Taktika drhali ne bo ustavila Lule, niti ne bo imela dolgoročnega učinka v Združenih državah, kjer so bili podobni manevri Donalda Trumpa 6. januarja 2021 prav tako ustavljeni. V obeh primerih so demagoški politiki uporabili družbena omrežja, da bi razburili drhal; v obeh primerih so drhal zatrli v enem dnevu. Resnična težava po mojem ni drhal, ampak globlje spremembe v svetu, ki ustvarjajo vse večje napetosti v svetovni politiki in gospodarstvu. Globokih sprememb drhali ne morejo in ne bodo ustavile. Naš pravi izziv je razumeti globlje spremembe, ki so v igri, da jih lahko upravljamo v skupno dobro.

Največji pretres je geopolitični. Nismo več v svetu, ki ga vodijo ZDA, niti v svetu, razdeljenim med ZDA in njihovo tekmico Kitajsko. Vstopili smo že v multipolarni svet, v katerem ima vsaka regija svoja vprašanja in vlogo v globalni politiki. Nobena država in nobena posamezna regija ne more več odločati o usodi drugih. To je zapleteno in hrupno okolje – brez države, regije ali zavezništva, ki skrbi za druge.

Eden od razlogov, zakaj je vrnitev Lule na predsedniški položaj tako pomembna, je ta, da bo Brazilija v prihodnjih letih ključni regionalni in svetovni akter. Lula da Silva bo tesno sodeloval s podobno mislečimi naprednimi predsedniki v Čilu, Kolumbiji, Argentini in drugod v Južni Ameriki. Brazilija bo leta 2024 tudi predsedovala skupini G20, kar je del štiriletnega obdobja, v katerem bodo G20 predsedovala velika gospodarstva v vzponu (Indonezija leta 2022, Indija leta 2023 in Južna Afrika leta 2025).

Upravljanje večpolarnega sveta je polno težav. Nujno potrebujemo več dialoga z drugimi državami in preseči poenostavljeno propagando lastnih vlad. Tukaj na Zahodu smo dnevno bombardirani s smešnimi uradnimi narativi, ki večinoma izvirajo iz Washingtona: Rusija je čisto zlo, Kitajska je največja grožnja svetu, reši nas lahko samo zveza Nato.

Te naivne zgodbe, ki jih v nedogled plete ameriško zunanje ministrstvo, so velika ovira pri reševanju globalnih problemov. Ujamejo nas v napačno miselnost in celo v vojne, do katerih nikoli ne bi smelo priti in ki jih je treba ustaviti s pogajanji, ne pa stopnjevanjem.

Ko bomo sprejeli realnost večpolarnega sveta, bomo končno lahko rešili probleme, ki so se nam doslej izmikali. Prvič, razumeli bomo, da vojaška zavezništva, kot je Nato, ne ponujajo odgovorov na resnične izzive, s katerimi se soočamo. Vojaška zavezništva so pravzaprav nevaren anahronizem, ne pravi vir nacionalne ali regionalne varnosti. Navsezadnje je bil poskus ZDA razširitve Nata na Gruzijo in Ukrajino tisti, ki je sprožil vojne v Gruziji (leta 2010) in v Ukrajini (2014 do danes). Tudi Natovo bombardiranje Beograda leta 1999 ali petnajstletna neuspešna misija v Afganistanu ali bombardiranje Libije leta 2011 niso dosegli nobenih pravih ciljev.

Kitajska tudi ni resna grožnja, ki jo danes prikazujejo na Zahodu. ZDA se poskušajo pretvarjati, da še vedno živimo v svetu, ki ga vodijo ZDA, in da je Kitajska nevarna pretendentka, ki jo je treba ustaviti. Toda realnost je drugačna. Kitajska je starodavna civilizacija z 1,4 milijarde ljudi (skoraj ena petina populacije sveta), ki prav tako cilja na visok življenjski standard in tehnološko odličnost. Naših globalnih problemov ne bomo rešili tako, da bomo zaman poskušali "zajeziti" Kitajsko, ampak s trgovanjem, sodelovanjem in, da, tudi z gospodarskim tekmovanjem s Kitajsko.

Drugi veliki svetovni izzivi so drugje: velika nevarnost okoljske katastrofe; naraščajoče neenakosti v naših družbah; in naval novih tehnologij, ki lahko motijo svet, če te tehnologije niso pravilno izkoriščene in nadzorovane.

Brazilija je epicenter okoljskega izziva. Ali je Amazonko, ki predstavlja polovico svetovnih deževnih gozdov, mogoče rešiti? Lula je prišel na oblast z obljubo, da bo storil prav to. Na volitvah je zmagal v vseh amazonskih zveznih državah Brazilije. Na globalni ravni je Evropa z Evropskim zelenim dogovorom okoljsko vodilna. Glavna geopolitična priložnost Evrope je spodbuditi druge regije, vključno z Afriško unijo, Kitajsko, Indijo, obema Amerikama in drugimi, da sprejmejo lastne drzne zelene dogovore. To je veliko boljša naloga za Evropo kot širitev Nata, boj proti neskončni vojni v Ukrajini ali soočenje s Kitajsko.

Brazilija je tudi epicenter neenakosti, z eno najvišjih stopenj neenakosti na svetu. To neenakost je prvotno ustvaril evropski imperializem, ki je zatiral domorodce in zasužnjil milijone Afričanov. Njihovi potomci še naprej plačujejo ceno. Socialna pravičnost je Lulin klic in naš globalni klic po stoletjih rasne in družbene nepravičnosti.

Brazilija je lahko tudi epicenter novih tehnologij, na primer vodilna v novem biogospodarstvu, v katerem se čudeži Amazonije in brazilske biotske raznovrstnosti ne uničujejo zaradi novih živinorejskih farm, temveč namesto tega uporabljajo za proizvodnjo novih zdravil, ki rešujejo življenja, hranljivih živil (kot kot açai, ki zdaj cveti po vsem svetu), ali napredna biogoriva za zeleno letalstvo.

Tehnološke spremembe so morda najgloblje gonilo globalnih sprememb. Za soočanje s krizami podnebnih sprememb, lakote, izobraževanja in zdravja potrebujemo nove tehnologije. Vendar pa trpimo tudi zaradi novih digitalnih tehnologij, ko se zlorabljajo, na primer za mobilizacijo drhali ali orožje brezpilotnih letalnikov v Ukrajini. Napredna biotehnologija je morda ustvarila virus, ki povzroča Covid-19 (tega še vedno ne vemo). Vsak dan se soočamo z motnjami in neenakostmi, ki jih povzročajo umetna inteligenca, robotika in hitro ukinjanje delovnih mest.

Sotočje globalnih sprememb, motenj in nevarnosti je osupljivo. Rešitve so v razumevanju, sodelovanju in reševanju problemov. Boljše razumevanje nove svetovne ekonomije bo cilj mojih kolumn v prihodnjih mesecih.

Copyright © Project Syndicate