Južno od Evrope je demografska slika povsem drugačna, posebej v podsaharski Afriki. Nigerija je imela še leta 1990 95,6 milijonov prebivalcev, za leto 2022 pa ocene kažejo že dobrih 218 milijonov, do sredine tega stoletja naj bi po številu prebivalcev že postala tretja največja država na svetu, takoj za Indijo in Kitajsko. Po srednji varianti projekcije Združenih narodov naj bi skupno število prebivalcev Afrike z današnjih 1,4 milijarde do konca tega stoletja naraslo na več kot 3,9 milijarde (vir). Povedano bolj plastično: medtem ko je še na začetku 20. stoletja Evropa (vključno z Rusijo) imela toliko prebivalcev kot tri Afrike, jih je leta 1964 imela še za dve Afriki, leta 1995 pa le še prav toliko kot Afrika; leta 2024 pa bo Afrika imela že toliko prebivalcev kot dve Evropi (vključno z Rusijo), leta 2043 toliko kot tri Evrope, leta 2088 pa toliko kot šest Evrop. 

Sploh se bo glavnina rasti svetovnega prebivalstva v tem stoletju zgodila na afriškem kontinentu. Tudi na Bližnjem vzhodu in v Južni Aziji se ohranja rast prebivalstva. Indija bo že tekom leta 2023 uradno postala po številu prebivalcev največja država na svetu. Toda skupno število prebivalcev Azije bo že kmalu po letu 2050 začelo upadati. Zgolj število prebivalcev Kitajske naj bi se do konca tega stoletja skoraj prepolovilo. Na splošno pa se rast števila svetovnega prebivalstva vse bolj upočasnjuje in po zgoraj navedeni projekciji naj bi število svetovnega prebivalstva v drugi polovici tega stoletja začelo stagnirati, proti koncu stoletja pa že upadati. 

Rast števila svetovnega prebivalstva naj bi se ustavila pri številki 10,4 milijarde. To bo za človeštvo vsekakor velika prelomnica, saj je število svetovnega prebivalstva v vsej znani zgodovini do zdaj upadalo samo enkrat, in sicer zgolj za nekaj let sredi 14. stoletja, ko je po svetu pustošila pandemija bubonske kuge, znane tudi kot črna smrt. Konec tega stoletja pa bo na svetu v povprečju veliko ostarelih ljudi, otrok pa naj bi primanjkovalo. Takšno globalno stanje pa si težko predstavljamo.

Evropa kot prva znanilka krize

Evropa opravlja na področju prilagajanja demografskim spremembam zaradi nizke rodnosti pionirsko delo in njene rešitve bodo v prihodnosti pomemben zgled za reševanje podobnih problemov v drugih delih sveta. Kot še najbolj zanesljivo orožje proti negativnim družbenim in gospodarskim vplivom nizke rodnosti se je izkazalo priseljevanje, in evropske države so vedno bolj odvisne od priseljevanja. V tem smislu je precej simbolike v nedavni finalni tekmi svetovnega nogometnega prvenstva v Katarju, kjer so bili proti koncu tekme prav vsi francoski igralci na igrišču, razen vratarja, temnopolti. Toda Francija ima od vseh držav Evropske unije še najvišjo stopnjo rodnosti: za leto 2022 ji ocene kažejo celo 1,79 otroka na žensko (Slovenija: 1,63) (vir). 

Seveda si povsod želijo kot priseljence predvsem bolje kvalificirane delavce. Pri pridobivanju takšnih priseljencev pa so evropske države praviloma manj uspešne od t.i. klasičnih priseljenskih držav kot so npr. ZDA, Kanada ali Avstralija. Razlogov za to je več. Predvsem pa države, kot so ZDA, po eni strani omejujejo priseljevanje slabše kvalificiranih priseljencev s pomočjo posebnega točkovnega sistema, ali pa jih zastrašijo s skromnimi socialnimi ugodnostmi, po drugi strani pa njihovi prepustni trgi dela s svojimi velikimi plačnimi razponi obljubljajo visoko kvalificiranim priseljencem možnost visokega zaslužka v kratkem času in hitrega poklicnega vzpona. To so obenem angleško govoreče dežele, ki so tudi iz jezikovnega stališča za priseljence precej bolj zanimive od evropskega mozaika manjših držav z njihovim jezikovnim babilonom.

Kar zadeva integracijo, se običajno slabše odrežejo tiste države, ki imajo po eni strani liberalno priseljensko zakonodajo, po drugi pa nudijo obsežne socialne ugodnosti. Te države namreč posebej pritegnejo manj izobražene skupine priseljencev, ki se potem navadno tudi težje integrirajo. Evropske nacionalne države pa imajo še to pomanjkljivost, da je v njih meja politične sprejemljivosti za to, kolikšen delež prebivalstva še lahko predstavljajo priseljenci, posebej tisti iz neevropskih držav, nižja kot v državah, kot so recimo ZDA ali Kanada. Posledično je z večanjem deleža priseljencev v njih toliko večja tudi nevarnost izbruhov ksenofobije.

Ko nacionalnost ni več faktor

Francija ob popisih prebivalstva zato že dolgo ne zbira več statističnih podatkov o etnični pripadnosti svojih državljanov. Na to odločitev francoska država gleda kot na sredstvo za spodbujanje enakosti vseh državljanov, ne glede na njihovo rasno ali etnično pripadnost. Gre pa tudi za francoski sram zaradi sodelovanja z nacisti med drugo svetovno vojno, ko so bili Judje označeni z rumenimi zvezdami in poslani v taborišča smrti. Vendar pa Francija nikakor ni edina, ki ne zbira statističnih podatkov o rasni in etnični pripadnosti svojih državljanov. Teh statističnih podatkov danes več ne zbira kar 20 od 38 držav članic OECD, posebej v Evropi. Tudi Nemčija, Italija, Avstrija in Madžarska jih več ne zbirajo. Slovenija je prenehala z zbiranjem statističnih podatkov o etnični pripadnosti svojih državljanov po popisu leta 2002. 

Tako danes uradno nimamo več podatka, koliko državljanov Slovenije se še narodno priznava za Slovence, čeprav je bil to recimo za zgodovinarje – posebej za proučevanje zgodovine 19. in 20. stoletja – vedno eden ključnih podatkov. Takšno politiko do zbiranja statističnih podatkov države navadno upravičujejo z zgodovinskim spominom na zlorabe v času totalitarizmov in z nevarnostmi, ki jih lahko prinese vzpon nacionalizma. Vendar pa se pojavljajo tudi nasprotni glasovi, ki opozarjajo, da je brez statističnih podatkov o etnični in rasni pripadnosti državljanov zelo težko pripravljati politične ukrepe v korist določenih manjšinskih skupin prebivalstva in nato meriti uspešnost teh ukrepov. Brez teh podatkov je težko tudi razumeti razsežnosti rasizma na določenem območju in oceniti učinkovitost odzivanja institucij nanj. Poleg tega pa obstoj teh podatkov za pripadnike manjšinskih skupin pomeni potrditev in priznanje njihove identitete. Zato so v Evropi nekatere organizacije civilne družbe kar same začele zbirati te podatke; na primer organizaciji EOTO in CFE, ki v Nemčiji izvajata t.i. Afrozensus (vir).

Med dejavniki, ki vplivajo na nizko rodnost v Evropi, pogosto omenjajo stanovanjsko problematiko, stanje na trgu dela, otrokom manj prijazno življenjsko okolje itd. Vendar tudi v primeru, ko so vsi ali skoraj vsi ti dejavniki naklonjeni načrtovanju družine, ni smiselno pričakovati, da bo pa to zdaj sprožilo še posebej množično odločanje parov za velike družine. Ljudje se namreč nikoli ne odločajo za več otrok iz razloga, ker da je to dobro za narod oziroma državo. Za več otrok se odločijo v primeru, ko je to njihova čisto osebna želja, ali ko to velja za običajno v njihovi skupnosti. Na splošno obstaja močna statistična povezava med želeno in dejansko rodnostjo: ženske rodijo približno toliko otrok, kot si jih tudi želijo roditi (vir).

Biološki dejavniki nizke rodnosti

Ko pa govorimo o bioloških dejavnikih, ki vplivajo na nizko rodnost, imamo navadno v mislih težave s plodnostjo in razmnoževanjem, povezane z ženskami in njihovo zmožnostjo zanositve, toda po drugi strani so tudi moški izpostavljeni vse večjemu tveganju za neplodnost. Za širšo javno razpravo o tem perečem vprašanju pa nekako ni pravega interesa. Toda 15. novembra 2022 je znani izraelski epidemiolog in strokovnjak za javno zdravje dr. Hagai Levine s sodelavci v znanstveni reviji Human Reproduction Update objavil izsledke do zdaj daleč najobsežnejše raziskave o moški plodnosti, ki govorijo o dramatičnem upadanju moške plodnosti v minulih petdesetih letih po vsem svetu (vir). V tem časovnem obdobju se je namreč  število spermijev povprečnega moškega zmanjšalo kar za 62 odstotkov, vrednosti testosterona pa so se spustile za več kot 30 odstotkov. 

Od leta 1970 do leta 1999 je število spermijev v povprečju upadalo za 1,1 odstotka na leto, od leta 2000 do leta 2018 pa celo za 2,6 odstotka na leto. Torej se v zadnjih letih upadanje celo pospešuje. Danes povprečna vrednost znaša le še okrog 49 milijonov spermijev na ml. Pri tako nizkih vrednostih pa vsako nadaljnje upadanje njihovega števila izjemno poveča tveganje za moško neplodnost. Kaj je vzrok za to? 

Obstajata dva glavna vzroka: življenjski slog in izpostavljenost škodljivim kemikalijam. Kar zadeva življenjski slog, je debelost prepoznana kot dejavnik tveganja številka ena, ki zavira proizvodnjo testosterona in zmanjšuje število spermijev. Od leta 1970 pa se je stopnja debelosti v večini razvitih držav vsaj potrojila, zaradi česar se je temu primerno zmanjšala tudi stopnja testosterona. Potem so tu še drugi dejavniki: povečana raven stresa, uživanje visoko predelane hrane, prekomerno uživanje alkohola, uporaba tobaka, marihuane in drugih drog, slabša kakovost spanja in pomanjkanje redne telesne vadbe. 

Pri škodljivem vplivu kemikalij na moško plodnost gre v prvi vrsti za ftalate, ki jih dodajajo plastiki in za veliko družino kemičnih snovi, znano pod imenom PFAS (per- in polifluoroalkilne snovi), ki se uporabljajo v oblačilih, plastiki, kuhinjskih pripomočkih itd., torej tako rekoč povsod. Te kemikalije prehajajo v naše telo, kjer se izjemno težko razgradijo. Zaradi njihove obstojnosti jim pravijo tudi večne kemikalije (forever chemicals). Številne študije so pokazale neposredno povezavo med izpostavljenostjo tem kemikalijam in zmanjšanim številom spermijev ter povečano stopnjo njihovih deformacij. Te kemikalije motijo naš endokrini sistem (hormonski motilci) in povzročajo tudi številne druge nevarne stranske učinke. Še posebej zaskrbljujoče pa je dejstvo, da škodljivo vplivajo tudi na plod nosečnic, ki so jim izpostavljene, s čimer se težave z moško neplodnostjo lahko začnejo že pred rojstvom. (Na to je pri nas javnost med prvimi opozarjal Boštjan M. Zupančič.) 

Kljub temu se te kemikalije še vedno množično uporabljajo in so tako rekoč vseprisotne.

Kako se boriti proti hormonskim motilcem

Po mnenju znanstvenikov obstaja nekaj dobrih načinov za omejevanje izpostavljenosti t.i. večnim kemikalijam: izogibanje plastičnim posodam v kuhinji in ponvam s premazi proti prijemanju; pitje vode iz steklenih ali kovinskih posod in ne iz plastenk; investiranje v domači vodni filter; izogibanje določenim dezodorantom, šamponom ter nekaterim drugim kozmetičnim izdelkom in gospodinjskim čistilom. 

Poznamo tudi nekaj preprostih načinov za dviganje ravni testosterona in povečanje števila spermijev: zmanjšanje ravni stresa in kortizola; s proteini in vitamini bogata prehrana ter le malo visoko predelane hrane; izpostavljenost sončni svetlobi; redna telesna vadba. Zdrav način življenja torej. Ob vsem tem se gotovo zdi smiselno, da bi sprejeli tudi ustrezno zakonodajo, ki bo urejala problematiko kemikalij, zaradi katerih ljudje postajajo neplodni. 

Kot pravi dr. Levine: če imamo zakone, ki iz očitnih razlogov podjetjem prepovedujejo dodajanje strupov v hrano, zakaj potem nimamo zakonov, ki bi prepovedovali kemikalije, ki zmanjšujejo plodnost ljudi? Tovrstni pomisleki mečejo novo luč tudi na takšne projekte, kot je recimo razvpita aktualna gradnja kanalizacije čez vodovarstveno območje v Ljubljani. Zato je v zvezi z omenjenim splošnim upadanjem moške plodnosti nesmiselno govoriti o kakšnih teorijah zarot za znižanje števila svetovnega prebivalstva, dokler s svojim načinom življenja, ki ga usmerja konzumerizem, sami pristajamo na zastrupljanje svojih teles in bivalnega okolja.