Komentar

Fenomen Lažgoše: Razvpita proslava, ki skruni vojno grobišče in tepta spoštovanje do umrlih

Politične norije na grobu v Dražgošah povedo, da jim groba sploh ni mar. Kljub večkratnim opozorilom se požvižgajo na 8. člen Pravilnika o pokopališkem redu na vojnih grobiščih iz leta 2004, ki ga je podpisal tedanji minister Vlado Dimovski in ki zahteva, da se morajo vsi obiskovalci in izvajalci del vesti primerno kraju in namenu vojnega grobišča s spoštovanjem do umrlih. Ali niso raznorazna rogoviljenja, hujskanja ipd. na grobu v Dražgošah prav v času vsakoletnih januarskih ritualov kršenje tega predpisa? Tudi ostale okoliščine prireditve v Dražgošah so v očitnem nesoglasju z vedenjem, "primernem kraju in namenu vojnega grobišča s spoštovanjem do umrlih"

07.01.2023 00:50
Piše: Jože Dežman
Ključne besede:   Dražgoše   Lažgoše   proslava   vojno grobišče   Milan Kučan   Vlado Dimovski   Janez Stanovnik   Viktor Žakelj   Stanislav Zore  

Ali niso raznorazna rogoviljenja, hujskanja in podobno na grobu v Dražgošah prav v času vsakoletnih januarskih ritualov kršenje Pravilnika o pokopališkem redu na vojnih grobiščih?

Leta 2006 sem zapisal, da je bil "sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil (SORRI) ideološki mehanizem, ki je s kultnimi obrazci prikrival zločine in neuspehe Komunistične partije (Zveze komunistov Slovenije oziroma Jugoslavije ...V raziskavi SORRI odkrivamo antropološko redukcijo, moralno devastacijo, lažnivo spominsko krajino, religijsko regresijo in civilizacijski zdrs. SORRI je skušal s scientističnim iluzionizmom izriniti iz sveta skrivnost, mistiko, molitev, zaničeval je smrt, resnico, spravo, ubijal je talente, kolektivistično dušil posameznike".

 

Do danes je Slovenija uspela v dobršni meri detabuizirati tabuje titoizma in uresničiti številne ukrepe tranzicijske pravičnosti. Toda aktivisti in dediči titoizma skušajo v številnih preoblekah še vedno ohranjati svojo oblast prav z neskončnimi nacionalkomunističnimi revizijami obredov in vzorcev iz starih časov. To ni več titoizem, kot smo ga poznali, ampak zasluži novo poimenovanje. Glede na to, da je vodilna oseba te maškarade Milan Kučan, je ustrezno celoto teh pojavov imenovati kučanizem.

 

Že več let opozarjam, da lahko temeljne značilnosti kučanizma najbolj nazorno spremljamo pri letnih srečanjih titofilnih ljudi v Dražgošah. Gre za skrunjenje grobov, uveljavljanje kučanistične verzije civilne religije kot državne cerkve, komunistični ateistični pokop, življenje v laži. 

 

 

Skrunjenje groba

 

"Sporočite našim ljudem in svetu, da smo na svoji zemlji svoj gospod in da iz te zemlje ne bodo nikdar napravili banana republike. Smrt fašizmu – svoboda narodu!" Tako je Janez Stanovnik 8. februarja 2012 rohnel v Dražgošah. Zmerjal je ameriškega veleposlanika in navijal, da bi Zoran Janković, tedaj kandidat za mandatarja, uspešno sestavil novo slovensko vlado. Podobno je tedaj v Dražgošah politiziral tudi tedanji predsednik republike Danilo Türk.

 

Take politične norije na grobu v Dražgošah povedo, da jim groba sploh ni mar. Kljub večkratnim opozorilom se požvižgajo na 8. člen Pravilnika o pokopališkem redu na vojnih grobiščih iz leta 2004 (podpisal ga je tedanji minister za delo Vlado Dimovski), ki zahteva: 

 

"Vsi obiskovalci in izvajalci del se morajo vesti primerno kraju in namenu vojnega grobišča s spoštovanjem do umrlih."

 

 

Ali niso raznorazna rogoviljenja, hujskanja in podobno na grobu v Dražgošah prav v času vsakoletnih januarskih ritualov kršenje tega predpisa? Tudi ostale okoliščine prireditve v Dražgošah so v očitnem nesoglasju z vedenjem, "primernem kraju in namenu vojnega grobišča s spoštovanjem do umrlih". Tako je tudi po drugih grobiščih, kjer so kučanisti "na svoji zemlji svoj gospod". Agitacija in propaganda namesto spoštovanja groba. 

 

 

Kučanizem kot državna vera in komunistični ateistični pokop

 

Agitacija in propaganda je bila sestavni del titoistične tanatopolitike od vsega začetka režima. Je del civilne religije, ki smo jo poznali kot sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil. Verniki te civilne religije so povsem odvisni od vere v to, "da so na svoji zemlji svoj gospod". Za položaj "gospoda" so pripravljeni pozabiti vse, kar so pridigali včeraj (revolucionarne pridobitve in izročila) in se posvetiti pridiganju tega, kar jim prinaša položaj "gospoda" v demokraciji (nacionalkomunistično poudarjanje narodnoosvobodilnega oziroma t.i. vrednot narodnoosvobodilnega boja). 

 

Da bi "na svoji zemlji" ostali "gospodje", skušajo zagotoviti kučanizmu položaj državne cerkve. Komunistična zvezda naj bi premagala krščanski križ.

 

Janez Stanovnik je danes pokopan pod katoliškim križem na grobu na Žalah. Ne Stanovnik in ne velikanska večina drugih, ki so, da bi bili na komunistični zemlji "svoj gospod", javno zagovarjali borbeni ateizem z zvezdo, srpom in kladivom, so se na svojih grobovih odpovedali simbolom zvezde, srpa in kladiva. Ali niso bili njihova intimna izbira?

 

Obenem pa so skušali čim bolj prikriti dejstvo, da je bila večina vojnih žrtev, ki jih je priznavala ko svoje Socialistična republika Slovenija (dobra polovica vseh v Sloveniji umrlih ali okoli 20.000), pokopana v družinskih grobovih in skoraj vsi brez izjeme so pokopani pod križem. Leta 2003, ko je bil sprejet Zakon o vojnih grobiščih, je bila v Sloveniji leva vlada. In ta je s tem zakonom izbrisala vse družinske grobove zmagovite strani iz državnih evidenc vojnih grobov. Ali morda zato, ker socialistična Slovenija ni nikdar resno popisala teh grobov in nimajo podatkov o njih? Ali pa morda tudi zato, da bi se znebili svojih grobov, označenih s križem?

 

Leta 2014 je Viktor Žakelj kot slavnostni govornik v Dražgošah pozval "bodočega škofa, /…/ pridite v Dražgoše, pa seveda tudi v druge Kalvarije iz druge svetovne vojne. /…/ Dajte odvezo 41 pobitim Dražgošanom, ki so, verjemite mi, umirali z Očenašem na ustih."

 

Organizatorji dražgoškega obreda so s temi besedami dejansko tik pred prireditvijo povabili tudi ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta v Dražgoše. 7. januarja 2015 jim je odgovoril:

 

"Glede ta no, da se strinjate z mag. Žakljem, da so vsi pobiti Dražgošani umirali z očenašem na ustih, in na dejstvo, da so bili kot katoličani 21. januarja 1942 cerkveno pokopani na takratnem pokopališču in da so bili posmrtni ostanki teh pobitih od tam leta 1976 izkopani in preneseni v kostnico osrednjega dražgoškega spomenika, sem prepričan, da nam vsem dostojanstvo veleva tudi, da je kraj njihovega zadnjega zemeljskega bivališča urejen v skladu z njihovim verskim prepričanjem. To končno zahteva tudi njihovo človeško dostojanstvo in je njihova človekova pravica. Kalvarije ni brez križa in grob kristjana je običajno zaznamovan s križem."

 

 

Umorjene Dražgošane je pokopal nemški duhovnik. Leta 1976 so jih brez verskega obreda preložili z nekdanjega pokopališča v kostnico pod spomenik. Na verski obred v veri žrtev pri tem drugem pogrebu ni smel nihče niti pomisliti. Čas je, da bi komunistična stran dojela, da je kršila Ženevske konvencije, ki zahtevajo svobodo vesti in bogočastja, spoštovanje vere sočloveka, tako živega kot mrtvega. 

 

Zato tako od komunističnih veteranov kot od slovenske države upravičeno pričakujemo, da bodo s katoliško in drugimi cerkvami vzpostavili dialog o uresničevanju Ženevskih konvencij. Ali je preveč pričakovati, da bi ob kostnici v Dražgošah uredili katoliško kripto v spoštovanju vere tam pokopanih in njihovega mučeništva?

 

 

Premetavanje kosti in življenje v laži

 

V petem členu Pravilnika o pokopališkem redu na vojnih grobiščih iz leta 2005 je določeno:

 

"(1) Vojna grobišča morajo biti označena z informativnimi tablami v slovenskem, angleškem, nemškem in italijanskem jeziku in v jeziku narodnosti tam pokopanih.

 

(2) Na informativni tabli je mednarodna oznaka vojnega grobišča, morebitna oznaka, da gre za kulturni spomenik, ime vojnega grobišča, obdobje, iz katerega je vojno grobišče ter število in nacionalnost pokopanih, če so podatki znani.

 

(3) Dostopi do vojnega grobišča so označeni s smerokazi."

 

 

V Dražgošah (pa tudi na drugih grobiščih socialistične Slovenije iz časa 2. svetovne vojne) vsega zgoraj predpisanega ni. Obiskovalec lahko izve, da gre za vojno grobišča samo iz napisa na kostnici:

 

"V kostnici leži 8 borcev iz dražgoške bitke in 40 vaščanov, žrtev fašističnega terorja."

 

 

To število pokopanih žrtev, 48, je navedeno tudi v registru vojnih grobišč. Po Odloku o razglasitvi kostnice s spomenikom v Dražgošah za kulturni spomenik državnega pomena pa naj bi šlo za "kostnico s 50 padlimi". Dejanski poimenski seznam žrtev pa trenutno zajema 51 oseb. Ali 48 ali 50 ali 51?

 

Oziroma drugače povedano – za komunistično stran ni toliko važno, kaj je bilo s posmrtnimi ostanki, bolj pomembno je, da imajo mrtvi ritualno-propagandno funkcijo. Čas pa bi bil, da bi ugotovili, kdo je dejansko pokopan v kostnici v Dražgošah.

 

Krajevna skupnost Dražgoše se je odločila, da bi uredili dražgoško grobnico po predpisih. Iz pristojnega ministrstva (tedaj še Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, MDDSZ) so ji odgovorili, da podatkov o pokopanih v kostnici spomenika nimajo. Ta kostnica je s svojo obliko najbolj podobna večji kanalizacijski cevi, spodnja etaža spomenika, kamor je kostnica umeščena, pa zanemarjenemu skladišču ali odlagališču. Žal je ta arhitekturni odnos do smrti značilen za večino grobišč socialistične Slovenije.

 

V župnišču v Železnikih hranijo prepis iz nemške knjige pogrebov. 21.januarja 1942 so na starem dražgoškem pokopališču pokopali 32 umorjenih vaščanov. Ni podatkov o tem, da bi v ta grob kasneje pokopali še koga. Glede na to, da so po spopadu vaščane za nekaj časa internirali v Šentvidu, vas pa potem sistematično razstrelili, to tudi ni verjetno. Od umorjenih vaščanov niso bili pokopani: Vincenc BenedičičTomaž Berce (Brce), Jože BertonceljPeter FrakeljZdravko (Valentin) FrakeljJože GartnerMihael HabjanJakob LotričStanislav Marenk. Ranjena Marija Šolar je umrla v bolnici na Golniku in ni bila pokopana z ostalimi umorjenimi vaščani.

 

Posebno vprašanje pa je prekop posmrtnih ostankov iz groba na starem dražgoškem pokopališču v kostnico spomenika leta 1976. Iskali smo dokumente o prekopu v različnih arhivih, pa jih nismo našli. Prav tako ni videti, da bi bila ureditev novega groba označena kot pogreb. Svojcev niso spraševali, cerkev so odrinili. Janez Tušek, ki dražgoške obrede kritično ocenjuje v zadnjih številki Železnih niti, navaja pričevalca: "Tudi leta 1976, ko smo žrtve prekopavali in ostanke prenesli pod spomenik, se ni smelo zvoniti. Pa je pokojni Šolar Matevž na svojo odgovornost zvonil."

 

Od padlih partizanov v dražgoškem spopadu je Maks Krmelj pokopan v PoljanahMaksimiljan Režen v SelcahBoštjan Jezeršek je umrl v Stari Oselici. Ni zanesljivih podatkov o tem, kdo od partizanov je bil še pokopan v Dražgošah.  

 

Janez (Ivan) Kovačič ml. je padel v Dražgošah. Po zahtevi matere Helene Kovačič iz decembra 1945 za prekop sinovih posmrtnih ostankov v Stražišče je bil pokopan v Dražgošah, ležal naj bi "sam v grobu", v "peščeni zemlji", pokopal ga je "grobar iz Selc takratni brez oblasti in brez verskega organa". Ali je bil prekopan?

 

Verjetno bo v prihodnosti potrebna raziskava posmrtnih ostankov, ki ležijo v kostnici v Dražgošah, da se bomo sploh lahko začeli pogovarjati o tem, kdo je tam dejansko pokopan. Podobnih ali celo hujših negotovosti oziroma na spomenikih zapisanih neresnic o tem, kdo naj bi bil kje pokopan, po grobiščih socialistične Slovenije kar mrgoli.

 

Režim, ki je bil zgrajen na tem, da je skoraj polovici smrtnih žrtev prepovedal pravico do groba in spomina, je podobno ravnal tudi s svojimi žrtvami. Resnica in spoštovanje posameznika sta kučanizmu prav tako tuja kot titoizmu. 

 

 

Za sožitje in odpuščanje

 

Ali je preveč pričakovati, da bi po nekaj letih tovrstnega dopisovanja vsi tisti, ki skrunijo grobove, skušajo izrabiti svojo civilno religijo za obvladovanje družbe, ter brez spoštovanja do mrtvih premetavajo kosti in ne spoštujejo resnice, morda le začeli dialog o tem, kakšno naj bo slovensko mesto mrtvih, primerno demokratični in pravni državi, ki spoštuje človekove pravice?

 

Dr. Jože Dežman je zgodovinar in predsednik vladne Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Mnenje avtorja ne odraža nujno mnenja uredništva.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
40
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
12
25.01.2023 20:00
Mediji so eden pomembnejših segmentov vsake avtokracije. Večina medijev tako v državni kot v privatni lasti je oblasti ... Več.
Piše: Andraž Šest
7352 žalitev
12
24.01.2023 20:25
7352 evrov je znesek, ki naj bi ga predsednica Državnega zbora po uradnih podatkih zapravila na račun davkoplačevalcev za njen ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
16
23.01.2023 22:15
V vladne sobane se je naselil strah. Bojijo se sindroma Šarec, ko so mu koalicijski partnerji kljub opozorilom toliko časa ... Več.
Piše: Milan Krek
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
24
22.01.2023 20:00
Lepota novega leta je v tem, da se ponovno obrne list. Četudi je življenje zvezna stvar, konec decembra vseeno potegnemo črto ... Več.
Piše: Anže Logar
Damnatio memoriae ali koga moti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi
18
21.01.2023 22:40
Odločitev vlade, da sledi predlogu ministrice za kulturo in združi Muzej slovenske osamosvojitve in Muzej novejše zgodovine ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Tanki za Ukrajino: Dolgoletno nemško paktiranje s Putinom bo Evropo še drago stalo
23
20.01.2023 19:30
Kot že dvakrat v dobrih sto letih je Nemčija ponovno destruktivna sila Evrope. Nekoč so nemški tanki uničevali evropsko ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Opravičilo s kladivom
27
17.01.2023 20:00
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan je naredil napako v odločilnem trenutku. Nemudoma, pred vsemi televizijskimi kamerami ... Več.
Piše: Milan Krek
Uredniški komentar: Minister za finance kot blagajnik
14
16.01.2023 20:32
V normalni državi je minister za finance steber stabilnosti, kreator jedrne politike vlade. Pogosto celo bolj pomemben kot ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Politična satira: Kako so Nataša, Urška in Robert vrnili ugled najvišjim državnim funkcijam
10
13.01.2023 23:00
Prejeli smo magnetogram sestanka predsednice republike, predsednika vlade in predsednice državnega zbora o vrnitvi načetega ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Nova svetovna ekonomija: Ko bomo sprejeli realnost večpolarnega sveta, bomo lahko rešili probleme, ki so se nam izmikali
23
12.01.2023 20:00
To novo serijo kolumn odpiram v novem letu in novem začetku za Brazilijo z inavguracijo predsednika Lule da Silve. Njegovi ... Več.
Piše: Jeffrey Sachs
Kitajsko leto zajca: Kaj nas letos najverjetneje čaka v mednarodni politiki
12
11.01.2023 20:30
Novo leto močno spominja na svoje tri brate, 2020, 2021 in 2022. Zapletena družina. Videti je, kot da se zgodovina ponavlja. ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Država kot Radio GA GA
21
10.01.2023 19:43
Zadnje čase se novice mainstream medijev berejo kot satirični portali. Ustvarjalci slednjih pa imajo vedno lažje delo, saj se ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Minister za katastrofe v zdravstvu prikriva, da je brez osebnega zdravnika v resnici skoraj 190.000 ljudi!
36
08.01.2023 19:00
Izredne razmere v zdravstvu, ki jih minister za zdravje patološko zanika, vnašajo hudo diskriminacijo, neenakost med državljane. ... Več.
Piše: Milan Krek
Vse kočije Urške Klakočar Zupančič
23
05.01.2023 23:25
Natanko na prvi dan novega leta je predsednica Državnega zbora poskrbela za pravi skandal: na tradicionalni novoletni koncert ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O spodobnosti, patru Rupniku in Prešernovi nagradi
15
03.01.2023 20:00
Poudarjeno govorjenje o svobodi, ki označuje sleherni totalizirajoči ideološki diskurz, je pač znak, da sta tako svoboda kot ... Več.
Piše: Marjan Frankovič
Med socializmom in kapitalizmom: Joc Pečečnik odgovarja Urški Klakočar Zupančič
23
02.01.2023 21:30
Potem ko je predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič v novoletnem intervjuju za spletni portal Siol okrcala Joca ... Več.
Piše: Joc Pečečnik
Učne ure televizijske napovedovalke Nataše
22
02.01.2023 00:00
Od novoizvoljene predsednice imamo pravico pričakovati, da se bo obnašala, kot se predsednica republike mora obnašati. Da se bo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Slovenija, Evropa in svet v 2023: Odpornost, vzdržljivost in strateška daljnovidnost
11
01.01.2023 00:00
Paradoksalno in na presenečenje mnogih je prav agresija Rusije na Ukrajino pokazala enotnost, načelnost in trdnost EU. Tako ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Janez Zemljarič (1928-2022)
17
30.12.2022 23:40
Ljubljanske Murgle so, povedano brez kakršnega koli cinizma, izgubile še enega prebivalca. Na svoj 94. rojstni dan je umrl Janez ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Leto 2022 je Evropo pahnilo 83 let nazaj v zgodovino in dokazalo, da se nismo ničesar naučili
23
27.12.2022 00:50
Končuje se leto, kakršnega si še pred 365 dnevi ni bilo moč predstavljati brez obilo domišljije ali pa vsaj kopice najbolj ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
Anže Logar
Ogledov: 2.493
02/
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
Milan Krek
Ogledov: 1.694
03/
7352 žalitev
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.643
04/
Damnatio memoriae ali koga moti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi
Igor Bavčar
Ogledov: 1.814
05/
Odgovor na vprašanje, kdo najbolj ogroža Rusijo, je enostaven: Rusija.
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.502
06/
Tanki za Ukrajino: Dolgoletno nemško paktiranje s Putinom bo Evropo še drago stalo
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.823
07/
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
Andraž Šest
Ogledov: 1.119
08/
Manevrskega prostora za višje plače v Sloveniji na žalost takorekoč ni
Bine Kordež
Ogledov: 900
09/
Od kje cena 300 evrov za megavatno uro električne energije
Bine Kordež
Ogledov: 1.597
10/
Opravičilo s kladivom
Milan Krek
Ogledov: 2.380