Z Nemci so bili in bodo vedno problemi. Ne le med poletno sezono, ko milijonska armada avtomobilske pločevine, namenjene proti Mediteranu, okupira naše ceste in avtoceste, temveč tudi zaradi bistveno manj trivialnih, mnogo bolj strateških vprašanj. Ali Nemcem lahko zaupamo, se najbolje prepričate na bavarskem Oktoberfestu po dveh litrih piva, ki iz Hansa izvabi vse tisto, česar v treznem stanju in ob germansko temeljiti denacifikacijski resocializaciji nikoli ne bi izrekel. Jaz jim ne zaupam - podobno kot večina njihovih sosedov od Beneluksa in Francije na zahodu, do Poljske in Češke na vzhodu. Resda so se Nemci zaradi intenzivne ameriške vključenosti v povojno gospodarsko, družbeno in politično obnovo spremenili in so glede svoje neslavne preteklosti naredili toliko kot vsi drugi evropski narodi, ki so bili žrtve (lastnih) totalitarizmov, skupaj.

Kar pa ne spremeni dejstva, da so z Nemci bili in bodo vedno problemi.

Evropska unija je namreč postala preveč odvisna od ruskih energentov ravno po zaslugi Nemčije. Vlade v Berlinu - leve ali desne, saj je vseeno - so zadnjega četrt stoletja agresivno uveljavljale politiko zelene energije in takorekoč polovico držav EU potisnile v energetsko odvisnost od ruskega plina. Dolgoletna kanclerka Angela Merkel, arhitektka posebnih odnosov z Vladimirjem Putinom, je za seboj pustila hišo iz kart, ki jo je 24. februarja 2022 Putinova soldateska dobesedno odpihnila. Ponovno se je izkazalo, da dediči stalinizma, ki v kulturno-civilizacijskem smislu pomeni zmago primitivizma iz srednjeazijskih step nad načeli moderne Evrope, razumejo zgolj in samo jezik sile. Ko je na enem izmed bilateralnih srečanj z Merklovo ruski avtokrat v prostor ukazal pripeljati ogromnega nemškega ovčarja, vedoč, kako zelo se nemška kanclerka boji teh živali, bi morali vsi berlinski think-tanki sprevideti, da dialog z Rusijo pod Putinom v neki točki enostavno ne bo več mogoč, saj bosta možnosti le dve: podreditev ali spopad oziroma vojna.

Dolgo časa je kazalo, da se je Nemčija, z njo pa po Brexitu tudi večji del Evrope, odločila za podreditev Rusiji. Ne nazadnje je pod ruski vpliv za skoraj desetletje padla tudi Slovenija, ki se je na zunanjepolitičnem področju začela obnašati kot da ne bi bila članica EU in zveze NATO, temveč nekakšna de facto ruska zaveznica. Neuravnoteženo, preveč prorusko zunanjo politiko je prekinila šele vlada Marjana Šarca, v kateri je bil zunanji minister Miro Cerar; po desetletju favoriziranja odnosov z Moskvo se je tehntnica končno nekoliko uravnotežila in odnosi z Američani so se začeli izboljševati.

Nemčija je glede Rusije ves čas igrala še precej bolj očitno dvojno vlogo, v kateri so sodelovali tudi nekdanji politiki. Tipičen primer je bivši kancler Gerhard Schroeder, ki je postal simbol moralno skorumpirane evropske politike, ki se pusti kupiti kremeljski tranzicijski oligarhiji. Dolga roka Putinovih oligarhov je segla tudi v avstrijsko politiko. Pa v Italijo, Francijo, Madžarsko in Grčijo, če omenimo le nekaj članic EU. O tem, kako in s kakšnimi metodami so putinisti vplivali na slovensko politiko, bi morali objaviti poseben članek. S konkretnimi imeni oziroma strankami.

Nemčija je eden glavnih krivcev za to, da se je zahod po letu 2000, ko je v Kremlju oblast prevzel Putin, uspaval v prepričanju, da je dialog v prvi vrsti ekonomsko, ne toliko politično ali celo zgodovinsko vprašanje. Tudi ko je Vladimir Putin leta 2007 na Varnostni konferenci v Münchnu (vir) razkril svoje misli in načrte glede politike Rusije v naslednjih letih, se na zahodu nihče ni vprašal, kaj se bo zgodilo, ko se bodo ruski apetiti nekoč povečali. Namesto previdnosti so Nemci propagirali pragmatično politiko popuščanja, quid pro quo. Putin nam plin in nafto, mi Putinu denar in pravico, da doma počne, kar ga je volja. Nihče se ni obregnil ob čedalje hujše avtokratske popadke gospoda Putina. Nihče ni odpiral vprašanja vedno hujšega zatiranje medijev in civilne družbe. Nikogar niso zanimali umori novinark, opozicijskih politikov in aktivistov ...

Namesto tega so se zlasti nemški politiki iz leve in desne prijateljsko trepljali s predstavniki ruskega režima. Po tem scenariju bi Evropejci sčasoma postali popolnoma odvisni od Putina, po drugi strani pa bi režim v Kremlju z evropskim denarjem vedno bolj bogato financiral evropske skrajne politike, katerih narativ je povsem v skladu z rusko agendo. Končni cilj bi bila popolna podreditev Evrope, ki jo Kremelj že dolgo slika domači javnosti kot dekadentno, degenerirano, brezbožno in amoralno. Ni naključje, da boste identična stališča našli pri mnogih evropskih, tudi slovenskih skrajnežih desnega ali levega pola.

Po vsem tem se zdi logično, da je Putin na Ukrajino gledal kot plen, ki mu pripada, čeprav mu mednarodno pravo ne daje nikakršne pravice, da jo zavzame. A upoštevajoč "posebne odnose" z Nemčijo ter notorično nezmožnostjo Evropske unije, da se sporazume glede ključnih zunanjepolitičnih in strateških vprašanj, je ruski predsednik dejansko računal na to, da jo bo po Gruziji, Donbasu in Krimu tudi v primeru invazije na Ukrajino odnesel brez hujših posledic. Lahko bi torej rekli, da se je Putin za vojno odločil premišljeno, preračunljivo in predvsem s prepričanjem, da se mu nihče ne bo zoperstavil. V marsičem se dejansko ni motil. Evropska unija se je zgolj po srečnem spletu okoliščin (silovit pritisk srednjeevropskih držav, tudi Slovenije na bruseljsko komisijo) in zaradi močnega pritiska Američanov zmogla za silo poenotiti.

Nemčija se je sprva obotavljala, podobno kot se danes glede dobave tankov Ukrajini. O tem, kako zelo so v Berlinu podcenjevali Ruse in spregledali konkretne dokaze, da se pripravlja vojna, pove tudi podatek, da so morali na dan ruske invazije iz Kijeva reševati svojega šefa obveščevalne službe (BND), ki je tam obtičal (vir). Takšne blamaže se ne dogajajo vsak dan, ta pa je bila še posebej boleča, ker razkriva vso šlamastiko nemške vlade, ki se je do zadnjega branila soočenja z resnico. Razumljivo, kajti 24. februarja 2022 se je podrla nemška pravljica o "posebnih odnosih" z Rusijo, ki je v primeru Ukrajine vrnila k staremu Stalinovemu dovtipu "koliko divizij ima Vatikan". Drugače rečeno, Putinovi generali so prepričali šefa, da bodo z levo roko obvladali Ukrajino in da nobena evropska država ne bo tako nora, da bi se spustila v vojno zaradi tega. Poleg tega je nemška vojska številčno majhna (68.000 aktivnih vojakov, 100 ladij, 395 letal in 350 tankov) in še vedno precej frustrirana zaradi dejanj Wehrmachta v času II. svetovne vojne.

Evropska unija je z Brexitom izgubila enega ključnih elementov "uravnoteženja", saj so Britanci že zaradi zgodovinskega nezaupanja do Berlina skrbeli za to, da Nemci v Uniji niso postali preglasni. Kdo bo po odhodu Združenega kraljestva brzdal Nemce, je ostalo odprto relativno kratek čas, saj je ruska agresija na Ukrajino v Evropo vrnila Združene države Amerike. Tudi tokrat v dobrem in slabem - podobno kot pred več kot osemdesetimi leti, ko je bilo treba osvobajati Evropo pred Nemci. Marshallov načrt povojne obnove je predstavljal le del ameriške strategije, kako od Evropejcev dobiti nazaj denar, ki so ga porabili za financiranje vojne v Evropi. Danes se stvari niso kaj dosti spremenile; od vojne v Ukrajini in visokih cen energentov bodo, kot kaže, najbolj zaslužile prav ZDA.

Slovenska politika je rusko invazijo nemudoma prepoznala kot zločin in se temu primerno tudi obnašala, vendar je v podtonu razbrati tudi določena odstopanja, do katerih je prišlo v zadnjega pol leta; medtem ko vlada po zaslugi premierja Robert Goloba glede Putina in Ukrajine govori jezik, ki je skupen EU in zvezi NATO, je zunanja ministrica že nekoliko bolj zadržana in je občasno dovzetna za prišepetovanja iz kroga nekdanjega predsednika Kučana, kjer so že večkrat relativizirali odgovornost za vojno in poskušali izenačiti storilca in žrtev z nekakšnim pozivom k miru s pretvezo, da pošiljanje orožja Ukrajini "zgolj podaljšuje vojno". Takšno stališče se zdi moralno nepošteno in do neke mere tudi cinično, vsakakor pa zgrešeno. Napadenemu odrekati pravico do samoobrambe je voda na Putinov mlin, saj vzpostavlja tezo, po kateri je vojna posledica upiranja. Podreditev, na drugi strani, zagotavlja mir. Vendar nam prav Nemčija s svojo kolaboracionistično politiko do Putina v zadnjih dvajsetih letih dokazuje, da podreditev pomeni kapitulacijo in da je vojna v Ukrajini v resnici ruski odgovor Evropi, kaj se zgodi, če se ne podredimo Putinovim načrtom.

Logično sklepanje se torej konča v ugotovitvi, da bo vojne v Ukrajini konec tisti hip, ko bodo v Kremlju spoznali, da v njej ne morejo zmagati. Na drugi strani pa bo morala prevladati trezna ugotovitev, da Rusija ne sme biti poražena (ker bi v skrajni sili verjetno uporabila jedrsko orožje) - in zgolj in samo to dvoje je motiv, zaradi katerega se bosta vojskujoči strani morda še letos začeli pogajati o premirju in potem v doglednem času sklenili tudi trajni mir.