18. januarja je ruski zunanji minister Sergej Lavrov na svoji letni tiskovni konferenci v Moskvi med drugim izrekel naslednjo zgodovinsko primerjavo: "Tako kot Napoleon, ki je mobiliziral skoraj vso Evropo proti ruskemu imperiju, in Hitler, ki je okupiral večino evropskih držav in jih vrgel proti Sovjetski zvezi, so Združene države oblikovale koalicijo skoraj vseh evropskih držav članic Nata in EU ter s pomočjo Ukrajine vodijo posredno vojno proti Rusiji s starim ciljem dokončno rešiti 'rusko vprašanje', tako kot je Hitler skušal dokončno rešiti 'judovsko vprašanje'." (vir)

Istega dne je tudi ruski predsednik Vladimir Putin na srečanju z veterani druge svetovne vojne v Sankt Peterburgu na podoben način spregovoril o Napoleonu in Hitlerju (vir). Gre za uradno rusko tolmačenje zgodovine, po katerem je zdajšnja vojna v Ukrajini le nadaljevanje večstoletnih poskusov Zahoda, da bi uničil Rusijo. Razlika naj bi bila le v tem, da je danes Zahod v ta namen združen pod vodstvom Združenih držav Amerike, medtem ko je bil med drugo svetovno vojno združen pod Hitlerjem, še pred tem pa pod Napoleonom.

Takšna razlaga zgodovine ni sicer v Rusiji nič novega, je splošno razširjena. Že leta 1864 je ruski pesnik in diplomat Fjodor Tjutčev (1803–1873) zapisal, da edina naravna politika Rusije do Zahoda ni zavezništvo z zahodnimi silami, pač pa prizadevanje za njihovo razcepljenost in razdrobljenost, kajti le tako Zahod ne bo sovražen do Rusije, in sicer ne iz prepričanja, pač pa iz nemoči. Zdi se, da se od leta 1864 pa do danes v ruski politiki do Zahoda ni prav nič spremenilo.

Toda koliko je ta ruski občutek ogroženosti od Zahoda sploh upravičen?

1812 in "invazija dvajsetih narodov"

Če se ozremo na minuli dve stoletji, torej nekako od Napoleona dalje, pridemo do sklepa, da si v vsem dolgem 19. stoletju nobena zahodna sila ni prilastila nobenega dela ruskega ozemlja. Vedno je bilo ravno nasprotno, kot recimo v primeru Poljske ali Finske. Do diplomatskih ali vojaških prask med Rusijo in zahodnimi silami je prihajalo predvsem takrat, ko je Rusija ob svojem imperialnem širjenju trčila ob imperialne interese drugih zahodnih sil. Tudi ob napoleonskih vojnah neokrnjenost ruskega ozemlja ni bila nikoli postavljena pod vprašaj. Napoleon je z vojaškim pohodom leta 1812 poskušal zgolj prisiliti Rusijo k spoštovanju njegove kontinentalne blokade Velike Britanije. Če bi zares hotel uničiti carja Aleksandra I., bi lahko izkoristil takratne velike socialne napetosti znotraj Rusije.

Status večine ruskega prebivalstva v tistem času je bil namreč precej bolj podoben statusu ameriških plantažnih sužnjev kot pa evropskih tlačanov. Mužike so njihovi gospodarji kupovali in prodajali na licitacijah podobno kot temnoplote sužnje v Ameriki. Če pa so se ti pritožili oblastem zaradi slabega ravnanja svojih gospodarjev, so oblasti praviloma kaznovale njih in ne gospodarje. Hkrati so nosili na svojih ramenih prav vse obveznosti: od tlake, neplačanih javnih del, plačevanja davkov, do pošiljanja rekrutov na dejansko doživljenjsko vojaščino.

"Tudi hladna vojna sledi zgodovinskemu vzorcu: ni bila izraz sovražnosti do Rusije, temveč zgolj še en primer združevanja zahodnih držav proti sili, ki je poskušala prevladati nad vso Evropo."

Po drugi strani pa je bilo rusko plemstvo oproščeno tako rekoč vseh obveznosti in je lahko počelo, kar se mu je zahotelo. Takšne nepravičnosti so znotraj ruske družbe povzročale velike socialne napetosti, ki bi jih lahko Napoleon zlahka izkoristil, saj je precej ruskih tlačanov vanj polagalo upe, da jim bo ob svojem prihodu podelil osebno svobodo. Toda čeprav so se ruske oblasti tega zelo bale, Napoleon tega ni storil. Tudi očitne podpore Poljakov in Litovcev ni zares izkoristil in obnovil njihove državnosti. Lotil se je izključno vojaške kampanje, saj je za potrebe svoje kontinentalne blokade hotel intaktno Rusijo. 

Čeprav v ruskem zgodovinopisju Napoleonovo invazijo leta 1812 imenujejo "invazija dvajsetih narodov" (kar namiguje, kot da ni šlo za Napoleonovo vojno, temveč za nekakšno kolektivno odločitev tako rekoč vseh evropskih narodov, da napadejo Rusijo), takrat ni bil ves Zahod proti Rusiji: leta 1812 je bila Rusija v zavezništvu s Švedsko, in tudi Velika Britanija je bila na njeni strani. Ruska vojna proti Napoleonu pa se je dejansko končala šele leta 1814, ko je bila Rusija zgolj del zmagovite koalicije, ki je vkorakala v Pariz.

Na tem mestu še omenimo malo znano dejstvo, da je ruska vojska verjetno utrpela največje izgube prav ob okupaciji Francije, potem ko je Napoleon že abdiciral. Ruski vojaki so namreč ob prihodu v Francijo spoznali, da je to veliko bogatejša država od Rusije in da po koncu napoleonskih vojn na francoskem podeželju primanjkuje moških. Ker je bilo takrat tako preprosto najti francosko dekle z lastnim kosom zemlje, so ruski vojaki začeli množično dezertirati. Na ta način naj bi ruska vojska v Franciji po nekaterih ocenah "izgubila" celo več vojakov kot pa v slavni bitki pri Borodinu leta 1812. Car Aleksander je nato od novega francoskega kralja Ludvika XVIII. zahteval, naj mu poišče in vrne njegove pobegle vojake, a ta tega ni storil. Zato se je car takoj, ko je bilo to mogoče, umaknil s preostankom ruske vojske iz Francije ...

Nemško-ruski resentiment

Prvi poskus, da bi si kakšna zahodna sila prilastila del ruskega ozemlja, je bil spodleteli poskus Nemčije v prvi svetovni vojni. Ob zahodnih vojaških intervencijah v ruski državljanski vojni, ki je sledila, se ni nobena zahodna sila odločila polastiti kakšnega dela ruskega ozemlja. Naslednji poskus prilastitve se je nato zgodil leta 1941, in sicer spet s strani Nemčije. Tudi ta poskus ni trajal dolgo in se je za Nemčijo končal še bolj katastrofalno kot tisti leta 1918: tokrat je Nemčija za vedno izgubila Vzhodno Prusijo, Vzhodno Pomorjansko in Šlezijo, medtem ko je vzhodni del preostanka Nemčije celotno hladno vojno ostal satelitska država Sovjetske zveze. 

Ko je namreč dovčerajšnji Stalinov zaveznik Hitler načrtoval operacijo Barbarossa, je sicer pravilno ocenil, da bo nemški napad zlomil sovjetsko gospodarstvo, ni pa pričakoval, da bodo Združene države tako hitro priskočile Sovjetski zvezi na pomoč. Američani so namreč začeli že kmalu po začetku nemške invazije Ruse oskrbovati tako rekoč z vsem, kar so ti potrebovali: s hrano, vojaško opremo, eksplozivom, letalskim gorivom, vozili itd. Na ta način so ZDA Sovjetsko zvezo do konca vojne dobesedno priklopile na aparate za ohranjanje življenja. Torej Sovjetska zveza ob Hitlerjevem napadu nikakor ni bila sama proti celotnemu Zahodu. 

Posledica druge svetovne vojne je bila tudi razširitev sovjetskega nadzora globoko v Srednjo in Jugovzhodno Evropo, kar je bilo brez primere v zgodovini. Takrat so se zahodne sile prvič resnično združile proti Rusiji in začele z edino pravo kolektivno zahodno politiko njenega zadrževanja v zgodovini. To je bil čas hladne vojne in blokovske delitve sveta.

"Večne" evropske zaveznice Rusije

Zagovorniki naracije o Rusiji kot žrtvi Zahoda prikazujejo Napoleonov pohod, dva nemška vdora in omenjeno zahodno politiko zadrževanja v času hladne vojne kot različne vidike istega starodavnega sovražnega odnosa Zahoda do Rusije. Toda ob tem ignorirajo, da so bile ob francoskem in dveh nemških napadih na Rusijo nekatere velike zahodne sile vedno na strani Rusije. Kadar je Rusija premagala zahodne napadalce, je bila vedno v zavezništvu z nekaterimi zahodnimi državami. Zahodne sile so se namreč vedno povezale proti tisti sili, ki je v danem trenutku grozila, da bo prevladala v Evropi – tj. proti Franciji na začetku 19. stoletja in proti Nemčiji v prvi polovici 20. stoletja.

Tudi hladna vojna sledi zgodovinskemu vzorcu: ni bila izraz sovražnosti do Rusije, temveč zgolj še en primer združevanja zahodnih držav proti sili, ki je poskušala prevladati nad vso Evropo.

"Vzroke za širitev zveze NATO na svoje meje zato lahko Rusija najde predvsem pri sebi. Vzhodnoevropske države namreč nihče ni tako vabil v zvezo NATO, kot jih je v njo s svojo politiko potiskala prav Moskva sama."

Danes nihče ne ogroža ozemeljske celovitosti Rusije tako, kot jo ona sama. Glasovi, ki upajo na razpad Ruske federacije, prihajajo predvsem iz nje same, in sicer iz strani zatiranih etničnih manjšin, ki si želijo samostojnosti, možno pa bi jih bilo najti tudi v nekaterih ruskih regijah, ki so mnenja, da bi jim šlo bolje, če bi bile same na svojem. Poleg tega si razpada Rusije želijo kvečjemu še v nekaterih njenih sosedah, ki se od nje počutijo neposredno ogrožene. Kot je leta 2008 pokazal napad na Gruzijo in pozneje na Ukrajino, je ta njihov občutek ogroženosti še kako upravičen. Medtem ko namreč ruski šovinisti vztrajajo pri pogledu, da je bil razpad Sovjetske zveze leta 1991 tragična, a popravljiva zgodovinska anomalija, imajo vzhodnoevropske države vso pravico do tega, da zavračajo vlogo šibkih in razdeljenih ruskih sosed, kot jim jo poskuša vsiliti Moskva, da bi jih lažje obvladovala.

Vzroke za širitev zveze NATO na svoje meje zato lahko Rusija najde predvsem pri sebi. Vzhodnoevropske države namreč nihče ni tako vabil v zvezo NATO, kot jih je v njo s svojo politiko potiskala prav Moskva sama. Že en sam intervju z Aleksandrom Duginom ali kom njemu podobnim je v teh državah naredil več za promocijo vstopa v zvezo NATO, kot pa bi kdaj koli naredilo še tako obsežno razdeljevanje informativnih letakov v ta namen. Meje današnje Ruske federacije tudi niso bile zarisane v Washingtonu ali Bruslju, temveč v Moskvi. Zarisali so si jih Rusi sami. Dejansko je edina obstoječa zahteva do ruskega ozemlja danes zgolj želja Japonske, da bi ji Rusija vrnila tiste štiri mizerne otoke v Ohotskem morju, ki si jih je Sovjetska zveza prilastila po koncu druge svetovne vojne.

Ruska paranoja je brez osnove

Ruska bojazen pred zahodnim imperializmom, ki da zgolj čaka na šibko Rusijo, da jo bo lahko raztrgal in oplenil, je paranoična, saj si tudi v trenutku največje ruske šibkosti – tj. ob razpadu Sovjetske zveze – nihče ni prilastil niti kvadratnega centimetra Rusije. Lahko bi rekli, da ta ruska bojazen bolj temelji na zgodovinski praksi Rusije same do držav kot so Poljska, Švedska ali pa Otomansko cesarstvo, ne pa toliko na dejanskih izkušnjah, ki jih je do zdaj imela z Zahodom. Edino rusko ozemlje, ki si ga je v zadnjih stoletjih trajno prilastila kakšna zahodna sila, je bila Aljaska. Pa še to ozemlje je leta 1867 Rusija sama prostovoljno prodala Združenim državam, ker se ji je zdelo neuporabno.

Glede na zapisano razlaga zgodovine, kot jo podaja Sergej Lavrov, ne pije ravno vode. Ruski imperij je bil v napoleonskih vojnah na zmagoviti strani, ker je bil v zavezništvu z vodilno zahodno silo tistega časa: Veliko Britanijo. Tudi Sovjetska zveza je bila v drugi svetovni vojni na zmagoviti strani, ker je bila v zavezništvu z vodilno zahodno silo svojega časa: Združenimi državami. V hladni vojni pa so bile zahodne sile prvič resnično združene proti Sovjetski zvezi, in takrat se za njo ni končalo dobro.

"Danes je Rusija izjemno tehnološko odvisna od Zahoda in to je njena velika šibka točka. Če bi bile sankcije na izvoz zahodne visoke tehnologije v Rusijo učinkovitejše, bi to občutno skrajšalo vojno v Ukrajini."

Danes je Rusija izjemno tehnološko odvisna od Zahoda in to je njena velika šibka točka. Če bi bile sankcije na izvoz zahodne visoke tehnologije v Rusijo učinkovitejše, bi to občutno skrajšalo vojno v Ukrajini. Na tem mestu še omenimo, da tudi tehnološki transfer iz Zahoda v Rusijo ni nekaj novega. Tudi sovjetska industrializacija pred drugo svetovno vojno, ki jo pogosto povzdigujejo kot nekakšno tekmovanje s kapitalističnim Zahodom, je zgolj mit. Dejansko je šlo za tehnološki transfer iz ZDA v Sovjetsko zvezo (vir). Zgodnji boljševiki so bili namreč očarani nad razvitostjo ameriške industrije.

Zadnji film, ki si ga je Lenin ogledal pred smrtjo, je bil posnetek proizvodnje na Fordovem tekočem traku v Detroitu. Boljševiki so sanjali o tem, da bi v Rusijo kopirali ameriški industrializem. Kar so potem tudi naredili, in sicer dobesedno. Še največ zaslug za tehnološki transfer je imel Saul Bron, sovjetski Jud iz Odese, ki je po Stalinovem naročilu v dvajsetih letih 20. stoletja začel iskati ameriške poslovne partnerje, ki bi bili pripravljeni pomagati pri izvedbi sovjetske industrializacije. Eden glavnih sodelavcev, ki jih je našel, je bil industrijski arhitekt iz Detroita Albert Kahn, ki je v prvi in drugi petletki s svojim podjetjem in s pomočjo številnih ameriških podizvajalcev načrtoval in izpeljal gradnjo na stotine najrazličnejših tovarn po vsej Sovjetski zvezi.

Američani so v Sovjetsko zvezo prekopirali celotne industrijske obrate in izobrazili sovjetske delavce za delo v njih. Tako je bila recimo stalingrajska tovarna traktorjev (tu so med vojno izdelovali tanke T-34) kopija ameriške tovarne traktorjev iz Milwaukeeja, največja sovjetska jeklarna v Magnitogorsku je bila modelirana po sočasni ameriški jeklarni v Garyju v Indiani, Ford pa je Rusom zgradil tovarno avtomobilov GAZ v Nižnem Novgorodu itd.

Morda se sprašujete, kako pa je Stalin financiral ta tehnološki transfer iz ZDA? Financiral ga je s tem, kar je imel: izvažal je žito. Da bi ga lahko izvozil več, je ljudem odvzemal hrano in milijoni so začeli stradati. Tako je sprožil holodomor. In zakaj bolj ne poznamo Saula Brona in njegove zgodbe? Prvič zato, ker je bilo izpostavljanje zaslug ameriških arhitektov za sovjetsko industrializacijo ideološko sporno, in drugič zato, ker so stalinisti Brona v veliki čistki leta 1938 preventivno likvidirali – skupaj z drugimi sovjetskimi industrijskimi strokovnjaki, ki so bili takrat še v stiku z Američani ...