Pri oskrbi z redkimi kovinami je Zahod prepuščen na milost in nemilost Kitajski, ki je danes glavna proizvajalka mineralov, ki jih svet potrebuje za svojo gospodarsko rast. Kitajska je vodilna proizvajalka 28 mineralnih surovin, ki so ključnega pomena za naša gospodarstva in v številnih primerih Kitajci obvladujejo več kot 50 % njihove svetovne proizvodnje! To za Zahod ni dobro, sploh ker se glede Kitajske še vedno ni otresel iluzij in ker mu je težko sprejeti dejstvo, da v tem trenutku to ni prijateljska država in da v svojih strateških ciljih ter načelih ni združljiva z zahodnimi demokracijami.
Danes je Južna Afrika glavna proizvajalka platine (72 %) in rodija, Rusija paladija, Brazilija niobija (88 %), Turčija bora, Ruanda tantala in Vzhodni Kongo kobalta (71 %). Večina ostalih redkih kovin pa prihaja v glavnem iz ene same države – Kitajske. Po Maovi smrti leta 1976 je Kitajska komunistična partija pod vodstvom Deng Šjaopinga začela državo odpirati kapitalizmu in svetovni trgovini. Kitajska je bila obsedena z idejo, da bi čim prej pustila za seboj napake in ponižanja, ki jih je bila deležna v 19. in 20. stoletju; začela se je gospodarsko razvijati v divjem ritmu, da bi v nekaj desetletjih dosegla gospodarski napredek, za katerega je Zahod potreboval več kot dve stoletji. Peking je začel s politiko ekonomskega in okoljevarstvenega dampinga v obliki cen pod tržno vrednostjo in izjemno ohlapnih okoljskih predpisov, kar je Kitajski zagotovilo občutno konkurenčno prednost pred zahodnimi državami, zaradi česar je kmalu postala tovarna sveta in uradni dobavitelj poceni blaga za Zahod. In kar je najpomembneje: Kitajska je postala glavna proizvajalka mineralov, ki jih svet potrebuje za svojo gospodarsko rast.
Danes je vodilna proizvajalka osemindvajsetih mineralnih surovin, ki so ključnega pomena za naša gospodarstva in v številnih primerih ima v svojih rokah več kot 50 % njihove svetovne proizvodnje. Srce kitajske proizvodnje redkih kovin so rudniki, ki se nahajajo kakšnih sto kilometrov severno od mesta Bautou v Notranji Mongoliji, kjer v predelovalnih obratih, do katerih je za nepovabljene dostop strogo prepovedan, proizvedejo največ redkozemeljskih kovin na svetu. Ogromne količine redkozemeljskih kovin danes na Kitajskem izkopljejo še v subtropski provinci Džjangši.
Ker je Peking v minulih desetletjih posvečal bore malo pozornosti vplivu svojih gospodarskih odločitev na okolje, je kitajska industrija lahko prosto onesnaževala zrak v velikih mestih in tla s težkimi kovinami, neprečiščene rudniške odplake pa so nenadzirano izlivali v reke. Kitajska je tudi daleč največji svetovni onesnaževalec s toplogrednimi plini (leta 2021 je ustvarila kar 31 % vseh izpustov ogljikovega dioksida na svetu). Več kot 10 % njenih kmetijskih površin je onesnaženih s težkimi kovinami, 80 % podtalnice pa je neprimerne za pitje. Danes je na Kitajskem kakšnih 10.000 rudnikov različnih vrst in onesnaževanje je tako veliko, da so oblasti preprosto prenehale šteti dogodke, ko se zgodi kontaminacija okolja. Sicer pa onesnaževanje, ki ga povzroča proizvodnja redkih kovin, ni omejeno le na Kitajsko, temveč zadeva vse države proizvajalke. Med posebej izstopajočimi primeri sta recimo še Vzhodni Kongo, kjer kobalt rudarijo na dobesedno srednjeveški način, in pa proizvodnja kroma v Kazahstanu.
Selitev zahodne tehnologije
Ko je Kitajska pred desetletji začela z ekonomskim in okoljevarstvenim dampingom pospešeno razvijati svoje rudarstvo, se ni imela namena zadovoljiti le z izvažanjem rud. Njen dolgoročni cilj je bil vzpenjanje po vrednostni verigi. Ker si na Zahodu okoljevarstveniki niso prizadevali le za zapiranje rudnikov, temveč so pritiskali tudi na sektor rafiniranja rud, so zahodna podjetja to dejavnost preprosto prestavila tja, kjer so jih pričakali z razgrnjeno rdečo preprogo, tj. neposredno h kitajskim rudnikom, kar je bilo z vidika stroškov in koristi za zahodna podjetja izjemno ugodno. Toda Zahod je s tem Kitajski na srebrnem pladnju predal tako tehnologijo kot tudi sam trg rafiniranja rud, hkrati pa je postal njen najzvestejši kupec.
Tako so redkozemeljske kovine za Kitajsko postale gos, ki nese zlata jajca.
Naslednji korak je bila selitev zahodne industrije na Kitajsko. Z opuščanjem zahodnih rudnikov in sektorja rafiniranja rud so se namreč zahodna podjetja znašla pred neprijetno dilemo: če ohranjajo industrijsko dejavnost doma, lahko v primeru pomanjkanja materialov tvegajo upočasnitev proizvodnje; če pa industrijsko dejavnost preselijo na Kitajsko, bodo tam imela neposredni dostop do obilnih zalog materialov in cenejšo delovno silo, pa še lažji dostop do velikega kitajskega trga. Kitajska je zahodnim podjetjem rada tudi »lajšala« odločanje za selitev proizvodnje, in sicer tako, da je organizirala umetna pomanjkanja materialov in izvozne kvote, s čimer je na mednarodni ravni dvigala cene materialov, medtem ko jih je na domačem trgu ohranjala nizke. Tako je Kitajska izsilila zamenjavo tehnologije za vire in s tem razširila svoj monopol na področju proizvodnje mineralov še z njihovo predelavo v polizdelke. Samo en primer: medtem ko so recimo konec devetdesetih let 20. stoletja Japonska, ZDA in Evropa še obvladovale 90 % trga magnetov, je danes Kitajska tista, ki obvladuje več kot 90 % njihove svetovne proizvodnje (vir).
Na ta način je Zahod ustvaril na Kitajskem ekosistem, ki ga je ta azijska država potrebovala za reproduciranje zahodnega znanja, začetek vlaganja v lastne raziskave in razvoj ter ustvarjanje velikih dobičkov. Posledično se je Kitajska (tudi) na področju redkozemeljskih kovin začela premikati še višje po industrijski vrednostni verigi in se lotila proizvodnje tudi končnih izdelkov, in sicer takšnih z vedno višjo dodano vrednostjo (Haier, Huawei, Xiaomi itd.). Tako je v izjemno kratkem času ustvarila domačo industrijo, ki seže od najnižjega do najvišjega konca vrednostne verige.
MAKSIMILJAN FRAS
Ljudje na Zahodu so podcenjevali možnosti kitajske konkurenčnosti in naivno verjeli, da se bodo s tem, ko bodo doma opustili težko industrijo in jo preselili na Kitajsko, lahko bolj osredotočali na proizvodne sektorje z visoko dodano vrednostjo in hkrati ohranili visoke dobičke. Verjeli so, da bodo države v razvoju ostale svetovne tovarne, ki bodo proizvajale zgolj kavbojke za diskonte in cenene plastične igrače, medtem ko bo Zahod še naprej suvereno obvladoval donosnejše segmente trga. Mnogi so tudi verjeli, da bo kitajska konkurenca na Zahodu prizadela zgolj nekatera delovna mesta v proizvodnji, ne pa tudi delovnih mest za višje kvalificirano delovno silo. Poleg tega so sanjali, da bo industrija sploh povsem izgubila na pomenu v korist storitvenega sektorja. Osredotočiti bi se morali na "družbo znanja" in na ogromno dodano vrednost, ki jo ta ustvarja, so govorili.
"Daleč največja proizvajalka težkih kovin je danes Kitajska: leta 2020 je recimo proizvedla 57 % vsega jekla na svetu. Tudi kar zadeva redke kovine, ima Kitajska v svojih rokah med drugim 95 % svetovne proizvodnje redkozemeljskih kovin."
Na prelomu tisočletja je bila zato v poslovnem svetu zelo privlačna ideja o "podjetjih brez tovarne". Cenili in podpirali so "možgane" – na škodo "orodja", tj. tovarn. Ta način razmišljanja je potem privedel do ločitve zahodnih podjetij od svojih tovarn, ker so se podjetja v iskanju večjega dobička odločila svojo proizvodnjo preprosto outsourcati. Toda zahodna podjetja s tem na Kitajsko niso prenašala le milijonov delovnih mest v proizvodnji, ampak tudi – kar je najpomembnejše – tehnologijo.
Medtem ko je leta 1850 Evropa proizvedla še skoraj 60 % težkih kovin na svetu, jih danes proizvede le še 3 %. ZDA so jih v tridesetih letih 20. stoletja proizvedle še skoraj 40 %, zdaj le še približno 5 %. Daleč največja proizvajalka težkih kovin je danes Kitajska: leta 2020 je recimo proizvedla 57 % vsega jekla na svetu. Tudi kar zadeva redke kovine, ima Kitajska v svojih rokah med drugim 95 % svetovne proizvodnje redkozemeljskih kovin, 84 % proizvodnje volframa, 87 % antimona, 85 % galija itd. Tako lahko v dokumentu Evropske komisije iz leta 2017 o oskrbi z redkimi kovinami preberemo: "Kitajska je najvplivnejša država v svetovni oskrbi z večino kritičnih surovin." (vir). V tem pa se skriva velika moč. Pomislite na prvo naftno krizo, ki je sledila jomkipurski vojni leta 1973, ko so države članice OPEC razglasile embargo na izvoz nafte. OPEC danes predstavlja "zgolj" 40 % svetovne proizvodnje nafte, medtem ko Kitajska predstavlja tudi 95 % svetovne proizvodnje nekaterih zelo zaželenih redkih kovin. Lahko bi torej rekli, da je Kitajska nekakšen OPEC na steroidih.
Močna Kitajska, veliki problemi
Kaj pa stori država, ko postane tako močna? Njene namere postanejo agresivnejše. In prav to se je zgodilo v primeru Kitajske. Leta 2010 je tako Japonska kot prva izkusila kitajski neuradni embargo na izvoz redkih kovin. Kitajska je z njihovim izvozom poskušala izsiljevati Japonsko v sporu za nadzor nad nekaj otoki in skalami v Vzhodnokitajskem morju, kar je zadoščalo, da so takrat cene omenjenih mineralov na svetovnem trgu podivjale. To je bila obenem tudi budnica za zahodne medije, ki so takrat sploh prvič postali pozorni na obstoj teh mineralov.
Seizmični valovi dogodkov leta 2010 v Vzhodnokitajskem morju so segli v države proizvajalke redkih kovin po vsem svetu. Od takrat je v odnosu do rudarjenja teh mineralov, ki so na Zahodu tako zelo zaželeni, povsod v vzponu nacionalizem: ne samo na Kitajskem, ampak tudi v Indoneziji, Argentini, Južni Afriki, Indiji, Kazahstanu in drugje. Kot pravi francoski novinar Guillaume Pitron, se od Džakarte do Ulan Batorja, od Buenos Airesa do Pretorije, uveljavlja t.i. kultura upiranja, ko se novi in pogajalsko spretnejši srednji sloj v teh državah postavlja na drugačno stališče do tega, kar vidi kot odprodajo svojih resursov. Te države zdaj vodijo politični voditelji, ki opazujejo spreminjanje ekonomskega razmerja med razvitimi državami, ki so pogosto zabredle v stagnacijo, in dinamičnimi državami v razvoju, ki hrepenijo po blaginji.
"Prosta trgovina s kovinami deležna vse več omejitev, pozicije Zahoda v njej pa slabijo. V teh razmerah tako ni več vprašanje, ali bo prišlo do novih trgovinskih kriz - vprašanje je, kdaj bo do njih prišlo."
Do zdaj so zahodne države v trgovini s kovinami redno postavljale pogosto zavržne pogoje državam v razvoju, ki so bogate z minerali. Zaradi povečanega povpraševanja pa je po novem ponudba postala bolj zadržana. Glede na povečano konkurenco med državami potrošnicami je namreč po novem manj pomembno, da se uvoznik odloči za nakup kovine, kot to, da se proizvajalec odloči za prodajo kupcu. Posledično je prosta trgovina s kovinami deležna vse več omejitev, pozicije Zahoda v njej pa slabijo. V teh razmerah tako ni več vprašanje, ali bo prišlo do novih trgovinskih kriz - vprašanje je, kdaj bo do njih prišlo.
Nekatere posebnosti trgov redkih kovin stvari še dodatno poslabšajo: gre namreč za neverjetno majhne trge (npr. svetovna proizvodnja redkozemeljskih kovin predstavlja komaj 0,01 % proizvodnje jekla, medtem ko je vrednost trga redkozemeljskih kovin leta 2015 znašala le slabih 6,5 milijarde ameriških dolarjev, kar je bilo 277-krat manj od trga proizvodnje nafte). To so tudi zelo zaupni trgi, ki vključujejo zelo malo kupcev in prodajalcev. Poleg tega so to tudi nepregledni trgi, za katere sta značilni poslovna diskrecija in odsotnost formalnosti. Obenem so ti trgi za države izvoznice mineralov strateškega pomena. Zadnja leta pa se je zelo povečalo tudi število zasebnih vlagateljev, ki so na teh trgih zaradi lastnih interesov, kar prav tako zapleta normalno interakcijo ponudbe in povpraševanja. Zato so ti trgi nestabilni in tako rekoč nepredvidljivi.
Kitajska pa danes ni le največja proizvajalka mineralov na svetu, ampak tudi njihova največja porabnica. Tako recimo Baotou danes ni več le srce kitajske proizvodnje redkozemeljskih kovin, ampak tudi mesto z več tisoč podjetji, med katerimi so številna visokotehnološka. Kitajska sama porabi kar tri četrtine redkozemeljskih kovin, ki jih proizvede. Napredovanje Kitajske po vrednostni verigi industrije redkih kovin se je zgodilo na račun industrijske vitalnosti Evrope in ZDA, pri čemer je obseg kitajske kraje zahodne tehnologije v svetovni zgodovini brez primere. Peking se želi pomakniti od statusa potrošnika znanja in tehnologije k statustu ponudnika znanja in tehnologije. Kitajska tako danes na leto prijavi največje število patentov na svetu in ima tudi največje število zabeleženih znanstvenih objav na svetu. Predvsem pa je Kitajska postala velesila na področju razvoja zelenih tehnologij; ta država zdaj proizvede daleč največ zelene energije na svetu, je največja proizvajalka solarnih panelov, največja vlagateljica v vetrne elektrarne, svetovni hidroenergetski velikan in največje tržišče za električna vozila na svetu. Kot največja proizvajalka zelenih tehnologij na svetu želi prevzeti od Zahoda tudi ostala razpoložljiva delovna mesta v sektorju zelenih tehnologij. Na ta način želi z gospodarskega vidika postati absolutna zmagovalka zelenega energetskega in digitalnega prehoda. Tako je zaton na fosilnih gorivih temelječega industrijskega reda, v katerem je Zahod blestel, v korist novega energetskega sistema, v katerem Zahod že zdaj zaostaja, v interesu Kitajske.
"Kitajska sama porabi kar tri četrtine redkozemeljskih kovin, ki jih proizvede."
Kitajska izziva Zahod tudi na ideološki ravni. Njen avtoritarni model vladanja, ki ceni dolgoročno igro, je namreč dokazal, da lahko doseže trdno ekonomsko rast in hkrati zagotovi politično stabilnost, medtem ko so na Zahodu s kratkovidnimi odločitvami uničili večino svojih industrijskih politik. Zato je t.i. kitajski ekonomski model, znan tudi kot pekinški konsenz, postal zanimiv za države v razvoju. Pekinški konsenz je nasproten drugemu ekonomskemu modelu, tj. washingtonskemu konsenzu, po katerem sta ekonomska rast in demokratični napredek nujno povezana.
Redke kovine, posebej redkozemeljske kovine, pa niso pomembne le za zelene in digitalne tehnologije, ampak tudi za sodobno vojskovanje. Brez njih ni naprednega sodobnega orožja. Kitajska ima danes drugi največji vojaški proračun na svetu in opazovalci so mnenja, da želi do leta 2049, ko bo praznovala stoletnico ustanovitve Ljudske republike Kitajske, postati najmočnejša vojaška sila na svetu. Kitajska seveda tega javno ne priznava, temveč raje govori, da si prizadeva za iskanje harmonije v mednarodnih odnosih. Toda kitajsko veliko zanimanje za ameriško vojaško tehnologijo govori drugačno zgodbo. Hkrati pa velika odvisnost ameriške industrije od uvoza redkih kovin in na njih temelječih polizdelkov iz Kitajske postavlja ZDA v ranljiv položaj. Komponente, ki jih ameriška vojaška industrija uvaža iz Kitajske in vgrajuje v svoje najnaprednejše vojaške sisteme, kot npr. lovsko letalo F-35 (vir), namreč predstavljajo za ZDA varnostno tveganje.
Pri svoji oskrbi z redkimi kovinami je Zahod danes prepuščen na milost in nemilost Kitajski. To za Zahod ni dobro. Nenazadnje je tudi novoizvoljeni češki predsednik Petr Pavel v eni svojih prvih izjav opozoril, da se Zahod mora otresti iluzij glede Kitajske in sprejeti, da "v tem trenutku ni prijateljska država in da v svojih strateških ciljih in načelih ni združljiva z zahodnimi demokracijami" (vir).
Ker je redkih kovin tako malo, obstaja tudi bojazen, da bi prehitro izčrpali njihove obstoječe rudnike. Zato si vsi, ki si to lahko privoščijo, poskušajo delati zaloge teh mineralov. To počne tudi Kitajska, ki jo skrbi, da bi prehitro izčrpala svoje rudne resurse. V primeru občutnejšega pomanjkanja teh mineralov, ki ga v prihodnosti lahko pričakujemo, bo Kitajska razumljivo dajala prednost oskrbi svoje industrije na škodo drugih držav.
Črni trg redkozemeljskih kovin, ki pokriva kar tretjino uradnega povpraševanja, izkorišča obstoječe rudnike še veliko hitreje. Vendar so nova nahajališča teh mineralov odkrili v vsaj še petintridesetih državah na petih celinah. Odkrili so jih med drugim tudi v Severni Koreji, in južnokorejski geologi se dogovarjajo s svojimi severnokorejskimi kolegi za skupne raziskave teh nahajališč. ZDA pa so recimo v času Trumpove administracije izrazile zanimanje za odkup Grenlandije, ki je bogata z nahajališči redkozemeljskih kovin, železa, urana itd. Ta "diplomatska mineštra" dvostranskih sporazumov za zagotovitev preskrbe z redkimi kovinami kaže na uveljavljanje številnih zasebnih in državnih rudarskih akterjev na področju diplomacije.
"Kitajska ima drugi največji vojaški proračun na svetu, opazovalci so mnenja, da želi do leta 2049, ko bo stoletnica ustanovitve Ljudske republike Kitajske, postati najmočnejša vojaška sila na svetu."
Tudi Kitajska si za v prihodnje poskuša zagotoviti zadostne količine redkih kovin iz drugih držav. Svoj lov na redke kovine je Peking začel v Kanadi, Avstraliji, Kirgiziji, Peruju in Vietnamu. Najbolj cenjena lokacija pa je gotovo Afrika, posebej Južna Afrika, Burundi, Madagaskar, Vzhodni Kongo in Angola. Kitajska si s svojo strategijo širjenja rudarjenja po svetu prizadeva za drzen cilj: namesto rudarskih monopolov, ki temeljijo na domačih mineralnih virih, si želi izboriti nov prevladujoč položaj z nadzorom nad proizvodnjo številnih redkih kovin po vsem planetu. To bi bilo videti nekako tako, kot da bi Savdska Arabija, ki ima največje dokazane zaloge nafte na svetu, prevzela nadzor še nad zalogami nafte vseh ostalih držav članic OPEC.
Tihomorsko in podmorsko rudarjenje
Nova zlata mrzlica za redkimi kovinami pa se seli tudi na svetovna morja, posebej na Pacifik. Tako se Francija pripravlja na rudarjenje redkozemeljskih kovin v kalderi vulkana Kulo Lasi; bogata nahajališča pa ima tudi na Tahitiju in na Clippertonovem otoku. Medtem ko ima recimo Japonska nahajališča redkozemeljskih kovin na otočju Bonin. Tudi oceansko dno je polno rudnih bogastev in organizacija Mednarodna oblast za morsko dno (ISA – International Seabed Authority) je preplavljena z vlogami za izdajo rudarskih dovoljenj. Medtem ko se za lastništvo nad oceani tisočletja ni nihče zanimal, si danes priobalne države prilaščajo že več kot 57 % morskega dna na planetu. Mik redkih kovin je tako privedel do največjega prisvajanja zemlje v zgodovini, in to v rekordno kratkem času. Nekatere države se ob tem celo zatekajo k prevaram: npr. Kitajska je šla tako daleč, da je v Južnokitajskem morju začela nasipavati umetne otoke, da bi lahko zahteva izključno uporabo okoliškega morskega dna. Toda medtem ko si države sveta razdeljujejo morja kot zemljiške parcele, bo minilo še več desetletij, preden bo rudarjenje na dnu oceanov tehnično in ekološko zares izvedljivo.
Toda novodobna zlata mrzlica sega še dlje. Leta 2015 je ameriški predsednik Barack Obama podpisal revolucionarni Zakon o raziskovanju in uporabi vesoljskih virov (SPACE Act of 2015), ki vsakemu državljanu ZDA daje pravico do "posedovanja, prevoza, uporabe in prodaje" vseh vesoljskih virov (vir). S tem je Obama dejansko sprožil novo vesoljsko tekmo in priprave na koriščenje mineralov v vesolju. Še istega leta so Američani že začeli asteroidom, ki letijo mimo Zemlje, nadevati listke s ceno. Seveda je dejanska komercialna raba vesolja za pridobivanje mineralov do nadaljnjega v najboljšem primeru utopična. Vendar se mednarodna skupnost sprejetju tega ameriškega zakona ni preprosto smejala, ker je vsem jasno, da tudi pri problematiki lastništva v vesolju ne gre za vprašanje kako, temveč kdaj.
"Trditev, da je čista energija umazana zadeva, se nam lahko zdi na prvi pogled protislovna, ker ne pomislimo, da proizvodnja kovin, ki jih potrebujemo za to, da bi lahko koristili zelene in brezogljične vire energije, dejansko obilno onesnažuje okolje."
Medtem zahodni okoljevarstveniki še naprej preprečujejo ponovni razmah rudarjenja na Zahodu. Toda njihova prizadevanja so kontradiktorna: obsojajo vplive na okolje prav tistega sveta, ki si ga želijo. Ne priznavajo, da energetski in digitalni prehod pomeni tudi zamenjavo naftnih polj za umazane rudnike redkih kovin in da je vloga rudarjenja v boju proti globalnemu segrevanju realnost, s katero se moramo sprijazniti. Trditev, da je čista energija umazana zadeva, se nam lahko zdi na prvi pogled protislovna, ker ne pomislimo, da proizvodnja kovin, ki jih potrebujemo za to, da bi lahko koristili "zelene" in "brezogljične" vire energije, dejansko obilno onesnažuje okolje.
Selitev umazanih industrijskih panog v države v razvoju je poleg tega pomagala ohranjati zahodne potrošnike v nevednosti glede resničnih stroškov za okolje, ki jih povzroča njihov življenjski slog, hkrati pa je drugim državam omogočala prosto pot pri pridobivanju in predelavi mineralov v še veliko slabših razmerah, kot bi veljale, če bi jih na Zahodu še vedno pridobivali. Z onemogočanjem rudarjenja v zahodnih državah pa propada tudi njihova rudarska kultura. Usposabljanje postaja nezadostno in med mladimi je vse manj zanimanja za geološko usmerjene poklice. Zato obstaja realna nevarnost, da bi na Zahodu vsaka ponovna oživitev tega gospodarskega sektorja lahko trajala desetletja.
Francoski novinar Guillaume Pitron, avtor aktualne geopolitične knjige Vojna za redke kovine (La guerre des métaux rares, 2018), iz katere sem za ta prispevek izdatno zajemal, poudarja, da smo svojo odvisnost od nafte zgolj nadomestili z odvisnostjo od redkih kovin:
"Odvzem nadomeščamo s preobiljem – podobno kot tisti narkomani, ki se od kokaina poskušajo odvaditi tako, da ga nadomestijo s heroinom. Namesto da bi se ukvarjali z izzivom vpliva človeštva na ekosisteme, ga izpodrivamo, in hitrost, s katero si podjarmljamo današnja okoljska tveganja, bi lahko imela zelo hude ekološke posledice."
Kot je ob neki priložnosti izjavil Albert Einstein: Problemov ne moremo reševati z enakim načinom mišljenja, s katerim smo jih ustvarili.
OPRAVIČILO Zaradi tehničnih težav smo pomotoma navedli napačnega avtorja prispevka, zaradi česar se avtorju in bralcem opravičujemo.