Ustvarja se vtis, kot da smo vsi, ki ne podpisujemo javnih pisem z všečnimi parolami, kot so Ustavite vojno!, in zahtevami po ustavitvi nadaljnjega oboroževanja na evropskih tleh, proti miru in nekakšni vojni hujskači ter hazarderji z usodo človeštva. Le kateri razumen in svobodoljuben človek pri nas bi bil za vojno oziroma njeno nadaljevanje v Ukrajini? Po vseh izkušnjah iz let 1914, 1941 in 1991.

Ključ za ustavitev vojne v Ukrajini se nahaja v Moskvi, v Rusiji, ki je napadla sosednjo državo, ki pa jo avtorji zadnjega pisma omenjajo na koncu svojih apelov. Do občutnega večanja obrambnih proračunov in oboroževanja evropskih držav je prišlo šele po letu 2014 , prvi ruski agresiji na Ukrajino in priključitvi Krima. Nadaljevanje agresije lani je to še dodatno pospešilo. Dvomi o njenih namenih so rasli tudi zaradi nespoštovanja ali formalnega izstopa Rusije iz vrste mednarodnih sporazumov, katerih namen je bil krepiti medsebojno zaupanje in varnost v Evropi. Kasneje se je izkazalo, da zaradi tega, da je imela Moskva proste roke pri kopičenju svojih čet vzdolž meje z Ukrajino. Z ustavitvijo invazije, začetim umikom iz zasedenih ozemelj ter priznanjem pravice Ukrajincem do samobitnosti in pravice ukrajinske države do njenega nadaljnjega obstoja bi bistveno pripomogla k začetku pogajanj o dolgoročnem miru med državama - vključno s položajem ruske manjšine oziroma rusko govorečih v Ukrajini.

Zdi se, da tudi avtorji pisma nekako dvomijo v ukrajinsko subjektiviteto. Do tega, da se hočejo obvarovati pred rusko nadvlado, naj ne bi prišli sami, ampak na ameriško prišepetavanje in postali njihov proxy (zastopnik), preko katerega Združene države z Rusijo bijejo boj za vplivno območje v tem delu sveta. In to po holodomorju, orkestriranem s strani sovjetskega režima, ki je v času Stalina stal življenja na milijone Ukrajincev, in po ruski uradni tezi o ruskem svetu, kamor naj bi spadala tudi Ukrajina, pa naj ji je to všeč ali ne.

"Zdi se, da bi se bil Putin pripravljen pogajati le, če bi bile že v naprej sprejete vse njegove zahteve. To seveda niso pogajanja, ampak predaja."

Avtorji pisma sicer ostajajo pri posplošeni zahtevi za pogajanja in mir. Nič ne povedo, kakšna naj bi bila konkretna varnostna zagotovila in za kakšen mir naj bi šlo. Bo to mir na podlagi mednarodnega prava in Ustanovne listine OZN, ki jo je Rusija tako surovo poteptala? Ali pa bo to mir ob odstopanju na obeh straneh, kot pravijo, mir, ki bo počival na drugačnih vrednotah in normah. 

Omenja se, spet splošno, posodobitev Helsinške listine o miru in sodelovanju v Evropi in zavezo k njenemu spoštovanju. Spomnimo, listina vsebuje deset temeljnih načel: suverena enakost držav, vzdrževanje od uporabe in grožnje z uporabo sile, nedotakljivost meja, teritorialna integriteta države, miroljubno reševanje sporov, nevmešavanje v notranje zadeve, spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vključno s svobodo mišljenja, vesti, vere in prepričanja, enakost pravic in samoodločbe narodov, sodelovanje med državami, izpostavljanje obveznosti mednarodnega prava v dobri veri.

Na njih smo se sklicevali tudi ob našem osamosvajanju in prizadevanjih za mednarodno priznanje. Bo moralo katero ob prenovitvi odpasti? Rusija je namreč kršila vse po vrsti. Evropske države in ZDA so se bile še leta 2021, pred rusko invazijo, pripravljene pogajati o obnovitvi starih in uveljavitvi novih ukrepov o ohranitvi miru in krepitvi medsebojnega zaupanja in varnosti v Evropi, kjer bi se naslovilo tudi ruske bojazni, tudi kar se oborožitve in razporeditve sil zveze NATO tiče. To so seveda vprašanja, pri reševanju katerih morajo biti evropske države razumljivo v ospredju. Seveda pa bi se zaveze nanašale tudi na rusko stran v smislu suverenosti, enakopravnosti in upoštevanju varnostnih interesov vseh držav; poleg Rusije tudi Ukrajine, Gruzije, Moldove, baltskih držav, Poljske itd.

Rusija tega ni bila pripravljena sprejeti, hotela je nekaj drugega. Kaj, se je pokazalo nekaj tednov kasneje.

S tem, ko je izvedla invazijo na Ukrajino, je Rusija poteptala tudi določbe t.i. Memoranduma iz Budimpešte iz leta 1994. V zameno za ukrajinsko odpoved jedrskemu orožju, ki se je po razpadu Sovjetske zveze nahajalo na ukrajinskih tleh, so se Rusija, ZDA in Združeno kraljestvo zavezale, da bodo spoštovale suverenost in ozemeljsko celovitost Ukrajine. Za avtorje pisma pa je večji problem kot početje Rusije ravnanje ZDA in Združenega kraljestva, ki se skušata, vsaj v manjši meri, držati dane besede. Namreč, da ji nudita pomoč, vendar ne v obliki neposrednega vojaškega angažiranja.

Ob prikritih, pa vendar dovolj jasnih zahtevah po ugoditvi Rusiji in konkretno ukinitvi nadaljnje pomoči napadeni državi in posledično vdaji Ukrajine ruski nadvladi (podobne zahteve je slišati tudi s strani Silvia Berlusconija, italijanskega desnega politika), se Evropejcem in še posebej nam Slovencem zastavlja več vprašanj. Osredotočil se bom le na par specifičnih za nas Slovence, da bi ostali na pravi strani zgodovine.

"Tako kot v našem imamo tudi v primeru Ukrajine opravka z zanikanjem obstoja ukrajinskega naroda in ukrajinske države. Kot je Hitler iz naše dežele hotel napraviti nemško, hoče Putin iz ukrajinske napraviti rusko."

Če sprejmemo logiko avtorjev pisma, smo Slovenci leta 1941 ravnali narobe, ko smo se uprli nemškemu agresorju (in drugim agresorjem) in v uporu vztrajali štiri leta? Z uklonitvijo Hitlerju in s sprejemom ponemčevanja bi preprečili veliko mrtvih in stopnjevanje zla. Ukrajinci za enkrat vztrajajo eno leto, kar je za nekatere predolgo. Tako kot v našem imamo tudi v primeru Ukrajine opravka z zanikanjem obstoja ukrajinskega naroda in ukrajinske države. Kot je Hitler iz naše dežele hotel napraviti nemško, hoče Putin iz ukrajinske napraviti rusko.

Smo med drugo svetovno vojno ravnali prav, ko smo se v boju z agresorji obrnili za pomoč v orožju k zaveznikom? So Britanci in Američani ravnali neodgovorno, ali pa so naredili prav, ko so ugodili naši želji? Velja spomniti, da so nam jo nudili na podlagi Atlantske listine, politične izjave, ki so jo na začetku vojne podale ZDA in Združeno kraljestvo in kasneje odobrile tudi druge zaveznice. V njej so bili med drugim podani temelji svetovne ureditve po vojni  - nobenih ozemeljskih sprememb zoper voljo prebivalstva, samoodločba narodov, neuporaba sile, varstvo človekovih pravic in svoboščin itd., kasneje zajeti v Ustanovni listini OZN.

Smo leta 1991 ravnali prav, da smo se uprli jugoslovanskemu agresorju? Bi se morali ukloniti nakanam Miloševića?

Če bi se Slovenija kdaj znašla v podobnem položaju, kot je danes Ukrajina, bi naj mirno pristala na takšne ali drugačne krivične zahteve, skregane z mednarodnim pravom, in se recimo odpovedala vsaj delu svojega ozemlja - in če bi se, kateremu delu?

"Glasno moramo tudi obsoditi vojne zločine in zločine zoper človečnost, ki jih počenja ruska vojska v Ukrajini in zahtevati odgovornost zanje. Pisci pisma jih ne omenjajo. Glede njih ni zaslediti nikakršnega apela."

Kot sta bila v preteklosti ogrožena svoboda in preživetje slovenskega naroda, tako je danes na kocki svoboda ukrajinskega. Če smo se v preteklosti sami upravičeno zatekali k obrambi, je ne moremo danes odrekati Ukrajini (individualno in kolektivno obrambo priznava tudi Ustanovna listina OZN). Glasno moramo tudi obsoditi vojne zločine in zločine zoper človečnost, ki jih počenja ruska vojska v Ukrajini in zahtevati odgovornost zanje. Pisci pisma jih ne omenjajo. Glede njih ni zaslediti nikakršnega apela.

Začetka pogajalskega procesa si seveda vsi želimo.  V njem pa mora imeti Ukrajina ustrezno pozicijo (čim manj slabo) in pri tem si zasluži vso našo pomoč. Kot  rečeno, začetek pogajanj je odvisen od ruskega predsednika. Zaenkrat se zdi, da bi se bil Putin pripravljen pogajati le, če bi bile že v naprej sprejete vse njegove zahteve.

To seveda niso pogajanja, ampak predaja.

V vojni v Ukrajini se ne odloča le o ukrajinski usodi, ampak tudi o suvereni enakosti držav nasploh, o spoštovanju Ustanovne listine OZN in o usodi obstoječega svetovnega reda, čigar nekatera glavna načela smo že omenili. Seveda mora v njem imeti svoje mesto tudi sosednja Rusija, velika sila. To je vsakomur jasno. Vendar ne takšnega, kot si ga je zastavil ruski predsednik in ki ga želi uveljaviti s silo na škodo drugih. Če bi v tem uspel, bi šlo res za civilizacijski prelom. Odziv naše širše javnosti kaže, da so avtorji pisma ostali osamljeni. Slovenija - vlada in opozicija - pa glede ruske agresije ostaja vsaj za enkrat enotna, ne nazadnje tudi zaradi odločne reakcije predsednika vlade Roberta Goloba.

Mnenje avtorja odraža tudi mnenje uredništva portala+.