Glede na nevarno stopnjevanje konflikta v Ukrajini in zaskrbljujočega obrata na slabše, ki ga je ta vojna povzročila, glede na histerične vojne hujskaške kampanje, ki spremljajo to vojno, se mi je zdelo koristno podati nekaj pojasnil in osebnih pogledov v zvezi s tem konfliktom. Več let sem bil namreč veleposlanik Tunizije v Rusiji in Ukrajini. Zato zelo cenim ljudi v obeh deželah. Moje stališče je zaradi tega mišljeno kot objektivno; nagibam se k temu, da iskreno pozivam k hitri diplomatski rešitvi tega konflikta z daljnosežnimi in neizmerljivimi posledicami, če ne bo hitro omejen. 

Najprej je vredno opozoriti, da je ta konflikt, ki se odvija v Ukrajini, kjer so ljudje talci, konflikt med Rusijo, ki meni, da je to nujen odgovor na eksistencialno grožnjo in uvod v nastanek novega multipolarnega svetovnega reda na eni strani in Zahod pod vodstvom ZDA na drugi. Za slednje so poleg deklariranega cilja obrambe Ukrajine pred rusko invazijo vložki tega konflikta strateški in odločilni za ohranitev njihove nadvlade in njihovih interesov v svetovnem redu po hladni vojni, ki mora ostati enopolaren.

Narativ, ki je skrbno predstavljen v ZDA in Evropi (uradno in v medijih), predstavlja Rusijo kot agresorsko državo, ki želi ponovno vzpostaviti svoj imperij s priključitvijo Ukrajine, preden napade druge evropske države. Zato je treba omejiti namere, ki se pripisujejo Rusiji, in jo z vsemi sredstvi zajeziti ...

Te trditve, očitno neutemeljene, skrivajo resničnost, ki jo je mogoče povzeti na naslednji način:

Predsednik Vladimir Putin je večkrat izjavil, da Rusija spoštuje suverenost Ukrajine, vendar ne bo dovolila, da bi njeno ozemlje spremenili v branik ali odskočno desko za morebitno agresijo Zahoda na ozemlje Rusije. Od padca Berlinskega zidu v zgodnjih devetdesetih letih 20. stoletja Moskva ni nehala glasno in jasno oznanjati svojega nasprotovanja kakršnemu koli širjenju zveze NATO proti vzhodu proti njenim mejam, pa tudi pristopu Ukrajine k tej organizaciji, ki velja za eksistencialno omrežna linija.

Kljub svoji (nenapisani) zavezi, da bo spoštoval to zahtevo, NATO ni držal svoje obljube z nadaljnjo širitvijo v države Vzhodne Evrope, med drugim na Poljsko, Madžarsko, Češko (1999), baltske države (2004) in da se trenutno v njej poveča s 17 na 30 članov.

NATO je leta 2008 na vrhu v Bukarešti napovedal, da namerava vključiti Ukrajino v to organizacijo, medtem ko so se ZDA oglušile na upravičene ruske skrbi in proteste. Takšno članstvo bi na ukrajinskem ozemlju res omogočilo namestitev Natovega protiraketnega sistema in njegovih raket, vključno z jedrskimi, na meji z Rusijo. Bi ZDA sprejele ruske vojaške baze s konvencionalnimi ali jedrskimi raketami na svojih mejah v Mehiki ali na Kubi?! Monrojeva doktrina, ki še vedno velja v ZDA, strogo prepoveduje kakršno koli uporabo orožja velikih sil na zahodni polobli (tj. na celotni ameriški celini).

Leta 2015 sta bila med Rusijo in Ukrajino sklenjena sporazuma o prekinitvi ognja pod pokroviteljstvom Francije in Nemčije, imenovana Minsk 1 in Minsk 2. Predvidevata zlasti status avtonomije za regije z velikim številom ruskega prebivalstva in pod nadzorom proruskih separatistov v Donbasu, ter zavezo, da se vzdržijo vključevanja Ukrajine v zvezo NATO. Ta zadnji pogoj so ZDA in zveza NATO hitro zavrnile. Predsednika Ukrajine Volodimirja Zelenskega je pozneje leta 2021 v Washingtonu sprejel novoizvoljeni predsednik Joe Biden, da bi mu zagotovil, da si ZDA močno prizadevajo za pridružitev Ukrajine Natu kljub nepripravljenosti Francije in Nemčije.

Priključitev Krima, kjer je bila vedno glavna ruska pomorska baza, ki je bil del Rusije, preden ga je nekdanji ruski predsednik Nikita Hruščov priključil Ukrajini, in katerega prebivalstvo je večinoma rusko, se je zgodila leta 2014 kot odziv na državni udar ukrajinskih nacionalistov s pomočjo Zahoda, ki so strmoglavili demokratično izvoljenega proruskega predsednika Viktorja Janukoviča. Priključitev tega polotoka po referendumu je bila za zaščito ruskega prebivalstva in ohranitev strateških interesov Rusije.

Zlorabe ultranacionalističnih ukrajinskih milic, ki so od takrat nad ruskim prebivalstvom v Donbasu, so med razlogi, ki so Rusijo, katere ena od doktrin je dolžnost zaščititi Ruse tam, kjer so po svetu, potisnili k priključitvi te regije.

Nove geopolitične realnosti 

Ta konflikt, ki ga spodbuja velika vojaška podpora Zahoda Ukrajini, poteka v kontekstu geopolitičnega rivalstva okoli novega svetovnega reda v nastajanju. Novi svetovni red, ki ga zagovarjajo Rusija in njeni zavezniki (BRICS: Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika), ki ga poveličuje ves planet in ostro zavrača Zahod, bi lahko bil po mnenju nekaterih analitikov bodisi multipolaren (z različnimi vrednostni, politični, kulturno-civilizacijski, ekonomski, finančni sistemi) ali tripolarni (ZDA – Rusija – Kitajska z zavezniki) ali spet bipolarni (ZDA in njene zahodne zaveznice na eni strani, Rusija in Kitajska z zaveznicama na vzhodu), na drugi strani). Ne glede na obliko novega reda bi morali z vidika Rusije njeni sistemi z odobritvijo njenih zaveznikov, vključno s Kitajsko, sobivati mirno in v harmoniji ter nadomestiti sedanji unipolarni svetovni red, ki velja za nepravičnega in prisilnega.

Skratka, Rusija je naklonjena vestfalskemu večpolarnemu svetovnemu redu v okviru tega, kar rada imenuje "suverena demokracija". Model demokracije Zahoda, ki predstavlja le 12,5 % človeštva in le 45 % svetovnega BDP, velja za neprenosljivega in uporabnega na celotno človeštvo.

Kakšen bi lahko bil izid te izjemno zapletene geopolitične zagate, katere neposredne in posredne žrtve so predvsem ukrajinski narod, nato evropski in ruski narodi ter ves planet, ki mu grozijo najrazličnejše nevarnosti?

Najverjetneje reševanje konflikta ne bi bilo niti vojaško niti s sankcijami. Nato nima zadostnih vojaških zmogljivosti in se ne namerava neposredno podati v oborožen spopad z Rusijo, ki ima močno konvencionalno vojsko in predvsem največji jedrski arzenal na svetu.

Poleg tega je priznan vojaški neuspeh za obe strani nepredstavljiv, saj so njegove geopolitične posledice izjemno resne in daljnosežne. Gospodarske sankcije ne bodo imele učinka, ki ga želi Zahod, glede na številne prednosti, ki jih ima Rusija zaradi svoje ogromne površine (1/8 površine planeta), ki je polna rudnin in naravnih virov (več kot 25 % naravnega bogastva planeta), njegove prehranske samooskrbe, pa tudi v industrijskem, obrambnem, medicinskem, tehnološkem sektorju ...

Tako bi lahko samo pogajanja, ki bi upoštevala skrbi in zahteve Rusije (vključno z nevtralnim statusom Ukrajine) in pomenila jamstva suverenosti in varnosti, ki jih zahteva Ukrajina, končala ta konflikt in ljudem v regiji ter človeštvu prihranila neizmerne težave in trpljenje.

V vmesnem času, če ne bo "Mandelove modrosti", da se vključi v pogajanja, morda na pobudo in pod okriljem Kitajske ali Združenih narodov (ZDA si odločno prizadevajo oslabiti Rusijo in preprečiti njeno vrnitev kot glavnega geostrateškega tekmeca), bo svet še naprej moral zadrževati dih in upati, da se ta vojna ne bo sprevrla v uničujoč jedrski spopad ali celo v vsesplošno svetovno vojno ...

Ali Goutali je bil več kot 20 let veleposlanik Tunizije v državah na štirih celinah, vključno z Rusijo in Ukrajino. V Tuniziji je bil diplomatski svetovalec predsednika republike in generalni direktor Diplomatskega inštituta. Je avtor knjige o zunanjepolitičnem odločanju ter številnih študij o mednarodni politiki. Predaval je o svetovni politiki in je trenutno višji sodelavec na številnih nacionalnih in mednarodnih raziskovalnih in strateških študijskih ustanovah. Je magister in doktor mednarodnih odnosov. Objavljeno s pomočjo Mednarodnega inštituta IFIMES iz Ljubljane.