Veliko truda je vloženega, da bi obveljalo prepričanje, da je bila akcija Sever, predvsem pa ravnanje takratne slovenske socialistične oblasti v primeru načrtovanih srbskih mitingov, nekakšen uvod v slovensko samostojnost. S tem je bila nenazadnje utemeljena Türkova podelitev državnega odlikovanja Tomažu Ertlu, Tomažu Času in Leopoldu Jeseneku, vrhu takratnega sekretariata za notranje zadeve. Milan Kučan je v intervjuju za Večer 11. aprila 2020) zanimivo demantiral take interperetacije, ko je prve volitve (te so bile pol leta za akcijo Sever), označil kot " … prelom s prejšnjim sistemom in odgovor na jugoslovansko krizo … ", in dodal " … seveda z vero v socialistične odnose … sicer pa samostojna Slovenija takrat še ni bila volilna tema … ".

"Prelom s prejšnjim sistemom z vero v socialistične odnose" seveda ni bil možen. Ni ne verjetno, ne mogoče, da bi Zveza komunistov Slovenije z "vero v socialistične odnose" lahko načrtovala samostojno Slovenijo. Socializem je lahko branila samo znotraj Jugoslavije. V neobjavljenem intervjuju, ki ga je Tomaž Ertl, takratni sekretar za notranje zadeve, leta 1999 dal Antonu Bukovniku in Davorinu Bratušu, slišimo v 11 minuti in 35 sekundi, ko komentira nasprotovanje centralizaciji v Jugoslaviji: " … oni bi vse ukinili, kot na Kosovu, ne bi imeli samo zvezne vojske, kar je nekje normalno, še zvezno policijo, pa zvezno državno varnost tam kjer je ni potrebno … ". In nadaljuje: " … zdaj me sprašujejo ste vi to delali za osamosvojitev, jaz bi to lagal ... ", pravi in nadaljuje: " … nam je takrat največji domet bil dobit eno avtonomijo, ustvarit konfederacijo … ".

Samostojna Slovenija na prvih volitvah ni bila volilna tema, mu pritrjuje danes Kučan. Slovenskim komunistom je do konca šlo za nek nov jugoslovanski dogovor. Tu ne gre za prestiž, kot novejšo zgodovino pogosto interpretira Božo Repe. Slovenskim komunistom je šlo za "avnojsko Jugoslavijo", kot so temu rekli sami, in ne za samostojno Slovenijo, točneje za republiško suverenost znotraj jugoslovanske federacije. Pustimo ob strani razpravo o tem, zakaj si komunisti niso mogli predstavljati samostojne države Slovenije. Ta, zgodovinsko gledano, tudi sicer ni bila nek samoumeven cilj za slovenske politike, ne samo za komuniste, kar pa jih danes ne moti, ko si delijo odlikovanja zanjo.

Ta delujoča zmeda s "prelomom s prejšnjim sistemom z vero v socialistične odnose" je v praksi funkcionirala tako, da so slovenski komunisti v Beograd sporočali, da so za socializem, doma pa so govorili, da so za demokracijo. Zapisi o Ertlovih sestankih z zveznim in republiškimi sekretarji in vodstvi Službe državne varnosti (SDV), pa magnetogrami sej predsedstva Centralnega Komiteja Zveze Komunistov Slovenije, neobjavljen intervju Antona Bukovnika in Davorina Bratuša s Tomažem Ertlom, pričajo o dveh obrazih takratne slovenske partijske politike.

+++

Seveda se lahko upravičeno vprašamo, ali je glede na razmere, položaj ter ideološka in politična prepričanja partija sploh mogla ravnati drugače? Napoved prvih srbskih mitingov je prišla po aretaciji in sojenju Janši, Borštnerju, Tasiću in Zavrlu, in pred načrtovanim drugim valom aretacij, ki jih je SDV pod vodstvom Ivana Eržena načrtovala za mesec februar 1989, kot je to dokumentiral Igor Omerza v knjigi JBTZ – Čas poprej in dnevi pozneje. Prišla je v teku krize na Kosovu, ki jo je stopnjevala zahteva rudarjev v Trepči, ki so protestirali zoper spremembe srbske ustave in za Avnojsko Jugoslavijo. To je bilo obdobje vzpona Slobodana Miloševića. Slovenska partijska politika je bila soočena z zahtevami Odbora za varstvo človekovih pravic, ki je nasprotoval izvršitvi sodbe vojaškega sodišča zoper četverico, s tem tudi zoper represijo Jugoslovanske armade, pa novonastalih mladinskih gibanjih, civilnih združenjih in novih strank za demokracijo, kar je bilo drugje po Jugoslaviji interpretirano kot protisocialistično in protijugoslovansko početje s podporo slovenske oblasti.

Ko je predlog slovenske opozicije za zborovanje v podporo kosovskim rudarjem Jožef Školč prenesel Janezu Stanovniku, ta pa Milanu Kučanu, je ta predlog takoj podprl in se pridružil protestu. Najprej je oblast dosegla, da se zborovanje preseli izpred republiške Skupščine, kjer je opozicija sprva nameravala protestirati, v Cankarjev dom, da bi s tem lažje utemeljila nasprotovanje javnim zborovanjem Srbov v Ljubljani. Pozneje je zaradi enakih razlogov prepovedala drug shod Odbora za varstvo človekovih pravic, 8. maja 1989, ki je bil izveden sicer kot javna seja Republiške konference ZSMS.

Bistvo je bilo v odnosu do Jugoslavije. Ko se je Milan Kučan odločil podpreti zborovanje v Cankarjevem domu, obenem pa je vztrajal na tem, da bodo slovenske pravosodne oblasti izvršile kazen vojaškega sodišča zoper JBTZ in je zato prepovedal zborovanje Odbora, je postalo povsem jasno, da gre Kučanu za Jugoslavijo. Da je februarja 1989 raje šel z nastajajočo opozicijo v Cankarjev dom, kot pa da bi njene akterje aretiral po Erženovih načrtih, ni pomenilo, da je partija spremenila odnos do nastajajoče opozicije. Partijska oblast je potrebovala podporo slovenske javnosti, kot je Milošević gradil na podpori srbske. Na strani 193 te knjige beremo Kučanovo izjavo, ko je kritiziral Jožeta Smoleta, da " … je politika pač nekaj, kar so jo je treba znati iti … "! Ta je bila brez dvoma njegov teren!

Omerza v knjigi postreže z odličnimi dokumenti SDV o nadzoru nad Srbi v Sloveniji. Ti ne dokumentirajo samo razvejanost udbovske mreže agentov in sodelavcev, totalnega nadzora nad ljudmi, dejstva, da sta partija in Udba dobesedno ugrabili državo (kako smešni so zato v primerjavi s tistimi razmerami očitki zgodovinarja Boža Repeta danes, ko vseskozi ponavlja, da smo prevzeli "najbolj rudimentarno obliko parlamentarizma" in da so v samostojni državi "stranke ugrabile državo", MMC RTV SLO, 27. april 2020). Pokažejo tudi, da je bil edina res obveščena oseba v Sloveniji prav predsednik Zveze komunistov Slovenije Milan Kučan. SDV ga je obveščala o vsem.

V slovenskih arhivih danes sicer ne boste našli udbovskih zapisov o Miloševiću in razmerah v Srbiji, ker so uničeni, vemo pa, da je bil Kučan v odličnih odnosih z Zdravkom Mustačem, šefom zvezne udbe (Tomaž Ertl ga v neobjavljenem intervjuju pohvali), da je v zvezni udbi imel Borisa Zoreta, da je bil član zveznega predsedstva Stane Dolanc, ki je s Kučanom delil najbolj zaupne informacije (njegov vikend v Martuljku je bil kraj mnogih odločitev, tudi v zvezi z JBTZ), da je bil Ivan Eržen, šef slovenske politične policije, njegov zvest kader, in da so mnogi slovenski kadri v organih federacije ob vrnitvi iz Beograda najprej prišli k njemu na CK. Da o Tomažu Ertlu niti ne govorim.

Opozicija je ostro napadla načrtovani miting, obenem pa je napadala tudi oblast. Vendar je bila v svojem nasprotovanju slovenski partijski politiki soočena z nevarnostjo prevlade prosrbskih centralističnih sil in zato ni zaostrovala. Zato je igrala tudi z oblastjo (Cankarjev dom, nastanek okrogle mize med oblastjo in opozicijo). Obenem je skušala ohraniti svojo opozicijsko držo in je zaostrovala tako v odnosu do slovenske oblasti kot v odnosu do Jugoslavije, kar je pokazala Majniška deklaracija in tudi novembrska izjava opozicije pred načrtovanim mitingom 1. decembra 1989. Uradna politika pa je igrala politiko toplo-hladno v odnosu do nastajajoče opozicije, ker je potrebovala podporo javnosti v odnosu do Miloševića.

Točka, kjer pa partijska politika ni hotela skleniti nikakršnega kompromisa z opozicijo, je bil odnos do Jugoslavije. Tega odnosa do 57. številke Nove revije, Majniške deklaracije in do konca pravzaprav šele v programu vlade koalicije Demos po prevzemu oblasti, opozicija še ni povsem artikulirala, kaj šele politično načrtovala. Kučan je imel do tega vprašanja zelo izdelan odnos in je bil zato v prednosti. Podprl je zborovanje solidarnosti s kosovskimi rudarji, ki so se zavzeli za Avnojsko Jugoslavijo in pravice Albancev na Kosovu, obenem pa je podprl izvršitev kazni vojaškega sodišča zoper četverico in prepovedal drugo zborovanje Odbora, maja 1989, kjer je bila potem, ko je to postala javna seja mladinske organizacije, prebrana Majniška deklaracija.

Slobodan Milošević mitingov v Sloveniji ni načrtoval zato, da bi prevzel politično oblast v Sloveniji, pač pa prej zato, da oslabi politiko, ki ji je šlo za drugačno Jugoslavijo. Da mu z mitingi morda celo uspe doseči isto kot na Kosovu, v Vojvodini, Makedoniji, je bilo malo verjetno. Karkoli si že mislimo o slovenskih politikih na oblasti, med njimi ni bilo nikogar, ki bi bil pripravljen igrati vlogo Miloševićevega janičarja. Delno ga je upanju, da koga vendarle pridobi, spodbujal konflikt Slovenije z jugoslovansko armado, ki pa je tekel na nekih drugih koordinatah. Takratno vojaško vodstvo (še) ni še bilo za Miloševića. Raif Dizdarević, takratni član Predsedstva SFRJ, je recimo v večih intervjujih za Radio Svobodna Evropa povedal, da ga je prav Veljko Kadijević, takratni zvezni sekretar za obrambo, obveščal, da Milošević vodi mitingaško politiko preko sekretarja mestne konference SZDL Beograda Zorana Todorovića Kundaka.

+++

Jugoslovanska vojska je vse do poraza v vojni 1991 računala, da bo lahko ohranila Jugoslavijo, in šele po tem porazu je Miloševiću uspel njen popolni prevzem. Leta 1989 Miloševićeve politike ni podpirala, ker je v njej videla nevarnost za obstoj Jugoslavije. Zato je šla v Sloveniji četverica v zapor. Te fronte Kučan ni odprl, ker to ni bila njegova fronta. To mu je celo ustrezalo. JLA je bila v tistih razmerah prej njegova zaveznica kot nasprotnica. Za Miloševića pa je bila ta zmeda dovolj. Nenazadnje, da njegov končni cilj ni bila izpeljava samega mitinga, je pokazala njegova odpoved, mitinga v Ljubljani v resnici nikoli ni bilo. Podobno je bilo ob napadu na Slovenijo junija 1991. Milošević ni bil med protagonisti, to je bila zvezna oblast z Markovićem in Kadijevićem na čelu, če pa bi bila Slovenija poražena, bi si znal odrezati svoj kos pogače. Marca 1991 sta s Tudjmanom v Karađorđevu že delila vojni plen.

In tako pridemo do akcije Sever, jeseni in pozimi, leta 1989. Kazalo je, da bo do načrtovanega zborovanja 1. decembra 1989 v resnici prišlo. V tej knjigi so zlasti zanimivi deli magnetogramov z nastopi Jožeta Smoleta in Ivana Dolničarja in tudi Cirila Ribičiča. Prva se je izpostavila prav Smoletova SZDL in, kot je v nastopu sam ugotavljal, je bil očitno deležen očitkov znotraj Zveze komunistov prav zato, ker je bil v zvezi s tem tako kategoričen, medtem, ko so drugi še taktizirali. Kmetičev neodvisni sindikat železničarjev, ki je takoj izjavil, da mitingašev z vlaki ne bo vozil v Slovenijo, obenem pa pozival k generalnemu štrajku na dan napovedanega mitinga, je Smole na veliko presenečenje članov predsedstva CK ZKS, podprl in zagovarjal, da naj oblast nastopi skupaj z njimi. Kaj takega je bilo seveda veliko več kot skupni nastop oblasti in opozicije v dvorani Cankarjevega doma.

Ivan Dolničar, upokojeni general jugoslovanske armade, je takoj posvaril pred tem, da utegnejo zaradi tega nastati izredne razmere, povedal je, da so načrti za ta primer pripravljeni in da slovensko vodstvo takrat ne bo v objektih. Ciril Ribičič je bil mnenja, da morajo komunisti izraziti jasno nasprotovanje mitingu, a ne "zaradi bojazni pred desnico". Ocene, da vse skupaj spodbuja odcepitvene težnje v Sloveniji, so deževale, Sonja Lokar je bila še odločnejša, tudi "protikomunizem" se krepi, je zaskrbljeno dodala. To je bilo leta 1989, ko je vzhodna Evropa s protikomunizmom izpisanim na zastavah vstopala v svobodni svet in se je rušila železna zavesa.

Omerzini dokumenti pričajo, da je v tej razpravi Milan Kučan sledil eni sami politični logiki, ohraniti oblast in prvenstvo v domači politiki na eni strani, ter preprečiti prevlado odcepitvenih teženj in ohraniti avnojsko Jugoslavijo na drugi strani. "Zakaj bi mi podpirali akcijo divjega Kmetičevega sindikata", se sprašuje Kučan? In dodaja pomenljivo, na strani 183, " … če se bodo te norije začele, bo Ertl moral uporabiti teh 3000 miličnikov (mobiliziranih pod vodstvom državnih odlikovancev Ertla, Časa in Jeseneka, op. I. B.) za to, da bo zagotovil red in mir v teh naših aktivnostih."

To ni bila zgolj njegova retorična parabola. Tomaž Ertl je v tistih dneh na sestankih zveznega in republiških sekretarjev govoril tako čez organizatorje mitingov kot čez "Ruple", kot je poimenoval slovensko opozicijo. Udba je še vedno delala na notranje političnem področju, kljub temu da je bila v ospredju prosrbska problematika. Tako kot je bila slovenska partijska oblast pripravljena izvršiti sodbo vojaškega sodišča na eni in z Odborom sodelovati na zborovanju v Cankarjevem domu na drugi strani, je bila pripravljena izkoristiti pripravljenost Kmetičevih železničarjev in opozicije za nasprotovanje mitingu, a hkrati udariti zoper nje s 3000 miličniki, če bi šli predaleč. To samo po sebi demantira tudi vsa prizadevanja Tomaža Časa, ki je dosegel, da se veteranska organizacija slovenske policije imenuje po akciji Sever, češ da je šlo za akcijo za slovensko samostojnost, ne pa za zaščito socialistične oblasti in avnojske Jugoslavije. Nazadnje je šel tako daleč, da je to veteransko združenje na nesklepčni seji vodstva, ki jo je organiziral sam, predlagalo tedanjemu predsedniku Danilu Türku, da podeli omenjena tri odlikovanja, torej tudi njemu.

+++

Slovenska partija v svojem boju za avnojsko oblast in zoper Miloševića ni mogla računati na realno zavezništvo drugih jugoslovanskih partij, recimo hrvaške. Ertl v intervjuju Bukovniku in Bratušu govori dobesedno, "… da so jih Hrvati nategnili v zvezi z vlaki, se niso držali dogovora … ", da jih bodo že oni ustavljali pred prihodom v Slovenijo. Kučan (stran 184) podobno govori o pogovoru s "hrvaškimi tovariši". Ti " … niso reagirali najbolj naklonjeno, milo sem uporabil ta izraz namerno", pravi Kučan. Nanje tako ni bilo moč računati.

Ta odnos do Slovenije se je v času zaostrovanja jugoslovanske krize jasno manifestiral, ko sta se Milošević in Tudjman, podobno kot pred II. svetovno vojno Cvetković in Maček, dogovarjala o Jugoslaviji mimo Slovencev. Ob napadu JLA na Slovenijo 26. junija 1991 je hrvaška stran v nasprotju s podpisanim dogovorom sekretarjev za obrambo in notranje zadeve odrekla Sloveniji vsako asistenco. Slovenska opozicija kljub temu, da se je krepila podpora odcepitvi od Jugoslavije, ni bila samo zmedena, kot je pravilno ugotovil Jože Smole, bila je še prešibka in nepripravljena, kljub temu da je v izjavi zagrozila, da bo prav ona zaščitila slovenske interese, če jih ne bo socialistična oblast. Represivni aparati oblasti pa so še vedno trdno stali kot sila, ki jo je Kučan videl tudi v vlogi discipliniranja domače politične scene. Da o Udbi niti ne pišem. Sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl in šef Udbe Ivan Eržen sta začela uničevati udbovske arhive marca, dokumente o povezavi Udbe z milico pa aprila 1990, slab mesec pred Demosovim prevzemom oblasti, tako da dela politične policije ni mogoče povsem rekonstruirati. Danes vemo, da so nekatere dokumente uničevali še 16. maja 1990, na dan prisege prve demokratično izvoljene vlade. O tem Igor Omerza piše na koncu knjige.

Mednarodna skupnost je podpirala socialistično oblast vse do neuspelega Markovićevega poskusa vojaško disciplinirati Demosovo oblast v Sloveniji in tudi še potem. Pretežno socialistične evropske vlade, Združene države Amerike, Rusija, torej domala vsi, so se bali razpada Jugoslavije. Tudi to je opogumljalo Milana Kučana v njegovem prizadevanju za ohranitev Slovenije v avnojski Jugoslaviji. Malo je verjetno, da bi sekretarju socialistične internacionale Pieru Fassinu rekel, da naj ne podarijo mednarodnega priznanja slovenski desnici, če ne bi računal, da bo mednarodna skupnost vztrajala pri podpori Jugoslavije.

A že 9. novembra 1989 je padel Berlinski zid, Havlova žametna revolucija je zmagovala, decembra tega leta je padel romunski diktator Ceausescu in aprila 1990 je ruska duma sprejela zakon, da se sovjetske republike lahko odcepijo od Sovjetske zveze z referendumsko odločitvijo. Poti nazaj ni bilo več.

Akcija Sever se je zaključila uspešno tako za Slovenijo kot za njeno partijsko oblast, ki je doma ostala trdna. Uprla se je srbskemu hegemonizmu in pokazala, da popolnoma obvladuje Slovenijo s svojim represivnim aparatom. V Jugoslaviji pa je slavil Slobodan Milošević, ki je utrdil svojo oblast v Srbiji in s Franjem Tudjmanom začel pogajanja o prihodnosti daleč stran od avnojske Jugoslavije.

Slovenska opozicija je iz teh dogodkov izšla bolj izkušena. Do konca so se profilirale nove slovenske politične stranke, že mesec dni za tem je nastala koalicija Demos. Slovenski komunisti so po tej akciji ocenili, da je pravi čas za volitve. Z "vero v socialistične odnose" so kot stranka res dosegli najboljši rezultat na prvih svobodnih demokratičnih volitvah in Milan Kučan je na volitvah za predsednika predsedstva premagal Jožeta Pučnika. Kljub temu, da samostojna Slovenija nikoli ni bila njegova intimna opcija, je potem zmagal še dvakrat v samostojni državi.

Nesporno je, da je partijska oblast svoj volilni uspeh dosegla tudi zaradi nasprotovanja Miloševićevi jogurtni revoluciji in prizadevanjem za avnojsko Jugoslavijo. Nenazadnje je izjavo iz Cankarjevega doma podpisalo skoraj milijon Slovenk in Slovencev in zanjo je stala tudi partija. Sposobnost opozicijskih političnih sil, da so združile moči v koalicijskem nastopu in zmagale z Demosom, je na koncu pripeljala do samostojne države. Partijska politika dveh obrazov v času jugoslovanske krize je to skoraj onemogočila s tem, ko je maja 1991 dopustila razorožitev Teritorialne obrambe. Če ne bi bilo v tajnosti oblikovane Manevrske zaščite narodne obrambe, bi se to verjetno tudi zgodilo. 

V odnosu do slovenske državne suverenosti se nova slovenska politika razlikuje od stare, ki je do danes ohranila vzvode oblasti predvsem v pravosodju, na medijskem področju, v izobraževalnem sistemu in še kje. Da bi lahko opravičevala tak svoj obstoj, pa seveda vse bolj potrebuje tudi zgodovinsko potrditev svojega ravnanja. Zato potvarja prave razloge za akcijo Sever, skriva svoje prave razloge, da je aretirala in jugoslovanski vojski predala četverico, zato mistificira zgodovino nastanka Teritorialne obrambe, zato vedno znova odpira stare rane pri interpretaciji narodnoosvobodilne vojne in revolucije med drugo svetovno vojno.