Ampak rezultatov ni ... Krivi so "sistemski" problemi. Tako kot za vsak najmanjši problem v tej državi potrebujemo spremembe zakonodaje. Sprememba obnašanja, operativno delo namesto filozofiranja, resen policijski in sodni pregon korupcije niso v načrtu, za to je premalo "resursov". To, da je politika funkcijo predsednika protikorupcijske komisije (KPK) načrtno spremenila v vaškega posebneža brez vpliva, za katerega večina državljanov sploh ne ve, kako se piše, tudi ni problem. Žal je korupcija v Sloveniji kot nek boj proti podnebnim spremembam. Tule so, čutimo jih, ampak menda ne vemo, uspešno "glumimo", da ne vemo, kdo je kriv. Pa tudi če se strinjamo, da posledice so, ne glede na to, kdo je kriv, ne naredimo nič, da bi se borili proti škodi.

Raje tiščimo glavo v pesek, resno ukrepanje nikomur ni v interesu, kot pri korupciji, kjer na leto izgubimo že skoraj štiri milijarde evrov. Očitno je veliko rokic v marmeladi, temu ustrezna pa pripravljenost na spremembe.

"Mala korupcija je pogosto instrument preživetja malih ljudi, z veliko korupcijo, ki jo prakticirajo oblastniki, pa se državljani nimajo časa ukvarjati."

Boj proti korupciji je v slovenski politiki pogosto žal samo priročen instrument blatenja nasprotnika, konkurenta in v funkciji plehkega dnevnega PR-ja. Če koga slučajno ujamejo, imamo kost za glodanje, ki jo mediji - odvisno od svojih preferenc - morda "obdelujejo" nekaj dni, storilci seveda trdijo, da nimajo pojma o ničemer. Če ujamejo drugo politično stran, ta predvidljivo zažene vik in krik, da ji podtikajo, da so nedolžni. Nekateri, morda celo večina, verjetno tudi so, ampak ker tudi krivi nikoli niso krivi, ostajajo nekaznovani, temu nihče ne verjame, ali ne jemlje prav resno. Gre za škodljivo posploševanje, relativizacijo krivde v stilu "vsi kradejo", vsi so isti. Ni res. Je pa res, da neresen sistemski pregon korupcije, politično in medijsko relativiziranje, odsotnost kazni za očitne slabe prakse vodijo v neobčutljivost celotne družbe.

Takšne in drugačne lumparije se prikazujejo kot nekaj normalnega, kar "delajo vsi", pri tem pa se žal postopoma dviguje tudi prag (ne)občutljivosti za večje kraje, korupcijska ravnanja, ki so pomembna cokla razvoja države. Cilj je dosežen: dodatni razpad zaupanja v institucije pravne države, to pa je dobro gojišče za različne populizme in ekstremizme.

Da je splošna javnost zaskrbljujoče neobčutljiva za korupcijo, vidimo vsak dan, saj imamo različne korupcijske "spomenike" dobesedno pred nosom. Politiki ali njihovi ideološki, vsebinski nasledniki, ki so za te spomenike odgovorni, pa nekaznovano še naprej lomastijo po državnih in lokalnih proračunih. Imamo termoelektrarno na premog za 1,5 milijarde evrov, čeprav premoga zanjo nimamo, smo jo pa na podlagi "strokovnih analiz" zgradili zaradi kopanja lokalnega premoga in delovnih mest. Za taisto elektrarno nam je izvajalec (njegov pravni naslednik) kar sam priznal koruptivna dejanja in nam plačal 260 milijonov evrov odškodnine. V Sloveniji za korupcijo ni bil obsojen še nihče s tega projekta, ali njegove koruptivne okolice. Potekajo sicer simbolični postopki proti nekaterim uradnikom, ti pa so daleč od odločevalcev, ki so zasnovali projekt in leta nazaj pobrali, pomazali finančno ter politično smetano.

Imamo sistem zdravstvenega zavarovanja, v katerega se na leto zlije 4,5 milijard evrov (za katere se po besedah ministra za zdravje ne ve točno, kako je dejansko porabljen!!!), ampak državljani, ki storitve plačajo vsak mesec z avansom, do teh storitev leta ne morejo, razen če imajo kakšno zvezo ali dovolj denarja za preskakovanje vrst oziroma za plačilo zasebnikom.

Imamo Zdravstveni dom Ljubljana, kjer tisoči nimajo osebnega zdravnika, ima pa direktorica zasebno podjetje za popoldansko obrt. Povsem normalno. Imamo dobavitelje medicinske opreme z zlatimi palicami v svojih hišnih sefih. Imamo tudi posebno podjetje za gradnjo 27 kilometrov železniške proge, te so sicer včasih gradile Slovenske železnice. Ampak politika je ugotovila, da je to zelo zahteven projekt, tako finančno kot tudi vsebinsko. Menda je čudna zemljina, sestava neznanega apnenčastega drobirja na Krasu, nepredvidljivo, ker ne poznamo terena, tam še nič nismo zgradili. Posebne 2TDK tajnice, pisarne, službeni avtomobili, celostne podobe, mapice, obeski, poslovna darila, strokovnjaki za anekse … so nujni za izvedbo tega projekta.

Sedaj bomo gradili tudi "drugi" drugi tir, ko bomo prvega končali, kar je seveda tudi izredno racionalno, ekonomično. Mogoče bi zato potrebovali novo posebno podjetje za drugi tir drugega tira, bi bilo še več prostora za strokovnjake, fikuse, tajnice, svetovalce, pravnike, ustrezno povezano civilno družbo …  Ime podjetja je lahko 2+1 TDK. Logotip in celostno podobno bo prijateljska in seveda neodvisna PR agencija glede na kontinuiteto imena lahko uredila za približno 500.000 evrov + DDV, potem pa za kakšnih 50.000 na mesec poskrbela za dnevno svetovanje, klipinge, krizni PR. Vse v skladu z najvišjimi standardi ekonomičnosti in boja proti korupciji.

Imamo župana glavnega mesta, ki mimo vseh normalnih standardov, dovoljenj gradi kanalizacijo čez vodovarstveno območje. Sklepi sodišča ga ne ganejo, on bo to dokončal v maniri najboljšega in najlepšega projekta na svetu: Stožic. Te v nikoli dokončanem delu arhitekturno spominjajo na nek slovenski Bahmut ali Vuhledar, ampak to je nepomembno. Kot je nepomembno "podmizno" trgovanje z zazidljivimi zemljišči, prijateljska izbira različnih podizvajalcev občine, javnih podjetij …, ali da sodišča določene primere tlačijo v predale, čisto slučajno zamujajo roke, izločajo dokaze.

"Korupcijo in sprenevedanje oblasti so nam vsilili v vsakdanje življenje. Korupcija ima tudi nesrečno, abstraktno, neoprijemljivo ime, ki ga nihče ne prepozna kot resnični problem. Morda tudi zato, ker je t. i. mala korupcija reševala osnovne probleme državljanov v bivši Jugi."

Poglavje zase so mediji, silna, pomembna četrta veja oblasti, ki naj bi politiki gledala pod prste, pogosto pa se tudi njihovi prsti v naši močvirnati medijski krajini znajdejo v politični marmeladi. Nekateri od teh, njihovi lastniki, ki so sami sebe spremenili v neinformativna, nezanimiva politična glasila, bi za svoje tiskane verzije radi javni denar, za njihovo nujno reševanje. Ker jih nihče ne bere, kupuje. Le zakaj? Pravijo, da zaradi razvoja tehnoloških, on-line platform. Ne zato, ker vemo vsaj dan, če ne teden v naprej, kaj bodo napisali, z redkimi izjemami. Nekateri so za svojo pravilno "neodvisnost" že dobili nagrado, drugi očitno nanjo še čakajo. Nekateri nekdaj najbolj udarno "neodvisni" mediji so celo na oblasti. "Neodvisne" veje oblasti se na sončni strani Alp učinkovito pretakajo med sabo, to je vrhunec lažnega boja proti korupciji - politični in finančni.

Korupcijo in sprenevedanje oblasti so nam vsilili v vsakdanje življenje. Korupcija ima tudi nesrečno, abstraktno, neoprijemljivo ime, ki ga nihče ne prepozna kot resnični problem. Morda tudi zato, ker je t. i. mala korupcija reševala osnovne probleme državljanov v bivši Jugi. Kila kave, bombonjera, klobasa za zdravnika, avtomehanika, vulkanizerja, vodovodarja, zobozdravnika ... so bile logične nagrade, ki so podmazovale nedelujoč in neučinkovit sistem. Ta sistem danes v samostojni državi postaja vedno bolj podoben tistemu, iz katerega smo leta 1991 zbežali. Mala korupcija je pogosto instrument preživetja malih ljudi, z veliko korupcijo, ki jo prakticirajo oblastniki, pa se državljani nimajo časa ukvarjati.

Upanje, da se bo razdraženemu in ponižanemu demosu mogoče v doglednem času utrgalo, vseeno obstaja.