demokratične legitimnosti in transparentnosti, preveliko birokracijo ... in še bi lahko naštevali.

Pri tem pa se je pozabljajo na lastne vrste, od kjer bi se udarci vse prej kot pričakovali. Če se to prizna ali ne, je bila z omenjenim škandalom EU povzročena velika škoda. Predsednica Evropskega parlamenta Roberta Metsola ga je označila kot napad na Evropski parlament oziroma napad na evropsko demokracijo. Do njega je prišlo v času, ko so zaradi ruske invazije na Ukrajino evropske vrednote že tako in tako na udaru, ko sta njena enotnost in solidarnost na preizkusu. Vsekakor je močno načet ugled in verodostojnost glede vztrajanja na vladavini prava ne samo parlamenta, ampak celotne EU. Kaj na to porečejo države Zahodnega Balkana, kandidatke za članstvo, ki že leta poslušajo opomine, da brez spoštovanja temeljnih vrednot EU ne morejo računati na njeno članstvo? Kaj naj si o tem mislita Poljska in Madžarska, na kateri je zadnja leta prav Evropski parlament naslavljal resolucije, v katerih je bil kritičen do stanja pravne države v teh dneh članicah in zahteval ukrepanje Evropske komisije? To naj bi bil tudi razlog, da Madžarska trenutno ne more koristiti finančnih sredstev Unije. Kako in s kakšnim zadovoljstvom bo zadnji korupcijski škandal zdaj komentiral Viktor Orban, predsednik madžarske vlade?

Na omenjenih vrednotah je vsekakor potrebno vztrajati, saj brez njih ni EU. In organi EU so med prvimi, ki morajo bdeti nad njihovim spoštovanjem. Vendar pa mora to veljati za vse, ne le tiste vzhodno od Dunaja. Predvsem pa je potrebno najprej pomesti pred lastnim pragom.

Pred dobrim letom je delegacija Evropskega parlamenta - pravzaprav njegovega odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve - obiskala Slovenijo in preverjala ali pri nas spoštujemo zakone, medtem pa je njihova kolegica v svojem bruseljskem stanovanju kopičila vreče z denarjem podkupnin. Ni šlo za pripadnico kakšne evroskeptične skupine, ki ji za ugled EU ne bi bilo mar, ampak  za članico Naprednega zavezništva socialistov in demokratov. Da je ironija še večja, je Francesco Giorgi, partner Kailijeve, ki je tudi v preiskavi, tudi zaposlen v Evropskem parlamentu. Pred časom je, verjeli ali ne, ustanovil nevladno organizacijo z imenom Boj proti nekaznovanosti.

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen in njen visoki predstavnik za zunanje zadeve in varnostno politiko Josep Borell sta izrazila močno zaskrbljenost. Predsednica Evropskega parlamenta pa je ob omenjeni obsodbi podpredsednici Kaili vzela pooblastila. Drugi se šele oglašajo in uperjajo oči v belgijske preiskovalne organe. Kar pa je premalo. Belgijsko pravosodje, bo, upajmo, opravilo svoje delo. Od voditeljev EU pa poleg besed - naj bodo še tako ogorčene in zaskrbljene - pričakujemo jasne odgovore in tudi dejanja. Za enkrat je bolj malo slišati, kakšno lekcijo bo iz vsega tega potegnil sam Evropski parlament, pa tudi druge EU ustanove. Upati, da se bo na zadevo hitro pozabilo, ne gre. Tudi samo ostati pri raznih že sprejetih kodeksih integritete očitno ne.

Potrebno se je zamisliti in ukrepati.

So v evropski hiši demokracije sedeli na ušesih, ko je Kailijeva za njegovo govornico hvalila stanje človekovih in delavskih pravic v bližnjevzhodni državi Katar, ki naj bi jo v zameno zalagala z omenjenimi polnimi vrečami gotovine? Stanje v Katarju je na tem področju nasprotno - vse prej kot vzorno. Ne gre tudi pozabiti, da se je med gradnjo objektov za svetovno prvenstvo v nogometu smrtno ponesrečilo (po priznanju katarskih oblasti) od 400 do 500 delavcev migrantov, po ocenah drugih organizacij pa je to število vsaj nekajkrat višje, in razmere, v katerih so ti nesrečniki delali, zastrašujoče.

Britanski Guardian omenja, da je v času od 2011 do 2020 umrlo celo 6500 delavcev iz Indije, Bangladeša, Nepala, Šrilanke, Pakistana ... Se ob tem skupini Naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu res ni zdelo malo čudno, da je njihova članica v svojih nastopih Katar označevala za vodilno državo na področju delavskih pravic? Je (bilo) petje hvalnic o stanju človekovih pravic (spet smo pri temeljnih vrednotah EU!) državam, ki si tega ne zaslužijo, za evropske socialiste nekaj normalnega?!

Alarmni zvonci bi se vendarle morali oglasiti; pa ne le pri socialistih, ampak tudi drugih.

Bilo bi naivno pričakovati, da je Katar edina država, ki skuša na nezakonit način vplivati na poslance Evropskega parlamenta ali na funkcionarje v drugih evropskih ustanovah ter posledično tudi na sprejemanje odločitev, ki bi bile v prid teh avtoritarnih držav. V konkretnem primeru Eve Kaili je med drugim šlo za odpravo vizumov za katarske državljane. Potrebno je torej ugotoviti, kje so šibke točke. Poleg kazenske odgovornosti neposredno vpletenih je potreben tudi prevzem politične odgovornosti za to, kar se je zgodilo; potrebna so dejanja, ki bodo preprečila, da se to ne bo ponovilo. Izgubljeno zaupanje bo potrebno čim prej povrniti.