Z javnozdravstvenega vidika je zdravje mladostnikov pomembna vrednota družbe. Nasilje, ki je vse bolj prisotno med mladimi, pa kaže na to, da se je njihovo zdravje izrazito poslabšalo. Tudi mladostniki so del naše družbe in kaos, ki ga dnevno ustvarjamo, in v katerem živimo z njimi, negativno vpliva tudi na njihovo kvaliteto življenja. V zadnjem tednu dni smo bili priča trem nasilnim dejanjem, ki so dobili medijski odmev (poleg teh treh se je zgodilo še nekaj takšnih, ki niti niso prišli v medije).

Prebrali smo lahko, da je v prvem primeru mladostnik prinesel s seboj v šolo kladivo in z njim v sanitarnih prostorih nenadoma napadel vrstnika ter mu poškodoval glavo. S seboj je baje prinesel tudi spisek učencev in učiteljev, ki naj bi jih dodatno napadel, verjetno tudi s kladivom. Menda so nekateri učenci z njegovega spiska dobili grožnje po elektronski pošti že okoli novega leta in starši naj bi te grožnje posredovali socialni službi in policiji, pa je kljub temu prišlo do tragičnega dogodka. Verjetno to kaže na to, da strokovne službe in policija ne odreagirajo pravočasno in učinkovito - in to kljub temu, da so predhodno obveščene. Ravnatelj je povedal, da učenec sicer ni veljal za problematičnega v smislu agresije. Očitno tudi v šoli slabo spremljajo tovrstne grožnje in nasilje, a ne predvidijo, da bi se kaj lahko zgodilo, ne ukrepajo pravočasno preventivno in slabo prepoznavajo podobne namere učencev. 

Stroka je ob tem dogodku jasno povedala: "Takšna dejanja je težko razumeti. Res pa je, da stroka ves čas opozarja, da so težave, stiske in duševne motnje mladih v porastu, ne le po številu, ampak tudi po intenziteti. Pri iskanju vzrokov težko pokažemo s prstom in poiščemo krivca. Gre za kompleksen pojav, saj se stiske mladih kažejo tudi zaradi splošne negotovosti v družbi, zaradi anksioznega stanja družbe kot celote. Vemo, da se strahovi okolja, strahovi odraslih – družine, šole, širše družbe – preslikajo v delovanje otrok."

V drugem primeru je osnovnošolec v šolo prinesel velik kuhinjski nož z očitnim namenom, da ga tudi uporabi, ker je imel dovolj zbadanja in zmerjanja, torej očitno kronično prisotnega nasilja v šoli, proti kateremu se je skušal braniti z nožem. Tudi tu predhodno v šoli niso bile zaznane nepravilnosti, v kar sicer težko verjamem. 

Potem se je zgodilo tudi to, da je mladostnik do smrti ranil z nožem svojo mater. Čudili so se, ker se je to zgodilo v urejeni družini. Mladostnik je o tem obvestil ostale člane družine in se predal policiji. Domačini so ocenili mamo kot prijetno in prijazno. Sedemnajstletni sin naj bi v zgodnjih večernih urah doma počakal svojo mamo, ki se je vrnila z dela v eni od škofjeloških šol, kjer je skrbela za čiščenje prostorov, in jo umoril. Močno poškodovana mama, ki je za seboj poleg sina morilca pustila še dve hčeri in moža, naj bi umrla v reševalnem vozilu na poti v bolnišnico.

+++

Vsi storilci so bili mlajši od 18 let in vsi so nam vsem v opozorilo, da se nam nekaj zelo hudega dogaja v mladostniških vrstah. Opozarjajo nas, da smo kot družba očitno na tem področju odpovedali, da ne znamo presojati, kaj se dogaja z mladimi, da smo izgubili stik z njimi, zato jih ne spremljamo več dovolj dobro in jim očitno nismo več dovolj v pomoč. Kajti reševanje svojih problemov prevzemajo v svoje roke, na svoj način, žal včasih zelo nasilen. Ko razmišljam o tem, se sprašujem, kako bi lahko pričakovali v tako nasilni družbi, kot je naša, da bi bili mladostniki angelčki. Samo spomnite se dveh let nasilnih demonstracij, groženj s smrtjo na mestnih trgih, ki so bile predvajane preko ekranov itd.. Žal živijo otroci v tej družbi, polni prikritega in odkritega nasilja. Čudno bi bilo, če se ne bi dogajalo to, kar se dogaja med mladimi. Brez ciljnih in sistemskih ukrepov ne bomo ustavili plazu nasilja. 

Leonida Zalokar, ki vodi zavod Planina, pa poudarja, da je za take pogoje pomemben način vzgoje, ki prevladuje v Sloveniji. Šolniki se umikajo iz polja vzgoje. Temelji vzgoje so pri otroku postavljeni od tretjega do sedmega leta in starši so tisti, ki jih postavljajo. Pomembna je predšolska vzgoja. V šolo mora priti vzgojen učenec. Odmakniti je potrebno storilca, ne pa žrtve. Toda kam umakniti otroke, če v skupnosti nimamo ustreznega prostora in programa za take otroke? Žal je to spet eno novo nedorečeno polje, ko nimamo urejene pomoči otrokom, ki so nasilni. Po Zalokarjevi je v Sloveniji preko 300 otrok, ki potrebujejo posebno pomoč.

Verjetno lahko strokovne službe le delno omilijo situacijo, reši pa jo lahko le korenita sprememba družbe, ki bo manj kritična do posameznika, bolj tolerantna, bolj podporna za posameznika in skupine ljudi in ki bo več pozornosti posvečala vzgoji otrok ter programom za otroke, ki jih potrebujejo. Otroke vzgajamo s svojim zgledom vsi, ki pridemo z njimi v stik. Tudi ekrani mobilnikov in televizij.  

Dušan Merc, upokojeni ravnatelj, je mnenja, da šola v takšnih primerih, kot so ti trije, težko vzgojno deluje. Zato morajo na teh mestih nastopati drugi strokovnjaki in ne tisti, ki so zaposleni v šoli. Za vso ostalo populacijo pa je šola edini prostor, kjer se lahko stvari urejajo. In to ne kjer koli, ampak v razredu. Veliko dela nas čaka na tem področju, predvsem pa novega ministra za šolstvo, ki bo moral zagristi v te probleme in jih tudi ustrezno reševati.

+++

Sedaj pa nekaj besed o kolegu, ministru za zdravje Danijelu Bešiču Loredanu. Zaskrbel me je naslov v medijih V pričakovanju zdravstvene reforme: kdo sploh še stoji ob Bešiču Loredanu?. Zaskrbel zato, ker sem že prejšnjič pisal o tem, kako da Bešič sam ugotavlja, ko govori o reformi, da nima praktično nobene podpore, ne v vladi ne v opoziciji, ne od leve ne od desne politike, in tudi zdravniki so mu svoje povedali. Bešič je ostal sam na prepihu ob hudih političnih turbulencah ravno takrat, ko bi potreboval največ podpore. Tudi upanje, da ga podpira predsednik vlade Robert Golob, se je sesulo v prah. 

To je še posebej očitno, odkar je odjeknila novica, da bo strateški svet za zdravstvo od Bešiča prevzel sam predsednik vlade, ki je s tem ministra postavil v podrejen položaj in mu jasno povedal, da tudi kot podpredsednik vlade in minister ni dovolj politično in strokovno močan, da bi lahko izvedel reformo. Golob mu preprosto ne verjame več. Zato mu ne zaupa več te ključne naloge, zaradi katere lahko pade tudi vlada, kot je za medije že povedal Erik Brecelj.

"Ko sva se srečala zadnjič, ste mi rekli, da ste bolj politik kot zdravnik. Rekel sem vam, da je to velika napaka. Ponovno vam pravim: ostanite dober zdravnik in se nehajte ukvarjati s politiko, sicer bomo izgubili še enega dobrega zdravnika."

Očitno se je v vladne sobane naselil strah pred odstopom, sicer o njem ne bi govorili člani, ki so v strokovnih skupinah ministra za zdravje. Aktualna priložnost za korenito spremembo ni idealna, je pa verjetno edina, ki je ostala, so za medije dejali v premierjevem kabinetu ob petkovi napovedi Golobovega vodenja reforme. Predsedniku vlade zmanjkuje potez, zato vleče tudi slabe in z njimi deplasira zdravstvenega ministra. Zaupanje med ministrom in premierjem naj bi bilo obojestransko, zatrjujejo tako v kabinetu predsednika vlade kot zdravstveni minister. Če je temu tako, zakaj potem te menjave? Golob ni pokazal vseh kart, nekaj jih ima še v rezervi in med njimi je gotovo tudi zamenjava ministra.

Loredan se sicer tolaži, da je ta strokovni svet sedaj na nivoju predsednika vlade še bolj močan, a to so le besede, s katerimi minister tolaži samega sebe in zakriva nejevoljnost. Resorni minister pri reformi pač nima več glavne besede in bo v bodoče le lutka v rokah politike. Vloga lutke je zdaj dejansko njegova pozicija. O zdravstveni reformi bo neposredno odločal sam predsednik. Minister bo le izvajalec nalog, ki mu jih bo naročil Golob, človek tehnike, ki ima o medicini le malo pojma. Ne bo šlo več tako naprej, kot je začrtal Loredan, ki bo moral čakati telefonske klice šefa in šele nato ukrepati. S temi rušadami so moč ponovno dobili nasprotniki reforme, zato je bržkone pravilna ocena, da je z zdravstveno reformo v Golobovi vladi defenitivno konec. Za njeno izvedbo bomo morali počakati novega ministra, novo vlado, do takrat pa nas bodo piarovsko tolažili in vozili žejne čez vodo z lepotnimi popravki. Dokler bo šlo.

+++

Da je temu res tako, se je videlo že na zdaj znameniti vladni tiskovni konferenci, kjer so bili prisotni ljubljanski župan, premier in minister za zdravje. Tam je predsednik vlade jasno nakazal, kaj si misli o ministru. Minister za zdravje se je neskončno ponižal in zlomil po pritisku Goloba in Jankovića. Njegovo dvakratno javno opravičilo Zoranu Jankoviću ob prisotnosti predsednika vlade za stvari, ki so morda celo resnične, pa Loredan zanje žal ni imel ali ni smel pokazati dokazov, je nekaj, česar v slovenski politiki še nismo videli.

Predsednik vlade bi moral svojega ministra zaščititi ali pa ga odsloviti. Toda zaradi skritih interesov, ki jih očitno ima v relaciji z Zoranom Jankovičem, je Loredana pustil v zelo neprijetnem položaju. Janković, na drugi strani, je v nasprotju z predsednikom vlade svojo direktorico Zdravstvenega doma Ljubljana definitivno zaščitil. Možno je tudi, da zaradi zaverovanosti v predsednika Loredan sploh ne vidi, kaj se mu dogaja. Glede na to, da minister za zdravje gotovo ni imel slabih namenov in si je iskreno, po svojih močeh prizadeval izboljšati razmere v zdravstvu, moram nekaj priznati: čeprav sem (bil) do kolega Danijela velikokrat kritičen, tokrat sočustvujem z njim. Kljub vsej moji kritiki si takega ponižanja kot človek le ni zaslužil!

Minister Danijel Bešič Loredan je naredil napako v tistem odločilnem trenutku, ko je pred kamerami ali celo že prej začutil, da ga predsednik ne podpira več. Tedaj bi moral nemudoma, pred vsemi televizijskimi kamerami in zbranimi novinarji namesto opravičila Jankoviću podati svoj odstop. Namesto tega se je neskončno ponižal in prosil odpuščanja človeka, ki je le zamahnil z roko in sprejel opravičilo na en-dva-tri in zmagal. S tem je Janković povedal, kdo je za njega Bešič kot minister za zdravje. 

In kdo je Zoran Jankovič.

To je bila nedvomno velika učna ura za vse ministre v sedanji vladi, da je veliko bolje oditi s pokončno glavo - tako kot ministrica Bobnarjeva -, kot pa ostati s sklonjeno glavo in brez hrbtenice in biti izvajalec ukrepov, proti katerim bo morda celo sam minister imel pomisleke, a jih bo moral vseeno izvajati.

Minister Danijel Loredan Bešič, po moje je prišel čas, da se streznite in globoko premislite, kaj se vam je čez noč zgodilo. Dajte, končno se pametno odločite, predvsem zaradi sebe. Zaigrali ste vse karte in nobenega asa nimate več v rokavu. Imate samo dve možnosti: ali ste pokončni kot Tatjana Bobnar in odidete, ali pa ostanete minister in čakate, da bo vse skupaj postalo še težje, tako da boste na koncu, ko vas bo zlomilo, odstopili "zaradi osebnih razlogov". Ko sva se srečala zadnjič, ste mi rekli, da ste bolj politik kot zdravnik. Odvrnil sem vam, da je to velika napaka. Ponovno vam pravim: ostanite dober zdravnik in se nehajte ukvarjati s politiko, sicer bomo izgubili še enega dobrega zdravnika.

+++

O farsi, ki se je pred dnevi dogajala pred Državnim zborom, kamor naj bi prišli bolniki in demonstrirali za svoje pravice, lahko povem samo to, da tam večinoma niso bili bolniki, pač pa akterji, na katerih hrbtih in krilih je prišel na oblast Robert Golob; zdaj so ga ponovno podprli in ob tem zlorabili slovenske bolnike, ki ne morejo priti niti do osebnega zdravnika.

Na trgu ni bilo najbolj množične organizacije pacientov, Zveze organizacij pacientov Slovenije. Kdo je potem stavkal? Tam so bili govorniki in organizatorji nelegalnih demonstracij iz epidemičnega obdobja. Govor Jaše Jenulla in pozdravljanje predsednika vlade z dvignjeno roko je povedalo vse: da je to njun dogovor in da jima je ponovno uspelo okoli prinesti medije in prebivalce Slovenije.

Vsi so se vztrajno trudili, da bi verjeli, da cesar ni gol, čeprav je njegova golota vse bolj jasno vidna tudi slabovidnim. Z nastopom te vlade se širijo po deželi Potemkinove vasi.

Vprašanje je le, kdaj in za kakšno ceno se jih bomo rešili.