"Leto 2022 bo intenzivno v tehtanju moči velikih. In polno negotovosti", sem zapisal ob začetku lanskega leta v prispevku Gotova negotovost: V letu 2022 najverjetneje še ne bo "vrnitve v normalnost" (vir), ki je kar dobro napovedal trende. Leto 2022 se je s post-covidnim okrevanjem gospodarstva sicer začelo obetavno. A optimizem je ob pomanjkanju surovin in prekinitvah dobavnih verig kmalu pregnala vztrajna, ponudbeno gnana inflacija, predvsem pa protipravna vojaška agresija Rusije na Ukrajino. Posledice tega regionalnega konflikta so globalne, saj so vanj neposredno ali posredno vpete vse velike sile. Ta vojna je razgradila sistem evropske varnosti in vpliva na spremembe svetovnih dobavnih, energetskih in prehranskih verig. Povzroča svetovno nestabilnost. V njenem bistvu pa se zrcali spor vrednostnih sistemov multipolarnega sveta. Avtokracija, z globalno ponudbo alternativnega družbeno-političnega državnega modela, proti liberalni demokraciji, ki jo prezira.

Globalna mednarodna in varnostna situacija ostajata torej zelo zapleteni in postajata vse bolj nepredvidljivi. Predvsem za majhne države je dobra orientacija nujna. Geopolitika namreč spet šteje. Agresivna Rusija in vzpenjajoča se Kitajska predstavljata resne strateške izzive evroatlantski skupnosti. Odpornost, vzdržljivost, strateška avtonomija in daljnovidnost ali predvidevanje bodo v Evropski uniji (EU) in njenih članicah, vključno s Slovenijo, ključne kategorije v letu 2023. Še posebej pred volitvami v novi Evropski parlament leta 2024.

Geopolitična Evropska unija

Leto 2023 bo za Evropo in njene državljane posebej zahtevno. Po nekaterih napovedih naj bi v tem letu potekalo več hkratnih in med seboj povezanih kriz. Ta "multikriza", ki naj bi imela še posebej velike, multiplikativne negativne učinke, bo testirala dejansko odpornost in vzdržljivost EU. Slednja je po več kot desetletju raznovrstnih kriznih obdobij v zapletenih procesih svoje notranje konsolidacije ter izgradnje strateške avtonomije. Nadaljnja rast inflacije in obrestnih mer, padanje gospodarske rasti (staglflacija) preoblikovanje globalnih energetskih sistemov, deglobalizacija produkcijskih in dobavnih verig, rastoči protekcionizem, vzpon ameriškega ekonomskega populizma in geopolitični trki lahko ogrozijo dolgoročno gospodarsko konkurenčnost EU in njen poslovni model, ki je predolgo temeljil na prevelikih, predvsem pa strateško kratkovidnih odvisnostih od dveh avtoritarnih sistemov – energetske od Rusije in izvozne od Kitajske.

Finančna šibkost nekaterih članic (npr. pomembna Italija), visoka inflacija in cena energentov ter potencialna izguba investicij zaradi neugodnega poslovnega okolja (pretirana birokratizacija in tudi nerazumna preregulacija) lahko ogrozijo celo stabilnost evropskega kontinenta. Morebitni globlji spor z ZDA o inflacijsko-okoljskih subvencijah in neizpolnjevanje lastnih zavez za obrambne izdatke v okviru zveze NATO bi lahko ogrozil za varnost EU kritično pomembne transatlantske odnose. Vzpon protekcionizma v pomembnih polih sveta (ZDA, Kitajska) zelo negativno vpliva na svetovni sistem proste trgovine, ki je za EU kot eno največjih trgovinskih in izvoznih sil izjemne važnosti. Globalni protekcionizem povečuje nevarnosti recesije za EU, še posebej, ker se njena gospodarska moč v po-covidnem obdobju od vseh svetovnih blokov najpočasneje obnavlja. Prav ZDA in Kitajska sta tisti sili, ki največ vlagata v inovacije, razvoj revolucionarnih-transformacijskih tehnologij, avtonomne mobilnosti in umetne inteligence. EU za njima resno zaostaja. Kot tudi pri raziskavah o potencialih vodika kot realnega in stabilnega vira energije prihodnosti. Tehnološka, digitalna moč je danes glavni vir geopolitične moči.

V tako negotovem multipolarnem svetu bo morala EU nekatere ključne politike verjetno še bolj okrepiti in integrirati, da bi dosegla zadostno stopnjo lastne odpornosti in strateške avtonomije. Samo močna, povezana, solidarna in učinkovita EU lahko postane geopolitični globalni akter. Le kot taka lahko stopi v bitko za globalne verige vrednosti in narekuje tehnološke standarde. Samo gospodarsko močna in globalno konkurenčna EU, z doslednim spoštovanjem lastnih temeljev – vladavine prava, je lahko svetovni vodja uveljavljanja človekovih pravic, človeka vrednih delovnih pogojev, demokratičnih vrednot in varovanja okolja.

Enotna EU, enotna transatlantska skupnost

Paradoksalno in na presenečenje mnogih je prav agresija Rusije na Ukrajino pokazala enotnost, načelnost in trdnost EU. Tako delovanje bo še posebej pomembno v konkretnih izzivih v letu 2023 med katerimi bo najpomembnejša nadaljnja evropska vsestranska podpora Ukrajini v boju z ruskim agresorjem, ki zaničuje zahodni model liberalne demokracije vključno s človekovimi pravicami. Ta podpora je pomembna za po-konfliktno obnovo evropskega varnostnega sistema na temelju prepovedi agresije, nasilnega spreminjanja meja  ter spoštovanja ozemeljske nedotakljivosti in celovitosti držav. Morda v okviru Evropske politične skupnosti.

Vojne namreč ne dobi močneje oboroženi, temveč vzdržljivejši. Ne gre tudi podcenjevati močnega ruskega protidemokratičnega in populističnega propagandnega delovanja na politiko in javna mnenja v državah članicah EU. To lahko vodi do utrujenosti in naveličanosti nudenja potrebne, zlasti vojaške pomoči Ukrajini. Sovpadajoči svetovni izzivi v svetu leta 2023 bodo še naprej zlasti monopolno gnane rastoče cene goriv in hrane, boj proti inflaciji, težave tehnoloških velikanov in za EU pomembno reševanje post-brexit odnosov z Združenim kraljestvom. Obširni gozdni požari in suše v letu 2022 so potrdili nadaljnjo nujnost prehoda v obnovljive vire energije in uresničevanje zelene okoljske agenda kljub visokim stroškom. Kot žal kaže bo ponovno negotova post-pandemična situacija na Kitajskem, ki lahko ponovno blokira svetovno gospodarsko in družbeno življenje, kljub že uveljavljenem soživljenju s Covid ponovno pomembna svetovna tema.

EU bo v letu 2023 torej morala prioritetno krepiti odpornost in globalno konkurenčnost lastnega gospodarstva in industrije, gospodarsko konvergenco ter energetsko/prehransko avtonomijo tako z vlaganji v zeleno agendo in tarnsformacijske tehnologije kot krepitvijo transatlantskega partnerstva. Mora se prilagoditi novi varnostni realnosti v svetu. Poleg podpore politiki mirnega reševanja sporov bo zato morala okrepiti aktivnosti in učinkovitost skupne zunanje in obrambne politike, lastnih obrambnih zmogljivosti in obrambnih zmogljivosti zavezništva NATO. Ta ostaja ključni temelj evropske varnosti.

Politiko širitve, pomoči in transformacije sosedstva (Mediteran, migracije), posebej ob novih nestabilnostih, napetostih in možnih spopadov na Zahodnem Balkanu, mora obravnavati strateško - skozi geopolitična očala. Prav vladavini prava, standardom liberalne demokracije, svobodi medijev, delovanju civilne družbe in nevladnih organizacij ter spoštovanju svobode izražanja mora EU tako v državah članicah kot v državah kandidatkah/aspirantkah skozi širitveni proces posvetiti posebno, ne le nominalno pozornost. To ji do danes ni šlo najbolje od rok in posledice so vidne – nestabilne in krhke družbene strukture, beg mladih in izobraženih ter države močnih avtoritarnih vodij.

Da bi lahko uveljavljala protikorupcijske standarde v državah kandidatkah, bo morala Unija počistiti najprej lastne institucije. EU razpolaga z enkratno mešanico mehke moči, normativnega vodstva in ekonomskih vzvodov. Svojo izjemno trgovinsko in gospodarsko moč mora prevesti v geopolitično moč. Tako bo lahko s svojo transatlantsko zaveznico ZDA vplivala na sodobno svetovno geopolitiko. EU je namreč del transatlantske demokratične vrednostne skupnosti, zato ni priporočljivo, da bi vodila politiko ekvidistance med demokratičnimi in avtoritarnimi svetovnimi poli moči. Posebej v času velikih neželenih varnostnih izzivov mora krepiti enotnost transatlantskega zavezništva in prevzeti svoj delež obveznosti za obrambo. Seveda bo morala EU razviti tudi elemente trde moči ter strateško predvidevanje in delovanje, če bo želela kot "suverena", geopolitična sila ali globalni igralec v multipolarnem svetu izvajati tudi lastni vpliv. To sicer niso nova spoznanja, a situacija v letu 2023 bo zahtevala višjo dinamiko razvoja najpomembnejših skupnih politik EU. Taka je tudi zahteva evropskih državljanov v okviru nedavno končane Konference o prihodnosti EU.

Slovenija v jedru

Močna, enotna, povezana, solidarna, vključujoča, strateško delujoča, avtonomna, odporna in na demokratičnih vrednotah temelječa EU je v interesu Slovenije. Prav zato bi morala biti posebej aktivna pri oblikovanju skupnih, integrativnih evropskih politik, ki se tičejo štirih svoboščin EU, enotnega trga, storitev, financ, migracij, socialne razsežnosti unije, krepitve evropske zunanje in obrambne politike, širitve in t.i. Vzhodne ter Južne soseščine. Razvojni model pa bi lahko začela utemeljevati na novih modelih blagostanja državljanov in ne zgolj indikatorju rasti BDP – tako kot dela skupina razvitih držav (Finska, Islandija, Nova Zelandija, Škotska in Wales) v Partnerstvu za ekonomijo blagostanja.

Aktivno bi morala delovati v jedrni skupini najnaprednejših članic, ki si prizadevajo za reformo institucij in večjo učinkovitost skupnih politik EU v skladu z mnenji naših državljanov na Konferenci o prihodnosti EU. Najprej v okviru obstoječih pogodb EU. Tudi v letu 2023 bo morala naša država nadaljevati z močno podporo doslednemu spoštovanju temeljnih vrednot Unije, predvsem načelu vladavine prava na način, kot ga definira najrazvitejši del EU (skupina prijateljev vladavine prava), Sodišče EU in kot smo ga sami že ponotranjili skozi evropski pristopni proces. Temeljne vrednote bo morala dosledno uveljavljati tudi doma. Za obrambo demokratičnih vrednot in svoboščin ter načel mednarodnega prava, ki so posebej pomembna za majhne države, mora nadaljevati s pomočjo Ukrajini.

V novem letu so poleg nadaljnjega razvoja odličnih odnosov s sosedi v interesu Slovenije tudi čvrsti partnerski transatlantski odnosi, dobri odnosi z ZDA in delujoče obrambno zavezništvo NATO. Vse to je za Slovenijo še posebej pomembno v okviru skupnega delovanja za stabilnost nemirnega Zahodnega Balkana in njegovo vključevanje v EU. Na tem območju ima naša država vitalne varnostne, gospodarske in politične interese.

Posebno pozornost bo morala Slovenija dati tudi lastni energetski (in prehranski) varnosti ter strateški diverzifikaciji, ki se ji je pred leti nestrateško odrekla v korist odvisnosti od zgolj ruskih energentov. Slovenija s svojim pomembnim pristaniščem leži na stičišču pomembnih transportnih in logističnih evropskih koridorjev (sredozemski, baltsko-jadranski in zahodnobalkanski). Evropska zelena mobilnost prihodnosti temelji na hitrih železnicah. Paziti mora torej, da bo svojo strateško, vozliščno lego v središču pomembnih evropskih infrastruktur ohranila tako za tovorno kot potniško mobilnost, in da je tokovi ne bodo zaobšli.

To je še posebej pomembno v času regionalizacije globalizacije, redistribucije proizvodnje (zmanjševanje odvisnosti od Kitajske) in krajšanja logističnih verig, ko se bo pomen Sredozemlja in Evropi bližnjih pristanišč ("reshoring" in "nearshoring") v prihodnjem desetletju za EU zelo povečal. Zaradi posledic vojne v Ukrajini se tudi pomorski prometni tokovi preusmerjajo v Jadran.

Vse to narekuje tudi novo aktivnejšo sredozemsko zunanjo politiko Slovenije v novem letu.

Iztok Mirošič je veleposlanik. Prispevek izraža izključno osebno mnenje avtorja in v ničemer ne odraža mnenje stališč ali uradnih informacij Ministrstva za zunanje zadeve, kjer je gospod Mirošič zaposlen.