Prekinitev odnosov z Moskvo sili evropske države v iskanje "zaveznikov" drugje, še posebej proti južni obali Sredozemlja. Italija ima lahko tu vodilno vlogo. Premierka Giorgia Meloni ima v mislih geopolitični načrt (in to je tudi velika razlika glede na preteklost): povečati dobavo trdih goriv v Italijo in državo narediti energetsko središče Evrope. Temu vprašanju se ni mogoče izogniti, cena nikakršnega ukrepanja je previsoka, razmišlja nova italijanska premierka, pomenilo bi, da ostajamo zadaj in ogrožamo nacionalni interes. Pomembna dejstva so tista v globalnem okvirju, dogajajo se na odru nasprotnih položajev in tekmovanja med (vele)silami.

Ravno zato so diplomatske misije premierke Meloni v Alžiriji in Libiji pomembne. Energetske poti (in s tem tudi poti našega obstoja) se hitro spreminjajo. Sredozemlje je prostor, ki je za Italijo ključnega pomena, kot je ugotovil že Enrico Mattei, ustanovitelj družbe Eni. Mattei je želel izboljšati razvoj naravnih virov v afriških državah, kar bi pripomoglo k povečanju gospodarskega potenciala celine in s tem omogočiti energetsko neodvisnost Italije. Danes, ko Evropska unija ponovno preučuje svojo energetsko politiko in se poskuša odklopiti od ruskega plina, se Italija odloča za strategijo, podobno tej v preteklosti, da bi dosegla svoje geostrateške interese.

Kot pravi premierka Giorgia Meloni, je cilj italijanske vlade ponovno "osrednja vloga Italije v Sredozemlju, ki jo upravičuje njen geografski položaj". Premierka stavi na Matteijev načrt s ciljem preoblikovanja polotoka v energetsko središče. V takšnem okvirju postane vloga družbe Eni ključnega pomena. Ogromno znanja, ki ga ima italijanska multinacionalka o afriški celini, in njene dolgotrajne vezi z glavnimi energetsko bogatimi državami, bi lahko postale temeljni vir za vladne projekte.

Italija je v središču Sredozemlja. Zaradi zgodovinskih, kulturnih in geografskih razlogov morajo biti odnosi s Severno Afriko ključnega pomena za italijansko zunanjo politiko. Konflikt v Ukrajini je še pospešil dirko za oskrbo z viri energije, kar je Rimu omogočilo nadaljnje poglabljanje odnosov z državami z nasprotne obale sredozemskega morja. Rdeča nit, ki povezuje italijanske odnose z Alžirijo, Libijo, Egiptom in Tunizijo, je energija, a ne samo to. Rim mora sočasno upoštevati še kaj, ne le nafto, plin in migracije. Za potrditev vodilne vloge v regiji so potrebni dobri politični odnosi, razvoj trgovinskih odnosov in povečanje naložb v teh državah.  

Pot v Alžirijo

Alžirija je postala ključna na italijanskem dnevnem redu že v času Draghijeve vlade. Od prve polovice leta 2022 je ta severnoafriška država postala prvi dobavitelj zemeljskega plina, decembra lani pa je alžirski predsednik Abdelmadjid Tebboune dejal, da je cilj dogovora, podpisanega z italijanskim kolegom, povečati dobavo plina s sedanjih 20 "na najmanj 35 milijard kubičnih metrov". Med Melonijinim obiskom sta bila med družbama Eni in Sonatrach podpisana dva nova sporazuma, ki naj bi dodatno povečala potrebe po energiji z vzpostavitvijo novega plinovoda, namenjenega tudi transportu vodika, ter polaganjem podmorskega električnega kabla in povečanjem proizvodnje zemeljskega plina.

V Alžiriji je bil prisoten tudi Carlo Bonomi, predsednik industrijske zbornice Confindustria, ki je podpisal sporazum s Creo (Alžirski svet za gospodarsko obnovo), cilj tega je okrepiti prisotnost italijanskih podjetij v tej severnoafriški državi. Še eno pomembno vprašanje, ki so se ga med misijo dotaknili, je bila Libija, kjer so bila predstavljena stališča tako Rima kot Alžirije. Obe državi imata podobna stališča glede politične stagnacije, ki trenutno vlada v tej bivši italijanski koloniji. Cilj obeh držav je podpirati Libijo pri vzpostavljanju dokončne stabilnosti, za Alžirijo pa je to tudi vprašanje nacionalne varnosti. Od odstavitve Moamerja Gadafija leta 2011 je libijska nestabilnost – s katero bivša francoska kolonija deli mejo na kopnem, daljšo od 900 kilometrov, šele nedavno ponovno odprto za promet – glavni vzrok groženj Alžiriji. Neobstoj centralne vlade, vedno več orožja, prisotnost terorističnih skupin in tujih vojaških plačancev so alžirski vladi povzročali in še vedno povzročajo hud glavobol. Libijska kriza pomeni tudi ogromne varnostne izzive, vključno z destabilizacijo Sahela na njegovem južnem boku.

Misija v Libiji

Premierka Meloni je v Tripolis prišla z jasnim ciljem, ki ga je vzpostavila prejšnja vlada: Libija mora postati tista severnoafriška država, ki ščiti italijanske interese, a mora sočasno ohraniti strategijo, temelječo na večstranskosti, kjer sta Washington in Bruselj nujna partnerja, OZN pa je tista, ki vzpostavlja diplomatsko strukturo, katere dosežek je vlada pod vodstvom Abdul-Hamida Dbeibaha. To vlogo Italije v Libiji podpirajo tudi ZDA, in sicer zaradi dveh razlogov. Prvič, prisotnost Rusije v Sredozemlju se ocenjuje za neugodno, saj je območje precej občutljivo. Drugič, cilj je nujno potrebna stabilnost v regiji, kjer bi glavna vloga ne bila samo libijska, temveč bi vključevala tudi državi, kot sta Egipt in Tunizija, segala pa bi tudi do vzhodnega dela Sredozemlja, kjer ima glavno vlogo Erdoganova Turčija. Dejavnost Ankare v Sredozemlju je zapletena in ostaja pod nadzorom; do sedaj je bila sprejeta z vidika uravnoteženja ruske prisotnosti. V tem okviru ima Italija povezovalno vlogo, ki bi lahko bila koristna za interese ZDA in Evrope.

Hkrati je za Libijo nadaljevanje dejavnosti družbe Eni na področju promocije družbene odgovornosti v sektorju zdravstva, šolstva, poklicnega izobraževanja in električne energije ključnega pomena. Med obiskom je bil podpisan nov sporazum med družbo Eni in Nacionalno naftno korporacijo (NOC), ki predvideva naložbo v višini 8 milijard evrov, kar je največja investicija v Libiji v skoraj četrt stoletja.

Tema migracij je med prednostnimi nalogami Rima, ki tudi od Bruslja želi zavezo za več podpore in pomoči. Med osrednjimi točkami vprašanja, ki bi ga italijanska vlada morala rešiti, so zato tudi reševanje na morju, prerazporeditev migrantov in pomoč pri njihovem vračanju. Pa seveda tudi večji nadzor nad južnimi mejami Libije, še posebej na tem, kar se dogaja v Sahelu. Nenazadnje, načrt EU za Afriko, katerega glavni cilj bi moral biti zamenjava nelegalnega gospodarstva, temelječega na nelegalni trgovini z ljudmi, s sodelovanjem za boljši razvoj.

Tunizijska kriza

Vprašanje migracij pa je povezano tudi z drugo italijansko diplomatsko misijo, in sicer s Taijanijevim in Piantedosijevim obiskom v Tuniziji. Država, ki jo vodi Kais Saied, mora premagati družbeno, politično in gospodarsko krizo, ki jo doživlja že več let, da bi se izognila gospodarskemu in socialnemu zlomu, ki bi imel nenadzorovane posledice v smislu migracijskih tokov in stabilnosti celotnega sredozemskega območja. Italijanska ministra sta se strinjala, da vprašanje migracij ni "samo varnostni problem in da je treba ukrepati takoj na začetku": ukrepi, nujni za boj proti revščini, terorizmu, podnebnim spremembam in zdravstvenim izzivom.

Egipt: Vprašanje migrantov, energije in Regenija

Med srečanjem italijanskega zunanjega ministra in egiptovskega predsednika Abdela Fattaha al Sisija so bili pogovori osredotočeni na energetsko varnost, gospodarsko sodelovanje in stabilnost v Sredozemlju, zlasti v Libiji, tudi z namenom boja proti nezakonitim migracijam. Po podatkih notranjega ministrstva Republike Italije je bilo od več kot sto tisoč migrantov, ki so leta 2022 prispeli v Italijo na ladjah, več kot dvajset tisoč takih, ki so se razglasili za državljane Egipta (na drugem mestu Tunizijci, teh je bilo več kot osemnajst tisoč). To je največja nacionalna skupina med tistimi, ki jih je potrdilo ministrstvo za notranje zadeve: Eden od petih Egipčanov je pobegnil iz države, ki jo vodi Al-Sisi: delež, ki se je v primerjavi z zadnjimi leti močno povečal. Takšen porast migracijskih tokov iz Egipta kaže na to, da politike sodelovanja, ki sta jih EU in Italija sprejeli glede Egipta, ne delujejo.

Kljub temu se je za Egipt zdelo, da na področju migracij dosega pomembne rezultate. Po poročilih evropskih agencij čolni z nezakonitimi migranti te severnoafriške države ne zapuščajo več (pogosto). Leta 2016 je Kairo sprejel strogo zakonodajo za preprečevanje trgovine z ljudmi, po kateri tihotapcem grozi zaporna kazen, prisilno delo in visoke denarne kazni. "Dobro delo" Al Sisija je EU v preteklosti že poplačala z evropskimi sredstvi, nova sredstva pa bodo v prihodnjih letih prispela na podlagi že podpisanega sporazuma. Italija je temu dodala svojo individualno podporo, ki egipčanskim oblastem zagotavlja sredstva in pomoč. Vendar pa problem ostaja: migracijski tokovi se niso ustavili, samo smer so spremenili, in sicer so se obrnili proti Turčiji in Libiji. 

Rim in Kairo tudi dobro poslovno sodelujeta, v Egiptu pa delujejo pomembna italijanska podjetja. Eden najpomembnejših sektorjev je zagotovo energetski sektor, kjer ima Eni vodilno vlogo, kar dokazuje odkritje in upravljanje velikih nahajališč v zadnjih letih. Glede primera mladega italijanskega raziskovalca, ki ga je Egipt leta 2016 mučil in ubil, je minister Taiani dejal, da si Italija še naprej "prizadeva in vztraja, pri razjasnitvi primera in temu, da se odgovorni kaznujejo".

Vloga Rima v Sredozemlju

Če zaključimo: Rim ima v tem občutljivem zgodovinskem trenutku priložnost izkoristiti odnose s severnoafriškimi državami in svojo zgodovinsko prisotnost po vsej sredozemski regiji. Močni vplivi Rusije in Kitajske v regiji predstavljajo izzive, s katerimi se morata Italija in Evropa spopasti, njun cilj pa mora biti neko novo ravnovesje, ki bi pripomoglo k temu, da se izognemo ponavljanju neprijetnih razmer in izgubi vloge v primerjavi s konkurenčnimi akterji na tem območju. V tem smislu bi bila večja italijanska prisotnost v regiji pomembna priložnost – na različnih področjih, od energije do politike – še posebej glede na ruske, kitajske in turške vplive. Postati osrednje središče za oskrbo z energijo iz Afrike v Evropo je ambiciozen cilj, ki pa zahteva tudi močno politično zavezo, da se prepreči nagibanje sredozemskih držav pod druge vplive, kar bi posledično povzročilo slabšanje položajev evropskih držav – z neizogibnimi učinki na energetski sektor.

________________

* Četrta obala bi bila v Mussolinijevi Veliki Italiji obala Severne Afrike.