Prva spremenljivka se nanaša na zmožnost zagotavljanja streliva. Kako pomembna je sposobnost Zahoda, da zagotavlja Ukrajini zadostne količine streliva, predvsem natančno vodenega streliva (tj. protiletalskih in protitankovskih raket ter raznih drugih vodenih izstrelkov), je bilo jasno že na začetku ruske invazije 24. februarja lani, ko naj bi predsednik Zelenski ponudbo za njegovo evakuacijo zavrnil z zdaj že legendarnimi besedami: "Potrebujem strelivo, ne prevoza." Vojna v Ukrajini je namreč kot prva po koncu hladne vojne postavila na resno preizkušnjo proizvodne kapacitete zahodne obrambne industrije in obstoječe zahodne strateške logistične modele. Krčenje vojaških sil in naraščanje pomena zasebnih vojaških podjetij po koncu hladne vojne je na Zahodu s seboj prineslo manjše potrebe po vojaški opremi in strelivu ter sploh manjše zaloge, kot so bile na voljo v desetletjih pred tem. Visoka stopnja porabe predvsem natančno vodenega streliva v vojni v Ukrajini je sicer drastično zmanjšala zaloge tega streliva na obeh straneh. Tudi ob varčnejši rabi streliva bo Ukrajina ob načrtovanih ofenzivah le-tega še vedno potrebovala v velikih količinah, če bo hotela ponovno zavzeti zasedena ozemlja. Srednjeročna rešitev je lahko v tem, da se povečajo proizvodne zmogljivosti zahodne obrambne industrije. Zaenkrat pa so le Združene države izrazile namero, da to storijo, a rezultate bo mogoče pričakovati šele v drugi polovici tega leta.

Tako kot povečanje kapacitet zahodne obrambne industrije je po drugi strani pomembno tudi zmanjšanje kapacitet ruske vojaške proizvodnje. V ta namen je ključno čimbolj dosledno izvajanje sankcij in onemogočanje njihovega prebijanja skozi takšne države kot sta Turčija ali Iran. Ruska vojaška industrija je namreč neposredno odvisna od uvoza zahodne visoke tehnologije, saj so npr. ruske manevrirne rakete, s katerimi Rusi v velikem obsegu pustošijo ukrajinsko civilno infrastrukturo, neuporabne brez nekaterih ključnih zahodnih elektronskih komponent, ki jih Rusija sama ni sposobna proizvajati. Prav tako ni sposobna proizvajati obdelovalnih strojev, s katerimi izdelujejo te rakete. Gre torej za to, da se tistim zahodnim podjetjem, katerih izdelki so vitalnega pomena za rusko vojaško industrijo, dosledno onemogoča nadaljnje poslovanje z Rusijo preko posrednikov.

Druga spremenljivka je sposobnost Ukrajine in Rusije za mobilizacijo in usposabljanje svojih vojaških enot. Ukrajina je svoje sile mobilizirala že zgodaj ter nenehno usposablja redno vojsko in enote teritorialne obrambe tako za obrambne kot tudi ofenzivne operacije. Ukrajinci naj bi mobilizirali okoli 700.000 vojakov, zato imajo (v tem trenutku) številčno prednost pred svojimi nasprotniki (vir). Tudi motivacija za boj je v ukrajinski vojski višja kot v ruski. Po velikih izgubah na severu Ukrajine in v Donbasu je bila Rusija septembra lani prisiljena izvesti prvo t.i. delno mobilizacijo. Čeprav je bila ta sprva videti precej kaotično, se zdi, da je Rusiji pozneje nekako uspelo izboljšati njen potek. Ker je Rusija po koncu hladne vojne v okviru prehoda na doktrino manjše, a okretne poklicne vojske, razgradila potratno sovjetsko infrastrukturo za hitro splošno mobilizacijo, zdaj nima kapacitet za njeno izvedbo. Kljub temu pa morebitna nova ruska delna mobilizacija v tem letu predstavlja izziv za ukrajinsko strategijo. Za obe strani bo zelo pomembno, kako bosta kar najučinkoviteje uporabili mobilizirane vojake.

"Ruska vojaška industrija je neposredno odvisna od uvoza zahodne visoke tehnologije, saj so npr. ruske manevrirne rakete, s katerimi Rusi v velikem obsegu pustošijo ukrajinsko civilno infrastrukturo, neuporabne brez nekaterih ključnih zahodnih elektronskih komponent, ki jih Rusija sama ni sposobna proizvajati."

Tretja spremenljivka je po Ryanu pripravljenost Zahoda, da Ukrajini zagotovi bolj izpopolnjene kopenske in zračne ofenzivne oborožitvene zmogljivosti. Zahod je do zdaj k zagotavljanju bolj sofisticiranega orožja pristopal postopoma in se je izogibal dostavljanju tankov, bojnih letal in raket dolgega dosega. To je delno utemeljeno s tem, da je treba najprej zagotoviti usposabljanje in logistično podporo, da bi lahko nato zagotovili dolgoročno vzdržnost sistemov, ki jih bodo dostavili Ukrajini.

Po drugi strani pa so nekateri v ZDA in Evropi tudi mnenja, da zagotavljanje naprednejšega orožja ukrajinski vojski, kot so tanki in rakete dolgega dosega ATACMS, pomeni eskalacijo. Toda Ukrajina te vojne ne more dobiti samo z obrambnimi operacijami. Kako pomemben je dostop do bolj sofisticiranega orožja, so pokazali uspehi ukrajinske vojske pri uničevanju ruskih vojaških ciljev z uporabo ameriškega mobilnega artilerijskega raketnega sistema HIMARS. Če se bo Zahod v letu 2023 znebil omenjenega strahu pred domnevno eskalacijo, ki ga je ameriški profesor politologije z Univerze Johnsa Hopkinsa Eliot A. Cohen novembra lani v reviji The Atlantic označil za 'trapasti realizem' (angl. 'baloney realism') (https://www.theatlantic.com/ideas/archive/2022/11/russia-ukraine-negotations-mark-milley/672198/), in bo Ukrajini zagotovil ofenzivne zmogljivosti, ki jih ta potrebuje, da si povrne vse svoje ozemlje, bi to pomenilo prelomnico v tej vojni. 

Četrto spremenljivko predstavlja pripravljenost Kitajske, da v tej vojni ostane 'nevtralna', kar je do zdaj koristilo Ukrajini. Razlogov za kitajsko zadržanost v zvezi z v vojno v Ukrajini je sicer več. Med drugim gre za trgovino z ZDA. Po drugi strani pa Kitajska še vedno uvaža ruski premog, utekočinjeni zemeljski plin in nafto, kar Putinovemu režimu zagotavlja določene prihodke (https://www.bloomberg.com/news/articles/2022-12-21/china-buys-a-record-amount-of-russian-lng-as-oil-and-coal-purchases-also-surge). Če pa se bo Kitajska odločila, da je pomoč Rusiji pomembnejša od njenih trgovinskih odnosov z ZDA, lahko to pomembno vpliva na rusko vojno srečo.

Ukrajina te vojne ne more dobiti samo z obrambnimi operacijami, potrebuje tudi ofenzivno orožje, če želi osvoboditi okupirana ozemlja (Krim, Donbas.).

Peta spremenljivka pa se nanaša na strateško vodstvo Zelenskega, Putina in Bidna ter na njihovo sposobnost, da podpirajo in ohranjajo bojno voljo svojih ljudi. Putinovo vodenje je sprožilo to vojno, medtem ko je vodstvo Zelenskega združilo ukrajinski narod, da se je uprl ruskemu napadu. Bidnovo vodenje pa je bilo ključnega pomena pri utrjevanju zahodne odločenosti in pri usklajevanju stalnega dotoka pomoči Ukrajini.

Toda letos bosta Biden in Zelenski pod še večjim pritiskom Evrope in nekaterih članov ameriškega kongresa, da bi preučila možnosti za mirovne pogovore in čimprejšnje končanje vojne. Putin zato igra na čas in upa, da se bo Zahod letos postopoma naveličal vojne. Sposobnost Bidna in Zelenskega, da ohranita Evropo in Ameriko pri enotni podpori ukrajinskim vojnim prizadevanjem, bo zato po mnenju Micka Ryana najpomembnejša spremenljivka v tem letu.

Seveda so v tej vojni še druge spremenljivke, kot recimo: kako učinkovita bo vsaka stran pri operacijah strateškega pomena, gospodarski dejavniki ali pa možnost, da prihodnji dogodki npr. v Tajvanski ožini odtegnejo pozornost in vire od Ukrajine. Vedno se lahko zgodi tudi kaj nepredvidljivega, nenadni nastop kakšnega pomembnega dogodka, ki kot črni labod na novo premeša karte. Na splošno pa v tej vojni ni nič gotovo, zato ne moremo predvideti prihodnjih človeških dejanj ali izida te vojne.