V normalni državi je minister za finance steber stabilnosti, kreator jedrne politike vlade. Pogosto celo bolj pomemben kot predsednik vlade. Sistemsko precej nepriljubljen tip, punca, ki vladajočim potegne finančno ročno zavoro pri čudnih, presežnih apetitih po razmetavanju javnega denarja. Se preudarno oglasi, pove kako modro o stabilnosti države, njenih finančnih temeljih. Finančni minister je v bistvu interni fiskalni svet vlade.
Tokrat ne. Finančni minister se občasno pojavi, ko nam pod pretvezo pravičnosti dviguje davke, ne-ciljno povečuje porabo javnega denarja. Ker se mu to zdi menda smiselno, v obdobju gospodarskega ohlajanja, očitno ni dobro poslušal na predavanjih. To zmoto mu sicer dobrohotno predstavlja, dopoveduje Fiskalni svet, vsak mesec. Ne gre v ušesa, zaenkrat.
Ampak, ker je zapisano v koalicijski pogodbi z neko stranko, ki se jim zdijo podjetniki paraziti, bo dvignil davke, prispevke. Ne zanima ga ekscesno poviševanje plač v javnem sektorju, ki vpliva na dvig javnih izdatkov, ne zanima ga povečevanje javnih izdatkov, ki niso vezani na učinkovitost javne porabe. Ne zanima ga inflacija, padec varčevanja, dvig obrestnih mer … Ne zanima ga inflacijska spirala, ki se nam vrti vsak dan. Ne zanima ga rekordni nominalni in strukturni primanjkljaj.
No, da bomo pošteni, mogoče ga zanima, ampak ne pove, ali nima vpliva, kar je problem sam po sebi.
Včasih je bil finančni minister institucija, ki predstavlja ključni steber pri pogajanjih o plačah, investicijah, proračunu te države. Sedaj je očitno blagajnik, nek računovodja, ki evidentira politične, osebne želje svojih nadrejenih. Žalost in nevarnost.
Pri plačah zdravnikov očitno ni imel besede, pri tožilcih, sodnikih tudi ne, pri šolnikih še manj. Sedaj, ko so politično demolirali sistem javnih plač, ki seveda ni bil optimalen, ga tudi ni. Politični, z ničemer utemeljen samo-promocijski pavšal 600 evrov bruto za tožilce in sodnike je nezakonit, fenomen v plačni politiki države. Žalitev za vse v javnem sektorju, pa tudi druge. Ministra za finance to ne zanima. Blagajnike zadeve ne zanimajo.
Je tiho, ker so blagajniki ponavadi tiho. Prihajajo pa gasilci, cariniki, vojaki … z upravičenimi zahtevami. Pa delavke, delavci v DSO in drugi na prvi socialni fronti. Premier bo verjetno prikimal, ker drugega mu ne preostane ob servilnosti, plehkosti njegove politike. Blagajnik bo spet tiho. Koncepta ni, to je sedaj jasno še najbolj zagretim podpornikom svobode na njegovem ministrstvu, "razštelanem" računovodskem servisu.
Kredibilnemu ministru za finance bi se moralo v tem trenutku "odpeljati". Če bi bil finančni minister, ne blagajnik. Če bi bil finančni minister, bi ga zanimalo vse v tej vladi, od idej po novi letalski družbi, do idej po omejevanju prodaje mesa, reguliranja cen, plač, bencina, plina, reorganizacije upravljanja premoženja … Zato, ker ima v imenu ministrstva finance, je "finančni" minister. Ker vse to vpliva na "finance". Zanimalo bi ga tudi, zakaj gradimo sedaj en "drugi tir" do Luke Koper, ko bomo tega dokončali, bomo začeli drugega. To sedaj sicer najbolj zanima novo ministrico za infrastrukturo in specialistko za anekse.
Zanimala bi ga tudi gradnja železniške postaje v Ljubljani. Pa vsi aneksi, ki prihajajo za vse tekoče projekte na to temo. Zanimalo bi ga, zakaj župan Ljubljane vodi projekte pristojnih namesto vladnih institucij.
V življenju sem spoznal kar nekaj ministrov za finance te države, pa kakega predsednika vlade tudi. Za enega ministra sem celo vodil kabinet. Ivanušič, Gaspari, Rop, Šušteršič, Šircelj ... so bili ljudje z nekim vplivom, izdelanim mnenjem, vplivom na predsednika vlade, javnost. Ne glede na politično opredeljenost, povezanost, za nekatere "zlizanost" z vlado so bili strokovnjaki na svojem področju. Predvsem pa z nekaj osnovnimi "jajci" in strokovnostjo, ki pritičejo takšni funkciji. Gotovo pa niso bili blagajniki.