Komentar

We are family: Res je, je*eno več vas je, vendar država vseeno ni cosa vostra (1. del)

Po letošnjih parlamentarnih, predsedniških in lokalnih volitvah, po izvedbi vseh treh referendumov, levi sistem ponovno obvladuje vse podsisteme družbe. Sledi le še veliki finale, popolni prevzem represivnega aparata ter t.i. depolitizacija RTV Slovenija). To je za Slovenijo naravno stanje, ki ga občasno prekine kaka motnja v sistemu; desna in torej nelegitimna vlada. Razlogov je mnogo, od socialistom prijazne tranzicije do napak desnice. V tem in naslednjem prispevku bomo videli subjektiven pogled na to, kako je družbena klima v devetdesetih letih prejšnjega stoletja že nakazovala na sedanjo popolno dominacijo levice in kaj to pomeni za našo družbo. Slovenija je že dolgo let država, ki jo je "Kolektivno Ugrabila Levica". KUL.

15.12.2022 21:30
Piše: Andrej Capobianco
Ključne besede:   tranzicija   Vaclav Havel   Milan Kučan   Jože Pučnik   Demos   desnica   mediji   Italija   Slovenija

"Zmaga Kučana nad Pučnikom na prvih predsedniških volitvah je zame simbol slovenske spodletele tranzicije in dokaz, da za mnoge pri osamosvojitvi želja po demokratizaciji sploh ni bila v ospredju."

V Slovenijo sem se preselil v drugi polovici devetdesetih. Kot antifašist in antikomunist sem v Italiji simpatiziral z (antiBerlusconijevo) levico, v Sloveniji pa s pomladno desnico (povsod sem spadal med luzerje skratka). Do slovenskih pomladnikov sem imel nekaj rezerv, saj sem bil pod vtisom apela Spomenke Hribar, da naj bi bilo nujno "ustaviti desnico". Pozorno sem spremljal stališča Janše in ostalih pomladnikov in presenečeno ugotovil, da niso vsebovale ničesar, kar bi ogrožalo mlado slovensko demokracijo, pa če sem se s stališči strinjal ali ne (in kot liberalec se občasno nisem).

 

Kljub temu so mainstream mediji, ki so že takrat bili večinoma v rokah tranzicijske levice, pomladnike pretežno napadali. Vključno z mediji, ki so prispevali k padcu komunizma. Besede fašisti še niso uporabljali, bila pa je implicitna v apelih, da Slovenija potrebuje žlahtno desnico, kar pomladna opcija očitno ni bila. Kljub vsemu se je v mainstream medijih pojavljalo marsikatero ne-levo mnenje (v Sobotni prilogi Dela se je, na primer, oglašal imenitni Drago Jančar) in tudi na javni RTV novinarji niso nastopali (očitno) aktivistično. 

 

Zdi se mi, da se je eksplicitna "fašistizacija" desnice s strani levice začela na začetku tisočletja z znamenito naslovnico Mladine, ki je prikazovala predsednika vlade Andreja Bajuka z domobransko čepico na glavi (bil je argentinski Slovenec). Po Lojzetu Peterletu, ki je vodil Demosovo osamosvojitveno vlado, je bil Bajuk (po treh Drnovškovih vladah) prvi predsednik vlade "ne-leve" provenience.

 

Od takrat se je mantra o fašistih z vsako desno vlado stopnjevala po istem receptu: medijska diskvalifikacija, zgražanje t.i. stroke (druga najbolj zlorabljena beseda v Sloveniji) nad ukrepi desne vlade, apeli zaskrbljenih intelektualcev in neodvisnih novinarjev, protesti sindikatov in "ulica"  ali kar "ljudstvo" (najbolj zlorabljena beseda). V zadnjih letih je levica dodala še bolj učinkovito orožje: sistematično obveščanje mednarodnih institucij in tujih medijev o domnevnih grozodejstvih desnih vlad. Kanale in načine preko katerih se to počne dobro poznam. 

 

 

Slovenski Vaclav Havel

 

Vrnimo se korak nazaj. Prve demokratične predsedniške volitve sem spremljal iz Italije. Čudilo me je, da je komunist Milan Kučan prepričljivo premagal Jožeta Pučnika, bivšega političnega disidenta in osrednjo osebo slovenske osamosvojitve. Pučnika so označili za revanšista, čeprav je bil vse prej kot to. Verjel je, da bo proces demokratizacije že sam po sebi spremenil bivše komuniste in jih demokratiziral. Iz današnjega vidika morda malo naivno.

 

Leta 2000 sem imel priložnost govoriti s Tommasom Padoa-Schioppo, članom izvršnega odbora guvernerjev Evropske centralne banke, enim izmed očetov evra. Zanimalo ga je, ali je "Kučan res slovenski Havel". Nakremžil sem se in odgovoril, da "medtem ko je gospod Havel sedel v zaporu kot politični disident, je bil gospod Kučan na čelu represivnega aparata, ki je disidente preganjal". Padoa Schioppa se je nasmehnil in pripomnil: Makes sense.  

 

O drugih takratnih bizarnostih slovenske demokratizacije nismo govorili. Na primer, da je bil takratni slovenski liberalni premier človek, ki je nekaj let prej kot predsednik predsedstva SFRJ podpisal tajni odlok, s katerim je tanke JLA poslal na Kosovo. Ali da je bivši predsednik Zveze komunistov kot predstavnik civilne družbe vodil Svet javne radiotelevizije (v skladu z modelom depolitizacije, ki ga ponovno uvaja Golobova vlada). Vendar pustimo pokojna Janeza Drnovška in Janeza Kocijančiča, ki sta bila kljub vsemi gospoda in intelektualni kapaciteti. V primerjavi z današnjimi veljaki levice pa sploh.

 

 

"Le nekaj let po padcu komunizma je bilo v Sloveniji že veliko bolj kul biti (postkomunistični) levičar kot "(antikomunistični) desničar."

 

 

Zmaga Kučana nad Pučnikom na prvih predsedniških volitvah je zame simbol slovenske spodletele tranzicije in – vem, da bom s tem marsikoga razjezil – dokaz, da za mnoge pri osamosvojitvi želja po demokratizaciji sploh ni bila v ospredju. Če smo prizanesljivi, so primarno nasprotovali projektu Velike Srbije, če smo manj prizanesljivi, pa so se predvsem želeli odcepiti od južnih bratov.

 

 

Če si levičar, si kul

 

Vrnimo se v drugo polovico devetdesetih. Po prihodu v Slovenijo sem bil presenečen nad splošno družbeno klimo. V primerjavi z Italijo so ljudje redko javno razpravljali o svojih političnih preferencah. Med kosilom je bilo v službi slišati le levičarje, ki so že takrat udrihali čez Janšo. Pomladnike je bilo moč prepoznati le zato, ker se temu nabijanju niso pridružili in so se kislo nasmihali. Malokdo je na glas oporekal. Le nekaj let po padcu komunizma je bilo v Sloveniji že veliko bolj kul biti (postkomunistični) levičar kot (antikomunistični) desničar. 

 

Spomnim se kolegic, ki so se na glas posmehovale predlogu uvedbe lustracije. Nekaj v stilu "zdaj pa bodo tile debili preganjali tiste, ki so to državo zgradili". Nihče jim ni ugovarjal, čeprav je med prisotnimi bilo vsaj par pomladnikov. Slednji so izražali svoje mnenje le takrat, kadar so imeli občutek, da so med podobno mislečimi. Ni šlo le za refleks iz časov komunizma, ko je svoje politično mnenje bilo bolje zadržati zase, da te niso ožigosali za družbeno-politično oporečnega. Niso se oglašali, ker jih je praviloma takoj nekdo zabil in jim dal vedeti, da so nazadnjaški. Ni mi bilo jasno, če so bili simpatizerji pomladnih strank v izraziti manjšini, ali so bili bolj samozavestni levičarji preprosto glasnejši.

 

Čudilo me je, da so pred volitvami le redki obelodanili, za koga bodo glasovali. V Italiji so se pred volitvami prijatelji javno zbadali ("pa ja ne boš glasoval za tistega cepca Berlusconija?") in včasih seveda tudi skregali. Za vsakega prijatelja ali znanca sem vedel, za koga bo glasoval. Le eden tega nikoli ni želel razkriti, ker je bila to "njegova osebna zadeva". Sumili smo, da simpatizira s postfašističnim Movimento Sociale Italiano (MSI), italijanskim socialnim gibanjem (skrajna desnica se kakor skrajna levica ima za sila socialno), predhodnikom stranke Bratje Italije, ki jo vodi predsednica vlade Giorgia Meloni. Ankete so volilne rezultate MSI sistematično podcenjevale, saj se njeni volivci niso upali javno priznati, da glasujejo zanjo. V Italiji je bila petdeset let po padcu fašizma sramota glasovati za postfašistično stranko. Danes žal ni več tako.

 

 

 

"Tekom let se je javni diskurz na obeh straneh radikaliziral. Če je bilo nekoč treba desnico le ustaviti, se jo danes želi kar iztrebiti."

 

 

Tudi če ne enačimo fašizma s komunizmom, je bilo bizarno, da so v Sloveniji le nekaj let za tem, ko je komunizem zasluženo pristal na smetišču zgodovine (vsaj začasno, saj levi in desni kolektivizmi spet dvigujejo svojo grdo glavo), postkomunisti že dominirali javni diskurz. Pričakoval sem, da bodo v defenzivi, če ne že skoraj v ilegali, podobno kot volivci MSI v Italiji. Še bolj me je čudilo, da to niso bili prenovljeni post-komunisti, ki bi komunizem obsodili kot nedemokratičen sistem. Kljub temu, da so se mnogi med njimi skoraj do zadnjega upirali osamosvojitvi in se zavzemali za asimetrično konfederacijo v Socialistični Federativni Republiki Jugoslaviji so bili kmalu po padcu komunizma že trdno na oblasti in kot liberalci (mlajši med njimi) ali socialni demokrati vodili slovensko tranzicijo v tržno gospodarstvo. Pravočasno so prispevali k osamosvojitvi (ali je vsaj niso ovirali), ko so se zavedali, da z Miloševičem ne bi bilo dobro češnje zobat. 

 

 

Demokracija smo mi

 

Mlajši bralci bodo verjetno te postosamosvojitvene spomine označili za brezpredmetne, saj da oni in današnja politika (gospod Golob) "gledajo v prihodnost". Morda, vendar današnja vodilna garnitura ni odraščala v vakuumu temveč v družbeni klimi, ki sem jo ravnokar opisal (s subjektivnega vidika, seveda). Pripadniki levo-liberalne opcije, ki jo težko razlikujemo od post-komunistične levice, in ki je danes dominantna v Sloveniji, so takrat izoblikovali svoj pogled na svet. Privatizacijo je v veliki meri vodila LDS, gospodarstveniki in univerzitetni profesorji so izbirali svoje asistente in naslednike, uredniki so zaposlovali današnje novinarje. Večinoma take, ki so delili njihove svetovnonazorske poglede. Ustavimo desnico je njihov življenjski moto.

 

 

"Nobena zahodnoevropska liberalna stranka ne bi niti pomislila, da bi šla v koalicijo s stranko, ki zagovarja podržavljenje zasebnih podjetij in izstop države iz zveze Nato."

 

 

Vsakič, ko je utečeno stanje začasno prekinila kakšna desna vlada, se je sistem uprl. Tistim, ki so temu nasprotovali zaradi lastnih interesov (pogosto čisto kapitalskih), so se pridružili vsi tisti, ki jih je ustroj mobiliziral na ideološki bazi z dražgošami ali diskvalifikacijo nasprotnikov češ, da ne spoštujejo človekovih pravic itd. Tekom let se je javni diskurz (na obeh straneh, da se razumemo) radikaliziral. Če je bilo nekoč treba desnico le ustaviti, se jo danes želi kar iztrebiti.

 

 

Elita je leva

 

Po prihodu v Slovenijo sem opazil še eno pomembno razliko: prebivalci najbolj premožnih predelov Rima (npr. Parioli) so glasovali pretežno za desne stranke, medtem ko je bila ljubljanska buržuazija izrazito leva. V Italiji so se od takrat karte premešale (desnica je danes močnejša v "proletarskih" predelih mesta), v Ljubljani pa je trend ostal isti, kar dokazujejo rezultati vseh letošnjih volitev.  Zmagovalci tranzicije so izrazito levi; slovenska kapitalistična elita nima težav z rdečo zvezdo.

 

 

Kje so "levi-liberalci"?

 

Lahko oporekate, da stranke Mira Cerarja, Marjana Šarca in Roberta Goloba niso (bile) "leve", temveč liberalne. Začnimo s Svobodo: nobena zahodnoevropska liberalna stranka ne bi niti pomislila, da bi šla v koalicijo s stranko, ki zagovarja podržavljenje zasebnih podjetij in izstop države iz Nata, posebej, če teh glasov za sestavljanje vlade sploh ne bi potrebovala. V Sloveniji zavezništvo s skrajno levico zagotavlja podporo (psevdo) uporniške "ulice" in civilne družbe, stebra zmagovitega establishmenta.  

 

Tekom let je postalo vedno težje razlikovati levo liberalno opcijo od postkomunistične levice, saj so stranke tega pola nehale tekmovati med seboj in začele ideološko vedno bolj delovati kot enotni anti-JJ blok (ne glede na osebne prepire in zamere, ko so na oblasti) v katerem je stalnica SD (in v zadnjih letih tudi Levica), ostale take-away in instant stranke pa se vrstijo po tekočem traku. Nekateri politiki menjujejo stranke kot hollywoodske dive obleke.

 

Da med socialdemokrati in liberalci ni (več) ideoloških razlik dokazuje prestop bivšega predsednika Državnega zbora in predsedniškega kandidata Milana Brgleza iz sredinske SMC k SD, kjer paradira z majico Che Guevare in se brez težav slika s kolegi in kolegicami z rdečimi zvezdami, ki se klanjajo kipu Kidriča. Gospod Brglez je bil celo skupni kandidat liberalcev in socialnih demokratov v bitki proti mračnim silam, kakor jih pristaši kulture dialoga danes imenujejo. 

 

 

We are family in ostali disko hiti

 

Zameglitev med levimi strankami je bila najbolj očitna na zadnjih parlamentarnih volitvah. Vsi so trobili v isti rog. Alenka Bratušek in Marjan Šarec (dva bivša premierja!) se s svojima personalnima strankama sploh nista uvrstila v Državni zbor in sta kljub temu izrazila zadovoljstvo z rezultatom volitev! Kot bi moj Juventus izpadel iz lige, jaz pa bi razlagal naokoli, da sem zadovoljen, ker prvenstva ni osvojil osovraženi Inter! Robert Golob je predsednikoma poraženih strank iz ekipe Ustavimo desnico takoj zagotovil mesta v vladi in prevzel njuni stranki, kar je svojevrstna demokratična farsa.

 

 

"V Sloveniji zavezništvo s skrajno levico zagotavlja podporo (psevdo) uporniške 'ulice' in civilne družbe, stebra zmagovitega establishmenta."

 

 

Slovenski levičarji vseh odtenkov rdeče lahko skupaj plešejo na takte starega disko hita We are family; vsi so ena lepa velika družina. Občasno sprta, saj se zgodi, da vnuk nesramno okara dedka ("da nekateri zelo zreli ljudje tega še vedno ne dojamejo in ne razumejo … ), ali da pride do navzkrižja osebnih interesov, a vselej družina. 

 

Po zmagi na vseh letošnjih volitvah, ki so potekale po taktih You should be dancing, sledi prepevanje še drugih starih disko hitov: That's the way I like it, Don't stop 'til you get enough, U can't touch this in Ain't no stoppin' us now, medtem ko se desnica prepira in kalimerovsko prepeva Go your own way, Stayin' Alive in I will survive. 

 

Namesto da bi posodobila svoj neuspešen repertoar ali zamenjala glavnega vokalista.

 

(konec prihodnjič)

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
29
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
12
25.01.2023 20:00
Mediji so eden pomembnejših segmentov vsake avtokracije. Večina medijev tako v državni kot v privatni lasti je oblasti ... Več.
Piše: Andraž Šest
7352 žalitev
12
24.01.2023 20:25
7352 evrov je znesek, ki naj bi ga predsednica Državnega zbora po uradnih podatkih zapravila na račun davkoplačevalcev za njen ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
16
23.01.2023 22:15
V vladne sobane se je naselil strah. Bojijo se sindroma Šarec, ko so mu koalicijski partnerji kljub opozorilom toliko časa ... Več.
Piše: Milan Krek
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
24
22.01.2023 20:00
Lepota novega leta je v tem, da se ponovno obrne list. Četudi je življenje zvezna stvar, konec decembra vseeno potegnemo črto ... Več.
Piše: Anže Logar
Damnatio memoriae ali koga moti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi
18
21.01.2023 22:40
Odločitev vlade, da sledi predlogu ministrice za kulturo in združi Muzej slovenske osamosvojitve in Muzej novejše zgodovine ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Tanki za Ukrajino: Dolgoletno nemško paktiranje s Putinom bo Evropo še drago stalo
23
20.01.2023 19:30
Kot že dvakrat v dobrih sto letih je Nemčija ponovno destruktivna sila Evrope. Nekoč so nemški tanki uničevali evropsko ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Opravičilo s kladivom
27
17.01.2023 20:00
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan je naredil napako v odločilnem trenutku. Nemudoma, pred vsemi televizijskimi kamerami ... Več.
Piše: Milan Krek
Uredniški komentar: Minister za finance kot blagajnik
14
16.01.2023 20:32
V normalni državi je minister za finance steber stabilnosti, kreator jedrne politike vlade. Pogosto celo bolj pomemben kot ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Politična satira: Kako so Nataša, Urška in Robert vrnili ugled najvišjim državnim funkcijam
10
13.01.2023 23:00
Prejeli smo magnetogram sestanka predsednice republike, predsednika vlade in predsednice državnega zbora o vrnitvi načetega ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Nova svetovna ekonomija: Ko bomo sprejeli realnost večpolarnega sveta, bomo lahko rešili probleme, ki so se nam izmikali
23
12.01.2023 20:00
To novo serijo kolumn odpiram v novem letu in novem začetku za Brazilijo z inavguracijo predsednika Lule da Silve. Njegovi ... Več.
Piše: Jeffrey Sachs
Kitajsko leto zajca: Kaj nas letos najverjetneje čaka v mednarodni politiki
12
11.01.2023 20:30
Novo leto močno spominja na svoje tri brate, 2020, 2021 in 2022. Zapletena družina. Videti je, kot da se zgodovina ponavlja. ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Država kot Radio GA GA
21
10.01.2023 19:43
Zadnje čase se novice mainstream medijev berejo kot satirični portali. Ustvarjalci slednjih pa imajo vedno lažje delo, saj se ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Minister za katastrofe v zdravstvu prikriva, da je brez osebnega zdravnika v resnici skoraj 190.000 ljudi!
36
08.01.2023 19:00
Izredne razmere v zdravstvu, ki jih minister za zdravje patološko zanika, vnašajo hudo diskriminacijo, neenakost med državljane. ... Več.
Piše: Milan Krek
Fenomen Lažgoše: Razvpita proslava, ki skruni vojno grobišče in tepta spoštovanje do umrlih
40
07.01.2023 00:50
Politične norije na grobu v Dražgošah povedo, da jim groba sploh ni mar. Kljub večkratnim opozorilom se požvižgajo na 8. člen ... Več.
Piše: Jože Dežman
Vse kočije Urške Klakočar Zupančič
23
05.01.2023 23:25
Natanko na prvi dan novega leta je predsednica Državnega zbora poskrbela za pravi skandal: na tradicionalni novoletni koncert ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O spodobnosti, patru Rupniku in Prešernovi nagradi
15
03.01.2023 20:00
Poudarjeno govorjenje o svobodi, ki označuje sleherni totalizirajoči ideološki diskurz, je pač znak, da sta tako svoboda kot ... Več.
Piše: Marjan Frankovič
Med socializmom in kapitalizmom: Joc Pečečnik odgovarja Urški Klakočar Zupančič
23
02.01.2023 21:30
Potem ko je predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič v novoletnem intervjuju za spletni portal Siol okrcala Joca ... Več.
Piše: Joc Pečečnik
Učne ure televizijske napovedovalke Nataše
22
02.01.2023 00:00
Od novoizvoljene predsednice imamo pravico pričakovati, da se bo obnašala, kot se predsednica republike mora obnašati. Da se bo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Slovenija, Evropa in svet v 2023: Odpornost, vzdržljivost in strateška daljnovidnost
11
01.01.2023 00:00
Paradoksalno in na presenečenje mnogih je prav agresija Rusije na Ukrajino pokazala enotnost, načelnost in trdnost EU. Tako ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Janez Zemljarič (1928-2022)
17
30.12.2022 23:40
Ljubljanske Murgle so, povedano brez kakršnega koli cinizma, izgubile še enega prebivalca. Na svoj 94. rojstni dan je umrl Janez ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
Anže Logar
Ogledov: 2.494
02/
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
Milan Krek
Ogledov: 1.694
03/
7352 žalitev
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.644
04/
Damnatio memoriae ali koga moti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi
Igor Bavčar
Ogledov: 1.817
05/
Odgovor na vprašanje, kdo najbolj ogroža Rusijo, je enostaven: Rusija.
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.504
06/
Tanki za Ukrajino: Dolgoletno nemško paktiranje s Putinom bo Evropo še drago stalo
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.823
07/
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
Andraž Šest
Ogledov: 1.119
08/
Manevrskega prostora za višje plače v Sloveniji na žalost takorekoč ni
Bine Kordež
Ogledov: 902
09/
Od kje cena 300 evrov za megavatno uro električne energije
Bine Kordež
Ogledov: 1.597
10/
Opravičilo s kladivom
Milan Krek
Ogledov: 2.380