V globalnem svetu se dogajajo tektonski premiki. Zahodni svet se je povezal v obrambi multilateralnega svetovnega reda pod okriljem OZN, avtokracije pa so začele z oblikovanjem anti-sistema, torej antipoda tistemu svetovnemu družbenemu dogovoru, ki je uspel zadrževati relativni mir v obdobju po drugi svetovni vojni. Avtokrati tega sveta so začeli oblikovati sistem brutalnega argumenta moči, kar nas mora resno skrbeti. V našem strateškem, celo preživetvenem interesu je, da prevlada zahodnjaški razum multilateralizma.

V letu 2023 bo enotnost Zahoda še posebej na preizkušnji. Tudi zato, ker se na frontah v Ukrajini vzpostavlja status quo brez pomembnejšega napredka ukrajinskih obrambnih sil. Zelo kmalu znajo populisti v posameznih državah zlorabiti nezadovoljstvo ljudi in začeti glasneje vpiti, da za nekaj pedi zemlje v oddaljeni Ukrajini ni vredno plačevati dražjega plina. V resnici bo moral Zahod Ukrajini dodatno omogočiti dostop do najmodernejšega konvencionalnega orožja, da bodo ukrajinske obrambne sile dosegle kritično premoč na terenu. Na nujnost takšne pomoči kažejo zločinske vojaške akcije ruske vojske in plačancev z obstreljevanjem kritične infrastrukture in civilnih objektov v Ukrajini.

Slovenska vlada je (zaenkrat) zavezana enotnosti Zahoda. Vsi njeni predstavniki javno zagotavljajo podporo uradnemu Kijevu, še posebej predsednik vlade in predsednica države. Kar je dobro. Se pa zdi, da je zunanja ministrica manj zagreta pri tem. Ob zadnjem zločinskem napadu ruskih sil na Dnipro, ki je terjal 40 nedolžnih civilnih žrtev, se recimo ni oglasila. Jedrna Evropa se je. Francoski, nemški, avstrijski, češki MZZ, …, so najostreje obsodili napad. Prav tako Evropski parlament, pa visoki predstavnik za skupno zunanjo in varnostno politiko Borrell.

V nacionalnem interesu je, da ne bo prišlo do različnih pogledov na vojno v Ukrajini med predsednikom vlade, predsednico države in Tanjo Fajon. Malce skrbi za našo zunanje politično usmeritev v tem zasneženem januarju sprožajo tudi njene besede na Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu, ko je dejala:

"V razpravi o novem geopolitičnem obdobju se mnogi strinjamo, da potrebujemo veliko bolj dostojanstveno politiko Zahoda. Potrebujemo veliko bolj ponižno in vključujočo politiko do držav v razvoju."

Hm, ponižna politika Zahoda? Ne vem, če je to ravno pravi odgovor na grožnje avtokratskega bloka in izzive sodobne geopolitike.

Leto 2023 bo reformno leto. Dokazali bomo, da zmoremo.

Tako nam pravijo vodilni v državi. Super, vedno so mi bile pri srcu ambiciozne ideje za boljši jutri. Upam, da bodo posnemali odločnost nemške politike. V letu 2022 je motor evropskega gospodarstva Nemčija dokazala, kaj je to politična volja. Razvojni koncept Angele Merkel je temeljil na poceni energentih iz Rusije. Pa je ta s svojo vojaško agresijo prestopila Rubikon in Nemčijo potisnila v kot. Primorana je bila spremeniti svoj energetski miks, praktično do temeljev pretresti razvojni koncept.

Ko sem pred natanko letom dni obiskal Berlin, mi je svetovalec za energetiko v kabinetu Olafa Scholza predstavil vse težave, s katerimi bo povezana ta transformacija. Obisk je potekal ravno teden dni po uradni odpovedi projektu Severni tok 2 - projektu, ki je predstavljal hrbtenico zagotavljanja zadostne količine energetskih virov za hitrejši razvoj Nemčije. Alternativa plinovodom je utekočinjen plin (LNG), ki ga pripeljejo po morju s trajekti. Na obalah LNG pretovorijo in pretvorijo v plinsko obliko ter spustijo v omrežje. To lahko storijo preko fiksnih ali plavajočih LNG terminalov. Prva možnost terja pet let za dokončanje investicije, plavajoče postaje pa naj bi bile dostopne v roku dveh let.

"Slovenija mora ostati na razvojni avtocesti Zahoda, četudi se marsikdo od trenutno vodilnih zagotovo resno poigrava z idejo, da bi poletel v Moskvo reševat svetovni mir."

Tako so takrat ugotavljali pri nemškem kanclerju Scholzu. Zato si je Nemčija v pogajanjih o zmanjševanju odvisnosti od ruskega plina na ravni EU vseskozi prizadevala za postopnost. Takrat je veljalo, da bo Nemčija v dveh letih imela dva mobilna LNG terminala, s čimer bo lahko nadomestila izpad ruskega plina. V dveh letih. Teden dni nazaj pa je uradni Berlin objavil, da je polno operativen tudi drugi mobilni LNG terminal. Prestrukturiranje plinske dobavne verige je bila izpeljana leto dni pred zastavljenim rokom! Še več. Nemčija je 10 mesecev nazaj več kot 60 % svojih potreb po plinu pokrivala z ruskim plinom. Danes je ta odstotek - 0 %.

Zakaj to pišem? Ker to jasno kaže, da se da! Če je politična volja, je možno za 180 stopinj obrniti koncepte, ki so pred spremembo veljali za konstanto. Če lahko 84-milijonska Nemčija, lahko tudi 2-milijonska Slovenija. Ta bliskovita transformacija virov hkrati dokazuje, da gre za korenite spremembe, ki niso prehodne narave in da ni poti nazaj, zato moramo spremembo upoštevati pri strateških zunanjepolitičnih usmeritvah. Slovenija mora ostati na razvojni avtocesti Zahoda, četudi se marsikdo od trenutno vodilnih zagotovo resno poigrava z idejo, da bi poletel v Moskvo reševat svetovni mir.

In smo že v domačih logih, ko trčimo ob slovensko realnost. Takole na papirju smo lahko veseli. V kriznih časih imamo vlado, ki ima trdno koalicijsko večino. Takšno, kot še nobena vlada do sedaj. Samo dve stranki tvorita večino v parlamentu. Idealne razmere za reforme, ki so do sedaj tudi zaradi šibkosti predhodnih vlad stale. In posebna odgovornost predsednika vlade. Njemu mora biti kristalno jasno, kaj želi storiti, in kako Slovenijo pripeljati v klub zmagovalcev.

Prioritete Slovenije so jasne. Še posebej, če se naslonim na Vizijo Slovenije, dokument, ki ga je predstavila Vlada Republike Slovenije februarja 2017:

"Slovenci smo leta 2050 srečni ljudje. V vsakdanjem življenju občutimo, zakaj nas globalne lestvice blaginje uvrščajo čisto pri vrhu. Živimo kakovostno: bolje, bolj zdravo in dlje."

Tako piše v tisti strategiji, ki sicer ni požela vsesplošnega odobravanja ravno zaradi citiranega stavka, a uradno še vedno velja.

Šest let je od tedaj. In začetek leta je pravi čas, da se vprašamo, če smo na začrtani poti. Hja … Se je od takrat marsikaj spremenilo. Zvrstile so se štiri vlade (v samo šestih letih!), udarila je pandemija, vojna v Ukrajini, inflacija je na odstotkih, ki jih že desetletja ne pomnimo. Okoliščine so se torej dramatično zaostrile. Zato je kar prav, da imamo vlado, ki ima udobno večino. Pa ima pravi kurz? Januar je, bodimo (še) optimistični…

Kmalu, že junija po enem letu vlade Roberta Goloba bo čas, da potegnemo črto. Na racionalen način - torej, kaj konkretno je bilo s takšno vladno večino narejeno, na katerih področjih se je stanje izboljšalo.

"Ali ste danes na boljšem, kot ste bili pred štirimi leti?", je legendarni slogan predvolilne kampanje, s katerim je izzivalec Ronald Reagan premagal tedanjega ameriškega predsednika Jimmyja Carterja, ko je šel po svoj drugi mandat. Odgovor je bil jasen "NE" zato je Reagan zmagal. In odgovor na podobno vprašanje mora postati pomemben argument odločitve volivk in volivcev tudi v Sloveniji. Upoštevanje odgovora na to vprašanje je ključni dejavnik transformacije v slovenski politiki - iz negativne (demagoške) v pozitivno (meritokratsko) selekcijo. Torej iz glasovanja "proti" v glasovanje "za". Na tej poti bo treba spremeniti še volilni sistem, ampak saj ta vlada ima toliko glasov v parlamentu, da je blizu uspeha ... 

Aktualni premier po koalicijskih vrhih ekstatično napoveduje, da bomo uspeli. Oziroma - če uporabim jezik Vizije - da bomo srečni že mnogo pred letom 2050. Če verjamete. Kar sem se v svoji politični karieri naučil, je, da velike besede ne pomenijo nujno tudi velikih dejanj. Da so pogosto predvsem substitut za umanjkanje dejanj. Dejanj pa ni bodisi zato, ker zmanjka poguma, bodisi zato, ker ni ustreznih znanj in veščin, ali predvsem zato, ker preprosto ni idej, kaj bi sploh počeli.

Januar je pravi čas, da verjamemo v uspeh reform.

Še posebej potem, ko se je zgodil veliki vrh. Veliki sestanek koalicije v veliki dvorani Grandis na Brdu. Z agendo, na kateri je bilo veliko stvari. Pogovarjali pa so se samo o eni. Veliki zdravstveni reformi. Zdravstveni minister je predstavil obsežno analizo na 120 straneh in požel veliko koalicijskega aplavza. Vsi so slišali veliko novega. Naredili bodo veliko. Vse. Do leta 2030. Tako so rekli velikani koalicijskega trojčka.

Pa sem vseeno malce v zadregi. SD je po vrhu koalicije izrazila zgroženost nad stanjem v zdravstvu, posebej nad dejstvom, da vse anomalije trajajo že toliko let. Pa je bila od samostojnosti naprej kar 20 let del slovenskih vlad, ki so imele škarje in platno. In so še pred slabim letom obljubljali, da bomo vsi v 30 dneh prišli do specialista.

Levica je ugotovila, da dopolnilno zdravstveno zavarovanje sploh ni tako pomembna tema, da bi zaradi nje grozili z izstopom iz koalicije, čeprav je od leta 2014 to njihova glavna programska točka na področju zdravstva.

Premier Golob pa je povedal, da so na vrhu izvedeli veliko novega in nove šokantne informacije. Da je stanje slabše, kot si kdor koli v državi misli. Skrajno nenavadno. Vlada je že osem mesecev na oblasti, že ves čas govori o zdravstvu in zdravstveni resor vodi nekdo, ki naj bi mu bilo jasno, kakšno je stanje in kaj konkretno mora narediti.

Od kje presenečenje? Golob se je ravno teden dni nazaj oklical za nosilca zdravstvene reforme in se postavil na čelo reformne skupine. Se je torej uštel? Se je samo-imenoval, še preden je izvedel vse te nove šokantne informacije? Energično je izrazil zgroženost nad številkami v zdravstvu, predvsem koliko ZZZS letno nameni za zdravstvene storitve. Malce nenavadno je samo to, da so številke, nad katerimi je izražal prvinsko zgroženost - javno dostopne. In so bile znane že, ko je kandidiral na volitvah. Pa tudi, ko je prevzel vlado. Pa preden se je postavil na čelo reformne skupine…

In malce zbode tudi dejstvo, da se je pred dvema tednoma odločil z državnimi častmi pokopati človeka, ki je takšen sistem v zdravstvu vzpostavil.

"V politiki je poleg zmagovanja umetnost tudi zavedanje, kdaj se velja ustaviti. Preden greš predaleč."

Sledijo nova velika koalicijska srečevanja v prihodnjih tednih in mesecih, zato bo januarski optimizem na poti do srečnega leta 2050 še velikokrat na resni preizkušnji. Če se namesto zaključka spet vrnem k Viziji Slovenije 2050. Škoda, da se ni končala en stavek pred "vsesplošno srečnim 2050" navedkom, ki je sprožil neubranljiv posmeh javnosti. V prejšnjem odstavku namreč piše:

"Ne zapravljamo časa in energije za neproduktivne spore, pri čimer nam odlično služi učinkovit pravni sistem. Pravila so pravila, enaka za vse. Odgovorno izpolnjujemo obljube med generacijami. Spoštujemo družbene vrednote, kot so solidarnost, varnost, strpnost, medsebojno sodelovanje in mir."

Tole pa podpišem. In predstavlja tudi pravi nabor nalog, s katerimi se lahko izkaže aktualna vlada. A le, če bo odprta za sodelovanje in dialog. In bo prenehala z revanšizmom, ki ga zdaj pospešeno izvaja. Ne slepimo se, govorjenje o de-politizaciji podsistemov s strani najpomembnejšega politika v državi po svoji temeljni logiki ni dosti oddaljeno od logike govorjenja o de-nacifikaciji sosednje države s strani agresorja.

V politiki je poleg zmagovanja umetnost tudi zavedanje, kdaj se velja ustaviti. Preden greš predaleč. Saj veste, če volitve zmagaš z rekordno podporo, si car. Ampak hkrati to pomeni, da če se pravi čas ne ustaviš v lastnih nespametnostih in se ne usmeriš na pot sodelovanja, potem tudi razočaraš - rekordno število ljudi.

Januarja 2023 upam, da bo šla vladna koalicija iskreno in z odprtimi rokami v smeri sodelovanja. Dosedanji koraki vlade sicer ne kažejo tega, ampak saj veste, januar je pač tak pozitiven mesec…