Komentar

Leto 2022 je Evropo pahnilo 83 let nazaj v zgodovino in dokazalo, da se nismo ničesar naučili

Končuje se leto, kakršnega si še pred 365 dnevi ni bilo moč predstavljati brez obilo domišljije ali pa vsaj kopice najbolj natančnih obveščevalnih podatkov in analiz. Evropa je vstopila v obdobje ekonomske in socialne nestabilnosti, ki jo je sprožila ruska invazija na Ukrajino. Milijoni beguncev, vojni zločini in genocid so zamajali mit o večnem miru na stari celini, ki sta ga leta 1989 utrdila padec Berlinskega zidu in konec komunizma. Nenadoma so iz ropotarnice zgodovine priletele prikazni, za katere smo si domišljali, da bodo ta ostale za veke vekov. Pandorina skrinjica se je odprla: vojna, nasilje, zločini in trpljenje ljudi sprožajo mešane odzive v vseh nas. Na žalost pa se zgodovina ponavlja in podobno kot ob začetku II. svetovne vojne niso vsi Evropejci enotno nastopili proti Hitlerju, so tudi leta 2022 med nami takšni, ki bodisi relativizirajo odgovornost za vojno in zločinsko agresijo bodisi poskušajo celo zanikati vojne zločine agresorjev in vse skupaj prikazati kot novo poglavje v svetovni židovski zaroti. Neverjetno, toda natanko takšen scenarij se je na tem kontinentu nekoč že odvijal - in se končal z milijoni mrtvih. Se bomo kdaj iz zgodovine kaj naučili?

27.12.2022 00:50
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   vojna   Rusija   Ukrajina   Slovenija   Putin   II. svetovna vojna   Hitler   Stalin   Ljubljana   desničarji   levičarji   EU   Amerika   propaganda   Kremelj   Sovjetska zveza   Nemčija   Kitajska   Zahod   Peter Veliki   Thomas Hobbes   Lojze Kovačič   Aleksander Bajt

Demokratična Evropa in Zahod sta v primeru Rusije dobesedna preslikala svojo zgodovinsko napako izpred več kot osemdesetih let: leta in leta sta dopuščala Putinu, da je Rusijo spreminjal v totalitarno državo, pobijal novinarje, borce za človekove pravice, nevladnike, opozicijske voditelje ...

Pred dnevi sem vodilnim na nacionalki javno priporočil, naj na svojem spletnem portalu ukinejo možnost komentiranja pod prispevki, ki se nanašajo na Putinovo vojno v Ukrajini. Kajti gre za pravi poligon proruskih trolov, ki izkoristijo vsako, tudi najmanjšo priložnost za idealiziranje Putina in njegovega režima, po drugi strani pa zasmehujejo demokracijo, Evropsko unijo, še posebej pa imajo v želodcu Ameriko, Zahod in - jasno - Žide. Države, kakršna je Slovenija, ki ne glede na politične barve vladne koalicije že od začetka odločno, načelno in tudi konkretno podpira napadeno državo, so v njihovih očeh nevredne tega imena, saj so hlapci gnilega zahodnega imperializma ... In tako dalje in tako dalje.

 

Ni presenetljivo, da sta se prav glede vojne v Ukrajini in še pred tem glede lika in dela Vladimirja Putina srečala oba skrajna pola - radikalna levica in ortodoksna desnica. Oboji so se našli v isti točki: sovraštvu do liberalne demokracije, človekovih pravic in kapitalističnega ekonomskega sistema. Skrajni levičarji oziroma oboževalci propadle mitologije Sovjetske zveze, občudovalci Stalina in Lenina, vidijo v Putinu nadčloveka, ki bo zrušil zahodno hegemonijo in s tem odrešil svet enega vladarja. Zanje je Rusija poleg Kitajske, Venezuele, Kube, Severne Koreje in Irana edina resnična sila, ki lahko ustavi hegeljanski konec zgodovine in sproži novo svetovno revolucijo, ki bo končala tisto, česar komunizmu ni uspelo ...

 

Na drugi strani so skrajni desničarji, klerotalibani, ki častijo Putina kot velikega domoljuba, zavetnika krščanstva in borca proti dekadenci bolne Evrope. Zanje postaja ruski avtokrat ideal vodje, novi firer, ki je prepoznal, kam nas pelje LGBTQIA+ ideologija in zakaj se ji je potrebno upreti z vsemi sredstvi. Vse, kar Putin počne v Ukrajini, je dejansko posledica upora proti tej ideologiji, ki jo degenerirani Zahod zdaj poskuša inflitrirati v Rusijo ...

 

Skrajneži vseh smeri, združite se, je motto kremeljske propagande, ki inteligentno podpihuje tam, kjer so dejansko iskre nezadovoljstva, frustracij ali celo spečega sovraštva. Rusko propagandno-obveščevalni stroj ima poleg tega na razpolago neomejena finančna sredstva, ki so jih do letošnje pomladi investirali tudi v Slovenijo prek svojega kulturnega centra in še dveh "kulturno-umetniških" organizacij. Na srečo so morali vsi zaposleni v njih skupaj s še nekaj deset diplomati zapustiti Slovenijo že spomladi, vendar to še ne pomeni, da so se ruske propagandne aktivnosti s tem končale.

 

 

+++

 

Nekaj je pri slovenskih simpatijah do avtoritarcev tudi izvirnega, zgodovinsko izpričanega. Pustimo Informbiro, ki je predstavljal klavrn poskus Stalina, da znotraj jugoslovanske partije sproži upor zoper odpadnika Tita (in se je za Sovjete klavrno končal v kazenski koloniji na Golem otoku). Še pred tem, v času tik pred izbruhom II. svetovne vojne, sta si bila pri nas v laseh prosovjetski in antikomunistični tabor. Včasih je šlo zgolj za vaški konflikt med nekaj posebneži, o čemer je pisal Vladimir Bartol. Idealiziranje Stalina in Sovjetske zveze je bilo neizmerno, vendar na nek način pri večini vaških oboževalcev dejansko plod nevednosti in lahkovernosti. Bolj zanimivo je, da so na drugi strani mnogi delavci hvalili tudi Hiterja in njegov nacionalni socializem do te mere, da so se komunisti čutili ogrožene. Gasterbajterji, Slovenci na začasnem delu v Nemčiji, so v drugi polovici tridesetih let ob vrnitvi v domovino opisovali neverjetne dosežke nove družbene ureditve v Nemčiji, blaginjo delavcev, polne police trgovin in čudežni autobahn, po katerem drvijo najnovejši nemški avtomobili ...

 

Ljubezen do Nemčije je šla leta 1941, ko so Slovenijo v skladu s sporazumom med Hitlerjem in Mussolinijem razdelili po reki Savi, v nekaj vaseh na dolenjskem bregu reke, ki so se znašle na "italijanski" strani, celo tako daleč, da so zbirali podpise in jih potem poslali v Berlin s prošnjo, naj njihove vasi priključijo nemškemu rajhu, ker pod Italijo nočejo živeti. O tem piše Aleksander Bajt v Bermanovem dosjeju. Prošnjo so seveda zavrnili.

 

Morda ima pri vsem tem kaj zraven tudi nacionalni značaj? Lojze Kovačič piše v svojih Prišlekih, da je kmalu po kapitulaciji Italije v Ljubljano pripeljal črni gestapovski vlak, ki se je ustavil na postaji v Šentvidu, tam pa so tistim Slovencem, ki so jih prepoznali kot arijske, podelili Reichpass, kar pomeni, da so jih glede pravic izenačili s pravimi Nemci (medtem ko so ostale, tj. tiste, ki jih niso nameravali izseliti nekam daleč na Vzhod, uvrstili v kategorijo Volksdeutscher, folksdojčerjev). Menda se je tedaj proti Šentvidu valilo pol Ljubljane ... in približno toliko, po možnosti celo isti ljudje, so poldrugo leto kasneje na okna svojih stanovanj hiteli obešat slovenske trobojnice s peterokrako zvezdo.

 

Pragmatizem, oportunizem ali zgolj strah pred priznanjem lastne identitete v nekem trenutku izgubijo še tisto trohico legitimnosti, ki so jo morda kdaj imeli. Opravičevanje Hitlerja, Stalina, Putina - ali pa, če hočete, Miloševića, Kadrađića in Mladića - nima nobene vrednosti in predstavlja moralno dno civiizacije. Ker je Evropa v 20. stoletju nekajkrat požrla svoj ponos, moralni imperativ in žrtvovala vrednote za nekaj, kar se je hitro izkazalo kot zlo, ne vidim nobenega razloga, da bi katastrofalne napake ponavljali tudi v 21. stoletju. Še posebej zato ne, ker se je prav iztekajoče se leto izkazalo kot prelomno v tem pogledu; kajti kdo bi si še konec leta 2022 mislil, da je pred nami najbolj divje in nepredvidljivo leto v zadnjih desetletjih, morda celo najbolj dramatično po letu 1945, ko se je končala II. svetovna vojna in ko nekaj let ni bilo jasno, ali sledi tudi spopad s komunizmom.

 

Britanci so veliko bolj kot Američani z nezaupanjem pogledovali proti Moskvi, kjer je Stalin počasi, a brutalno zasužnjeval države Srednje in Vzhodne Evrope. Dokler se ni čez Evropo spustila železna zavesa, od Ščečina na Baltiku do Trsta na Jadranu, kot je dejal tedaj že bivši britanski premier Winston Churchill, ni bilo jasno, do kam vse bodo hoteli prodreti Sovjeti. Toda Zahod je tudi ob začetku hladne vojne - podobno kot leta 1939 in 1940 v primeru Hitlerja - dobršen del Evrope pustil na cedilu. Dopustil je, da so dežele Srednje in Vzhodne Evrope padle v roke novemu tiranu; z dežja nacističnega jarma so padli pod kap komunizma. Skoraj 45 let je trajalo, da se je kolo zgodovine ponovno obrnilo in da so se sovjetski tanki vrnili domov.

 

 

+++

 

Ko danes razmišljamo o ruski vojni v Ukrajini, ne moremo spregledati zgodovinskih vzporednic. Po 24. februarju 2022, ko so Putinove sile prestopile mejo z Ukrajino in začele zračni, kopenski in pomorski napad nanjo, se je čas v simbolnem smislu vrnil na 1. september 1939, ko je Hitlerjev Wehrmacht vdrl na Poljsko, dobra dva tedna kasneje pa je Poljakom v hrbet skočil še Stalin s svojo Rdečo armado. Zgodovinarji so si danes enotni v oceni, da Nemci nikoli ne bi napadli svoje vzhodne sosede, če, prvič, ne bi računali na mlačen, neodločen odziv zahodnih sil, in če, drugič, Ribbentrop in Molotov ne bi le teden dni prej v Moskvi podpisala Pakta o nenapadanju. Kako se je potem odvijala zgodovina, vemo. Tisto, kar nas intrigira tukaj in zdaj, se nanaša na dilemo, ki se na tiče vzporednic med Stalinom in Hitlerjem ob začetku II. svetovne vojne v Evropi, ko sva bila oba tirana še zaveznika, na eni strani, ter Putinom in kitajskim avtokratom Šijem na drugi strani. Bi se Putin lotil ukrajinske avanture, če pred tem ne bi dobil podpore Šija? Odgovor je ne.

 

Prednost demokratičnih držav, ki obsojajo rusko invazijo na Ukrajino, je danes približno takšna, kot je bila leta 1939 ali konec leta 1941, ko so v vojno vstopile tudi Združene države Amerike: ne vojskujejo se med seboj, ker konflikte rešujejo po pravni oziroma diplomatski poti. Tisti, ki podirajo mednarodni red, nimajo volitev, še manj pa svobode govora in tiska. Tisti, ki uničujejo določila Ustanovne listine OZN, se podobno kot Stalin in Hitler požvižgajo na pravo ali pravičnost, pač pa prisegajo na golo silo. Ravnajo po starem, primitivnem načelu, da je človek človeku volk in da velike ribe žrejo manjše. Razsvetljenska Evropa je že s Thomasom Hobbesom zavrnila takšno logiko in postopoma pristala na konceptu družbene pogodbe, ki posamezniku zagotavlja varnost in osebno svobodo v zameno za to, da državi odstopi pravico, da v življenjsko pomembnih vprašanjih odloča (tudi) v njegovem imenu. Z drugimi besedami, pošastni Leviathan, ki simbolizira moč države, ukroti privoljenje državljanov, da se podredijo njeni moč pod pogojem, da skrbi za njihovo varnost, blagostanje in določen nabor pravic, ki same po sebi niso neomejene, ampak se končajo približno tam, kjer se začnejo pravice drugih.

 

Demokratična Evropa in Zahod sta v primeru Rusije dobesedna preslikala svojo zgodovinsko napako izpred več kot osemdesetih let: leta in leta sta dopuščala Putinu, da je Rusijo spreminjal v totalitarno državo, pobijal novinarje, borce za človekove pravice, nevladnike, opozicijske voditelje ... Nekaznovano je uničeval kritike in glasove razuma, v zunanji politik pa se je Putin do svojih sosed v pristni Stalinovi maniri obnašal kot do vazalnih držav. Namesto da bi ga poskušali umiriti s konkretnimi načrti o partnerstvu na obrambnem področju, kar je bilo nekaj časa zelo aktualno (Putin je razmišljal celo o ideji vstopa Rusije v NATO), so ga ignorirali, s čemer so le še podžigali njegove komplekse. Tako je namesto proti Zahodu začel vleči Rusijo proti Vzhodu, tj. proti Kitajski.

 

Če nas je zgodovina kaj naučila, potem nas je to, da v Evropi totalitarni režim ne more prevladati nad demokracijo, medtem ko se zavezništva med avtokrati v nekem trenutku skrhajo in na koncu končajo na bojišču. To sicer ne pomeni napovedi skorajšnje vojne med Rusijo in Kitajsko, zagotovo pa ta ni nič manj nemogoča kot spopad med Zahodom in Rusijo ...

 

 

+++

 

Leto 2022 je bilo za Evropo zelo travmatično. Na vzhodu je izbruhnila vojna, ki jo je začela naslednica nekdanje Sovjetske zveze, na čelu katere je že 23 let človek, za katerega je bil razpad rdečega cesarstva največja tragedija 20. stoletja, njegov zgodovinski vzornik pa je križanec med Petrom Velikim in Stalinom. Putinova zgodovina in mentaliteta dokazujeta, da imamo opraviti s človekom, ki ne priznava (lastnih) napak, ki ne odpušča in še redkeje popušča. Edini argument, ki mu bo prisluhnil, je sila. Če bo začutil, da vojne, ki jo je začel v Ukrajini, ne bo mogel dobiti, bo pripravljen na pogajanja, ki pa obenem bržkone pomenijo tudi njegov konec, saj Rusi poražencev ne pustijo na oblasti, včasih pa niti pri življenju ne.

 

Toda Putinova usoda je vprašanje, ki ga bodo morali rešiti v Rusiji. Tisto, kar se tiče nas, Evropejcev in tudi Slovencev, je povezano s tem, čemu smo se pripravljeni odpovedati za to, da se vojna v Ukrajini konča v prid Evropi. Da so Rusi poraženi. Kajti o tem ne v Ljubljani ne v Bruslju ali v Washingtonu nihče noče razmišljati, še manj pa govoriti. Kot da bi bilo to prepovedano in kot da je logično, da Ukrajinci izgubijo vojno in s tem tudi državo. Največ, na kar pristajajo zahodnjaki, je razdelitev oziroma neke vrste status quo: Putin obdrži Krim in vzhodno Ukrajino, preostanek pa je lahko vesel, da bo vojne konec in da jih bodo Rusi pustili pri življenju.

 

Poskušam si predstavljati retoriko Zahoda leta 1941, ko je Hitler z zavezniki zavzel že skoraj pol Evrope, kako bi iz Washingtona kar po radiju sporočali okupiranim evropskim narodom, naj pristanejo na premirje za vsako ceno, naj dajo firerju, kar zahteva, pa jih bo pustil pri življenju ... Kakšna bi bila zgodovina, če bi se to zgodilo? Na srečo se ni, pa so se takrat marsikje na Zahodu, kjer jih vojna ni neposredno ogrožala, spraševali, ali se je smiselno vpletati v spopad, ki je daleč stran, kot tudi to, ali je smiselno za vsako ceno moralno, ekonomsko, vojaško in humanitarno podpirati napadeno stran v vojni. Pomisleki so (bili) razumljivi in v demokratični družbi zaradi njih ne končaš v zaporu, kar se ti zgodi v Rusiji. Vendar obstaja velika razlika med pomisleki in defetizmom, ki glede na zgodovinske izkušnje Slovencem ne bi smel biti prav domač. Kako bi se počutili, če bi nam v najtežjih trenutkih, pa naj je to 1941 ali 1991, nekdo od zunaj prišepetoval, naj položimo orožje in se predamo nasprotniku, saj da smo prešibki, da bi nam uspelo? Ker je včasih lepo verjeti v nacionalno mitologijo, verjamem, da bi bil odgovor kratek in jasen, simbolno izpričan z dvignjenim sredincem.

 

Zaradi tega verjamem, da si Ukrajinci zaslužijo podporo tudi v tem, da verjamemo v njihovo zmago in prenehamo omogočati ruskim obveščevalnim izpostavam, da razširjajo svojo propagando. Če je bilo za to potrebno uvesti medijsko blokado, jo je bilo pač potrebno. Večina ljudi žal ni novinarsko izobraženih, ima premalo informacij in zato hitro nasede lažnim novicam. Putinova propaganda je odlična in nima finančnih omejitev. Podkupovanje evropskih politikov je trajalo leta in leta, na srečo so jih večino že razkrinkali. Pri medijih so stvari bolj diskretne, bolj sofisticiranje. Včasih tudi prek skritega lastništva.

 

Nikakor nisi pristaš avtoritarnih metod, če se javno zavzemaš za omejevanje zlorabe svobode govora za propagiranje vojne, nasilja, genocida ali vojnih zločincev. V idealnem svetu bi lahko vsak govoril, kar želi. Ko je mir, je to ena glavnih kvalitet demokracije in pravne države. Svoboda govora naleti na omejitve šele v vojni. Leta 2022 se je Evropa znašla v vojni. Morda se bomo šele v letu 2023 tega zavedli. Ne bo prepozno, bo pa zagotovo marsikomu težko vztrajati in podpirati še ostrejše sankcije proti Putinovemu režimu, ki ga že februarja 2023 čaka (skoraj) popolna prepoved izvoza nafte v Evropo in na Zahod. Če se ne zgodi kaj nepredvidljivega, bo Rusija do poletja 2023 doživela vse razsežnosti sankcij kot posledice vojne proti Ukrajini. Takrat pa Putin morda ne bo več tako samoumeven gospodar Kremlja ...

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
23
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
12
25.01.2023 20:00
Mediji so eden pomembnejših segmentov vsake avtokracije. Večina medijev tako v državni kot v privatni lasti je oblasti ... Več.
Piše: Andraž Šest
7352 žalitev
12
24.01.2023 20:25
7352 evrov je znesek, ki naj bi ga predsednica Državnega zbora po uradnih podatkih zapravila na račun davkoplačevalcev za njen ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
16
23.01.2023 22:15
V vladne sobane se je naselil strah. Bojijo se sindroma Šarec, ko so mu koalicijski partnerji kljub opozorilom toliko časa ... Več.
Piše: Milan Krek
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
24
22.01.2023 20:00
Lepota novega leta je v tem, da se ponovno obrne list. Četudi je življenje zvezna stvar, konec decembra vseeno potegnemo črto ... Več.
Piše: Anže Logar
Damnatio memoriae ali koga moti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi
18
21.01.2023 22:40
Odločitev vlade, da sledi predlogu ministrice za kulturo in združi Muzej slovenske osamosvojitve in Muzej novejše zgodovine ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Tanki za Ukrajino: Dolgoletno nemško paktiranje s Putinom bo Evropo še drago stalo
23
20.01.2023 19:30
Kot že dvakrat v dobrih sto letih je Nemčija ponovno destruktivna sila Evrope. Nekoč so nemški tanki uničevali evropsko ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Opravičilo s kladivom
27
17.01.2023 20:00
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan je naredil napako v odločilnem trenutku. Nemudoma, pred vsemi televizijskimi kamerami ... Več.
Piše: Milan Krek
Uredniški komentar: Minister za finance kot blagajnik
14
16.01.2023 20:32
V normalni državi je minister za finance steber stabilnosti, kreator jedrne politike vlade. Pogosto celo bolj pomemben kot ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Politična satira: Kako so Nataša, Urška in Robert vrnili ugled najvišjim državnim funkcijam
10
13.01.2023 23:00
Prejeli smo magnetogram sestanka predsednice republike, predsednika vlade in predsednice državnega zbora o vrnitvi načetega ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Nova svetovna ekonomija: Ko bomo sprejeli realnost večpolarnega sveta, bomo lahko rešili probleme, ki so se nam izmikali
23
12.01.2023 20:00
To novo serijo kolumn odpiram v novem letu in novem začetku za Brazilijo z inavguracijo predsednika Lule da Silve. Njegovi ... Več.
Piše: Jeffrey Sachs
Kitajsko leto zajca: Kaj nas letos najverjetneje čaka v mednarodni politiki
12
11.01.2023 20:30
Novo leto močno spominja na svoje tri brate, 2020, 2021 in 2022. Zapletena družina. Videti je, kot da se zgodovina ponavlja. ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Država kot Radio GA GA
21
10.01.2023 19:43
Zadnje čase se novice mainstream medijev berejo kot satirični portali. Ustvarjalci slednjih pa imajo vedno lažje delo, saj se ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Minister za katastrofe v zdravstvu prikriva, da je brez osebnega zdravnika v resnici skoraj 190.000 ljudi!
36
08.01.2023 19:00
Izredne razmere v zdravstvu, ki jih minister za zdravje patološko zanika, vnašajo hudo diskriminacijo, neenakost med državljane. ... Več.
Piše: Milan Krek
Fenomen Lažgoše: Razvpita proslava, ki skruni vojno grobišče in tepta spoštovanje do umrlih
40
07.01.2023 00:50
Politične norije na grobu v Dražgošah povedo, da jim groba sploh ni mar. Kljub večkratnim opozorilom se požvižgajo na 8. člen ... Več.
Piše: Jože Dežman
Vse kočije Urške Klakočar Zupančič
23
05.01.2023 23:25
Natanko na prvi dan novega leta je predsednica Državnega zbora poskrbela za pravi skandal: na tradicionalni novoletni koncert ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O spodobnosti, patru Rupniku in Prešernovi nagradi
15
03.01.2023 20:00
Poudarjeno govorjenje o svobodi, ki označuje sleherni totalizirajoči ideološki diskurz, je pač znak, da sta tako svoboda kot ... Več.
Piše: Marjan Frankovič
Med socializmom in kapitalizmom: Joc Pečečnik odgovarja Urški Klakočar Zupančič
23
02.01.2023 21:30
Potem ko je predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič v novoletnem intervjuju za spletni portal Siol okrcala Joca ... Več.
Piše: Joc Pečečnik
Učne ure televizijske napovedovalke Nataše
22
02.01.2023 00:00
Od novoizvoljene predsednice imamo pravico pričakovati, da se bo obnašala, kot se predsednica republike mora obnašati. Da se bo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Slovenija, Evropa in svet v 2023: Odpornost, vzdržljivost in strateška daljnovidnost
11
01.01.2023 00:00
Paradoksalno in na presenečenje mnogih je prav agresija Rusije na Ukrajino pokazala enotnost, načelnost in trdnost EU. Tako ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Janez Zemljarič (1928-2022)
17
30.12.2022 23:40
Ljubljanske Murgle so, povedano brez kakršnega koli cinizma, izgubile še enega prebivalca. Na svoj 94. rojstni dan je umrl Janez ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
Anže Logar
Ogledov: 2.493
02/
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
Milan Krek
Ogledov: 1.694
03/
7352 žalitev
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.643
04/
Damnatio memoriae ali koga moti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi
Igor Bavčar
Ogledov: 1.814
05/
Odgovor na vprašanje, kdo najbolj ogroža Rusijo, je enostaven: Rusija.
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.502
06/
Tanki za Ukrajino: Dolgoletno nemško paktiranje s Putinom bo Evropo še drago stalo
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.823
07/
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
Andraž Šest
Ogledov: 1.119
08/
Manevrskega prostora za višje plače v Sloveniji na žalost takorekoč ni
Bine Kordež
Ogledov: 900
09/
Od kje cena 300 evrov za megavatno uro električne energije
Bine Kordež
Ogledov: 1.597
10/
Opravičilo s kladivom
Milan Krek
Ogledov: 2.380