Malovredno znotrajkulturno dogajanje zadnjih dni vse bolj razvidno kaže, da mehkototalitarni prevzem oblasti s strani fanatične ideologinje slovenskega neomarksizma (groteskno prekrinkanega v nesmisel demokratičnega socializma) ministrice za kulturo Aste Vrečko in globokih veterokardeljevskih pravno/finančno/kriminalno nadahnjenih struktur postudbaške slovenske paradržave načrtujejo zrežirani brezobzirni napad na samo simbolno jedro slovenske kulture in umetnosti: na elitno podelitev Prešernovih nagrad.

Scenarij, ki ga vodi adolescentno revoltništvo Aste Vrečko (toda pozor: natanko tako je bilo videti tudi prekucuštvo faliranih študentov leta 1941), je zdaj bolj ali manj na dlani (vendar tudi zanj velja, da od planskega načrtovanja do realizacije mora strategija skozi Scilo in Karibdo številnih nepredvidljivih neznank): zrežirati odmevni incident na podelitvi ter s tem sprožiti vrsto nujnih ukrepov, ki bi lahko segali od milejše zgolj zamenjave Upravnega odbora Prešernovega sklada do novega zakona za podeljevanje nagrad (še najbolje bi bilo v totalitarne namene preplonkati Zakon o RTV Slovenija: komisije in upravni odbor bi lahko denimo imenovale nevladne organizacije, to pa bi pomenilo "depolitizacijo" podeljevanja, saj bi si nagrade samoupravno podeljevali sami umetniki in kulturniki, kar bi privedlo do prevlade ministrici Vrečkovi tako ljube "stroke" nad politiko).

Stvar je namreč sila preprosta in sodi takorekoč v osnovnošolski abecednik revolucionarnega ustvarjanja izrednih razmer: z umetnim povzročenjem destabilizacije ustvarimo razmere vsestranske prekarnosti, ki dobesedno vpijejo po redu in nadzoru, pridni revolucionarček pa ju ponudi v obliki izgradnje nove strukture, ki seveda nosi njegov ideološki predznak.

Natanko to in čisto nič drugega sta nečedno onegavljenje in aferaško rovarjenje okrog domnevne vrnitve nagrade ali nastopa na sami proslavi enega od ključnih propagatorjev (pol)kriminalnega prevzema oblasti (beri: nad finančnimi viri) levičarskega ekstremizma slovenskega kulturnoumetniškega sistema nad celotno slovensko kulturo, domnevne pesnice, domnevne intelektualke, domnevne kulturnice Svetlane Makarovič.

Gre za staro preizkušeno metodo, s katero si žižkovsko prebujenska neomarksistična struktura v globoki prepletenosti in zavezništvu z postudbaško paradržavnimi potentati prizadeva ohraniti popolno oblast nad slovensko kulturo kot trobilom najrazličnejših interesov novega zavezništva, ki poskuša v Sloveniji spet vzpostaviti revolucionarno oblast.

Vse to ni seveda nič novega in se v vseh pogledih vpisuje v geslo tako nekdanjih kakor današnjih slovenskih progresivnih sil: izgradnjo kontinuitete med revolucijo in postrevolucijo, med osamosvojitvijo in postosamosvojitvijo, ki se kaže ravno v kontinuiteti nasilja, represije in zločinskega poseganja v pravice posameznika ter skupnosti. To in nič drugega pa je tudi politika kvazikulturne ministrice Aste Vrečko in njene stranke. Ministričina toliko opevana depolitizacija je namreč natanko to: nasilna in represivna odstranitev vseh elementov pluralnega polisa iz slovenske kulture in njihova nadomestitev z nečloveško ideologijo ter z brutalnimi praksami gibanja, kateremu pripada.

Ministrica Asta Vrečko je svoje namene in predvsem namene ozadij, ki vodijo njeno politiko, razkrila že ob mnogih manjših, obrobnih priložnostih, celotni razpon njene strategije pa se je pokazal ob treh velikih subverzivnih projektih, ki si jih je zastavila v prvi dobi svojega ministrovanja (kar je pravzaprav bilo že vnaprej vsebovano v ministričini napovedi tik po imenovanju, da bo uvajala "sistemske" rešitve, vsakemu, tudi površnemu poznavalcu progresističnega novoreka pa je povsem jasno, kaj te besede pravzaprav pomenijo): zamenjava vodstva in sprememba zakonodaje na RTV (kar pomeni bolj ali manj popolno obvladovanje medijev), ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve (kar pomeni revizijo, najprej razvrednotenje, potem pa prisvojitev najnovejše slovenske zgodovine), protizakoniti prevzem mednarodnega projekta Frankfurtski knjižni sejem (kar pomeni možnost odmevne mednarodne predstavitve kulturnolevičarske umetnosti in izkrivljen prikaz Slovenije kot izključno progresistične države).

Tem trem strateškim projektom je ministrica Asta Vrečko zdaj dodala še četrtega: destabilizacijo kot podlago za oktroirano spremembo zakonodaje pri institucijah, ki upravljajo uradno funkcioniranje slovenske kulture, med katere sodi tudi Prešernov sklad.

Seveda ni vrag, da bi realizaciji tega projekta ne pristavila svojega piskrčka še umetniška stanovska organizacija, ki na najbolj eklatantno hlapčevski način predstavlja kulturno-umetniško trobilo naše postjugoslovanske paradržave:  Slovenski center PEN, pisateljska stanovska organizacija, ki se na zunaj (v svojem mednarodnem delovanju) kaže kot zagovornica in varuhinja ideologije človekovih pravic, a v notranjekulturnem smislu predstavlja eno od najbolj brezobzirnih represivnih orožij v rokah sil, ki si s svojim prikritim in neprikritim delovanjem prizadevajo povleči Slovenijo v vrtinec državljanskovojnega medsebojenga obračunavanja ter posledičnega kaosa, kar omogoča prevzem oblasti vsaj v obliki mehkega totalitarizma, ki nemara še najbolj ustreza sodobnim državnogospodarskim mednarodnim razmeram.

Paradigmatičnost drže Slovenskega centra PEN seveda ne tiči v njegovih uradnih izjavah ali nastopih, pač pa predvsem v vlogi (da se tako izrazimo) pokazatelja ene izmed najprepoznavnejših in najusodnejših lastnosti slovenskega kulturnega življenja ter slovenskega posameznega intelektualca ne le v našem, pač pa v vseh časih našega obstoja.

Izjava, ki so jo podpisali Predsednica Slovenskega centra PEN Tanja Tuma, Upravni odbor Slovenskega centra PEN (ob že omenjeni Tanji Tuma še Helena Kraljič, Tone Peršak, Boris A. Novak, Marko Golja, Janez Stergar, Dragica Potočnjak in Meta Kušar), predsednica Ženskega odbora Slovenskega centra PEN Mira Luna Jurančič Šribar ter nekdanji Predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada in član Častnega razsodišča Slovenskega centra PEN Vinko Möderndorfer, je običajna zmes sprenevedanja, grobe laži, izkrivljanja stvarnosti s pomočjo nebistroumnih besednih igric, ki so značilni za javno komuniciranje te organizacije. Pri vsem tem pa kajpada najbolj bije v oči izjava, da je " … obračunavanje s pesnico Svetlano Makarovič napad na vse pesnice in pesnike, … saj je kritika del drže vsakega umetnika in svoboda izražanja temelj demokracije, njene korenine pa se napajajo tudi v verzih Franceta Prešerna … ", saj v njej podpisniki izjave hinavsko in v hujskaško/pogromaškem tonu (vse skupaj zveni kot grožnja članom sedanjega Upravnega odbora Prešernovage sklada) obsojajo to, kar sami (najbolj očitno med njimi pesnik in Prešernov nagrajenec in pedagog Boris A. Novak) kot nizkotna izpostava slovenske paradržave že dobra tri desetletja počnejo: grobo obračunavajo z drugačemislečimi, si samooklicano lastijo vlogo glasu vseh pesnic in pesnikov, inkvizicijsko/cenzurno v kali zatirajo možnost vsakršne kritike, aktivno spodjedajo temelje demokracije, onemogočajo svobodo izražanja, namesto da bi se napajali pri verzih Franceta Prešerna, si aktivno prizadevajo za uničenje slovenskega pesniškega izročila.

Zaradi vsega tega Kulturno umetniško društvo KUD KDO z vso ostrino obsoja klevetanje in nezaslišano obrekovanje članov Upravnega odbora Prešernovega sklada s strani organizacije, ki na nenravstven način s podtikanji in lažmi poskuša pripraviti pot prevzemu oblasti mehkototalitarnih potentatov, kakršna je Slovenski center PEN. Obenem pa izraža vso solidarnost Upravnemu odboru Prešernovega sklada in podpira odločitev, da se Prešernova nagrada Svetlani Makarovič ne podeli in njen nastop na proslavi prepove.

Andrej Lokar je urednik portala KUD KDO. Mnenje avtorja ne odraža nujno mnenja uredništva portala+.