Miloševićeva morilska želja po veliki Srbiji je bolj prispevala k slovenski osamosvojitvi in izhodu iz komunizma kot želja po večstrankarskem sistemu, v katerem se leva in desna opcija legitimno izmenjujeta na oblasti. Če malo popačim znameniti apel Spomenke Hribar Ustavite desnico! iz leta 1992: Osamosvojitev in demokracija da, a brez desnih vlad, prosim! 

V devetdesetih letih je levica sicer še pragmatično sodelovala s pomladnimi strankami (ko je vlado vodila LDS), vendar so leta 2000 histerične reakcije leve javnosti med Bajukovo šestmesečno vlado že napovedovale, da mainstreamovska Slovenija ne bo več tolerirala normalne in za državo tudi zdravoe menjave oblasti med levim in desnim polom. Ta drža se je z leti le še radikalizirala.

Za to nosi krivdo tudi desnica, seveda. Danes so vsake volitve referendum o Janši. Vendar letošnja predsedniška volilna kampanja nakazuje na to, da je problem veliko globlji; ne gre za posamezne osebe, njihova stališča ali izjave; za diskvalifikacijo nasprotnika je dovolj njegova provenienca. Janša je del problema, a lahko nas upravičeno skrbi, da bo tudi še dolga leta po njegovem odhodu iz politike vsak desni politik diskvalificiran že zaradi nekdanje morebitne asociacije z Janšo ("Bil je podsekretar v Janševi vladi!"). Ni težko napovedati naslove mainstream medijev, ko bo kakšen desni novodobni politik ogrožal zmago levice na volitvah: "Janšizem brez Janše."

We are family: Res je, je*eno več vas je, vendar država vseeno ni cosa vostra (1. del)

V Sloveniji antisistemske levice sploh ni

V Italiji je veliko strank in gibanj, ki se nahajajo levo in desno od parlamentarne levice in desnice. Če menite, da je Giorgia Meloni skrajna desničarka, si oglejte izjave ali programe CasaPound in Forza Nuova, ki so desno od vldajoče Bratje Italije in eksplicitno uporabljajo fašistične simbole. Prav tako komunistične simbole uporablja skrajna (izvenparlamentarna) levica, npr. Partito Comunista.

O t.i. skrajni desnici v Sloveniji se lahko podučite na obširni strani Wikipedije, medtem ko sintagme "skrajna levica v Sloveniji" na Wikipedijii ne boste našli. Pri nas naj torej skrajne levice ne bi bilo. Morda zato, ker sedi kar v vladi? Na komunistične simbole (rdečo zvezdo, srp in kladivo, majico Tita in Che Guevare) je ponosna že mainstream levica (in celo svobodnjaki). Ponosne naslednike Zveze komunistov boste bržkone našli kar v SD. Levo od Levice pa v Sloveniji ni (skoraj) nikogar, morda le kakšni maoisti ali podobni eksoti.     

Skrajna levica v Sloveniji torej ni outsider kakor v Italiji, kjer se antisistemska levica, ki nima svojih predstavnikov v parlamentu, združuje v številnih Centri Sociali Occupati Autogestiti (CSOA), kar pomeni okupirane samoupravljane socialne centre. Gre večinoma za prostore v zapuščenih stavbah, kjer se izvajajo različne dejavnosti, od političnih do glasbenih. Takšnih CSOA je v Italiji čez 700. 

Najbolj znan tovrstni center v Sloveniji je AKC Metelkova Mesto. Vendar Metelkova, kjer naj bi se zbirala ljubljanska alternativa, sploh ni leglo družbenih izobčencev, temveč zabavišče otrok družbene smetane in eden izmed sedežev civilne družbe, ki podpira establishment in je za to tudi nagrajena.

"Slovenija je ravno prav majhna, da oblast z bliskovito hitrostjo razširi svoje lovke po celotni družbi. Brez redne menjave oblasti med levim in desnim polom bomo v Sloveniji obsojeni na nefunkcionalno družbo, v kateri bosta kroženje idej in meritokracija čedalje bolj abstraktna pojma."

Širše gledano Jenulli, Jarčeve, Kovačeve niso uporniki, ampak so osnovni del sistema; niso self-made outsiderji, ki se borijo proti privilegijem generacije njihovih staršev, temveč lahko računajo na njihovo podporo. Nevladne organizacije niso sistematično trn v peti vsaki oblasti, ampak so zelo jasno politično opredeljene. Povsod so desničarji v manjšini in se morajo potuhniti, ker je mainstream drugje. 

V tradicionalno levi Sloveniji je tovrstnih avtonomnih centrov malo. V Mariboru imajo Kulturni Center Pekarna. V Ljubljani so v prostorih nekdanje menze cestnega podjetja letos ustanovili PLAC (Participativna Ljubljanska Avtonomna Cona). Predstavniki PLAC-a so takoj po okupaciji stavbe v lasti državne Družbe za upravljanje terjatev bank (DUBT) izrazili pričakovanje, da jih bodo vlada, ministrstvo za kulturo in koalicijski partnerji podprli in jim "pomagali graditi zdravo in odprto družbo".

Prav ste prebrali, v Sloveniji antisistem pričakuje, da ga bo sistem podprl!

Popolnoma racionalno: skvoterji so se sklicevali na koalicijske stranke, ki so na vprašanje iniciative Glas ljudstva odgovorile, da se morajo tovrstne avtonomne cone zaščititi. Celo podpirale naj bi ustanavljanje novih tovrstnih con. Mainstream mediji so o PLAC-u poročali naklonjeno, podprli pa so ga tudi nekdanji "liberalni" zunanji minister, profesorica (aktivistka) iz FDV, poslanka Levice … We are family. DUBT je sicer ustanovitelje PLAC-a skoraj po uradni dolžnosti tožil, bomo videli kako se bo zadeva razpletla.

Namen prejšnjega odstavka ni očrniti ne PLAC ne kakšne druge avtonomne cone, ki opravljajo tudi marsikatero pozitivno dejavnost (je pa treba poudariti, da okupirajo tujo lastnino). Trdim le, da antisistemske levice pri nas ni. Imamo le malo bolj idealistične ali zavzete pristaše iste ideologije. Sistem in antisistem lahko občasno sicer prideta navzkriž v reševanju praktičnih dilem ("Ne morete okupirati državnega ali občinskega objekta, ker bomo tukaj gradili stanovanja."), a glede razumevanja odprte družbe in tega, kdo so pri nas državni sovražniki, med njima ni bistvenih razlik.

Prav tako Štefančič, Mirovni inštitut, tednik Mladina, podpisniki peticij proti desnim vladam itd. niso neki alternativci ali uporniki proti sistemu. Občasnim intermezzom desnih vlad navkljub so oni mainstream ali celo sistem. So del teama Janković (Če si proti Janši, ne moreš končati v zaporu, je ljubljanski župan nekoč zaupal voditelju Aleksandru Stankoviću v oddaji Nedjeljom u dva na hrvaški televiziji). Nekaj pravih upornikov in izobčencev se je sicer dejansko zbralo v bivšem Rogu, a jih je "pošlihtal" prav Janković ... in potem vse tiho je bilo.

Kakšen je sploh potencial desnice?

Če je levica pri nas mainstream, se lahko vprašamo, kakšen je sploh domet desnice. Sodeč po volitvah v zadnjih letih, naj bi bilo naravno razmerje med levimi in desnimi volivci v odstotkih približno 60 : 40. V "Sloveniji, ki šteje" bi prej rekel, da je razmerje vsaj 70 : 30, če ne že 80 : 20. Mislim na gospodarsko elito, uslužbence javne uprave, zaposlene v evropskih institucijah, univerzitetne profesorje ter t.i. strokovnjake, ki poročajo v tujino. Da novinarjev na javni RTV niti ne omenimo.

"Lahko oporekate, da je sedanje stanje volja volivcev. Res je, vendar to ne pomeni, da morajo vedno zmagati zdrave sile, v nasprotnem primeru pa so bili volivci zavedeni in je demokracija ogrožena. Če bi Janševa vlada res prevzela vse podsisteme in medije, potem zagotovo ne bi tako prepričljivo izgubila volitev."

K "levi družini" je treba prišteti tudi veliko večino tistih, ki so deklarirano apolitični in ki kakor "ne spremljajo politike". Morda o njej res vedo malo, a tisto malo je večinoma levo, saj so odraščali v šolskem sistemu, v katerem je komunizem v najslabšem primeru "dobra zamisel, ki so jo ljudje slabo izvajali", trg je zlo, desničarji so nazadnjaški, sebični in hudobni, levičarji pa napredni, altruistični in dobri. Tako manihejsko sliko vzdržujejo tudi mainstream mediji, ki skrbno določajo afere, nad katerimi se naj ljudje zgražajo ("V javnosti še vedno ne pojenja …"), katere pa naj gredo hitro v pozabo (če se jih sploh omenja). O tem, da bi se morala tudi desnica zamisliti, kako se je znašla v tej situaciji, sem že pisal.

Jebeno več vas je (Marcel dixit)

Tekom let je "jebeno več nas je" levica sama sebe razglasila za t.i. normalno Slovenijo. Tudi če vas je več, to še ne pomeni, da vam pripada nadzor nad vsemi podsistemi države, kar seveda očitate vašim nasprotnikom vsakič, ko prevzamejo oblast. Prav nič ni narobe, če vaši nasprotniki občasno sestavijo vlado, če jim uspe zbrati večino v parlamentu. Prav tako je v demokraciji normalno, da vplivne položaje (tudi na javni oziroma državni RTV!) občasno zasedejo ljudje, ki ne delijo vašegih svetovnonazorskih pogledov. Nasprotujte njihovi politiki, ni pa treba takoj na ulice, stavkati in podpisovati apelov o koncu demokracije.

Danes ima "normalna Slovenija" ponovno vse vajeti v svojih rokah. Nenadoma sistem zavor in ravnovesij ni več bistven, saj so na oblasti dobre, zdrave sile, torej tisti, ki se baje znajo samoomejevati. Levica je izvolila vlado, predsednico republike (kakor vsakič do zdaj) in ima trdno večino na Ustavnem sodišču (v naslednjih letih jo bo z novimi, strokovnimi imenovanji še okrepila) in v vseh nadzornih institucijah. Normalizirala, depolitizirala bo javno RTV, s preiskovalnimi komisijami preganjala nespodobne medije, s posebnim koordinatorjem pa sovražni govor, ki naj bi bil skoraj izključno desne provenience.

"Liberalci vedno bolj podlegajo t.i. neliberalni levici ("Če ne deliš naših načel, si fašist.") in njenemu pogledu na volitve."

Lahko oporekate, da je sedanje stanje volja volivcev. Res je, vendar to ne pomeni, da morajo vedno zmagati zdrave sile, v nasprotnem primeru pa so bili volivci zavedeni in je demokracija ogrožena. Če bi Janševa vlada res prevzela vse podsisteme (posebej medije!), kakor so ji pripisali nasprotniki, potem zagotovo ne bi tako prepričljivo izgubila volitev. Razen če menite, da smo Slovenci najbolj pameten narod na svetu in v nasprotju z Rusi, Kitajci (in domnevno Madžari) množično spregledamo propagando režima. A res kdo verjame, da bi na štirih zaporednih volitvah zmagale stranke, ustanovljene le dober mesec prej, če leva mašinerija, ki te stranke nenehno proizvaja, ne bi imela medijev trdno v svojih rokah?!

Volitve so demokratične, če volivci glasujejo prav

Slovenija je na nek način prehitevala trende, ki jih opažamo na evropski ravni. Liberalizem je v zadnjih desetletjih v krizi. Načel liberalizma (ki niso izključno zavzemanje za LGBTQI+ pravice in splav), posebej tistih gospodarskih, si liberalci ne upajo več glasno zagovarjati. Liberalci (ki jih v Sloveniji, roko na srce, nikoli ni bilo prav veliko) vedno bolj podlegajo t.i. neliberalni levici ("Če ne deliš naših načel, si fašist.") in njenemu pogledu na volitve. Za progresivce volitve postajajo enolični zrelostni test demokracije: Če zmaga levica, je test uspešno opravljen, če zmaga desnica, so volivci podali napačen odgovor, ker so bili zavedeni, na primer s strani nesvobodnih medijev (kar naj bi se dogajalo v Orbanovi Madžarski). 

"Bojim se, da bodo levi intelektualci in civilna družba bodisi zaradi ideoloških razlogov bodisi zaradi zaslepljenosti z antijanšizmom spregledali potek nadaljnje leve orbanizacije Slovenije."

Nenadoma v Evropi ni več komunistov, neokomunistov in postkomunistov. Vsi so danes po srcu veliki demokrati, ki s prstom kažejo na nedemokratična početja fašistov, neofašistov in postfašistov in na obe oči mižijo na nedemokratične prakse v lastnih vrstah.

ABBA Slovenija

Slovenija je ravno prav majhna, da oblast z bliskovito hitrostjo razširi svoje lovke po celotni družbi. Brez redne menjave oblasti med levim in desnim polom bomo v Sloveniji obsojeni na nefunkcionalno družbo, v kateri bosta kroženje idej in meritokracija čedalje bolj abstraktna pojma. Majhnost je zelo resen problem, ki pa se ga redkokdo v Sloveniji zaveda. To, da se vsi, ki nekaj štejejo, med seboj poznajo (ali so celo v sorodstvu), je ovira za učinkovito delovanje družbe. V večjih državah obstaja več konkurenčnih centrov moči (ne izključno političnih), ki drug drugega nadzorujejo in omejujejo. V Sloveniji je vsaka vplivna oseba največ dva klica stran od odločevalcev. Pot v kronizem, klientelizem in enoumje (desno ali levo), je precej krajša.

Bojim se, da bodo levi intelektualci in civilna družba bodisi zaradi ideoloških razlogov bodisi zaradi zaslepljenosti z antijanšizmom spregledali potek nadaljnje leve orbanizacije Slovenije. Podrejanje represivnega aparata in medijev je sprejemljivo, če to izvajajo naši, ker so tako ali tako nenaši hujši. Vendar tudi če ste napredni in vas je "jebeno več", država ni vaša! 

Nič ne kaže na to, da bi se sedanja oblast znala samoomejevati. Niti v leporečju in samohvali se ne. Priča smo neverjetni nagnjenosti k podučevanju in dajanju naukov nasprotnikom, kar izhaja iz domnevne moralne superiornosti nove oblasti. Predsednica Državnega zbora je v tej disciplini absolutna šampionka. 

Dovolite mi, da tudi drugi del prispevka zaključim z glasbenim vložkom. Stanje v Sloveniji lahko povzamemo z venčkom hitov skupine ABBA: Slovenska desnica je na letošnjih volitvah doživela še en Waterloo. Take a chance on me Golob je po Dancing Queen že začel veselo prepevati Money, Money, Money, Gimme! Gimme! Gimme! in The winner takes it all.

To je v Sloveniji The name of the game.

Mamma mia, čas je za mednarodni SOS.

(konec)