Natanko leto dni nazaj je Vladimir Putin spremenil svet. Ne s plemenitim dejanjem na bolje, ampak z vojno agresijo, ki ga bo na koncu pripeljala pred mednarodni kazenski tribunal. Če ne bodo Rusi prej zadeve rešili "po-russki". Natanko pred 365 dnevi se je zgodilo nekaj, kar se v sodobnem razvitem svetu ne bi smelo. Le kako se je v času, ko so informacije dostopne s klikom miške, ko smo vsi del "globalne vasi, in ko še nikoli ni bilo toliko pametnih in izobraženih ljudi na kupu … spregledalo vse znake, ki so opozarjali na agresorsko pot predsednika Ruske federacije?

Morda je razlog v tem, da smo v obdobju splošne blaginje začeli druge presojati po načelih, ki smo jih sprejeli za svoje in ki veljajo (očitno le) za nas. Če udomačiš divjega medvedjega mladička, ga crkljaš kot razvajenega psička, te na koncu še vedno precej verjetno raztrga. Ali, če razložim malce bolj abstraktno na primeru besed bivšega ameriškega državnega sekretarja Johna Kerryja, ki je rusko priključitev Krima leta 2014 pospremil z izjavo, da gre za "vedenje iz 19. stoletja v 21. stoletju". Drži. Toda ta izjava temelji na predpostavki, da agresor deli vrednote 21. stoletja. Ampak, če bi jih, potem ne bi bil - agresor.

Bodimo pošteni. Ni se začelo s Krimom. Začelo se je takoj po prevzemu oblasti leta 2000 z dobrikanjem Vladimirja Putina Zahodu. Takrat je na strani zahodnih voditeljev prevladalo prepričanje, da je treba Putinu pomagati, saj da je on najbolj zmerna oblika novega ruskega establišmenta. Putin je to dobro izkoristil. Najprej je omejil širitveno politiko zveze NATO na vzhod. Vmes oblikoval brezkompromisno strukturo oligarhičnih kast, ki so začele širiti svoje povezave na zahod. Z oblikovanjem zamrznjenih konfliktov v svoji soseščini je krepil geopolitično vlogo Rusije in omejil širjenje demokratičnih idej in idealov v soseščini, ki bi lahko pljusknili tudi v njegove loge. Z ugodnimi cenami energentov je počasi, a vztrajno države Evropske unije vezal na Rusijo. Spomnimo, v Sloveniji smo se leta 2009 odpovedali alžirskemu plinu in v skoraj 100 % presedlali na Ruse.

Leta 2014 je prišla aneksija Krima. Takoj potem, ko je zaradi protestov demokratične opozicije v Ukrajini izgubil svojega kimavca Janukoviča. Tedanji EU komisar za energetsko unijo Šefčovič je po aneksiji Krima v Evropskem parlamentu dejal, da bo EU zaradi ruskih dejanj iskala energetske vire pri drugih dobaviteljih in da bo posledično Rusija trpela ekonomske posledice. Rezultat? Še večja odvisnost od ruski energentov, še posebej v največjem gospodarstvu EU …

Da Putin namerava iti korak predaleč, je postalo jasno po njegovem zapisu, objavljenem na spletni strani predsednika Ruske federacije 12. junija 2021 z naslovom O zgodovinski enotnosti Rusov in Ukrajincev. V njem Ukrajince poimenuje s terminom Malorusi: "Obstajajo objektivni dokazi, da je v Ruskem imperiju potekal aktiven proces razvoja maloruske kulturne identitete znotraj velikega ruskega naroda, ki je združeval Velikoruse, Maloruse in Beloruse." Ter: "Rusi, Ukrajinci in Belorusi so vsi potomci starodavne Rusije, ki je bila največja država v Evropi."

Od te objave naprej se je na srečanjih evropskih zunanjih ministrov začela kazati razlika med državami, ki so nekdaj pripadale vzhodnemu bloku in so se po letu 1989 izvile izpod vpliva Sovjetske zveze, in zahodnimi državami, ki so Rusijo ocenjevale predvsem na podlagi gospodarskih in geopolitičnih kriterijev. Takrat smo ministri baltskih držav, Poljske, Češke, Slovaške in Slovenije (izjema je bila Madžarska) začele opozarjati, da se Putin ne bo ustavil. Pa so nas mirili. Zunanji ministri Italije, Belgije, Španije, Nemčije, Francije ... Da Putin ni nor, da imajo redne kontakte z rusko diplomacijo in da Putin rožlja z orožjem zato, da bi iztržil nekatere dodatne koncesije. Da je predvsem trgovec.

Nismo se dali prepričati. Vsakič znova smo poudarili, da bo šel Putin tokrat do konca. Spomnim se, da sem na neformalnem srečanju zunanjih ministrov januarja 2022 v Brestu, torej dober mesec pred rusko invazijo na Ukrajino, kolegom zunanjim ministrom dejal, da bo Putin napadel Ukrajino, da bo Ukrajina trpela, da je treba že sedaj pripraviti nabor ukrepov in sankcij, ker bo morala takrat EU odgovoriti odločno, takoj in z enim glasom. In da lahko države EU kot odgovor na zle načrte Putinu zadamo največji strateški udarec s tem, da Finska in Švedska postaneta članici Nata. Slednje je takrat sprožilo vsesplošni smeh nejevere.

Samo štiri mesece kasneje sta obe državi zaprosili za članstvo v Natu.

Ob robu nekega sestanka me je tedanji italijanski zunanji minister di Maio vprašal, če res mislim, da bo Rusija napadla Ukrajino. Prikimal sem, ne nazadnje smo imeli vsi enake obveščevalne podatke, le da so se "stari Evropi" zdeli tako neracionalni, dobesedno nori, da niso verjeli. So pač že dlje časa "živeli v 21. stoletju" …

Tri mesece za tem je italijanski kolega v nekem širšem krogu razlagal, da je teden dni pred napadom obiskal Lavrova. Neposredno ga je vprašal, če bo Rusija napadla Ukrajino. Lavrov ga je gledal v oči, se zasmejal in rekel, da seveda ne. Da je to samo ameriška protiruska propaganda. To sporočilo je di Maio prenesel tedanjemu predsedniku vlade Dragiju. Sedem dni kasneje so ruske sile vstopile na ukrajinska tla. Rusi bi rekli, da je šlo pri besedah Lavrova za "vranyo".

Rusi poznajo dve besedi za resnico. Beseda "pravda" pomeni resnico, vendar ne absolutno resnico. Recimo ji "taktična resnica", ki je namenjena temu, da pred drugimi zaščitimo "našo stvar". In nihče od "naših" nam ne bo zameril dejstva, da nismo povedali čisto po resnici.

Nasprotje laži je torej samo "istina".

In Rusi poznajo tri besede za laž ("vranyo", "krugovaya poruka" in "lozh"). To najbrž ni naključje. "Vranyo" ali bela laž. Takšna na strateški ravni, taktična laž. Je način, ki ruskemu sogovorniku omogoči, da se znebi neprijetnih situacij. Rusi to vedo, mi pa ne. Mislimo, da sta na svetu samo resnica in laž. Samo črno-belo.

Ko je Lavrov v pogovoru z di Maiem uporabil "vranyo", je dosegel tisto, kar je nameraval - kupil nekaj dni prostega teka nasprotnika za svoje nečedne načrte. In se ob tem najbrž neizmerno zabaval.

Zgodba o besednih igrah seveda ni nova. Ko so šli Rusi nad Krim, je Putin suvereno rekel: "To niso ruske sile." Ob tem, da so imeli vojaki ruske embleme. Predstavljajte si, da bi takšno izjavo izrekel zahodni voditelj. Če nič drugega, bi se uprli vojaki, ki so bili poslani na misijo.

Lekcija? Dejanj drugih ne gre napovedovati in presojati po merili, ki veljajo za nas.

Takoj po napadu na Ukrajino se je sestal ministrski zbor članic Nata. Obljubili smo enotno podporo. Na prošnje ukrajinske strani po sodobnem orožju pa so velike članice odgovorile z glasnim NE. Med odmori pa pogovor, koliko dni lahko Ukrajinci še zdržijo. Večina sogovornikov jim ni dala več kot teden dni.

Tudi Putin ne. A se je uštel. Morda zaradi svoje obsedenosti z zgodovino, kar je jasno pokazal v prej omenjenem zapisu iz junija 2021. Pričakovanja o ukrajinskem ljudstvu je strnil v prepričanje, da Ukrajinci samo čakajo na dan, ko se bodo uspeli rešiti svojega zatiralskega režima. Prepričan je bil, da Ukrajinci Rusije ne gledajo samo pozitivno, še več, milijoni ljudi jo "spremljajo z veliko naklonjenostjo, tako kot mi Ukrajino".

Tole ni bil niti "vranyo". Prej "krugovaya poruka"; laž, tista debela, a za višje cilje skupnosti.

Na ravni EU smo se tisti teden sestali štirikrat. Stališča so se poenotila. Tisti, ki so nas prej pol leta prepričevali, da Putin ni nor, so na koncu morali priznati, da smo žal imeli prav. Ni šlo pri vseh z enako hitrostjo, a je šlo vseeno v pravo smer. Vse se je spremenilo. Severni tok 2, še dva tedna nazaj nekaj, o čemer se Nemčija ne pogaja, je postal zgodovina. Sankcije na uvoz diamantov iz Rusije - v prvem mesecu še popolnoma nesprejemljivo za Belgijo, po nekaj mesecih že del sankcijskega paketa. Izključitev iz SWIFT-a najprej "no-go", nato ena ruska banka za drugo - izključena.

Teden dni po ruskem napadu se Ukrajinci še kar niso dali. Spet smo se srečali zunanji ministri na sedežu Nata v Bruslju. Tokrat je bilo že več pripravljenosti za posredovanje orožja. Po video linku iz neke kleti v Kijevu se nam je javil ukrajinski zunanji minister Dmytro Kuleba. Slišalo se je eksplozije. In dejal je: "Ne vem, če bo linija zdržala do konca moje intervencije, ker nas Rusi vseskozi bombardirajo." Predstavil je stanje na fronti in rotil za najsodobnejše zahodno orožje.

A so države proizvajalke spet rekle NE. Da so Ukrajinci navajeni na rusko orožje, da sodobnega zahodnega orožja pa nima smisla predajati, ker bi potrebovali preveč časa, da se ga naučijo uporabljati. Med vrsticami se je bralo - če bodo do takrat še samostojna država.

A žilavi Ukrajinci se še naprej niso dali. Dva meseca kasneje je bila želja podobna - Ukrajino bo rešilo samo najsodobnejše zahodno orožje. Res je, da potrebuje dodatno urjenje ukrajinske vojske, po ocenah analitikov med 4 in 6 mesecev. A če bi jih začeli uriti že ob napadu, bi bili takrat že približno na pol poti. In kakšnega pol leta prej bližje uspehom, ki so jih kasneje dosegali na bojiščih. Tudi na tem področju se je vse spremenilo.

Sam sem bil vseskozi med tistimi, ki so zagovarjali ostrejši pristop do Rusije. Rusi razumejo le argument moči. Njihovo logiko najbolje ponazori izjava Lenina na enem od sestankov Centralnega komiteja, ko je svojim podrejenim dejal: "Poskusiš z bajonetom: če je mehko, pritisneš. Če naletiš na jeklo, se umakneš."

Naj mi bo oproščeno, da v tem članku citiram odgovor ameriškega državnega sekretarja Blinkna na referenco Leninovih besed v moji intervenciji. Dejal je, da bi on raje citiral nekega drugega Lenina, oziroma, če je natančnejši, Lennona: "Let’s give peace a chance"

Tudi jaz. To bo mogoče, ko bo zadnji ruski vojak zapustil Ukrajino oziroma ko bo napadena Ukrajina rekla, da je čas za mirovna pogajanja.

Vendar mora tu prevladati naša iskrena, evropska logika resnice. Torej črno-bela, ta "iz 21. stoletja". Tisti, ki po vseh nedolžnih žrtvah, množičnih grobiščih in vojnih zločinih ruske strani še kar naprej govorijo o spopadu dveh, ki pravijo, da se zavzemajo za takojšnjo ustavitev spopadov (le kdo se ne?) ker so bojda na strani miru, zavedno ali nezavedno uporabljajo govorico Rusije. Govorijo "istino" ali celo "vranyo", kdo ve.

"Mislim, da bo naslednjih šest mesecev kritičnih", pravi William J. Burns, direktor ameriške Centralne obveščevalne agencije (CIA) in nekdanji veleposlanik v Moskvi, sicer pa dolgoletni profesionalni diplomat in avtor knjige The back channel, ki zelo natančno opisuje zakulisje ameriške zunanje politike. To je tudi ocena CIE in ključno sporočilo zaveznicam Ukrajine, saj Putin, ki je svojo umazano vojno misijo že izgubil, stavi na - čas. Torej na vojno na izčrpavanje. V takih bitkah imajo diktatorji na voljo neomejene človeške in materialne resurse, medtem ko demokratične voditelje čakajo - volitve.

Do vzpostavitve razmer, ki bodo omogočale takojšnjo ustavitev spopadov, je treba Ukrajini pomagati. Pomoč in vztrajanje na tej poti je edina garancija, da še kakšen avtokrat "iz 19. stoletja" ne bo ponovna zatresel sveta 21. ali 22. stoletja.

Upam, da je to zadnja obletnica vojne v Ukrajini.

#SlavaUkraini