Začetek prvenstva je sicer postregel z atraktivno in odmevno otvoritvijo. Tudi nad samo tehnično organizacijo tekmovanj ni pripomb, saj slovenski športni delavci slovijo po vrhunskosti, podporna infrastruktura sodobnega nordijskega centra Planica je odlična. Športniki in celoten pogon, ki spada zraven, so zadovoljni, kar sicer ni nepomembno.

Zataknilo pa se je pri pogledu na tribune, ki zaskrbljujoče samevajo kot nekakšni spomeniki prevelikim apetitom. Podobno velja za gostinske kapacitete, kar je glede na žurersko tradicijo Planice skoraj neverjeten dosežek.

Da nekaj ne štima, je bilo sicer jasno že kar nekaj tednov pred prvenstvom, saj ni bilo malo očitkov o prezasoljenih cenah vstopnic. Organizatorji so očitno predolgo tiščali glavo v pesek in upali na nekakšen čudež v zadnjem trenutku, ki ga seveda ni bilo. Najprej so užaljeno skrivali dejansko število prodanih vstopnic, zatem začeli trkati na vest državljanov, kot da gre pri obisku prvenstva za nekakšno državljansko dolžnost, na koncu pa prepozno reagirali z nižanjem cen nekaterih vstopnic.

Javnost so vmes razburili tudi z nedodelanimi in nič kaj "trajnostnimi" posegi v naravo, predvsem z gradnjo začasnih parkirišč na vodovarstvenem območju. 

Načetemu ugledu prvenstva v domači javnosti niso koristile izjave generalnega sekretarja organizacijskega komiteja prvenstva Tomaža Šušteršiča, ki je krivdo za slab obisk pripisal vsemu mogočemu (covidu, vojni v Ukrajini, agencijam, slabim letalskim povezavam …), samo lastnim zgrešenim kalkulacijam ne. Piko na i gnevu javnosti so postavile cene gostinskih storitev, ki so poleg vstopnic za domače goste glavni faktor odločanja za obisk prireditve. Vprašanje sicer je, ali so gostinci sami navili cene čez okusno mejo, ali so bili v to prisiljeni zaradi visokih zneskov koncesij za opravljanje dejavnosti na lokacijah prvenstva. Za obiskovalce precej nepomembno.

Detajl s cenika v Planici: cene so vsekakor močno predimenzionirane, celo nerazumne.

Tričlanska družina za dnevni obisk prvenstva za vstopnice in osnovno gostinsko porabo potrebuje vsaj 200 evrov, to pa je verjetno sprejemljivo le za najbolj fanatične navijače in tiste z nadpovprečnimi dohodki. Večdnevni obisk prvenstva, ki vključuje tudi nočitve, pa lahko hitro naraste na vrtoglavih 1000 in več evrov, za kar so z navijanjem cen namestitev poskrbeli še lokalni turistični delavci.

"Veliko turističnih birokratov, ki naj bi usmerjali razvoj slovenskega turizma, je slepo zagledanih v koncept, nekakšno religijo t. i. butičnega turizma, pri čemer je ta butičnost pogosto samo v njihovih glavah, ne pa v dejanskih turističnih produktih."

Razlogi za slab obisk so gotovo večplastni, ključnega pomena je verjetno napačna ocena atraktivnosti (cenovne, turistične in športne) prvenstva za povprečnega navdušenca nad zimskimi športi, domačega in tujega. Tuje obiskovalce ob cenah vstopnic gotovo najbolj odbijajo cene namestitev, ki so eksplodirale v očitni preveliki želji po ekstra zaslužkih hotelirjev. Še tisti tuji gostje, ki so prišli v Slovenijo, so se masovno odločili za občutno cenejše nastanitve čez mejo v Avstriji in Italiji. Takšno kratkovidno obnašanje domačih turističnih delavcev ni nekaj novega, podobne cenovne reflekse imajo ob vsaki večji prireditvi. Razgalja pa pomembno organizacijsko slabost, hibo prvenstva, saj organizatorji niso poskrbeli za atraktiven, obvladljiv in sprejemljiv cenovni paket "prevoz-namestitev-vstopnica-gostinstvo". Več kot očitno je, da vsak akter neusklajeno zasleduje svoje parcialne poslovne cilje, to se kaže v različnih ekstremih, ki odbijajo goste.

Prvenstvo, turistični produkt okoli njega enostavno ne ponuja dovolj za postavljeno ceno; potencialni gostje kumulativno ceno obiska ocenjujejo kot previsoko, pa naj organizatorji in promotorji slovenskega turizma razlagajo ali filozofirajo kar hočejo. Trg je povedal svoje. Veliko turističnih birokratov, ki naj bi usmerjali razvoj slovenskega turizma, je slepo zagledanih v koncept, nekakšno religijo t. i. butičnega turizma, pri čemer je ta butičnost pogosto samo v njihovih glavah, ne pa v dejanskih turističnih produktih. Gotovo pa željene butičnosti ne bomo dosegli samo z ekscesnim navijanjem cen, ki pogosto odganjajo sicer dohodkovno povprečne, a čisto solidne dolgoročne in zveste goste.

"Namesto praznika nordijskega športa smo dobili s športnega vidika korektno, a za trenutne razmere očitno predimenzionirano, nepremišljeno butično prireditev, ki nima veliko s tradicijo Planice."

Težko se znebiti tudi občutka, da so pri načrtovanju obiska preveč računali na tradicijo, legendarnost Planice. Pri tem so zanemarili, da je tradicionalni praznik pod Poncami v veliki meri posledica slovenske navezanosti na smučarske polete, presežke, rekorde, na tradicijo obiskovanja, lahko rečemo kar romanja v pomladno Planico, ki vključuje vsesplošno druženje športnih navdušencev. To so v precejšnji meri ljudje s precej povprečnimi dohodki; družine in mladi, ki za dnevni obisk Planice v povprečju porabijo nekaj deset evrov na osebo, pri čemer so precej samozadostni in nezahtevni glede gostinske ponudbe. Težko si jih predstavljamo, da bi sredi zime, sploh med tednom, po ure, dneve spremljali nordijsko kombinacijo, teke (sploh, ker po selitvi Ane Marije Lampič v biatlon nimamo izrazitih favoritov za visoka mesta), ali gledali skoke na majhni skakalnici, kjer vsi skačejo v "isto luknjo" od 95 do 100 metrov.

Sploh pa ne ob cenah, ki so jih določili organizatorji.

Razlogi za slab obisk Planice so večplastni, ključnega pomena je verjetno napačna ocena atraktivnosti prvenstva za povprečnega navdušenca nad zimskimi športi, domačega in tujega.

Namesto praznika nordijskega športa, ki so si ga zamislili v svojih precej nerealnih projekcijah, smo dobili s športnega vidika korektno, a za trenutne razmere očitno predimenzionirano, nepremišljeno butično prireditev, ki nima veliko s tradicijo Planice, dosegljive za širše množice različnih profilov obiskovalcev.

Ob vsem navedenem lahko ugotovimo tudi, da organizatorji niso upoštevali zaostrene ekonomske situacije. Vsesplošna draginja, vztrajna inflacija, ki vpliva na razpoložljiv dohodek gospodinjstev, gospodarsko ohlajanje, negotova prihodnost … gotovo vplivajo na odločitve potrošnikov, domačih in tujih.

Ne glede na vse so verjetno državljani še vedno ponosni na Planico. Ko se bo prah okoli prvenstva polegel, bodo spremljali polete naših orlov in prihajali pod Ponce. Za organizatorje pa upamo, da zaradi kritik ne bodo samo užaljeni, ampak se bodo iz takšnih in drugačnih izkušenj tudi kaj naučili.