V Slovenijo sem se preselil v drugi polovici devetdesetih. Kot antifašist in antikomunist sem v Italiji simpatiziral z (antiBerlusconijevo) levico, v Sloveniji pa s pomladno desnico (povsod sem spadal med luzerje skratka). Do slovenskih pomladnikov sem imel nekaj rezerv, saj sem bil pod vtisom apela Spomenke Hribar, da naj bi bilo nujno "ustaviti desnico". Pozorno sem spremljal stališča Janše in ostalih pomladnikov in presenečeno ugotovil, da niso vsebovale ničesar, kar bi ogrožalo mlado slovensko demokracijo, pa če sem se s stališči strinjal ali ne (in kot liberalec se občasno nisem).

Kljub temu so mainstream mediji, ki so že takrat bili večinoma v rokah tranzicijske levice, pomladnike pretežno napadali. Vključno z mediji, ki so prispevali k padcu komunizma. Besede fašisti še niso uporabljali, bila pa je implicitna v apelih, da Slovenija potrebuje žlahtno desnico, kar pomladna opcija očitno ni bila. Kljub vsemu se je v mainstream medijih pojavljalo marsikatero ne-levo mnenje (v Sobotni prilogi Dela se je, na primer, oglašal imenitni Drago Jančar) in tudi na javni RTV novinarji niso nastopali (očitno) aktivistično. 

Zdi se mi, da se je eksplicitna "fašistizacija" desnice s strani levice začela na začetku tisočletja z znamenito naslovnico Mladine, ki je prikazovala predsednika vlade Andreja Bajuka z domobransko čepico na glavi (bil je argentinski Slovenec). Po Lojzetu Peterletu, ki je vodil Demosovo osamosvojitveno vlado, je bil Bajuk (po treh Drnovškovih vladah) prvi predsednik vlade "ne-leve" provenience.

Od takrat se je mantra o fašistih z vsako desno vlado stopnjevala po istem receptu: medijska diskvalifikacija, zgražanje t.i. stroke (druga najbolj zlorabljena beseda v Sloveniji) nad ukrepi desne vlade, apeli zaskrbljenih intelektualcev in neodvisnih novinarjev, protesti sindikatov in "ulica"  ali kar "ljudstvo" (najbolj zlorabljena beseda). V zadnjih letih je levica dodala še bolj učinkovito orožje: sistematično obveščanje mednarodnih institucij in tujih medijev o domnevnih grozodejstvih desnih vlad. Kanale in načine preko katerih se to počne dobro poznam. 

Slovenski Vaclav Havel

Vrnimo se korak nazaj. Prve demokratične predsedniške volitve sem spremljal iz Italije. Čudilo me je, da je komunist Milan Kučan prepričljivo premagal Jožeta Pučnika, bivšega političnega disidenta in osrednjo osebo slovenske osamosvojitve. Pučnika so označili za revanšista, čeprav je bil vse prej kot to. Verjel je, da bo proces demokratizacije že sam po sebi spremenil bivše komuniste in jih demokratiziral. Iz današnjega vidika morda malo naivno.

Leta 2000 sem imel priložnost govoriti s Tommasom Padoa-Schioppo, članom izvršnega odbora guvernerjev Evropske centralne banke, enim izmed očetov evra. Zanimalo ga je, ali je "Kučan res slovenski Havel". Nakremžil sem se in odgovoril, da "medtem ko je gospod Havel sedel v zaporu kot politični disident, je bil gospod Kučan na čelu represivnega aparata, ki je disidente preganjal". Padoa Schioppa se je nasmehnil in pripomnil: Makes sense.  

O drugih takratnih bizarnostih slovenske demokratizacije nismo govorili. Na primer, da je bil takratni slovenski liberalni premier človek, ki je nekaj let prej kot predsednik predsedstva SFRJ podpisal tajni odlok, s katerim je tanke JLA poslal na Kosovo. Ali da je bivši predsednik Zveze komunistov kot predstavnik civilne družbe vodil Svet javne radiotelevizije (v skladu z modelom depolitizacije, ki ga ponovno uvaja Golobova vlada). Vendar pustimo pokojna Janeza Drnovška in Janeza Kocijančiča, ki sta bila kljub vsemi gospoda in intelektualni kapaciteti. V primerjavi z današnjimi veljaki levice pa sploh.

"Le nekaj let po padcu komunizma je bilo v Sloveniji že veliko bolj kul biti (postkomunistični) levičar kot "(antikomunistični) desničar."

Zmaga Kučana nad Pučnikom na prvih predsedniških volitvah je zame simbol slovenske spodletele tranzicije in – vem, da bom s tem marsikoga razjezil – dokaz, da za mnoge pri osamosvojitvi želja po demokratizaciji sploh ni bila v ospredju. Če smo prizanesljivi, so primarno nasprotovali projektu Velike Srbije, če smo manj prizanesljivi, pa so se predvsem želeli odcepiti od južnih bratov.

Če si levičar, si kul

Vrnimo se v drugo polovico devetdesetih. Po prihodu v Slovenijo sem bil presenečen nad splošno družbeno klimo. V primerjavi z Italijo so ljudje redko javno razpravljali o svojih političnih preferencah. Med kosilom je bilo v službi slišati le levičarje, ki so že takrat udrihali čez Janšo. Pomladnike je bilo moč prepoznati le zato, ker se temu nabijanju niso pridružili in so se kislo nasmihali. Malokdo je na glas oporekal. Le nekaj let po padcu komunizma je bilo v Sloveniji že veliko bolj kul biti (postkomunistični) levičar kot (antikomunistični) desničar. 

Spomnim se kolegic, ki so se na glas posmehovale predlogu uvedbe lustracije. Nekaj v stilu "zdaj pa bodo tile debili preganjali tiste, ki so to državo zgradili". Nihče jim ni ugovarjal, čeprav je med prisotnimi bilo vsaj par pomladnikov. Slednji so izražali svoje mnenje le takrat, kadar so imeli občutek, da so med podobno mislečimi. Ni šlo le za refleks iz časov komunizma, ko je svoje politično mnenje bilo bolje zadržati zase, da te niso ožigosali za družbeno-politično oporečnega. Niso se oglašali, ker jih je praviloma takoj nekdo zabil in jim dal vedeti, da so nazadnjaški. Ni mi bilo jasno, če so bili simpatizerji pomladnih strank v izraziti manjšini, ali so bili bolj samozavestni levičarji preprosto glasnejši.

Čudilo me je, da so pred volitvami le redki obelodanili, za koga bodo glasovali. V Italiji so se pred volitvami prijatelji javno zbadali ("pa ja ne boš glasoval za tistega cepca Berlusconija?") in včasih seveda tudi skregali. Za vsakega prijatelja ali znanca sem vedel, za koga bo glasoval. Le eden tega nikoli ni želel razkriti, ker je bila to "njegova osebna zadeva". Sumili smo, da simpatizira s postfašističnim Movimento Sociale Italiano (MSI), italijanskim socialnim gibanjem (skrajna desnica se kakor skrajna levica ima za sila socialno), predhodnikom stranke Bratje Italije, ki jo vodi predsednica vlade Giorgia Meloni. Ankete so volilne rezultate MSI sistematično podcenjevale, saj se njeni volivci niso upali javno priznati, da glasujejo zanjo. V Italiji je bila petdeset let po padcu fašizma sramota glasovati za postfašistično stranko. Danes žal ni več tako.

"Tekom let se je javni diskurz na obeh straneh radikaliziral. Če je bilo nekoč treba desnico le ustaviti, se jo danes želi kar iztrebiti."

Tudi če ne enačimo fašizma s komunizmom, je bilo bizarno, da so v Sloveniji le nekaj let za tem, ko je komunizem zasluženo pristal na smetišču zgodovine (vsaj začasno, saj levi in desni kolektivizmi spet dvigujejo svojo grdo glavo), postkomunisti že dominirali javni diskurz. Pričakoval sem, da bodo v defenzivi, če ne že skoraj v ilegali, podobno kot volivci MSI v Italiji. Še bolj me je čudilo, da to niso bili prenovljeni post-komunisti, ki bi komunizem obsodili kot nedemokratičen sistem. Kljub temu, da so se mnogi med njimi skoraj do zadnjega upirali osamosvojitvi in se zavzemali za asimetrično konfederacijo v Socialistični Federativni Republiki Jugoslaviji so bili kmalu po padcu komunizma že trdno na oblasti in kot liberalci (mlajši med njimi) ali socialni demokrati vodili slovensko tranzicijo v tržno gospodarstvo. Pravočasno so prispevali k osamosvojitvi (ali je vsaj niso ovirali), ko so se zavedali, da z Miloševičem ne bi bilo dobro češnje zobat. 

Demokracija smo mi

Mlajši bralci bodo verjetno te postosamosvojitvene spomine označili za brezpredmetne, saj da oni in današnja politika (gospod Golob) "gledajo v prihodnost". Morda, vendar današnja vodilna garnitura ni odraščala v vakuumu temveč v družbeni klimi, ki sem jo ravnokar opisal (s subjektivnega vidika, seveda). Pripadniki levo-liberalne opcije, ki jo težko razlikujemo od post-komunistične levice, in ki je danes dominantna v Sloveniji, so takrat izoblikovali svoj pogled na svet. Privatizacijo je v veliki meri vodila LDS, gospodarstveniki in univerzitetni profesorji so izbirali svoje asistente in naslednike, uredniki so zaposlovali današnje novinarje. Večinoma take, ki so delili njihove svetovnonazorske poglede. Ustavimo desnico je njihov življenjski moto.

"Nobena zahodnoevropska liberalna stranka ne bi niti pomislila, da bi šla v koalicijo s stranko, ki zagovarja podržavljenje zasebnih podjetij in izstop države iz zveze Nato."

Vsakič, ko je utečeno stanje začasno prekinila kakšna desna vlada, se je sistem uprl. Tistim, ki so temu nasprotovali zaradi lastnih interesov (pogosto čisto kapitalskih), so se pridružili vsi tisti, ki jih je ustroj mobiliziral na ideološki bazi z dražgošami ali diskvalifikacijo nasprotnikov češ, da ne spoštujejo človekovih pravic itd. Tekom let se je javni diskurz (na obeh straneh, da se razumemo) radikaliziral. Če je bilo nekoč treba desnico le ustaviti, se jo danes želi kar iztrebiti.

Elita je leva

Po prihodu v Slovenijo sem opazil še eno pomembno razliko: prebivalci najbolj premožnih predelov Rima (npr. Parioli) so glasovali pretežno za desne stranke, medtem ko je bila ljubljanska buržuazija izrazito leva. V Italiji so se od takrat karte premešale (desnica je danes močnejša v "proletarskih" predelih mesta), v Ljubljani pa je trend ostal isti, kar dokazujejo rezultati vseh letošnjih volitev.  Zmagovalci tranzicije so izrazito levi; slovenska kapitalistična elita nima težav z rdečo zvezdo.

Kje so "levi-liberalci"?

Lahko oporekate, da stranke Mira Cerarja, Marjana Šarca in Roberta Goloba niso (bile) "leve", temveč liberalne. Začnimo s Svobodo: nobena zahodnoevropska liberalna stranka ne bi niti pomislila, da bi šla v koalicijo s stranko, ki zagovarja podržavljenje zasebnih podjetij in izstop države iz Nata, posebej, če teh glasov za sestavljanje vlade sploh ne bi potrebovala. V Sloveniji zavezništvo s skrajno levico zagotavlja podporo (psevdo) uporniške "ulice" in civilne družbe, stebra zmagovitega establishmenta.  

Tekom let je postalo vedno težje razlikovati levo liberalno opcijo od postkomunistične levice, saj so stranke tega pola nehale tekmovati med seboj in začele ideološko vedno bolj delovati kot enotni anti-JJ blok (ne glede na osebne prepire in zamere, ko so na oblasti) v katerem je stalnica SD (in v zadnjih letih tudi Levica), ostale take-away in instant stranke pa se vrstijo po tekočem traku. Nekateri politiki menjujejo stranke kot hollywoodske dive obleke.

Da med socialdemokrati in liberalci ni (več) ideoloških razlik dokazuje prestop bivšega predsednika Državnega zbora in predsedniškega kandidata Milana Brgleza iz sredinske SMC k SD, kjer paradira z majico Che Guevare in se brez težav slika s kolegi in kolegicami z rdečimi zvezdami, ki se klanjajo kipu Kidriča. Gospod Brglez je bil celo skupni kandidat liberalcev in socialnih demokratov v bitki proti mračnim silam, kakor jih pristaši kulture dialoga danes imenujejo. 

We are family in ostali disko hiti

Zameglitev med levimi strankami je bila najbolj očitna na zadnjih parlamentarnih volitvah. Vsi so trobili v isti rog. Alenka Bratušek in Marjan Šarec (dva bivša premierja!) se s svojima personalnima strankama sploh nista uvrstila v Državni zbor in sta kljub temu izrazila zadovoljstvo z rezultatom volitev! Kot bi moj Juventus izpadel iz lige, jaz pa bi razlagal naokoli, da sem zadovoljen, ker prvenstva ni osvojil osovraženi Inter! Robert Golob je predsednikoma poraženih strank iz ekipe Ustavimo desnico takoj zagotovil mesta v vladi in prevzel njuni stranki, kar je svojevrstna demokratična farsa.

"V Sloveniji zavezništvo s skrajno levico zagotavlja podporo (psevdo) uporniške 'ulice' in civilne družbe, stebra zmagovitega establishmenta."

Slovenski levičarji vseh odtenkov rdeče lahko skupaj plešejo na takte starega disko hita We are family; vsi so ena lepa velika družina. Občasno sprta, saj se zgodi, da vnuk nesramno okara dedka ("da nekateri zelo zreli ljudje tega še vedno ne dojamejo in ne razumejo … ), ali da pride do navzkrižja osebnih interesov, a vselej družina. 

Po zmagi na vseh letošnjih volitvah, ki so potekale po taktih You should be dancing, sledi prepevanje še drugih starih disko hitov: That's the way I like it, Don't stop 'til you get enough, U can't touch this in Ain't no stoppin' us now, medtem ko se desnica prepira in kalimerovsko prepeva Go your own way, Stayin' Alive in I will survive. 

Namesto da bi posodobila svoj neuspešen repertoar ali zamenjala glavnega vokalista.

(konec prihodnjič)