Dve sili razdirata Evropsko unijo: nacionalizem in suverenizem na eni strani ("Poskrbimo zase, kaj nas briga za druge!") in prisilni progresivizem ("Mi imamo vedno prav in če se ne strinjaš z nami, si pač fašist!") na drugi. Druga drugo hranita, obe spodkopavata liberalne vrednote EU. Dobra primera teh trendov sta Slovenija in Italija; v Italiji postfašistična desnica relativizira grozote fašizma, v Sloveniji pa poteka revival socializma in z njim povezanih idej. Gibanje Svoboda je - kot vsi novejših instant produkti antijanšizma - brez vsebine; ideološki gonilni sila vlade sta zelo očitno stranka Levica in naša postkomunistična elita. 

O odnosu družbe do fašizma in komunizma seveda ne moramo sklepati (le) na podlagi osrednjih prenosov na nacionalni televiziji, vendar tudi slednji odražajo Zeitgeist, duh časa. Na simbolični ravni imajo velik pomen, posebej, če prireditve spremlja velik del televizijskega občinstva.

Med Prešernom in Sanremom

7. februarja sta v Sloveniji in Italiji potekala dva nepovezana televizijska dogodka, ki sta pritegnila pozornost medijev in velikega dela prebivalstva. V Sloveniji smo na predvečer 8. februarja v Cankarjevem domu podeljevali Prešernove nagrade, v Italiji pa si je več kot 10 milijonov gledalcev ogledalo prvi večer znamenitega festivala popevk v Sanremu. 

Ker spremljam dogajanja v obeh državah, sem se znašel v televizijski zagati. Med slovensko kulturo in italijanskim razvedrilnimi popevkami je na koncu prevladal moj globoko ukoreninjen tribalizem: pripadnost nogometnemu klubu, za katerega navijam. Televizor nisem preklopil ne na Slovenijo 1 niti RAI UNO, temveč na športni kanal, saj je Juventus izjemoma igral na torek zvečer. Ni šlo za pomembno tekmo, vendar Sanremo traja cel teden in me kot rokerja glasbeno niti ne zanima, čeprav po italijanskih medijih, hote ali nehote, spremljam priprave nanj. Ogled podelitve Prešernovih nagrad pa spada bolj med državljanske dolžnosti kot med televizijske užitke.

Sanremo je zakon

Oba dogodka sta veliko več, kot se zdi na prvi pogled. Pri nas je kultura močno spolitizirana. Če menite, da je proslava za podelitev Prešernovih nagrad bolj resna, bolj pomembna za Slovenijo kot festival popevk za Italijo, se motite. Sanremo je eden od institucionalnih stebrov sodobne združene Italije. Poročanje medijev o Sanremu se vleče skozi celo leto. Kdo bo vodil festival, kdo bodo gostje in kaj bodo med svojimi nastopi izpostavili? O tem razpravljajo celo politiki, saj je festival tudi politični dogodek.

Pred festivalom se je na dolgo in široko razpravljalo o tem, če bo Zelenski smel nagovoriti italijansko občinstvo. Nekateri so menili, da bi to bilo neprimerno. Sprejet je bil kompromis, da bo sporočilo ukrajinskega predsednika italijanskemu občinstvu prebral voditelj festivala Amadeus. 

Med gosti uvodnega večera se je nepričakovano pojavil predsednik republike Mattarella. Šlo je za prvi obisk predsednika republike v zgodovini festivala. Njegov prihod je sprožil polemike, saj so ga organizatorji prikrivali celo pred vodilnimi na RAI. Predsednik se je festivala udeležil, ker je sovpadal s 75. letnico sprejetja italijanske ustave.

Festival popevk kot politična arena

Za najbolj odmeven nastop na prvem večeru festivala (poleg pevca Blanca, ki je od jeze zbrcal rože na odru) je poskrbel komik Roberto Benigni. Oskarjevec, ki ga Slovenci poznajo po filmu Življenje je lepo, je posebej izpostavil 21. člen italijanske ustave, ki zagotavlja svobodo govora. Benigni je spomnil, da člen ni samoumeven; med fašizmom svobode govora ni bilo. "Edini način, da nekaj naredimo za prihodnost, je, da je preteklost vedno prisotna in se spomnimo, da nam lahko to, kar imamo, vedno vzamejo." 

Benignijev nastop je bil ob odobravanju predsednika republike Mattarelle sprejet z bučnim aplavzom. Italija nikoli ni temeljito obračunala s svojo fašistično preteklostjo, vendar je antifašizem za velik del prebivalstva vrednota, s katero so odrasli. Do nedavnega so jo poudarjali (skoraj) vsi politiki.

Svarilo pred fašizmom (in jasno kazanje s prstom na sedanjo vlado) je zmotilo marsikaterega desnega politika, kar je dodaten dokaz, da v Sanremu še zdaleč ne gre le za popevke. Matteo Salvini, vodja Lege, je poudaril, da se "ustave ne brani v gledališču Ariston" (kjer poteka festival popevk). Minister za kulturo Sangiuliano in podpredsednik senata Gasparri sta zahtevala, da se 10. februarja, torej na uradni dan spomina na fojbe in eksodus Italijanov iz Jugoslavije, festival pokloni tudi istrskim in dalmatinskim izgnancem ("ezulom") in žrtvam "titoističnih komunistov".

Levi mediji so javno svarilo proti nevarnosti fašizma bučno pozdravili. Časniku La Repubblica se je zdelo žalostno, da je bil komik Benigni primoran izreči v Sanremu besede, ki bi jih morala poudariti predsednica vlade Giorgia Meloni med svojim prvim nagovorom državljanom. Vendar gredo italijanski levici bolj kot sama Melonijeva, ki je v svojih izjavah o zgodovini zelo previdna in zaenkrat tudi demokratično neoporečna, v nos njeni tesni sodelavci. Predsednik senata Ignazio La Russa, na primer. Protestniku, ki ga je na javnem dogodku označil za "fašista", je hudomušno odgovoril: "Previdno s komplimenti."

Italijanska vlada ni fašistična nič bolj, kot je slovenska komunistična, je pa v njej precej postfašistov, ki svoje čustvene navezanosti na preteklost težko skrivajo, če sploh. Fašizem težko obsodijo, saj v njem prepoznajo svoj družinski album in korenine. Prepričujejo nas, da je bilo v tistih časih "tudi marsikaj dobrega".

Vas to na kaj spominja?

Čakajoč na Svetlano

Vrnimo se k slovenskemu Sanremu, proslavi na predvečer Prešernovega praznika. Nogometni tekmi navkljub sem na ipadu spremljal tudi dogodke v Cankarjevem domu. Ne izključno zaradi Prešernovih nagrajencev – iskreno se jim opravičujem –, temveč tudi iz nekulturnega voajerizma: kdaj se bo pripetil incident, ki ga je nestrpno čakala cela Slovenija? Bo Svetlana Makarovič res jurišala na oder na vseh štirih, kakor je napovedala? Jo bodo neusmiljeno odnesli z odra kot tiste Ljubljančane, ki nočejo, da bi Janković gradil kanalizacijo čez njihov teren? Če ji podvig uspe, koga bo na odru popljuvala (v skladu z vrednotami kulturnega dialoga, ki so ministrici tako pri srcu)? Janšo, Možino, Cerkev, Rupnika, podgane SDS (ali niso morda v sorodstvu s Svetlanino Sapramiško?), ali bo iz rokava zvlekla novo gnusobno tarčo?

Ji bo naša kulturna smetana ploskala, jo izžvižgala ali celo ignorirala, kar bi za gospo bilo najbolj boleče? Jo bo televizijska kamera prijazno spremljala, ali se bo obrnila drugam, kot na nogometnih tekmah, kadar podivjani navijači vderejo na teren? Bo dogodek sprožil veličasten vsesplošen pretep, ki bo trendal na Twitterju in proslavi ter slovenski kulturni srenji zagotovil mednarodno slavo?

Žižek in kultura

Moj Juve je kar hitro zabil dva gola, nasmihala se je redka zmaga brez navijaškega stresa. Posvetil sem se proslavi. Spomnil sem se na Slavoja Žižka in njegovo izjavo o slovenski kulturi iz leta 2009:

"Stvari se seveda dogajajo, nastajajo, vendar tega ne boste videli, če gledate Prešernove nagrade in te oslarije. Po mojem bi bila največja usluga slovenski umetnosti, če bi – zdaj prihaja na dan moja teroristična plat – pod Cankarjev dom, ko so tam zbrani vsi kulturniki, podstavili veliko bombo, tako da bi vse razneslo in bi jih bilo, če rečem tako zelo neokusno, še več kot v tisti jami, ki so jo nedavno odkrili, nato pa bi jih lepo, dostojno pokopali. Potem bi mogoče nastalo kaj dobrega."

Žižek je enfant terrible, dovoljeno mu je marsikaj, kar drugim ni. Če pustimo na stran teroristično plat izjave, je njegova poanta jasna: Največji sovražnik današnje umetnosti je kultura. Ko sem med občinstvom zagledal Svetlano Makarovič, ljubljenko naše uradne kulture, sem se vprašal, če to drži.

Umetniškim dosežkom gospe Makarovič ne bom oporekal, vselej je treba ločiti človeka od umetnika. Če to velja za morilca Caravaggia, velja tudi za patra Rupnika in gospo Makarovič. Vendar gospo tisti večer na odru nismo pričakovali ne kot nagrajenko ne kot gostjo, temveč kot vsiljivko.

Žižek in Golob

Med občinstvom sem v prvi vrsti zagledal predsednika vlade Roberta Goloba. Tudi pogled nanj me je spomnil na Žižka. Naš znameniti Slavoj je lani v Mladinskem gledališču med pogovorom z Marcelom Štefančičem trdil, da si ljudje v resnici želijo avtokrata, ki razmišlja namesto njih. Problem Janše naj ne bi bil, da je za Slovenke in Slovence preveč avtokratičen, ampak premalo. Žižek je že takrat nakazal, da bo Golob veliko večji avtokrat kot Janša, saj se v primeru neprijetnega vprašanja sedanji predsednik vlade voditelju kar zasmeji v obraz in vprašanje ignorira. Janša pa se sklicuje na zarote, udbomafijo in podobno, je ponazoril Žižek.

Naš zvezdniški filozof je imel prav. Vendar je v Sloveniji demokratična kultura na nizki ravni. Avtokratskost postane nenadoma popolnoma sprejemljiva, če jo pospremimo s pravljico o Robin Hoodu: "Vzeli bomo bogatim in dali revnim." Ob znatni podpori medijev lahko sprejemamo (neustavne?) zakone brez javnih razprav. Naše dežurne "strahointelektualce", tj. tiste, ki pišejo v tujino zaskrbljene apele o koncu demokracije na Slovenskem vsakič, ko imamo desno vlado, to nič ne moti. Če si levi avtokrat "anything goes", celo maršal Tito ni več diktator, temveč velik državnik in dobrohotni dosmrtni vodja.

Prihaja Svetlana!

Vrnimo se k proslavi. Končno se je pojavila Svetlana z dvema apostoloma. Doživeli smo antiklimaks, pravo razočaranje. Da je bil incident skrbno zrežiran, je bilo jasno vsakomur. Ministrica za kulturo je takoj vstala in navdušeno ploskala. Na RTV Slovenija so tisti, ki jim je ljuba rdeča zvezda in jih je "jebeno več", zagotovili, da smo podvig lahko spremljali tudi potem, ko je bila proslava že zaključena.

V Svetlanini gesti ni bilo nič uporniškega. Spremljal jo je celo eden od osrednjih elementov establishmenta, mladenič, ki je po slovenski demokraciji in zdravstvu zdaj reševal še čast kulture. Postalo mi je nerodno za gospo Makarovič in občinstvo, ki ji je namenilo stoječo ovacijo. Cringe. Nekoč je izjavila, da ne mara parad ponosa, ker naj bi bile cirkus in ne bi bile dostojanstvene. Očitno jo dostojanstvo ne skrbi več?

Spomnil sem se na še enega izmed najnižjih in cringe trenutkov slovenske demokracije: pohod čete intelektualcev in politikov na ljubljanski Magistrat, kjer so leta 2011 prosili župana Jankovića, da naj kandidira na parlamentarnih volitvah in tako reši Slovenijo pred Janezom Janšo. Tudi takrat je bila zraven Svetlana Makarovič. Samoproglašena upornica je v resnici trdni steber slovenskega političnega (in kulturnega) establishmenta.

Zbogom, liberalizem!

Čemu so navdušeno ploskali mnogi udeleženci prireditve v Cankarjevem domu, ko je na oder vstopila Svetlana Makarovič? Domnevam, da ne umetnici, temveč vsemu, kar predstavlja. Ploskali so nestrpni (samozvani) sovražnici Cerkve ter vsega in vseh, ki ne spadajo k levemu političnemu polu. Trdo jedro pristašev rdeče zvezde je ploskalo samemu sebi, pa tudi, če se proglašajo za liberalce.

Sanremo morda ni bolj kulturen dogodek od naše proslave v Cankarjevem domu. Očitno pa so demokratične vrednote znatnemu delu ljubiteljev popevk, ki so 7. februarja obiskali dvorano Ariston, bolj pri srcu kot mnogim ljubiteljem slovenske kulture, ki so isti večer obiskali Cankarjev dom. Na festivalu v Sanremu so ploskali antifašizmu, na podelitvi Prešernovih nagrad pa rdeči zvezdi. Morda so nekateri ploskali iz konformizma in jim je bilo kasneje žal. Toda ... obžalovanje dejanja ne izbriše.