Komentar

Tanki za Ukrajino: Dolgoletno nemško paktiranje s Putinom bo Evropo še drago stalo

Kot že dvakrat v dobrih sto letih je Nemčija ponovno destruktivna sila Evrope. Nekoč so nemški tanki uničevali evropsko demokracijo in svobodo, danes nemška zadržanost glede pošiljanja vojaške pomoči Ukrajini načenja evropsko enotnost glede politike do Putina. Po svoje je nemški resentiment do Moskve razumljiv: Hitler in Stalin sta bila, preden je med njima izbruhnila vojna, nekaj časa zaveznika, ceno za njuno zločinsko koalicijo pa so drago plačali Poljaki, Finci in baltiški narodi. Zgodovina se je ponovila v času kanclerjev Schroederja in Merklove, ki sta v zameno za rusko "zeleno energijo" spregledala vse grehe Putinove avtokratske vladavine.

20.01.2023 19:30
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Nemčija   Rusija   Ukrajina   podreditev   ZDA   EU   Slovenija   Brexit   Vladimir Putin   Brexit   Angela Merkel   Gerhard Schroeder   vojna   Evropa

Nemčija s svojo kolaboracionistično politiko do Putina v zadnjih dvajsetih letih nam dokazuje, da podreditev pomeni kapitulacijo in da je vojna v Ukrajini v resnici ruski odgovor Evropi, kaj se zgodi, če se ne podredimo Putinovim načrtom.

Z Nemci so bili in bodo vedno problemi. Ne le med poletno sezono, ko milijonska armada avtomobilske pločevine, namenjene proti Mediteranu, okupira naše ceste in avtoceste, temveč tudi zaradi bistveno manj trivialnih, mnogo bolj strateških vprašanj. Ali Nemcem lahko zaupamo, se najbolje prepričate na bavarskem Oktoberfestu po dveh litrih piva, ki iz Hansa izvabi vse tisto, česar v treznem stanju in ob germansko temeljiti denacifikacijski resocializaciji nikoli ne bi izrekel. Jaz jim ne zaupam - podobno kot večina njihovih sosedov od Beneluksa in Francije na zahodu, do Poljske in Češke na vzhodu. Resda so se Nemci zaradi intenzivne ameriške vključenosti v povojno gospodarsko, družbeno in politično obnovo spremenili in so glede svoje neslavne preteklosti naredili toliko kot vsi drugi evropski narodi, ki so bili žrtve (lastnih) totalitarizmov, skupaj.

 

Kar pa ne spremeni dejstva, da so z Nemci bili in bodo vedno problemi.

 

Evropska unija je namreč postala preveč odvisna od ruskih energentov ravno po zaslugi Nemčije. Vlade v Berlinu - leve ali desne, saj je vseeno - so zadnjega četrt stoletja agresivno uveljavljale politiko zelene energije in takorekoč polovico držav EU potisnile v energetsko odvisnost od ruskega plina. Dolgoletna kanclerka Angela Merkel, arhitektka posebnih odnosov z Vladimirjem Putinom, je za seboj pustila hišo iz kart, ki jo je 24. februarja 2022 Putinova soldateska dobesedno odpihnila. Ponovno se je izkazalo, da dediči stalinizma, ki v kulturno-civilizacijskem smislu pomeni zmago primitivizma iz srednjeazijskih step nad načeli moderne Evrope, razumejo zgolj in samo jezik sile. Ko je na enem izmed bilateralnih srečanj z Merklovo ruski avtokrat v prostor ukazal pripeljati ogromnega nemškega ovčarja, vedoč, kako zelo se nemška kanclerka boji teh živali, bi morali vsi berlinski think-tanki sprevideti, da dialog z Rusijo pod Putinom v neki točki enostavno ne bo več mogoč, saj bosta možnosti le dve: podreditev ali spopad oziroma vojna.

 

Dolgo časa je kazalo, da se je Nemčija, z njo pa po Brexitu tudi večji del Evrope, odločila za podreditev Rusiji. Ne nazadnje je pod ruski vpliv za skoraj desetletje padla tudi Slovenija, ki se je na zunanjepolitičnem področju začela obnašati kot da ne bi bila članica EU in zveze NATO, temveč nekakšna de facto ruska zaveznica. Neuravnoteženo, preveč prorusko zunanjo politiko je prekinila šele vlada Marjana Šarca, v kateri je bil zunanji minister Miro Cerar; po desetletju favoriziranja odnosov z Moskvo se je tehntnica končno nekoliko uravnotežila in odnosi z Američani so se začeli izboljševati.

 

Nemčija je glede Rusije ves čas igrala še precej bolj očitno dvojno vlogo, v kateri so sodelovali tudi nekdanji politiki. Tipičen primer je bivši kancler Gerhard Schroeder, ki je postal simbol moralno skorumpirane evropske politike, ki se pusti kupiti kremeljski tranzicijski oligarhiji. Dolga roka Putinovih oligarhov je segla tudi v avstrijsko politiko. Pa v ItalijoFrancijoMadžarsko in Grčijo, če omenimo le nekaj članic EU. O tem, kako in s kakšnimi metodami so putinisti vplivali na slovensko politiko, bi morali objaviti poseben članek. S konkretnimi imeni oziroma strankami.

 

Nemčija je eden glavnih krivcev za to, da se je zahod po letu 2000, ko je v Kremlju oblast prevzel Putin, uspaval v prepričanju, da je dialog v prvi vrsti ekonomsko, ne toliko politično ali celo zgodovinsko vprašanje. Tudi ko je Vladimir Putin leta 2007 na Varnostni konferenci v Münchnu (vir) razkril svoje misli in načrte glede politike Rusije v naslednjih letih, se na zahodu nihče ni vprašal, kaj se bo zgodilo, ko se bodo ruski apetiti nekoč povečali. Namesto previdnosti so Nemci propagirali pragmatično politiko popuščanja, quid pro quo. Putin nam plin in nafto, mi Putinu denar in pravico, da doma počne, kar ga je volja. Nihče se ni obregnil ob čedalje hujše avtokratske popadke gospoda Putina. Nihče ni odpiral vprašanja vedno hujšega zatiranje medijev in civilne družbe. Nikogar niso zanimali umori novinark, opozicijskih politikov in aktivistov ...

 

Namesto tega so se zlasti nemški politiki iz leve in desne prijateljsko trepljali s predstavniki ruskega režima. Po tem scenariju bi Evropejci sčasoma postali popolnoma odvisni od Putina, po drugi strani pa bi režim v Kremlju z evropskim denarjem vedno bolj bogato financiral evropske skrajne politike, katerih narativ je povsem v skladu z rusko agendo. Končni cilj bi bila popolna podreditev Evrope, ki jo Kremelj že dolgo slika domači javnosti kot dekadentno, degenerirano, brezbožno in amoralno. Ni naključje, da boste identična stališča našli pri mnogih evropskih, tudi slovenskih skrajnežih desnega ali levega pola.

 

Po vsem tem se zdi logično, da je Putin na Ukrajino gledal kot plen, ki mu pripada, čeprav mu mednarodno pravo ne daje nikakršne pravice, da jo zavzame. A upoštevajoč "posebne odnose" z Nemčijo ter notorično nezmožnostjo Evropske unije, da se sporazume glede ključnih zunanjepolitičnih in strateških vprašanj, je ruski predsednik dejansko računal na to, da jo bo po GruzijiDonbasu in Krimu tudi v primeru invazije na Ukrajino odnesel brez hujših posledic. Lahko bi torej rekli, da se je Putin za vojno odločil premišljeno, preračunljivo in predvsem s prepričanjem, da se mu nihče ne bo zoperstavil. V marsičem se dejansko ni motil. Evropska unija se je zgolj po srečnem spletu okoliščin (silovit pritisk srednjeevropskih držav, tudi Slovenije na bruseljsko komisijo) in zaradi močnega pritiska Američanov zmogla za silo poenotiti.

 

Nemčija se je sprva obotavljala, podobno kot se danes glede dobave tankov Ukrajini. O tem, kako zelo so v Berlinu podcenjevali Ruse in spregledali konkretne dokaze, da se pripravlja vojna, pove tudi podatek, da so morali na dan ruske invazije iz Kijeva reševati svojega šefa obveščevalne službe (BND), ki je tam obtičal (vir). Takšne blamaže se ne dogajajo vsak dan, ta pa je bila še posebej boleča, ker razkriva vso šlamastiko nemške vlade, ki se je do zadnjega branila soočenja z resnico. Razumljivo, kajti 24. februarja 2022 se je podrla nemška pravljica o "posebnih odnosih" z Rusijo, ki je v primeru Ukrajine vrnila k staremu Stalinovemu dovtipu "koliko divizij ima Vatikan". Drugače rečeno, Putinovi generali so prepričali šefa, da bodo z levo roko obvladali Ukrajino in da nobena evropska država ne bo tako nora, da bi se spustila v vojno zaradi tega. Poleg tega je nemška vojska številčno majhna (68.000 aktivnih vojakov, 100 ladij, 395 letal in 350 tankov) in še vedno precej frustrirana zaradi dejanj Wehrmachta v času II. svetovne vojne.

 

Evropska unija je z Brexitom izgubila enega ključnih elementov "uravnoteženja", saj so Britanci že zaradi zgodovinskega nezaupanja do Berlina skrbeli za to, da Nemci v Uniji niso postali preglasni. Kdo bo po odhodu Združenega kraljestva brzdal Nemce, je ostalo odprto relativno kratek čas, saj je ruska agresija na Ukrajino v Evropo vrnila Združene države Amerike. Tudi tokrat v dobrem in slabem - podobno kot pred več kot osemdesetimi leti, ko je bilo treba osvobajati Evropo pred Nemci. Marshallov načrt povojne obnove je predstavljal le del ameriške strategije, kako od Evropejcev dobiti nazaj denar, ki so ga porabili za financiranje vojne v Evropi. Danes se stvari niso kaj dosti spremenile; od vojne v Ukrajini in visokih cen energentov bodo, kot kaže, najbolj zaslužile prav ZDA.

 

Slovenska politika je rusko invazijo nemudoma prepoznala kot zločin in se temu primerno tudi obnašala, vendar je v podtonu razbrati tudi določena odstopanja, do katerih je prišlo v zadnjega pol leta; medtem ko vlada po zaslugi premierja Robert Goloba glede Putina in Ukrajine govori jezik, ki je skupen EU in zvezi NATO, je zunanja ministrica že nekoliko bolj zadržana in je občasno dovzetna za prišepetovanja iz kroga nekdanjega predsednika Kučana, kjer so že večkrat relativizirali odgovornost za vojno in poskušali izenačiti storilca in žrtev z nekakšnim pozivom k miru s pretvezo, da pošiljanje orožja Ukrajini "zgolj podaljšuje vojno". Takšno stališče se zdi moralno nepošteno in do neke mere tudi cinično, vsakakor pa zgrešeno. Napadenemu odrekati pravico do samoobrambe je voda na Putinov mlin, saj vzpostavlja tezo, po kateri je vojna posledica upiranja. Podreditev, na drugi strani, zagotavlja mir. Vendar nam prav Nemčija s svojo kolaboracionistično politiko do Putina v zadnjih dvajsetih letih dokazuje, da podreditev pomeni kapitulacijo in da je vojna v Ukrajini v resnici ruski odgovor Evropi, kaj se zgodi, če se ne podredimo Putinovim načrtom.

 

Logično sklepanje se torej konča v ugotovitvi, da bo vojne v Ukrajini konec tisti hip, ko bodo v Kremlju spoznali, da v njej ne morejo zmagati. Na drugi strani pa bo morala prevladati trezna ugotovitev, da Rusija ne sme biti poražena (ker bi v skrajni sili verjetno uporabila jedrsko orožje) - in zgolj in samo to dvoje je motiv, zaradi katerega se bosta vojskujoči strani morda še letos začeli pogajati o premirju in potem v doglednem času sklenili tudi trajni mir.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
23
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
12
25.01.2023 20:00
Mediji so eden pomembnejših segmentov vsake avtokracije. Večina medijev tako v državni kot v privatni lasti je oblasti ... Več.
Piše: Andraž Šest
7352 žalitev
12
24.01.2023 20:25
7352 evrov je znesek, ki naj bi ga predsednica Državnega zbora po uradnih podatkih zapravila na račun davkoplačevalcev za njen ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
16
23.01.2023 22:15
V vladne sobane se je naselil strah. Bojijo se sindroma Šarec, ko so mu koalicijski partnerji kljub opozorilom toliko časa ... Več.
Piše: Milan Krek
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
24
22.01.2023 20:00
Lepota novega leta je v tem, da se ponovno obrne list. Četudi je življenje zvezna stvar, konec decembra vseeno potegnemo črto ... Več.
Piše: Anže Logar
Damnatio memoriae ali koga moti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi
18
21.01.2023 22:40
Odločitev vlade, da sledi predlogu ministrice za kulturo in združi Muzej slovenske osamosvojitve in Muzej novejše zgodovine ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Opravičilo s kladivom
27
17.01.2023 20:00
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan je naredil napako v odločilnem trenutku. Nemudoma, pred vsemi televizijskimi kamerami ... Več.
Piše: Milan Krek
Uredniški komentar: Minister za finance kot blagajnik
14
16.01.2023 20:32
V normalni državi je minister za finance steber stabilnosti, kreator jedrne politike vlade. Pogosto celo bolj pomemben kot ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Politična satira: Kako so Nataša, Urška in Robert vrnili ugled najvišjim državnim funkcijam
10
13.01.2023 23:00
Prejeli smo magnetogram sestanka predsednice republike, predsednika vlade in predsednice državnega zbora o vrnitvi načetega ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Nova svetovna ekonomija: Ko bomo sprejeli realnost večpolarnega sveta, bomo lahko rešili probleme, ki so se nam izmikali
23
12.01.2023 20:00
To novo serijo kolumn odpiram v novem letu in novem začetku za Brazilijo z inavguracijo predsednika Lule da Silve. Njegovi ... Več.
Piše: Jeffrey Sachs
Kitajsko leto zajca: Kaj nas letos najverjetneje čaka v mednarodni politiki
12
11.01.2023 20:30
Novo leto močno spominja na svoje tri brate, 2020, 2021 in 2022. Zapletena družina. Videti je, kot da se zgodovina ponavlja. ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Država kot Radio GA GA
21
10.01.2023 19:43
Zadnje čase se novice mainstream medijev berejo kot satirični portali. Ustvarjalci slednjih pa imajo vedno lažje delo, saj se ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Minister za katastrofe v zdravstvu prikriva, da je brez osebnega zdravnika v resnici skoraj 190.000 ljudi!
36
08.01.2023 19:00
Izredne razmere v zdravstvu, ki jih minister za zdravje patološko zanika, vnašajo hudo diskriminacijo, neenakost med državljane. ... Več.
Piše: Milan Krek
Fenomen Lažgoše: Razvpita proslava, ki skruni vojno grobišče in tepta spoštovanje do umrlih
40
07.01.2023 00:50
Politične norije na grobu v Dražgošah povedo, da jim groba sploh ni mar. Kljub večkratnim opozorilom se požvižgajo na 8. člen ... Več.
Piše: Jože Dežman
Vse kočije Urške Klakočar Zupančič
23
05.01.2023 23:25
Natanko na prvi dan novega leta je predsednica Državnega zbora poskrbela za pravi skandal: na tradicionalni novoletni koncert ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O spodobnosti, patru Rupniku in Prešernovi nagradi
15
03.01.2023 20:00
Poudarjeno govorjenje o svobodi, ki označuje sleherni totalizirajoči ideološki diskurz, je pač znak, da sta tako svoboda kot ... Več.
Piše: Marjan Frankovič
Med socializmom in kapitalizmom: Joc Pečečnik odgovarja Urški Klakočar Zupančič
23
02.01.2023 21:30
Potem ko je predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič v novoletnem intervjuju za spletni portal Siol okrcala Joca ... Več.
Piše: Joc Pečečnik
Učne ure televizijske napovedovalke Nataše
22
02.01.2023 00:00
Od novoizvoljene predsednice imamo pravico pričakovati, da se bo obnašala, kot se predsednica republike mora obnašati. Da se bo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Slovenija, Evropa in svet v 2023: Odpornost, vzdržljivost in strateška daljnovidnost
11
01.01.2023 00:00
Paradoksalno in na presenečenje mnogih je prav agresija Rusije na Ukrajino pokazala enotnost, načelnost in trdnost EU. Tako ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Janez Zemljarič (1928-2022)
17
30.12.2022 23:40
Ljubljanske Murgle so, povedano brez kakršnega koli cinizma, izgubile še enega prebivalca. Na svoj 94. rojstni dan je umrl Janez ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Leto 2022 je Evropo pahnilo 83 let nazaj v zgodovino in dokazalo, da se nismo ničesar naučili
23
27.12.2022 00:50
Končuje se leto, kakršnega si še pred 365 dnevi ni bilo moč predstavljati brez obilo domišljije ali pa vsaj kopice najbolj ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
Anže Logar
Ogledov: 2.495
02/
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
Milan Krek
Ogledov: 1.696
03/
7352 žalitev
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.647
04/
Damnatio memoriae ali koga moti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi
Igor Bavčar
Ogledov: 1.818
05/
Odgovor na vprašanje, kdo najbolj ogroža Rusijo, je enostaven: Rusija.
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.505
06/
Tanki za Ukrajino: Dolgoletno nemško paktiranje s Putinom bo Evropo še drago stalo
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.825
07/
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
Andraž Šest
Ogledov: 1.120
08/
Manevrskega prostora za višje plače v Sloveniji na žalost takorekoč ni
Bine Kordež
Ogledov: 902
09/
Od kje cena 300 evrov za megavatno uro električne energije
Bine Kordež
Ogledov: 1.598
10/
Opravičilo s kladivom
Milan Krek
Ogledov: 2.381