Razkrivamo

Homo Sovieticus: Pogled na Putinovo vojno v Ukrajini

Ruska agresija na Ukrajino nas vrača v zgodovino za nekaj dolgih desetletij. Vsi upi, da gremo proti novi stopnji evolucije človeštva, pravi romunski politolog in avtor George-Vadim Tiugea, so se 24. februarja 2022 razblinili v nekaj dneh. Prizori iz dveh svetovnih vojn prejšnjega stoletja so postali vsakdanja realnost. Valovi beguncev zapuščajo domovino, namenjeni proti Zahodu, ki je njihovo zadnje upanje. Taisti Zahod, ki je, kot da bi posnemal spravljivo obnašanje medvojnih voditeljev do Hitlerja, okleval sprejeti zgodnje ukrepe proti Vladimirju Putinu, kar mu je omogočilo, da se je imel za svetovnega voditelja brez primere.

04.01.2023 20:00
Piše: George-Vadim Tiugea
Ključne besede:   George-Vadim Tiugea   Putin   Rusija   Zahod   Sovjetska zveza   homo sovieticus   hladna vojna   Stalin   ZDA   Evropska unija   Ukrajina   vojna   ruski imperij   komunizem

Glavna sporočila Kremlja temeljijo na nekdanji sovjetski propagandi, ki obtožuje Zahod za vse zlo na tem svetu in zahteva superiornost domnevnega alternativnega ruskega modela, ki pa ne sprejema realnosti.

Vojne so že od nekdaj predstavljale glavno orodje urejanja medčloveških odnosov. Kot pravi angleški filozof Thomas Hobbes, je bil človek v svojem začetnem stanju precej nasilna žival (homo homini lupus) in je zato v odnosih z vrstniki vladala vojna, znotraj katere je najmočnejši uspel vsiliti svoje interese najšibkejšim. Ta okvir je bil po principu naravne selekcije bližje kraljestvu živali kot pa družbi v pravem pomenu besede. Vendar pa so se šibki zaradi sposobnosti učenja, ki je del človeške narave, začeli združevati proti najmočnejšemu, da bi se uspeli soočiti z njim in ga celo premagati ter si deliti posledične koristi. Od tod izhaja eno temeljnih načel tradicionalnih mednarodnih odnosov, namreč ravnotežje moči.

 

Človeštvo je zelo napredovalo od tistih časov, ki so se utopili v megli časa. Vojne so se pod vplivom tehnoloških inovacij spremenile in s tem tudi njihova pravila. Različne civilizacije, ki so si v zgodovini človeštva sledile druga za drugo, so uspele izboljšati in izpopolniti tisto, kar je kitajski avtor Sun Tzu poimenoval umetnost vojne. Z združevanjem velikih množic oboroženega ljudstva in oblikovanjem mogočnih vojsk so si različna ljudstva zavzela oblast nad pomembnimi regijami. Hkrati pa so se pojavila diplomatska pogajanja, ki so imela vlogo uskladitve različnih in celo nasprotujočih si stališč s ponujanjem vzajemnih koristi, ki so preprečile pomembne izgube vsake strani v primeru oboroženega spopada.

 

 

"Putinova priključitev ukrajinskih regij Herson, Zaporožje, Doneck in Lugansk k Rusiji leta 2022 je primerljiva z aneksijo Sudetov in Avstrije s strani nacistične Nemčije leta 1938."

 

  

Po sklenitvi številnih mednarodnih pogodb (TordesillasZaragozaWestphalia) je nastala mednarodna sodna praksa, čeprav le v začetni fazi in zaznamovana s spektakularnimi izdajami in preusmeritvami. S pojavom humanizma in razsvetljenstva je to nastajajočo sodno prakso zaznamovala ideja neke univerzalne pravičnosti in enakosti, tako da je bila ustvarjena premisa "univerzalne družbe narodov" (ki jo je zamislil nemški filozof Immanuel Kant), ki bi živeli v miru, se izogibali vojnim rešitvam in poudarjali dialog. Zaenkrat se je razvil tako imenovani evropski koncert, s katerim so se velike sile dogovorile, da se ne bodo preveč širile v škodo druga druge, v zameno za ohranitev svojih aristokratskih notranjih redov.

 

 

Od Lige narodov do OZN

  

Žal je moralo preteči nekaj časa, da so sanje o svetovni organizaciji, ki bi varovala celovitost sestavnih entitet (držav, ljudstev, narodov), postale resničnost. Liga narodov je bila prvi neuspeli poskus po prvih svetovnih požarih 20. stoletja. Na njegovih ruševinah so nastali Združeni narodi, ki so bili oaza upanja za pacifiste, a so v času hladne vojne, ko je bila njihova učinkovitost minimalna, razočarali številna pričakovanja. Vendar je bil mednarodni pravni okvir veliko bolje urejen z misijami pod mandatom OZN, za katere se zdi, da mirijo konfliktne situacije po vsem svetu.

 

Kljub tem pozitivnim premikom pa so velike sile še naprej skrbele za lastne interese in se (tudi po letu 1990) zatekle k OZN le, ko je bilo to v njihovem interesu ali ko je bilo treba blokirati tekmece. To je zmanjšalo pomembno vlogo, ki bi jo morali imeti Združeni narodi, in nenehno spodkopavalo učinkovitost povojnega mednarodnega reda. Kljub temu je zaradi pojava jedrskega orožja na začetku hladne vojne in oblikovanja močnih vojaških zavezništev, kot sta NATO in Varšavski pakt, klasična vojna postala predraga za glavne mednarodne akterje in tako zmanjšala njeno pojavnost, kar je pustilo več prostora posredniškim vojnam. Druge države so se odločile za okrepljeno sodelovanje in celo skupno obliko suverenosti na gospodarskem in političnem področju v obliki Evropske unije.

 

 

"Putinova vladavina je Rusiji dajala iluzijo, da lahko ponovno postane relevanten globalni akter, ki temelji na izvozu energetskih virov in oborožitve."

 

 

Konec hladne vojne, za katerega je značilen razpad komunističnega tabora pod vodstvom Sovjetske zveze, je prinesel nove upe za razvoj prave svetovne skupnosti pod zastavo liberalne demokracije. Nekdanje komunistične države srednje in vzhodne Evrope so se pridružile Natu in Evropski uniji. Tako je nekatere avtorje zamikalo, da bi menili, da je človeštvo doseglo "konec zgodovine".

 

 

 

Vrnitev v hladno vojno

 

Vendar pa je ponoven razmah terorizma po napadih 11. septembra 2001 na Združene države, domnevno hegemonsko silo, ljudem dal vedeti, da so se konflikti pravkar spremenili v novo fazo asimetričnih vojn. T.i. vojni proti terorizmu, ki so jo vodile ZDA, so se pridružile številne države sveta, vendar je nezmožnost obravnavanja temeljnih vzrokov pojava (kot so revščina, razvojne vrzeli, pomanjkanje izobrazbe, izvoz orožja in kolonialna dediščina) vodila do nepopolnih zmag proti organizacijam. kot sta Al Kaida in Islamska država (Daesh) ter na širjenje šibkih držav (med drugim AfganistanIrakSirijaLibanonLibijaJemen) zlasti na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki (MENA).

 

Nekateri mednarodni akterji so se medtem odločili za vrnitev k vojaškim intervencijam, da bi uveljavili svojo prevlado v določenih strateških regijah. To je bil primer Natovega posredovanja na Kosovu (1999) ali ruske vojaške operacije v Gruziji (2008), ki sta bila oba upravičena s humanitarnimi razlogi (zaščita ogroženih etničnih manjšin) in sta povzročila dejansko neodvisnost secesionističnih režimov. Kljub temu so imeli ti omejen namen in so bili hitro urejeni na mednarodni ravni s takšnimi ali drugačnimi diplomatskimi poravnavami.

 

Leta 2014, po revoluciji na Majdanu v Ukrajini in skorajšnjem pridružitvenem sporazumu z EU, je Rusija trdila, da novi režim v Kijevu ni več legitimen, in se odločila za priključitev Krima, s čimer je kršila suverenost sosednje države, ki je bila predhodno priznana z Memorandumom iz Budimpešte (1994). Istočasno je Moskva spodbujala odcepitev ruskih manjšinskih skupin iz regij Doneck in Lugansk v vzhodni Ukrajini, s čimer je praktično podžgala državljansko vojno v Ukrajini. Kljub posredovanju OVSE prek dveh sporazumov iz Minska (2014 in 2015) je konflikt vztrajal v zamrznjeni obliki, podobno kot tisti v PridnestrjuAbhazijiJužni Osetiji in Gorskem Karabahu (vse so spodbujale ruske "mirovne" sile).

 

 

Vrnitev k vojaškemu spopadu

 

24. februarja 2022, po neuspelih poskusih Moskve, da bi od Zahoda prevzela uradno vplivno sfero nad nekdanjim sovjetskim prostorom, so ruske čete vdrle v Ukrajino pod pretvezo t.i. demilitarizacije in denacifikacije države, in to navkljub obstoječi, demokratično izvoljena in suvereni vladi. Tudi če se moskovski režim pretvarja, da cilja samo na vojaške cilje, je bila močno bombardirana tudi civilna infrastruktura in ubitih je bilo na tisoče nedolžnih Ukrajincev.

 

 

"Brez vzdržne gospodarske osnove Rusija v teh dneh dokazuje, da je daleč od tega, da bi bila velika sila v vzponu, ampak je le dekadentna neosovjetska država, ki se oklepa negotovega partnerstva s Kitajsko in prevarantskimi državami, kot sta Iran in Severna Koreja, da bi preživela v vedno bolj zapletenem svetu."

 

 

Zdi se, da nas to vrača v zgodovino za nekaj desetletij. Vsi upi, da gremo proti novi stopnji evolucije človeštva, ki jo zaznamuje solidarnost proti globalnim grožnjam našega stoletja (globalno segrevanje, pandemije, vsakodnevni stres, terorizem in krize identitete), so se razblinili v nekaj dneh. Prizori iz dveh svetovnih vojn prejšnjega stoletja ali iz španske državljanske vojne med obema vojnama so postali vsakdanja realnost. Valovi beguncev iz Ukrajine (tudi etničnih Rusov) zapuščajo državo proti Zahodu, ki je njihovo zadnje upanje. Isti Zahod, ki je, kot da bi posnemal spravljivo obnašanje medvojnih voditeljev do Hitlerja, okleval sprejeti zgodnje ukrepe proti Vladimirju Putinu, kar mu je omogočilo, da se je imel za svetovnega voditelja brez primere.

 

Poleg čustvenih govorov in iluzornih obljub zahodnih voditeljev junaškemu ukrajinskemu ljudstvu, ujetemu med dve tektonski plošči sodobnega sveta, je igra moči med velikimi silami očitna. Nekdanji ameriški hegemon je začel kazati očitne znake šibkosti, zlasti po (prepoznem) umiku iz Afganistana, zaradi česar so države v vzponu (splošno znane kot BRICS, tj. Brazilija, Rusija, IndijaKitajskaJužna Afrika) upale, da lahko spremenijo globalno ravnotežje. Prav tako sta nekdanji veliki evropski sili dokazali meje svojega pristopa (nacionalni interesi prevladajo nad skupnimi cilji) s tem, da nista začrtali skupnega stališča znotraj EU (simbolično zaznamovanega z Brexitom) in da sta se z Rusijo ločeno pogajali o dobavi energentov, potrebnih za nadaljevati svoj gospodarski razvoj (zlasti Nemčija, ki se je odpovedala jedrski energiji – v pozitivnem zelenem impulzu –, vendar je izbrala vrsto energije, ki jo je naredila globoko ranljivo in za katero so enako krivi politiki obeh velikih tradicionalnih strank, CDU in SPD). V teh razmerah ni bilo presenečenje, da bo Putin poskušal ponovno pridobiti nekdanjo sfero sovjetskega vpliva. Nihče pa si ni predstavljal, na kakšen način ...

 

 

Razmere v Rusiji

 

Rusija ni trenutno nič več ali nič manj, kot je bila znana. Čeprav trdi, da je sila v vzponu, je po razpadu ZSSR močno nazadovala, zlasti v gospodarskem in demografskem smislu. Prehod v demokracijo in tržno gospodarstvo sta zaznamovala obubožanje običajnih državljanov in vzpon močnih oligarhov na stičišču politike in organiziranega kriminala. Putinova vladavina je Rusiji dajala iluzijo, da lahko ponovno postane relevanten globalni akter, ki temelji na izvozu energetskih virov in oborožitve. Nekaj časa je ta ureditev delovala in zdelo se je, da se je Rusija za vedno vrnila med civilizirane države, ki podpirajo integrirano svetovno gospodarstvo (zlasti po pravilih STO).

 

 

"Dojemanje Rusije kot normalne države je temeljilo na iluziji, da so vrednote ruske kulturne, znanstvene in športne elite izraz celotne družbe. V resnici pa Rusija nikoli ni imela nobene demokratične tradicije, kar je pustilo pečat na evoluciji tihe večine (homo sovieticus), ki danes podpira nekdanjega KGB-jevca na oblasti."

 

 

To dojemanje je temeljilo na iluziji, da so vrednote ruske kulturne, znanstvene in športne elite izraz celotne družbe. Namesto tega je vzdržljivost Putinovega režima na oblasti temeljila na preživetju sovjetskega sistema v rahlo spremenjenih oblikah, ki je temeljil na klientelizmu, nepotizmu, socialnem darvinizmu, militarizaciji in podrejanju silovikom. V bistvu Rusija nikoli ni imela nobene demokratične tradicije, kar je pustilo pečat na evoluciji tihe večine (homo sovieticus), ki podpira nekdanjega KGB-jevca na oblasti.

 

Putinu je, ne da bi blestel, uspelo skupaj z podedovanim sistemom vladanja, ki ga je spreminjal po lastnih željah, imenovanim vertikala oblasti ali "sistem" (systema), ohraniti notranje ravnovesje in ustvariti iluzijo o možnosti ruske vrnitve na vrh svetovnih velesil. Temu je koristila tudi akutna kriza vodenja Zahoda in tako imenovani koristni idioti, kot so Gerhard SchröderSilvio Berlusconi in Donald Trump. V zadnjih dveh desetletjih se je Rusija vrnila v ospredje mednarodnega dogajanja bodisi kot posrednica bodisi kot odločilna zaveznica. Hkrati pa je Putinovemu režimu na notranji ravni uspelo zatreti kakršno koli smiselno politično opozicijo (aretacije na tisoče mladih aktivistov in celo spodbujanje ubijanja neodvisnih javnih osebnosti, kot do Ana PolitkovskaBoris NemcovSergej Skripal ali zastrupitve in aretacije, denimo Aleksej Navalni), zamenjati močne oligarhe s poslušnimi, zapreti neodvisne medijske kanale, nevladne organizacije in zgraditi avtoritarno državo pod tako imenovano doktrino "suverene demokracije".

 

Prav tako Putinov režim podpira avtoritarne režime (KubaNikaragva, Sirija, Venezuela), skrajno desničarska skrajna gibanja (Nacionalno fronto FrancijeAlternativo za NemčijoLigo v Italiji, madžarski Jobbik) in kriminalne vohune po vsem svetu (v klasičnem slogu nekdanje Sovjetske zveze). Glavna sporočila Kremlja temeljijo na nekdanji sovjetski propagandi, ki obtožuje Zahod za vsa zla na svetu in zahteva superiornost domnevnega alternativnega modela, ki pa ne sprejema realnosti. Putin vlada kot de facto car in zanemarja demokratična pravila, kar je dokazano z manipulacijo ruske ustave, da bi se leta 2012 vrnil na predsedniški položaj, in celo s spremembo tega temeljnega dokumenta leta 2020, da bi ostal na oblasti vse do leta 2036. Za simulirano demokracijo je značilna prevlada stranke Enotna Rusija in podpora marionetne opozicije v obliki nacionalističnih, komunističnih in populističnih skupin (komunisti, LDPR in Pravična Rusija).

 

Toda tisto, kar je Putin ustvaril v 20 letih, se je sesulo v nekaj dneh, saj je naglo napadel Ukrajino z namišljenimi razlogi, ki izhajajo iz ruske politične mitologije 19. stoletja, podprte s slovanofilskimi in evrazijskimi tokovi. Zaradi iluzije moči je Putin verjel, da lahko naredi vse, glede na to, da se zdi, da je Zahod po boju proti terorizmu in pandemiji v svoji evoluciji spolzel na pobočju navzdol. Toda ta iluzija ni upoštevala dejstva, da Putinova moč temelji na prisili ruske družbe (mladi so bili na primer prisiljeni vpisati se v vojno za osvojitev nekdanjih ozemelj ruskega imperija – tako imenovane Malorusije) v korist ozke skupine na oblasti (t. i. silovikov oziroma ljudi iz varnostnih struktur).

  

Tako ruski voditelj zamenjuje lojalnost s kompetentnostjo in kvantiteto s kakovostjo. Neuspeh, vsaj kot se je izkazalo med vojaško intervencijo zadnjih nekaj mesecev, pokoriti mlad narod, kakršen je ukrajinski, razkriva kapitalne šibkosti ruske države. Pomanjkanje ustrezne desovjetizacije je povzročilo neuspeh ruske tranzicije v tržno gospodarstvo in demokracijo, zamaskiran s fiktivnim konceptom "suverene demokracije", v resnici prikrite avtokracije, neuspešne imitacije kitajskega modela totalitarnega komunizma s kapitalističnimi vrednotami ...

 

 

Hladna vojna v stilu Orwella?

 

Brez vzdržne gospodarske osnove Rusija v teh dneh dokazuje, da je daleč od tega, da bi bila velika sila v vzponu, ampak je le dekadentna neosovjetska država, ki se oklepa negotovega partnerstva s Kitajsko in prevarantskimi državami, kot sta Iran in Severna Koreja, da bi preživela v vedno bolj zapletenem svetu.

 

 

Putinu je uspelo skupaj z podedovanim sistemom vladanja, ki ga je spreminjal po lastnih željah, ohraniti notranje ravnovesje in ustvariti iluzijo o možnosti ruske vrnitve na vrh svetovnih velesil. Temu je koristila tudi akutna kriza vodenja Zahoda in koristni idioti, kot so Gerhard Schroeder, Silvio Berlusconi in Donald Trump.

 

 

Seveda je stališče Kitajske pomembno in lahko ustvari pomiritveno rešitev za problem nepredvidljivega voditelja hitlerjevskega tipa, kot je Putin (priključitev regij HersonZaporožje, Doneck in Lugansk k Rusiji je primerljiva z aneksijo Sudetov in Avstrije s strani nacistične Nemčije leta 1938). Paking lahko to priložnost izkoristi tudi za pospešitev svojega svetovnega vzpona. Pravzaprav je Kitajska glavna vzhajajoča sila tega stoletja, vendar bi jo spor z Združenimi državami (zaradi Tajvana in na splošno po vsej vzhodni in jugovzhodni Aziji) lahko približal Rusiji. Odločitev Kitajske bi lahko za dolga leta določila prihodnost človeštva, bodisi v obliki nove hladne vojne (jedrsko orožje ne dopušča nove svetovne vojne v klasičnem smislu) bodisi hude konkurence na gospodarskem področju. Nova hladna vojna bi lahko trajala dlje kot prejšnja in za vedno spremenila svet, morda celo po ločnicah, ki jih je začrtal George Orwell v romanu 1984.

 

 

+++

 

Ne glede na to, ali mu bo na koncu uspelo vojaško osvojiti Ukrajino (ne pa tudi pokoriti jo glede na naraščajočo rusofobijo Ukrajincev), Putinove strateške napake ni mogoče skriti. Lahko jo je pojasniti z njegovim oklepanjem idealizirane sovjetske preteklosti, ki se je po usodni intervenciji v Afganistanu v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v resnici obrnila na glavo. Širitev Rusiji namreč ne more zagotoviti varnosti, saj je zaradi sovražnosti do Zahoda slednji še bolj koherenten in enoten. Lahko kvečjemu ustvari notranje razmere, ki so pred stoletjem določile boljševiško revolucijo in propad ruskega imperija. 

 

S tega vidika se zdi Putin bližje Nikolaju II. kot Petru Velikemu (kot bi si sam želel biti), glede na to, da bi mu ohranitev statusa quo zagotovila mandat do naravne smrti in varno mesto v zlati knjigi z naslovom Ruska zgodovina. Ne smemo pozabiti, da je velika večina ruskih voditeljev umrla na položaju ali so jih umorili lastni podaniki. Putin ni razumel, da bi lahko sodelovanje z Zahodom (vsaj z Evropsko unijo) Rusiji prineslo več gospodarske blaginje in stabilnosti, hkrati pa ustvarilo manj negotovosti. Njegovi pogledi so ostali zasidrani v stalinistični ideologiji iz leta 1950, v kateri je prevladoval pogled ničelne vsote na mednarodno varnost.

  

Zdaj je Rusija vse bolj izolirana na mednarodni ravni in zdi se, da nihče v Moskvi razen orožarske industrije s to vojaško intervencijo ne bo pridobil ničesar. Edina možna rešitev bi lahko bila implozija Putinovega režima in demokratizacija Rusije (naj se to sliši še tako neverjetno). Vsaka druga možnost bi le ohranila konfliktno stanje svetovnih zadev (trajni mir z aneksijami je le iluzija, kot je bil začasni mir med I. in II. svetovno vojno), kar bi vodilo v vrnitev v bipolarni svet (z ZDA in Kitajsko) in v splošno poslabšanje življenjskega standarda navadnih ljudi.

 

George-Vadim Tiugea je diplomiral iz politologije na Univerzi v Bukarešti in ima magisterij iz mednarodnih odnosov. Bil je urednik, avtor ali soavtor strokovnih prispevkov in člankov s področja mednarodnih odnosov, političnih ideologij, varnosti, zunanje politike, etničnih konfliktov in gverilskega bojevanja. Objavo prispevka je omogočil mednarodni Inštitut za balkanske in bližnjevzhodne študije IFIMES iz Ljubljane.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
13
Izključitev Rusije iz sistema SWIFT je priložnost za Kitajsko in za internacionalizacijo juana
0
30.01.2023 23:00
Gospodarske sankcije, ki jih je zahodni blok naložil Rusiji, vedno bolj postajajo dvorezni meč. Njihov glavni namen je bil ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Manevrskega prostora za višje plače v Sloveniji na žalost takorekoč ni
14
29.01.2023 22:05
Zadnje mesece se v Sloveniji soočamo z vse večjimi pritiski za dvig plač. Temu je botrovala predvsem visoka rast cen, pa tudi ... Več.
Piše: Bine Kordež
Odgovor na vprašanje, kdo najbolj ogroža Rusijo, je enostaven: Rusija.
40
26.01.2023 20:12
Ruska paranoja, ki je značilna za avtoritarne režime, ne pojenjuje. V zadnjih tednih je več pomembnih kremeljskih politikov, ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Od kje cena 300 evrov za megavatno uro električne energije
16
19.01.2023 20:00
Oskrba z električno energijo in zlasti njena cena bodo tudi v letošnjem letu zaposlovali medije, politiko in porabnike. V ... Več.
Piše: Bine Kordež
China’s eyes on Antarctica through Argentina
22
18.01.2023 20:00
China has been getting closer to Argentina for multiple reasons, most of which could be summarized as a strategic interest in ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Dobavitelji v državnem zdravstvu zaradi preplačanih medicinskih pripomočkov letno zaslužijo vsaj 250 milijonov evrov!
11
15.01.2023 22:45
V Sloveniji je v središče zdravstvenega sistema postavljen izvajalec, bolnik pa je samo številka na zdravstveni kartici, ki ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
Pet faktorjev, ki utegnejo vplivati na potek ruske vojne v Ukrajini v letu 2023
17
09.01.2023 20:00
Ker je v Ukrajini dogajanje na terenu precej dinamično in je razmerje sil večkrat nejasno, je za zahodne opazovalce težko, če ne ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Naraščanje svetovne populacije se bo počasi ustavilo, potem na verjetno čaka celo upad
10
29.12.2022 22:04
Glede na težo in daljnosežnost demografskih sprememb, ki smo jim priča v svetu, so te še vse premalo prisotne v javni razpravi. ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Pozabljena obletnica: Vodstvo IZUM-a je pozabilo na 35. rojstni dan COBISS
4
28.12.2022 22:45
Institut informacijskih znanosti v Maribor (IZUM) je 20. decembra 2022 s premiero dokumentarnega filma z naslovom Od kartice do ... Več.
Piše: Tomaž Seljak
Ukrajina kot poligon za testiranje novega in starega orožja
18
27.12.2022 22:30
Putinova vojna bo koledarsko vsak čas vstopila v drugo leto, razmere na fronti pa so za Ruse precej manj obetavne kot 24. ... Več.
Piše: Dejan Azeski
Po dveh letih debelih krav vstopamo v obdobje negotovosti, ki bo trajalo nekaj let
17
18.12.2022 23:15
Že kar nekaj časa spremljamo ukrepanje centralnih bank, ki so se odločile umiriti inflacijo z dvigovanjem obrestnih mer. V ... Več.
Piše: Bine Kordež
Okostnjaki iz omar ljubljanske nadškofije grozijo, da bodo poleg grehov razkrili tudi grešnike
20
15.12.2022 01:30
Tiha vojna med liberalci in konservativci znotraj slovenske cerkve se nadaljuje: konservativci so uspešno lansirali zgodbo o ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Xi’s zero-COVID policy is sinking China's economic ship into recession
10
12.12.2022 22:22
Chinas stance towards COVID-19 and its zero-COVID policy could be the final nail in the coffin that damages the present regimes ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Has the count down begun for Tik Tok in the U.S.?
4
05.12.2022 22:00
Is Tik Tok on its way out from United States? Perhaps yes, should Republican Congressmen find adequate information that the ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Spolnih zlorab osumljeni pater Rupnik, dvoličnost jezuitskega papeža in posebni vatikanski odposlanec za Slovenijo
20
04.12.2022 23:15
Neverjetno naključje, toda prav v dneh, ko se je v Ljubljani mudil Andrew Small, papežev posebni odposlanec za preiskovanje ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ruske paravojaške skupine: Psihopati z macolo, neonacisti in obsojeni kriminalci
17
04.12.2022 00:30
Skupina Wagner ni edina ruska paravojaška skupina, je pa največja in najbolj razvpita. Ustanovljena je bila, da bi vojaško ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
O višini javnega dolga in obrestnih merah v času krize
8
22.11.2022 23:00
Po višini dolga je Slovenija sicer še vedno pod povprečjem Evropske unije, vendar se moramo zavedati, da smo kot majhna država ... Več.
Piše: Bine Kordež
Sprehod po Ljubljani: Kot v prestolnici ponosne socialistične republike, ki se skoraj sramuje samostojnosti
25
21.11.2022 20:00
Slovenija je tako polarizirana, da se njeni prebivalci ne strinjamo več (?) niti o pomenu osamosvojitve. Mnenja so tako deljena, ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Rent-a-Pilot: China Hiring Retired Military Personnel from Western Countries
11
20.11.2022 22:49
Pressure is increasing for investigation from the United Kingdom, Australia and New Zealand against reported recruitment of ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Ramzan Kadirov, najljubši Putinov zasebni morilec na daljinsko upravljanje
9
16.11.2022 22:45
Ramzan Ahmatovič Kadirov je formalno predsednik Republike Čečenije, ki je formalno del Rusije. Rad ima medijsko pozornost in ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
Anže Logar
Ogledov: 2.492
02/
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
Milan Krek
Ogledov: 1.693
03/
7352 žalitev
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.642
04/
Damnatio memoriae ali koga moti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi
Igor Bavčar
Ogledov: 1.813
05/
Odgovor na vprašanje, kdo najbolj ogroža Rusijo, je enostaven: Rusija.
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.500
06/
Tanki za Ukrajino: Dolgoletno nemško paktiranje s Putinom bo Evropo še drago stalo
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.822
07/
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
Andraž Šest
Ogledov: 1.117
08/
Manevrskega prostora za višje plače v Sloveniji na žalost takorekoč ni
Bine Kordež
Ogledov: 900
09/
Od kje cena 300 evrov za megavatno uro električne energije
Bine Kordež
Ogledov: 1.597
10/
Opravičilo s kladivom
Milan Krek
Ogledov: 2.378