Do odločanja v Generalni skupščini OZN o naši kandidaturi za nestalno članico Varnostnega sveta OZN za leti 2024-2025 je ostalo le še nekaj mesecev. Za mesto, ki pripada vzhodnoevropski skupini se poleg naše države poteguje še Belorusija. Tekma prehaja v ciljno ravnino. Pomemben bo finiš, v katerega je potrebno vložiti vse naše sile. Iz našega Ministrstva za zunanje in evropske zadeve (MZEZ) veje optimizem. Pravzaprav je vel vse od vložitve kandidature, drugače, predpostavljam, se zanjo niti ne bi odločili. Naše možnosti naj bi bile po logiki stvari dobre, če ne odlične. Belorusija je vendarle le satelit Rusije. In ugled slednje v svetu je po njeni invaziji na sosednjo Ukrajino, s katero je poteptala Ustanovno listino OZN, močno upadel. O tem naj bi pričalo tudi 141 držav, ki so lani v Generalni skupščini podprle obsodbo ruske agresije. Slovenija je - na drugi strani - že od svojega nastanka vseskozi prisegala na svetost ustave svetovne organizacije in načela, ki jih ta vsebuje.

Ne poznam podrobnosti, koliko glasov podpore si je naša diplomacija že zagotovila. Upam, da veliko oziroma krepko čez sto. Svetoval pa bi proti prezgodnjemu odpiranju šampanjca. Izkušnja naše neuspele druge kandidature, kjer smo omagali v zadnjih metrih in nas je na volitvah leta 2012 premagal Azerbajdžan, nas uči, da je treba z vso močjo delovati do zadnjega dne oziroma zadnjega metra. Na dane obljube je treba vseskozi spominjati in si prizadevati za dodatne glasove podpore. Vsi obljubljeni se namreč na volilni dan nikoli ne uresničijo v celoti. Da bi Slovenija spet postala članica Varnostnega sveta, potrebuje v Generalni skupščini OZN dvotretjinsko podporo predstavnikov držav članic, ki bodo prisotni v dvorani in ki bodo volili. To pomeni, da mora biti deležna vsaj 129 glasov podpore od 193 držav, kolikor jih trenutno šteje članstvo svetovne organizacije.

Zakaj poziv k previdnosti in dodatnim naporom? Za izvolitev ne bodo zadostovali le glasovi članic Evropske unije in Združenih držav Amerike, kar se je nenazadnje izkazalo leta 2012. Odločali bodo glasovi iz Afrike - 54, Azije in Pacifika – 53 ter Latinske Amerike in Karibov - 26. In tu je potrebno opozoriti na dejstvo, da vse države globalnega juga nujno ne delijo pogledov Zahoda, naših pogledov na rusko početje. Vzroke in posledice vojne v Ukrajini si pogosto tolmačijo po svoje ali po razlagi Rusije ali njene tihe podpornice Kitajske. Rusija in Kitajska sta tudi stalni članici Varnostnega sveta in njuna avtoritarna režima za nekatere od azijskih, afriških ali latinskoameriških držav predstavljata vzgled, ne pa demokracije zahodnega tipa.

Cene hrane so še pred rusko invazijo na Ukrajino marsikje močno narasle. Ne samo zaradi suše in drugih vremenskih neprilik, ampak tudi zaradi pomanjkanja umetnih gnojil. Slednje med drugim tudi zaradi sankcij zoper režim beloruskega diktatorja Lukašenka, zaradi njegovega teptanja človekovih pravic in ponareditve volitev. Belorusija je namreč pomembna proizvajalka sestavin za izdelavo umetnih gnojil. Revne ali srednje razvite države globalnega juga so tudi precej kritične glede linije Zahoda, ki jo je ta zavzel po lanski ruski invaziji na Ukrajino. Razlogov za pomanjkanje žita, gnojil in visoke cene goriva ne pripisujejo imperialnim ambicijam ruskega predsednika, ampak zahodnim sankcijam, kar seveda ne odgovarja resnici.

Mimogrede, hrana in umetna gnojila niti niso predmet sankcij. Značilen je tudi primer ukrepanja članic OPEC, ki proizvodnje nafte niso povečale, da bi s tem nadomestile rusko in preprečile vratolomno povišanje cene. S trajanjem vojne se te percepcije pri nekaterih celo poglabljajo. Ruske aneksije vzhodnih provinc Ukrajine ni obsodila ne Kitajska, in tudi ne države kot so Indija, Kazahstan, Južna Afrika, Tajska in Vietnam. Tudi mnoge države, ki so to storile, kot na primer Brazilija, Indonezija in Mehika, pa še zdaleč ne delijo - ali pa vsaj ne v celoti - stališč EU. Večkrat je celo slišati mnenja o evropski obsedenosti z Ukrajino in o dvojnih merilih Zahoda, ki ni dvignil glasu ob agresijah drugje po svetu, ali se jih je v preteklosti celo sam lotil.

Povsem logično je torej, da je naša diplomacija ravno v teh državah v zadnjem letu močno povečala svojo prisotnost. Niso na mestu zbadanja zunanje ministrice Tanje Fajon ob njenih obiskih držav, kot so Argentina in Urugvaj, Alžirija in Angola, Kirgizistan in Uzbekistan, na sedežu Arabske lige v Kairu ali sedežu OZN v New Yorku. Češ, da gre za države, ki so daleč od jedrne Evrope, ki jo ministrica tako pogosto omenja. Mimogrede, o tem ne najbolj posrečenem izrazu, njegovi uporabi drugje v EU, vsebini in pripadnosti bi se dalo razpravljati, vendar sedaj ni čas za to. Strniti moramo vrste in državam, katerih glasove potrebujemo, Slovenijo, našo kandidaturo in naša stališča ter razmišljanja ustrezno predstaviti. In pri tem braniti Ustanovno listino OZN, razblinjati dvome teh držav glede stališč EU o ruski agresiji in izpostaviti našo oziroma pomoč EU tem delom sveta. Bodisi v obliki humanitarne in razvojne pomoči (k slednji EU v svetu prispeva največ), bodisi v obliki EU investicij v njihovo infrastrukturo v okviru t.i.  pobude Global Gateway.

Nekaj tega se da narediti iz in v Ljubljani, še več v njihovih prestolnicah - in to ne le na uradniškem, ampak tudi ali predvsem na političnem nivoju. Ta ne zajema le vrh MZEZ, ampak tudi predsednika vlade in predsednico države. Tovrstnih obiskov je bilo v minulih mesecih, še posebej potem, ko je pandemija covida popustila, prej premalo kot preveč. Škoda, ker v  te aktivnosti nismo bolj ali sploh pritegnili bivša predsednika Pahorja in dr. Türka in ne nazadnje opozicijo, kot to počnejo mnoge druge države. Nekaj kontaktov je gotovo še ostalo od našega predsedovanja Svetu EU in takratnih srečanj na vrhu oziroma ministrskih zasedanj kot na primer z Zahodnim Balkanom, z Afriško Unijo ali južnim Sredozemljem.

Kandidira Slovenija. Gre za skupni projekt, ki ga je zastavila prejšnja in ki naj bi ga uresničila sedanja vlada. V dobro Slovenije, njene prepoznavnosti v svetu in njenega večjega prispevka k urejanju perečih svetovnih zadev.