Naivnost je tista beseda, ki jo je zahodni, demokratični svet v 20. stoletju zelo drago plačal. S pojavom totalitarnih sistemov je namreč naivnost peljala do resnično prelomnih, usodnih posledic. Spomnimo se, recimo, kako je britanski premier Neville Chamberlain po vrnitvi iz Münchna zmagovito mahal z listom papirja, ki naj bi dokazoval Hitlerjev paficizem in prenehanje agresivnega širjenja po Evropi. Spomnimo se Miloševića in njegovih trikov, s katerimi je več let vlekel za nos vodilne ameriške in evropske politike, da ne omenjamo mirovnih posrednikov OZN, iz katerih so se na Balkanu delali norca. 

O naivnosti v mednarodni politiki bi lahko napisali debelo knjigo, vendar je ključno spoznanje, da je bila doslej zaradi naivnosti demokracija vedno žrtev diktature - in ne obratno. Kajti v diktaturi prostora za naivnost ni. V diktaturi se naivnost konča v zaporu, gulagu, koncentracijskem taborišču ali pred strelskim vodom. 

V diktaturi je laž relativna, vojna pa nadaljevanje politike z drugimi sredstvi.

In tako pridemo do Vladimirja Putina.

Rusija, ki jo od leta 2000 personificira ta avtokrat, je vseskozi nakazovala smer, v katero se bo razvila njena politika. A dokler so kremeljski asasini pobijali novinarke, odvetnike, civilnodružbene aktiviste in opozicijske politike doma, je zahodna politika v zadregi gledala stran in upala, da bodo slabe občutke pregnali milijardni energetski posli. Tudi ko so Putinovi oligarhi podkupovali evropske politike na levici in desnici, se ob tem ni nihče vznemirjal. Niti serija zastrupitev Putinu neljubih oporečnikov, oligarhov ali prebeglih agentov v tujini ni spremenila odnosa do psihopata v Kremlju.

Šele z vojaškimi posegi proti sosedam je Putin prvič resno vznemiril Zahod, ki se je znašel v neprijetni situaciji, saj so nenadoma prošnje za zaščito pred Rusijo, kot bi lahko razumeli želje po vstopu v zvezo NATO, prihajale tudi iz nekdanjih sovjetskih republik (Gruzija, Ukrajina, Moldavija). Že pred tem so zaradi zgodovinskega strahu pred Rusi v NATO vstopile vse članice nekdanjega Varševskega pakta, pa tudi baltski trojček in več držav Zahodnega Balkana.

Bistveno je ob tem spoznanje, da so države zaprosile za vstop v Severnoatlantsko zavezništvo zaradi strahu pred restavracijo ruske imperalne politike, ki je v zgodovini zadnjih 200 let izkazala za skrajno brezobzirno. V tem kontekstu je pravzaprav paradoksalno, da se ob polemikah glede članstva v zvezi NATO nikoli nihče ni vprašal, zakaj leta 1991 ali 1992 nikogar v Vzhodni Evropi ni posebej zanimalo transatlanstsko vojaško povezovanje. Verjetno zato ne, ker je bila Rusija takrat benevoletna država, z relativno demokratičnim Borisom Jelcinom na čelu. Nikogar ni ogrožala. Nikomur ni grozila ali ga celo napadla (izjema je bila ruska republika Čečenija, na katero se je spravila Moskva še v času Jelcina, vendar se je prva čečenska vojna končala z mirnovno pogodbo in ruskim umikom; Putin je že kot šef FSB začel delati vse, da bi izbruhnila nova vojna s Čečenijo, kar se je potem res zgodilo, epilog pa je znan: Rusi so prestolnico Grozni zravnali z zemljo, pobili na desettisoče ljudi in na oblast spravili klan Kadirov).

Prastrah pred Rusi se je v Vzhodno Evropo vrnil šele s prihodom Putina na oblast, ko se je začela spreminjati tudi ruska zunanja politika. Širitev zveze NATO je bila možna izključno zaradi tega, ker je bil interes za to izjemno velik na "vzhodni" strani, torej povsod tam, kjer s(m)o imeli v 20. stoletju negativne izkušnje z Rusi (to pa je razen Srbije in morda Armenije pravzaprav - povsod). 

Ključni in pravzaprav edini ruski "argument", ki ga ponavljajo glede širitve zveze NATO in ga je v svojem prispevku ponovil tudi Jeffrey Sachs, je tisto slovito in predvsem domnevno zagotovilo zahodnjakov zadnjemu sovjetskemu voditelju Gorbačovu, da se zveza NATO po razpadu komunističnega bloka in Varševskega bloka ne bo širila na vzhod. Toda dokaza za to doslej ni ponudil še nihče. Celo nasprotno, nekaj let pred smrtjo je Mihail Gorbačov v enem izmed intervjujev iskreno priznal, da takšnega zagotovila nikoli ni bilo, saj se o tem leta 1989 in 1990 niti niso pogovarjali, saj širitev Nata takrat sploh še ni bila na dnevnem redu ...

+++

Kritizirati evropsko oziroma zahodno politiko do Ukrajine oziroma Rusije v svobodnem svetu seveda ni kaznivo dejanje. V Rusiji, kjer ljudje vojni ne smejo reči vojna, je drugače. Zato ne drži, da Zahod demonizira Rusijo, ker si je to pravico pred več kot dvajsetimi leti vzel Vladimir Putin; on je tisti, ki iz Rusije dela agresivnega, militarističnega demona, ki se zaradi sankcij spreminja v državo tretjega sveta ... Putin je tisti, ki je Rusijo utrdil v avtoritarno deželo, v kateri kritika oblasti pelje v zapor ali kazensko kolonijo, neodvisni mediji pa so v zadnjih mesecih dokončno ugasnili. Danes je v Putinovi Rusiji precej manj osebne svobode in pravic kot v zadnjem desetletju Sovjetske zveze, ko so lahko potihom že delovale nekatere skupine za varstvo človekovih pravic.

Putin je človekove in državljanske pravice z začetkom vojne v Ukrajini, ki se ji v Rusiji ne sme reči vojna, izkoreninil. 

Bržkone se zahodni mirovniki - naj gre za upokojene politike, akademike ali civilnodružbene aktiviste - tega potihem zavedajo, saj naslovnike svojih pisem in pozivov iščejo izključno v Ukrajini, Evropski uniji oziroma Združenih državah Amerike. Nikoli pa ne v Kremlju. Nikoli se ne obračajo na Putina. Ne upajo si, ker vedo, kaj bodo dobili v odgovor: cinični nasmešek. Za razliko od Lavrova, ki bi verjetno odgovoril, da sta Ukrajina in Zahod lani napadla Rusijo in da se Rusija od tedaj brani pred poskusom uničenja. Nič ne pomaga, da se avditoriji modrih ljudi ob takšnem nepopisnem sprenevedanju krohotajo. Nič ne pomaga, če delegati na zasedanju OVSE protestno zapustijo dvorano, ko ruski predstavnik začne pripovedovati pravljico o zlobnem Zahodu, ki je vojaško napadel Rusijo ...

V vojni pomaga samo sila. Za razliko od Hitlerja, ki je izstopil Društva narodov, se je Putin odločil, da bo raje zlorabljal mednarodno pravo, dokler bo to mogoče. Tako kot je 24. februarja 2022 poteptal mednarodno pogodbo, s katero je Ruska federacija zagotavljala Ukrajini suverenost, potem ko se je ta odrekla jedrskemu arzenalu. In tako kot ob vsakem glasovanju v Varnostnem svetu, ko ruski veleposlanik zlorabi pravico veta, s čemer avtomatično prepreči kakršno koli odločitev, ki bi bila v nasprotju s Putinovimi interesi.

JEFFREY SACHS

Polemika: Zakaj se Sachs in mirovniki glede Rusije bridko motijo in s svojimi pozivi v resnici podpirajo zločinca Putina

OZN, na katero se mirovniki tako radi sklicujejo, zaradi Putinovega barbarstva grozi usoda Društva narodov. Kajti tovrstne mednarodne organizacije niso bile ustanovljene z zavestjo, da bodo imele nekoč v prihodnosti opravka z brezvestnimi avtokrati, vojnimi zločinci in psihopati. Zato še vedno ni za zavreči idejo, da bi Generalna skupščina OZN s kvalificirano večino spremenila statut te organizacije v tistem delu, ki se nanaša na Varnostni svet, in uvedla možnost začasnega suspenza pravice veta. Putinu bi tako začasno omejili glasovalne pravice v Varnostnem svetu. Dokler se ne umakne iz Ukrajine.

Toda vprašanje je, če bo to dovolj. Pot do miru bo še dolga, vojna lahko traja še več let (!), preden bo režim v Moskvi prisiljen k pogajanjem. A kot smo ugotavljali že uvodoma: Putin je tiste vrste nasilnež, ki odneha šele takrat, ko je premagan. V Rusiji, kjer vladarjem tradicionalno odpuščajo vse, le poraza ne, se ve, kaj to pomeni. Zato je vojna v Ukrajini ujeta v začaranem krogu. Dokler bo na oblasti Putin, miru ne bo. Grožnje z jedrskim orožjem sicer ne smemo povsem zanemariti, vendar je jasno, da bo z Vladimirjem konec tisti hip, ko bo vrgel prvo atomsko bombo. Verjetno so mu to diplomatsko povedali tudi zavezniki Kitajci.

+++

Naša vojaška pomoč Ukrajini je torej edina pot do miru, pa nas se sliši še tako paradoksalno. V kombinaciji s še ostrejšimi sankcijami seveda. Ruski državljani še vedno brez težav potujejo po Latinski Ameriki, Afriki in Aziji. Tajske plaže se jih polne. Cele družine, tudi več generacij. Niso vsi turisti, veliko jih je tam že dlje časa. Sploh mlajši Rusi množično zapuščajo domovino, ki jo je Putin spremenil v novo različico Sovjetske zveze.

Analitiki pravilno ugotavljajo, da bo Putin vojno na koncu izgubil doma. Njegov imperializem je usmerjen navzven in zanemarja dejstvo, da cele generacije mlajših Rusov ne more držati v informacijski nevednosti, kot to brez težav počne njegova državna medijska mašinerija, zlasti televizije. Mlade generacije govorijo tuje jezike in razumejo, da svet ni takšen, kakršnega jim prikazuje kremeljska propaganda. Evropa ni pacifistična degenerirana homoseksualna združba, ki bo vsak čas propadla, z njo pa tudi nacistični narkomanski režim v Kijevu. Retorika ruskega propagandenega aparata je podobna besednjaku jugogeneralov, ki so na začetku julija 1991 grozili Slovencem, da jih bodo zravnali z zemljo, če se ne bodo predali. Bilo bi smešno, če ne bi bilo tragično.

Edini dejanski argument, ki ga lahko potegnemo iz mirovniškega pisanja, v ozadju katerega je, kot smo ugotovili, posredna podpora nasilnežu Putinu, je antiameriški resentiment. Vedno znova se pojavlja, vedno znova ena in ista fraza: Resda so Rusi, ampak ... Drži, da je Putin, ampak ... Vedno ta presneti ampak. Kot da bi ruski imperializem opravičevali z ameriškim ali celo evropskim (če ta sploh obstaja). Toda med tem dvema pridevnikoma je žal - ali pa na srečo, kakor vam ljubše - ogromna razlika. V zadnjih dvajsetih letih, ko je v Rusiji na oblasti Putin, je ruski imperializem usmerjen proti nam, tj. proti Evropi. Proti Evropski uniji, če smo konkretnejši. Za Američane tega ne bi mogli reči. Za Američane lahko kvečjemu ugotovimo, da od leta 1945, ko so odločilno pripomogli k osvoboditvi večjega dela Evrope (od atlantske obale do t.i. železne zavese), na celini vzdržujejo stabilnost, mir in varnost. Evropejci nismo sposobni ustanoviti svoje vojske, zato imamo Američane. Če je to ameriški imperializem, potem imamo v Evropi pač vsi od tega koristi, Rusija pa ne. Tega se Putin zaveda, zato je njegov cilj uničenje Evropske unije, kajti le v tem primeru bo Rusija spet evropska velesila.

Ruski imperializem se torej požvižga na naše koristi, ker zasleduje izključno svoje. Kremelj že leta sponzorira ekstremne, nacionalistične stranke in gibanja, ki sesuvajo evropske vrednote in razširjajo skepso do Evropske unije. Poleg tega Rusi na vse možne načine škodujejo državam, ki izražajo interes po vstopu v EU; tako so se leta 2014 spravili na Ukrajino (ta se je takrat pogajala z EU, ne pa z zvezo NATO!), nenehno podžigajo srbski nacionalizem v Bosni in Hercegovini, rovarijo v Črni gori, Severni Makedoniji in bodo na koncu škodovali tudi Srbiji, če se bo odločila za evropsko prihodnost.

Zaradi tega odločitev glede podpore Ukrajini nikoli ne more biti pod vprašajem. Kajti alternative za evropski projekt, ki je nastal zaradi francosko-nemške sprave po II. svetovni vojni in prizadevanja po miru in blagostanju na stari celini, v resnici ni. "Največja država na svetu" s svojim avtokratskim režimom in ekonomijo na nivoju Italije seveda ni nobena alternativa, pač pa kvečjemu regresija. Skok v preteklost, ko so vladali nezmotljivi absolutisti, človeško življenje pa ni bilo vredno počenega groša. 

Če kdo ob tem pomisli na Putina in mrtve ruske vojake na ukrajinski fronti, ni daleč od resnice.