Avtokracija ima drugačen sistem delovanja od diktature. V Siriji dobiš potrdilo o infarktu ali možganski kapi hitreje kot v Egiptu. Zato se Sirci v Siriji o politiki ne pogovarjajo. Niti v družini, najmanj v lokalu, ne glede na status družine. V Egiptu je politika izjemno priljubljena tema, kjer oblast dovoljuje raznovrstne pogovore o politiki, dokler pogovor ne preide v fazo želje po spremembah, ali – Bog ne daj – želje po kakšni bolj praktični rešitvi za situacijo v državi. V tem primeru ima Egipt podobno rešitev kot Sirci, vendar s pomembnimi razlikami, ki jih bom opisal spodaj.

Videz demokratičnega procesa je zelo pomemben, predvsem glede na to, da egiptovsko prebivalstvo ve, da se volitve prirejajo, svet okoli Egipta pa si tudi o tem ne dela utvar. Pomembnost teatra je v distinkciji ravno med Egiptom in Sirijo, kjer se lahko javno pokaže, da v Egiptu vodilna stranka nikoli ne zmaga z absurdno visokimi rezultati. Opozicija torej lahko dobi celo preko 40 odstotkov sedežev v parlamentu. Nikoli sicer ne zmaga, ampak ima pa lahko veliko sedežev. Ob tem ima Egipt obvezne ženske kvote, kar nakazuje modernost pred mednarodno skupnostjo, predvsem zato, da pomiri "vztrajne" delegacije iz Evropske unije in pokaže napredek pri "reformah". Pustimo ob strani, da lahko predsednik določi še 5 odstotkov parlamentarcev, vladajoča stranka vodi 75 odstotkov delovnih skupin, predsednik lahko prinese par sto zakonov, ki jih mora parlament sprejeti v nekaj dneh, Vrhovno sodišče pa prepove glasovanje proti določenemu zakonu, kot je bilo recimo vračilo otokov Savdski Arabiji.

Mediji so eden pomembnejših segmentov vsake avtokracije. Večina medijev tako v državni kot v privatni lasti je oblasti naklonjenih. Oblast v Egiptu ne vpliva na medije kot v Siriji, kjer se vsak tisk prelije skozi strogo sito cenzorjev. Pod avtokratsko oblastjo mediji prakticirajo samocenzuro, kjer sami novinarji zelo dobro pazijo na "ugled in varnost" države. Ponovno gre za teater, kjer so dovoljene tudi oblasti neškodljive kritike z zelo jasno določeno mejo, kako daleč lahko seže kolumna. Oblast lahko vrže v puščavsko mesto duhov milijarde dolarjev, vendar bo kritika tega projekta nezaželena, ker ima sama oblast ekonomski interes v projektu, zato se o tem ne bo pisalo. Lahko pa se objavi kritika o neučinkovitosti komunale v Kairu. Dovoljen je tudi humor, toda ne vsem.

"Novinar morda dobi vilo po diskontni ceni, parlamentarec sedež v odboru banke, vplivnež dobi sponzorje in zvezda kakšen dodatni koncert na državnem dogodku. Na koncu je vedno smiselno imeti ob sebi še navidezno civilno družbo, ki ti vedno stoji ob strani, kajti delujoča civilna družba je ali v zaporu ali v tujini."

Sodišča so sistem in so za povprečnega državljana lahko učinkovita, lahko tudi strašansko počasna, toda ne nepravična. To je takrat, ko govorimo o krajah, kaznivih dejanjih, razen če ni vpleten nekdo, ki je del režima. Če povem primer moje izjemno dobre prijateljice, ki ji je nekdo ukradel dve stanovanji s ponarejenim podpisom, je sodišče zadevo uredilo v dobre pol leta v njen prid. Zadeve se spremenijo, ko gre za ljudi, ki so si drznili nastopiti proti oblasti. Novinar, ki je pisal o prej omenjenem puščavskem mestu, se je hitro znašel na zatožni klopi. Ni nujno, da bo šlo na koncu za obsodbo, ampak gre mnogokrat le za opozorilo o njegovem neprimernem vedenju. Podpora opozicijskim akterjem izven države je hujša, kajti aktivno druženje in podpora le-tem lahko zagotovita dolg proces s prebivanjem v Tori, zloglasnem kairskem zaporu. Ponavadi te obtožijo podpore Muslimanski bratovščini, četudi si liberalni pankerski gej.

Zaveznike oblast pridobiva na druge načine. Novinarji, opozicijski parlamentarci, zvezde, vplivneži, profesorji, civilna družba in mnogi drugi so vabljeni na dogodke, ki jih prireja oblast. Dogodki so lahko javni lahko tudi skrivni, toda vedno pomembni za vzpostavitev dobrih odnosov med udeleženci.

Novinar morda dobi vilo po diskontni ceni, parlamentarec sedež v odboru banke, vplivnež dobi sponzorje in zvezda kakšen dodatni koncert na državnem dogodku. Na koncu je vedno smiselno imeti ob sebi še navidezno civilno družbo, ki ti vedno stoji ob strani, kajti delujoča civilna družba je ali v zaporu ali v tujini. Nakupi ljudi vendarle niso tako zelo dragi in so odlični za vzdrževanje zunanje podobe avtokracije.

Gospodarstvo je strogo ločeno na relaciji vojska – vsi ostali. Nihče drug ne more konkurirati podjetjem v lasti vojske, to je nemogoče. Oblast, ki je v Egiptu vojska, določi, katera podjetja se lahko uveljavljajo v njenih interesnih panogah, toda pod okriljem oblasti. Energetika, rudarstvo, črpanje vode, gradbeništvo, elektroindustrija in infrastruktura so recimo panoge, kjer ostali zelo težko delujejo brez dovoljenja vojske. Izjema je nekaj starejših podjetij, ki so na trgu že desetletja, vendar tudi ta ne morejo operirati brez strogega nadzora oblasti in s tem povezanega plačila provizij. Vojska ima v lasti še druge industrije, kjer dovoljuje več svobode, recimo v turizmu. To drži, dokler si dovolj majhen oziroma imaš omejene ambicije. V sektorjih, kjer vojska nima pretiranega interesa, sicer ni težav – z izjemo rednega podkupovanja državnih uslužbencev.

Licence, licence, licence. V Egiptu potrebuješ licence in dovoljenja za vsako najmanjšo dejavnost. Izvoz brez izvozne licence ni mogoč in uvoz brez uvozne licence ravno tako ne. Zadnjo pravzaprav ni lahko pridobiti, ker je uvoz pod strogim interesnim nadzorom oblasti. Torej ne morem kar naložiti lesa v Sloveniji in ga pripeljati v Aleksandrijo, ker uvoz lesa nadzorujejo veliki akterji pod nadzorom oblasti. Če se odločiš za samostojni uvoz, potem bo carina hitro našla manjko licenc in papirjev, medtem ko bo vsebina kontejnerja verjetno poiskala nov dom pri drugem uvozniku. Licence so lahko dejavnik še za en postranski zaslužek – podkupnine. Recimo, da želiš odpreti novo kavarno in ugotoviš, da je licenco nemogoče pridobiti. Zakaj? Zato, ker bo tako vedno ilegalna in razlog za izsiljevanje, saj če nimaš licence, potem se lahko vedno zapre. Torej, če ne plačaš bakšiša, takoj dobite vprašanje, ali imate licenco? Toda za oblast je vedno izgovor ali Ukrajina ali rast dolarja in ne omejitve konkurence doma in zunaj z omejitvijo uvoza.

Kako delujejo podkupnine? Največje gradbeno in nepremičninsko podjetje je v lasti vojske. Če bi rad zgradil blok, ne moreš kar kupiti zemljišča, pridobiti gradbenega dovoljenja in začeti zidati. Tako ne gre. Vpletena mora biti oblast, ki je seveda vojska, oni pa se deležu ne bodo odrekli. Zato ima Kairo toliko nelegalnih naselij. Kairo ima več nelegalnih gradenj kot legalnih, saj je bilo pridobivanje gradbenih dovoljenj še za časa vseh bivših predsednikov od Naserja naprej nemogoče. Tisti, ki ste morda že vozili po Gizi, veste o čem govorim. Toda to niso slumi, ampak stanovanja, ki imajo elektriko, vodo, kanalizacijo, okoli so nastale šole in trgovine. Lahko rečemo, da je prosti trg poskrbel za to, da so ljudje zgradili lastne domove, oblast pa je zamižala na obe očesi, da ima pred ljudstvom mir. Zadnje čase ga ima sicer nekaj manj, kajti gradnja šest in več pasovnic je brutalno porušila naselja blokov, kjer lahko ob vožnji opazujete ostanke različnih stenskih barv in kopalniške opreme.

"Zunanji opazovalci se velikokrat sprašujejo, zakaj pride do kolapsa avtokratskih režimov, ki nadzorujejo represivni aparat. Zahodni režimi delujejo na zunaj šibko, toda znotraj so trdni. Avtokratski režimi so trdni le na zunaj, znotraj so izjemno šibki."

Sovražni govor v avtoritarnem sistemu vsebuje tri koncepte – žalitev osebe, žalitev države in žalitev vere. Z žalitvijo osebe boste imeli največ sreče, saj gre v glavnem za koncept opozorila. Čakal vas bo verjetno prihod na sodišče ali kakšno leto dve v zaporu, če je šlo morda za predsednika parlamenta. No, če si drznete žaliti predsednika, potem se bosta dve leti raztegnili na dalj časa. Z žalitvijo države se vaša sreča obrne v nesrečo, saj gre za resnejše dejanje. V tem primeru gre za aktivno pisanje proti režimu, kritiko vojaških ekonomskih interesov, kritiko vojske, predsednika in njegovih dejanj ter z njim povezanih oseb. Tu lahko dodamo še resno opozicijsko organiziranje in podporo opozicijskim akterjem v tujini. Ko govorimo o žalitvi vere – temu se vedno izogibajte, ker vam lahko sodi, še preden pridete do sodišča, kakšen verski fanatik na ulici. Kot opomba, kar na zahodu zveni kot mila opazka, ni nujno, da tako zveni tudi v islamskem svetu.

Zakonodaja se sprejema v metričnih tonah, saj se s poplavo zakonov skrije marsikatero dejanje, ki bi sicer ostalo na očeh javnosti. Poplava zakonov zamegljuje jasnost delovanja ali na ravni trga ali na ravni države ter vzpodbuja kršitve zakonodaje, ki jih oblast lahko potem uporabi proti vam. Z nepregledno množico zakonov zaposlite sodišča, odvetnike, tožilce, podjetja in prebivalstvo z izgubljanjem časa na minornih zadevah, medtem ko pomembne ostanejo zakrite. Na koncu sta povprečen državljan ali podjetje potisnjena v situacijo, ki zagotavlja brezizhodnost.

Zunanji opazovalci se velikokrat sprašujejo, zakaj pride do kolapsa avtokratskih režimov, ki nadzorujejo represivni aparat. Zahodni režimi delujejo na zunaj šibko, toda znotraj so trdni. Avtokratski režimi so trdni le na zunaj, znotraj so izjemno šibki. Na koncu se po letih in desetletjih nabiranja gneva in jeze dvigne pokrov s posledicami, ki jih je težko predvideti, ker avtokratske države tipično nimajo delujoče politične alternative, zato so velikokrat plodna tla za konkurenčne ekstremistične ideologije.