Na postavljena vprašanja smo pričakovali odgovore, glede strategije države pa tudi poglobljeno razpravo na to temo. Razpravo, ki ne vključuje samo desetih največjih podjetji v Sloveniji, temveč tudi z nami, ki tvorimo pomemben del t.i. sektorja malih in srednjih podjetij. Žal odgovorov vse do danes ni bilo, povabila na nadaljnjo razpravo tudi ne.

Zato na tem mestu obnavljam ključne izzive, ki sem jih navedel že v omenjenem pismu Matevžu Fragežu in Matjažu Hanu oktobra 2022:

* proces deglobalizacije in regionalizacije s poudarkom na povečanem povpraševanju industrijskih izdelkov v srednji in vzhodni EU se nadaljuje, a je energetska kriza močno upočasnila ta proces, ponekod celo preusmerila nazaj.

* Odzivi Evropske unije na energetsko krizo so mlačni, pozni, neusklajeni, neučinkoviti in niso ciljno usmerjeni.

* Posledično energetska draginja spodkopava konkurenčnost EU industrije, povzroča inflacijo ter vodi v deindustrializacijo naše družbe in lahko celo pripelje v razkroj družbe, kot jo poznamo in živimo danes. Žal se lahko vse skupaj hitro in grdo pokvari.

Ker smo v industriji usmerjeni v reševanje kriznih situacij, seveda nismo ostali samo pri naštevanju očitnega in zdaj že obče znanega, pa čeprav celotne situacije ne znamo dovolj dobro kvantificirati; nenazadnje imamo zato druge službe, kot so Statistični urad Republike Slovenije, Gospodarsko zbornico Slovenije, Banko Slovenije, Mednarodni denarni sklad itd., ki nam lahko postrežejo z ustreznimi analizami.

Že v tedanjem pisanju smo vam nakazali tudi nekaj potencialnih rešitev za nastalo situacijo, ki so spodaj še nadalje razdelane:

1. Likvidnostna sredstva za energetsko intenzivne panoge

* zdaj sicer že vidimo upad in delno umirjane stroškov energentov, a so faktorji povečanja energentov še vedno ogromni.

* če smo pred energetsko krizo plačevali za elektriko med cca. 55 do 70 EUR/MWh, jo zdaj kupujemo med cca. 220 pa vse do 350 EUR/MWh. Doživeli smo sicer padec cen elektrike tudi za cca. 50% od zgodovinsko največjih cen, a so povišanja cen še vedno v rangu faktorja 4- do 5-krat.

* Podobna situacija je pri plinu, kjer smo ga nekoč plačevali po cca. 20 EUR/MWh, zdaj pa ga plačujemo po 120 do cca. 180 EUR/MWh. Ne pozabimo, plin je stal tudi preko 250 EUR/MWh. Večkratniki so očitni.

* Španija in Portugalska sta se znali izvleči iz primeža formule, ki določa ceno elektrike na podlagi plina. Zakaj tega ne naredimo tudi mi? Ta formula določanja cen je nastala v Nemčiji (v časih popolnoma drugačnih od današnjih) in nima nobene resne korelacije s fizikalnimi zakoni ali današnjo logiko elektrike na trgu. Če je polna bruto-bruto proizvodna cena elektirke iz NEK 35 EUR/MWh in iz nje dobimo slabih 40% proizvedene elektrike v Sloveniji, in nadaljnjo 1/3 elektrike proizvedemo v hidroelektrarnah za še manjšo ceno, ter cca. 15 do 20% elektrike naredimo v termoelektrarni (zaradi CO2 kuponov je cena te energije menda celo nekaj nad 100 EUR/MWh, pri čemer se s trgovanjem teh kuponov ukvarja peščica, ki jo zdaj slavimo kot najbolj uspešno in najbolj produktivno podjetje v Sloveniji!?), nam ni jasno, od kod potem cena za elektriko, ki presega 100 EUR/MWh? V dobrih časih dokupujemo cca. 7% električne energije na prostem trgu, v slabši vodnatosti pa morda dvakrat toliko. Izjemoma je kupimo do 30%, pa še to takrat, ko redno servisiramo NEK in celo TEŠ6 (zakaj smo lani servisiralaioba hkrati, je nam v industriji resnično uganka), kar traja morda do meseca in pol. 

* Kdo torej tukaj pridobiva? Cui bono? Ker izgubljamo VSI! Razen peščice trgovcev z energenti in podjetij s privilegiranim položajem na trgu.

* Ker nobena kriza ne traja v nedogled in ker se vsaka vojna slej ko prej konča, je zdaj strateškega pomena, da se industriji - s poudarkom na energetsko intenzivnih panogah - pomaga prebroditi to obdobje (panoge, ki imajo v končni ceni npr. 1% ali manj energentov, takšna pomoč ni potrebna; tisti, ki pa smo imeli že prej cca. 3 do 5% energentov v končni ceni in ki je zdaj dosegla med cca. 12% do 15%, ponekod tudi več, pa vsekakor takšno pomoč potrebujemo). Banke so po besedah Blaža Brodnjaka, predsednika uprave NLB, izjemno likvidne in pri tem lahko (!!) pomagajo. Torej angažirajmo ta sredstva.

2. Garancijska shema države

* Banke se želijo zavarovati. Banke to morajo narediti glede na zahteve Banke Slovenije, Evropske centralne banle (ECB), pa tudi internih zahtev lastnikov. S tem ni nič narobe. Težava pa je, ker industrijo in panožna gibanja danes ocenjujejo bankirji s kazalci iz drugega obdobja, mirnega in bolj stabilnega obdobja in ne vojnih razmer, v katerih delujemo zdaj. Hkrati pa imajo bankirji praviloma redko neposredne izkušnje iz industrije in gledajo podatke samo za nazaj (za naprej sicer gledajo napovedi, a jim večinoma ne verjamejo, ker zahtevajo zavarovanja, ki so 2- do 3x-krat vrednost kredita. Plus zahtevajo še osebne garancije kreditojemalcev zato, da vidijo "da smo resni in da verjamemo v lasten projekt". S tem banke posegajo v samo pravno podlago podjetij in implicitno zahtevajo, da d.o.o. nenadoma postane skorajda d.n.o. – to očitno nikogar ne moti?

* Država bi tukaj lahko in bi morala poseči z lastno garancijsko shemo za banke oziroma za dotična podjetja, ki prosijo za takšna likvidnostna sredstva. Podjetja do neke mere poznajo bankirji, ki bi z nekim "normalnim" faktorjem zavarovanja (npr. 1,5) državi sporočili, kakšna zavarovanja so potrebna za posamezen likvidnostni kredit. Takšen kredit je sicer časovno omejen, tako kot je omejena energetska kriza ali vojna v Ukrajini, a nihče ne ve, kdaj se bo situacijo spremenila oziroma stabilizirala. Tukaj bi morali biti vsi deležniki precej bolj prožni in ne zahtevati nekih "amortizacijskih načrtov", ki so v celoti odvisni od situacije na trgu in na katere prav noben od igralcev nima vpliva, pa če je še tako velik!

* To garancijsko shemo potrebujemo v podjetjih včeraj in ne šele v ponedeljek ali konec februarja 2023. Ta predlog je bil dan na mizo ministra za gospodarstvo že 1. oktobra 2022 in od takrat nismo slišali ali videli s strani MGRT še nobene reakcije na ta predlog. Zdaj je skrajni čas, da tu nekaj naredimo.

* Podobno velja ta predlog razširiti tudi na podjetja, ki nam dobavljajo energijo, bodisi plin, elektriko ali toplo vodo etc. Mnogi med igralci v energetsko intenzivnih panogah (in ki nimamo monopolnih ali oligopolnih pozicij na trgu) ne moremo pravočasno poravnavati vseh svojih obveznost do takšnih dobaviteljev. Tako doživljamo dnevne pritiske in tudi grda izsiljevanja z grožnjo izklopov, ki nikakor ne sodijo v ta čas in prostor. Nihče med nami ne zamuja s plačili, ker je na to pozabil, je bil "šlampast" ali pa se je nenadoma "pokvaril". Ne! A tudi naši dobavitelji imajo samo končen nabor nas, kupcev, s katerimi delujejo zdaj tako, kot da oni niso udeleženci v celotni oskrbovalni verigi. Pogosto se obnašajo, kot da jih ta situacija sploh ne tangira! Če en člen te verige popusti, se lahko okrni in celo poruši celotna oskrbovalna veriga, ki tako dolgoročno škoduje vsem, torej tudi dobaviteljem energentov. Pogled finančnikov dobaviteljev energentov pa je, da se "izpostavljenost" ne sme večati. Glede na katera razmerja? Glede na katero stanje? Ker je takšnih (privilegiranih) dobaviteljev z oligopolno pozicijo na našem trgu malo, bi bilo prav, da tukaj dobijo tudi oni zaledje s strani države za velike porabnike energentov, ki morajo in moramo preživeti tole viharno obdobje.

3. Investicijska sredstva

* Država spodbuja digitalizacijo, ki jo vidi kot ključen prebojni element naše družbe ter industrije. A digitalizacija lahko samo nadgradi podlago, to je proizvodna sredstva (stroji), ki pa se zaradi nizke akumulacije in ogromnih stroškov energentov ne obnavljajo in/ali nadgrajujejo, kot bi se morala. Pogosto se amortizacija porablja za osnovno preživetje podjetja! Marsikje je zato potrebno strojno opremo in infrastrukturo nadomestiti ali modernizirati, preden bo sploh primerna za digitalizacijo. Pred časom so bili na voljo razpisi tipa P4, ki so pomagali veliko industrijskim podjetjem narediti tehnološki preboj. Kje so zdaj takšni razpisi?

* Robotizacija in avtomatizacija so postali v industriji conditio sine qua non. Na eni strani mora industrija držati ritem z naložbami v tehnologijo tudi zaradi nenehnih pritiskov na zniževanje cen ter povečevanje celovite konkurenčnosti. Na drugi strani pa pomanjkanje delovne sile lahko deloma uredimo samo s pomočjo avtomatizacije in robotizacije, ki dodatno osmislita digitalizacijo. A brez dodatnih sredstev za takšno opremo ne moremo narediti potrebnega napredka v industriji.

* Pomanjkanje voljne delovne sile ter nujnost tri- in tudi štiriizmenskega dela v industriji je postala nuja, ker samo tako lahko preživimo in rastemo. V Sloveniji pa imamo na področju kadrov za delo v proizvodnji velike težave, ki jih lahko samo deloma rešimo z naložbami v robotizacijo in avtomatizacijo (podobne težave s pomanjkanjem voljnega kadri se pojavljajo v vseh industrijskih državah, pa ne samo v industriji, temveč zdaj skoraj na vseh segmentih gospodarstva – torej niso težave samo pretirano obremenjene slovenske plače, ta problem je zdaj postal globalen). Drugi del pa je privabljanje in integracija tuje delovne sile v Slovenijo. Brez nje nam ne bo šlo! Zato prosimo ustrezna ministrstva, da se zavedajo, da imamo na tem področju perečo situacijo. Pomanjkanj kadra za delo v večizmenskem ritmu, ki zahteva hitro, prožno in empatično reakcijo, brez nepotrebnih birokratskih procedur. Prosimo in pričakujemo, da nam država gre naproti in poenostavi in pohitri procese pridobivanja ustreznih dovoljenj.

4. Ustrezni razpisi

* Kot omenjeno zgoraj, razen razpisov za digitalizacijo ni dovolj ustreznih razpisov. Razpisi so komplicirani, pogosto neživljenjski, pridejo pozno, jih je premalo. Premalo je sredstev na voljo, ki jih še dodatno slabo črpamo, ker slovenska birokracija še dodatno zakomplicira že tako majhen nabor razpisov in sredstev. Tukaj prosimo in pričakujemo s strani ministrstev, da nas pred razpisom kontaktirajo in se posvetujejo z nami, kaj res potrebujemo. Skupaj lahko pripravimo boljše razpise.

Pričujoče pisanje vsebuje jasne namige, kaj potrebujemo v industriji. Na tem mestu pa še enkrat poudarjamo, da je industrija podstat vsake uspešne in napredne družbe; Slovenija je zaenkrat tretja najbolj industrializirana država med EU 27, a nas lahko slaba industrijska politika ter nezadostno in počasno ukrepanje glede energetske krize hitro deindustrializira in obuboža kot družbo. Možne negativne posledice tega scenarija so lahko grde in dolgoročne. Zato je bolje delovati proaktivno, strateško in dolgoročno.

Industrija je tista, ki ustvarja dodano vrednost v družbi, ki jo potem delimo preko državnih mehanizmov v naš družbeni in socialni sistem. Morda bi se lahko država zgledovala po industriji in se učila produktivnosti, učinkovitosti ter procesa nenehnih izboljšav; tako kot to velja za industrijo, bi to moralo veljati tudi za državo – nenehno povečevanje produktivnosti ter vlaganje v inovacije in razvoj. Država prav zato ne sme pustiti industrije ob strani in zanjo poskrbeti kot zadnjo. Temveč kot prvo, saj je motor družbe! Industrija ustvarja socioekonomsko okolje, ki ustvarja potrebe za novim znanjem, ki ustvarja naložbene priložnosti in ki ustvarja infrastrukturo, ki ustvarja socio-ekonomsko okolje in ki ustvarja nove proizvode in storitve, ki jih potrebuje trg, doma in v svetu.

Mark Stemberger je direktor Agis Technologies.