V letu 2000 sta po sklepu Upravnega odbora Prešernovega sklada prejela Prešernovi nagradi Svetlana Makarovič in pater Marko Rupnik. Svetlana Makarovič si je takrat preprosto vzela in prisvojila predpravico, da ob priložnosti njej podeljene nagrade za njeno pesništvo sodi tudi o sočasno podeljeni nagradi za likovno umetnost. Njen nekulturni, ekscesni in prevarantski nastop na podelitvi Prešernovih nagrad leta 2000 je za mnoge prisotne pomenil predvsem zlorabo slovenskega kulturnega praznika.

V bistvu je šlo za režimsko všečno, politično dobrodošlo in patološko narcisoidno izjavo, ki jo je izrazila po nestrpnosti znana pesnica, še posebej žaljiva do vseh drugače mislečih. Kot tipična provokatorka (umetniško se to imenuje "performans") iz pesniških logov si je vzela pravico javno protestirati in s tem soditi o likovni umetnosti, čeprav ni imela in nima nikakršnih dokazil o tovrstnih strokovnih kompetencah. Zato je tudi o njenem zasebnem likovnem okusu v zvezi s podeljevanjem likovnih nagrad nihče ni bil dolžan ničesar vprašati.

Vse to se je dogajalo pred leti, ko je sebi dodeljeno Prešernovo nagrado protestno zavrnila zaradi tega, ker jo je za svoje mozaične stvaritve hkrati prejel tudi p. Marko Rupnik. Žal takrat ob tistem incidentu nihče iz Prešernovega sklada ni pričakoval vnaprej pripravljene prevare Makarovičeve, da bi se takoj odzval v bran odločitvam Prešernovega sklada, še posebej pa v bran spoštovanju avtonomnosti obravnavanih strok in razmerij – v našem primeru med pesništvom in likovno umetnostjo –, kjer si je Makarovičeva preprosto prisvojila pravico do nestrinjanja, kar lahko pomeni tudi do odločanja.

Z ozirom na to, da se Prešernove nagrade podeljujejo že od leta 1947, verjamem, da so tudi vsa formalnopravna določila o tem, kdo dejansko sklepa in odloča o podeljevanju nagrad, jasna. Bistvo tega spornega dogodka je bilo, da si je Svetlana Makarovič nasilno verbalno prilastila pristojnosti, ki jih kot nagrajenka ni imela. Nenazadnje pa je prav pesniku, ki je zapisal "Le čevlje sodi naj Kopitar!", dala vedeti, da ima ob sebi kar lepo število Slovencljev – na odru in v dvorani –, ki se požvižgajo na ta pomemben in luciden Prešernov opomin.

Dva sta k temu prislonila še vsak svoj umazan piskrček. Najbrž je ta izpad Svetlane Makarovič danes nesmiselno razlagati kakor koli drugače kot skrajno nekulturno in nasilno dejanje – kot zgled upornika brez razloga z velikimi škodnimi posledicami. Saj je prav vse v zvezi s tem primerom – od samega incidenta Makarovičeve pred triindvajsetimi leti pa do danes – v nasprotju s pooblastili in pristojnostmi strokovnih komisij Prešernovega sklada, kakršne organizatorjem nalaga (samo) Vlada Republike Slovenije.

Očitno pa je, da takšna sramotilna in žaljiva vmešavanja "v druga umetniška področja" ob prazniku slovenske kulture prihajajo tudi od različnih politično usmerjenih grupacij, podpihovalcev in prestopnikov z ulice, ki jih v Sloveniji prav tako ne manjka. Ti že kar praviloma vsako takšno priložnost izkoriščajo za "umetniško-revolucionarno" napihovanje in rovarjenje – čeprav gre pri tej dežurni avantgardi običajno predvsem za promocijo lastnega ega. Ko pa se to zgodi, kot se je tokrat, na sam praznik slovenske kulture in še v znamenju nekdanjega ideološkega simbola, kot je za slovenstvo prej ko slej izzivalno provokativna in usodna podoba pesnice s krvavordečo zvezdo na prsih, uidejo kulturnopolitične strasti čez rob. Še bolj v smeri delitve slovenskega naroda na skrajno levo in skrajno desno.

Paradoks je tudi v tem, da se je to zgodilo prav na predvečer Prešernovega dne in v tako skrajnem nasprotju z izjemno vsebino državne himne, s katero se je slovesnost začela. Najbrž in nenazadnje posvečena tudi njemu v čast in spomin!? Če danes, že več kakor trideset let po osamosvojitvi Slovenije, celó sedanje ministrstvo za kulturo podpira te vrste pravno, moralno in etično povsem neutemeljene demonstrativne izpade, je to predvsem prvovrsten politični škandal na račun sedanje vlade. Zato je odgovor na vprašanje odgovornosti za nedvomno vnaprejšnjo medijsko načrtovano legalizacijo te provokacije jasen; še posebej zaradi dopuščanja takšne anarhične javne kršitve slovesnosti v čast nagrajenih umetnikov in žalitve s simboli, kot smo to videli letos.

Povsem očitno vnaprej pripravljeno soglasje in odobravanje navzočih najvišjih političnih predstavnikov Slovenije pa je zastrašujoč signal. Zlasti ker je sprevrženost tolikšnega števila anarhiji naklonjenih ljudi vprašljive (tudi) politične kulture in omike, da ne zapišem intelektualnega poštenja, skrb vzbujajoča. Sovražni govor je eno, provokativno udejanjenje takšne vsebine pa je veliko več. Aplavz škandaloznemu nastopu trojice na oder nepovabljenih, kakršnemu smo bili priče po koncu Prešernove proslave v Cankarjevem domu v Ljubljani, je bil predvsem hudo mučna repriza "pandemično-pouličnih demonstracij in bojev". Ti so nam ostali v spominu tako po obrazih tudi tokratnih dežurnih protagonistov, kot po najbolj primitivnih in žaljivih izrazih nasilja v verzih takrat, ko je šlo na eni strani za upravičen strah večinskega prebivalstva Slovenije zaradi tolikih žrtev pandemije in naporov za preživetje, na drugi strani pa za revolucionarno ulično zlorabo te nesreče v prid zagovornikov propadlega jugosocializma. Vse to predvsem v strahu pred izgubo privilegijev "naših".

Takšni sta cena in kazen za nedokončano tranzicijo na Slovenskem po osamosvojitvi. Vsekakor se je tudi tokrat, na sam praznik naše kulture, Prešernovo duhovno izročilo slovenskemu narodu izgubilo nekje med srborito množico protestnikov in še delujočih "kolesarjev" ter ostalo zelo daleč tudi od vrat v Cankarja …

Andrej Jemec je akademski slikar, član SAZU. Prispevek je bil izvirno objavljen na portalu KUD-KDO (vir).