Slovenija je majhna država in kot taka ni zmožna nenehno proizvajati vrhunskih kadrov na vseh področjih. Niti v športu jih ne, čeprav je glede na svojo majhnost sila nadpovprečno uspešna. Vseeno bi človek pričakoval, da bi se na političnem parketu v zadnjem dvajsetletju pojavilo več prvokategornikov. Meteoriti so sicer leteli vsevprek.

Med razmišljanjem o slovenski politiki sem se spomnil na Fermijev paradoks, zato si dovolim majhno vesoljsko digresijo. Paradoks sloni na dejstvu, da je naše sonce dokaj tipična zvezda v galaksiji Rimska cesta, v kateri je več milijard podobnih zvezd. Mnoge so veliko starejše in imajo planete s podobnimi pogoji kot Zemlja, na katerih bi se lahko razvilo inteligentno življenje. Lahko domnevano, da so se na nekaterih razvile zelo napredne civilizacije s tehnologijo za medzvezdno potovanje. Nobelov nagrajenec Enrico Fermi se je zato leta 1950 vprašal, kako je mogoče, da kadar gledamo v globino vesolja, ne vidimo očitnih znakov obstoja teh civilizacij.

Kje so vsi?

Odgovor je v veliki meri odvisen od verjetnosti nastanka inteligentnega življenja, kar je popolna neznanka. Okvir za odgovor nam nudi enačba nedavno preminulega ameriškega astrofizika Franka Drakea. Drake je z njo leta 1960 poskusil oceniti število razvitih civilizacij v naši galaksiji, s katerimi bi lahko potencialno navezali stik (N).

N = R*• f (p) • n (e) • f (l) • f (i) • f (c) • L 

R* je hitrost nastajanja zvezd v galaksiji (na leto)

f (p) je delež zvezd, ki imajo planete

n (e) je povprečno število planetov, ki bi lahko podprli življenje

f (l) je del planetov, na katerih se dejansko razvije življenje

f (i) je del planetov z življenjem, na katerih se razvije inteligentno življenje

f (c) je del inteligentnih civilizacij, ki pošiljajo signale v vesolje

L je dolžina časa, v katerem povprečna civilizacija oddaja signale o svojem obstoju

Seveda so posebej zadnji štirje dejavniki v domeni popolne špekulacije. Kljub temu obstajajo trije modeli možnega števila civilizacij v naši galaksiji:

* Zmerni: 1 civilizacija;

* Optimistični: 100 civilizacij, povprečno oddaljene 5000 svetlobnih let ena od druge;

* Entuziastični: 4.000.000 civilizacij, povprečno oddaljene 150 svetlobnih let ena od druge.

Leta 1964 je astronom Nikolaj Kardašev izumil sistem klasifikacije nezemeljskih civilizacij, ki temelji na porabi energije:

Tip I civilizacija izkorišča energijo celotnega planeta;

Tip II izkorišča energijo zvezde in ustvari približno 10 milijard krat več energije kot civilizacija tipa I;

Tip III izkorišča energijo cele galaksije ali približno 10 milijard kratno energijo civilizacije tipa II.

Ameriški fizik Michio Kaku špekulira, da če bi človeštvo povprečno dosegalo 3 % tehnološko letno rast, bi lahko naša civilizacija dosegla status tipa I v približno 100 do 200 letih, status tipa II v nekaj tisočletjih in status tipa III v približno 100.000 do milijon let.

Znanstveniki so na Fermijev paradoks odgovorili s številnimi hipotezami; od takih, ki zanikajo nezemeljsko življenje (Zemlja naj bi bila vesoljski unikat), do trditev, da so medzvezdna potovanja nemogoča, da so življenjske dobe civilizacij prekratke (preden razvijejo tehnologijo za tovrstna potovanja, se samouničijo). Obstajajo tudi hipoteze, da so Nezemljani že na Zemlji - ali so tu že bili, ali da namenoma ne signalizirajo svoj obstoj, ker ni modro drugim civilizacijam sporočat,i kje so dobri pogoji za življenje itd..

Fermijev paradoks slovenske politične galaksije

Vrnimo se iz vesolja na slovenski politični parket. Eden od problemov sedanje politike je, da že nekaj let ne proizvajamo (več) vrhunskih političnih kadrov. Vsaj na ravni novih vodji ne. To ne pomeni, da na obeh straneh političnega spektra ni sposobnih politikov, vendar se skupno gledano zdi, da je v politiki nivo občutno padel in da bi marsikdo, ki nastopa v državni reprezentanci bolj spadal v kakšno amatersko ligo.

V devetdesetih letih je bilo veliko prvokategornikov (ne glede na to, kaj si o njih mislimo): Pučnik, Peterle, Rupel, Oman, Bučar, Drnovšek, Kučan, Janša, Pahor (in še bi lahko naštevali). Verjetno tudi zato, ker je bila osamosvojitev prelomni trenutek v slovenski zgodovini in je terjala angažma vseh intelektualnih sil (ne glede na to, da jo sedanja oblast obravnava le kot "obdobje v naši novejši zgodovini").

Tudi kasneje so občasno na politično sceno vstopali (bolj ali manj uspešno) nekateri nepolitiki, ki so veljali za težkokategornike, kot na primer Bajuk, Türk, Gaspari, Barbara Brezigar, Arhar ... (tudi Jankovića bi lahko uvrstili v to kategorijo). Nekateri drugi so se na najvišji ravni izkazali za meteorite à la Tone Rop, Gregor Golobič, Pavel Gantar, Katarina Kresal, brata Podobnik, Dejan Židan, Igor Lukšič, Franc But, Ljudmila Novak, Radovan Žerjav itd..

Med strankarskimi veljaki in vodilnimi političnimi akterji imamo trenutno tri kategorije politikov: rdeče velikane, supernove in protozvezde.

Nekdanja predsednik vlade Janša in predsednik republike Pahor sta predstavnika generacije rdečih velikanov; političnih veljakov, ki izhajajo še iz časov razpada Jugoslavije in se približujejo zadnji fazi politične kariere. Pahorjeva politična prihodnost je sicer trenutno sploh neznanka. Seveda lahko med Rdeče velikane iz ozadja uvrščamo tudi Kučana. 

V generacijo supernove spadajo vodje personalnih strank, ki so po začetni eksploziji bolj ali manj brez politične prihodnosti (vsaj kot voditelji na najvišji državni ravni): Janković, Bratušek in Šarec. Zvezdna utrinka Virant in Cerar sta politiko že davno zapustila. Zadnja v tej kategoriji sta Robert Golob in Nataša Pirc Musar. Vodilni medijski astronomi so ju nenadoma označili za novi superzvezdi, potem ko so se opekli z Jožetom P. Damijanom, Karlom Erjavcem (kot mandatarja in pectore) in Marto Kos (kot bodočo predsednico), ki so se medtem že izgubili v temnem političnem vesolju. Čas bo povedal, če bosta Golob in Pirc Musarjeva status zvezde obdržala, ali bosta čez par let tudi sama uvrščena bolj med komete in meteorite.

Sledi generacija protozvezd, ki se še formirajo in za katere je vprašanje, če bodo kdaj zablestele v polnem sijaju: Mesec, Tonin in predvsem Logar. Z nekaj dobre volje bi lahko v to kategorijo nekoč uvrstili tudi Tanjo Fajon in celo Milana Brgleza. Danes vemo, da sta le še satelita oziroma "bivša bodoča premierka" in "bivši bodoči predsednik".  

Ne glede na to, kar si o njiju mislimo, so rdeči velikani Janša, Pahor in Kučan trenutno edini slovenski politiki z veliko začetnico (in s kilometrino). Pahor se zdi na koncu svoje politične kariere (ne glede na to, da so ga že velikokrat prezgodaj odpisali). 

V Sloveniji imamo sposobne ljudi, vendar že nekaj časa v politiko ne vstopajo več, razen če imajo ogromen ego in/ali ostanejo brez dobre službe. Bi Golob vstopil v politiko, če bi dobil nov mandat na čelu Gen-i?

Svetovni fenomen

Zdi se, da je padec nivoja politične kulture in njenih akterjev svetovni fenomen. Dopuščam možnost, da je to deloma tudi iluzija oziroma posledica dejstva, da so politiki danes pod veliko večjim drobnogledom, kot so bili nekoč. Tako s strani medijev kot družbenih omrežij. Mediji in politični nasprotniki so vedeli, da se je J.F. Kennedy med odmorom za kosilo v Beli hiši sestajal z ljubicami, vendar o tem niso poročali, da državi ne bi škodili. Danes bi priljubljenega JFK-ja raztrgali.

Prav tako je ta trend posledica krize zaupanja v demokracijo in nenehnega iskanja t.i novih obrazov; oseb, ki naj bi bile bolj poštene, ker naj ne bi bile kompromitirane s politiko. Porazni rezultati amaterizma v politiki so vsem na očeh tudi v Italiji (npr. Gibanje 5 zvezdic). Kljub temu so med krizo Italijani izvlekli iz rokava Draghija, bivšega guvernerja Evropske centralne banke. Pri nas pa je med največjo krizo od druge svetovne vojne kot alternativo vladi, ki jo je sama ocenila kot katastrofalno za državo, levica ponujala … Jožeta P. Damijana in Karla Erjavca.

Je sploh potrebno še kaj dodati o stanju vodilnih kadrov levice? Potem pa so obupani astronomi nenadoma opazili supernovo Golob … Pirc Musarjeva pa je svojo priložnost zagrabila, ko se je zavedala, da na levici (iz katere izhajajo vsi slovenski predsedniki) sploh ni bilo moralnih avtoritet in superkategornikov, ki bi se potegovali za mesto predsednika oziroma predsednico republike.

Na desnici ni nič bolje: že trideset let celotni prostor zapolnjuje črna luknja Janez Janša, ki vsako potencialno vzhajajočo zvezdo v desni galaksiji in ozvezdju SDS obravnava kot planet ali satelit in jo na koncu posrka vase. Če pa zvezde ne zasenči Janša sam, jo pred javnostjo uspešno očrnijo nasprotniki. Logarju niso uspeli naprtiti nobene osebne afere ali sporne izjave; očitek, da prihaja iz Galaksije Janša je bil sam po sebi dovolj, da za zmago na predsedniških volitvah ni imel realnih možnosti.

A kljub vsemu je Logar trenutno edini veliki up slovenske ne-levice; nedvomno bo hitro postal predmet žolčnih napadov vseh, ki dobijo ošpice že ob misli, da bi levica lahko kdaj volitve tudi izgubila. Obtožili ga bodo janšizma brez Janše, da je "Janša Light" in morda celo, da se gre logarizacijo Slovenije (ko se pretvarjaš, da si žlahtni desničar, pa si v resnici Janša).

Malo za šalo poglejmo, kako bi zgledala Drakeova enačba, če bi jo uporabili za oceno verjetnosti nastanka novih političnih veljakov v Sloveniji. Drejčeva enačba možnosti proizvajanja novih slovenskih političnih veljakov:

N = R*• f (p) • n (e) • f (l) • f (i) • f (c) • L 

N je število sposobnih političnih leaderjev

R* je povprečno število nastajanja novih potencialnih politikov na leto

f(p) je merilo sposobnih oseb, ki imajo potrebne značilnosti za vstop v politiko

n(e) je število potencialnih politikov, ki imajo dovolj debelo kožo, da bi lahko v politiki preživeli v primeru diskvalifikacij, obtožb in montiranih afer

f(l) je merilo potencialnih politikov, iz katerih se lahko razvije politični vodja

(fi) je merilo potencialnih politikov iz katerih se lahko razvije politični vodja in ki dejansko vstopijo v politiko (npr. se jim vstop finančno ali karierno sploh splača)

f(c) je merilo tistih, ki se dejansko potegujejo za vodenje politične stranke

L je pričakovana življenjska doba stranke, v kateri se novi politiki pojavijo

Kakor v Drakeovi enačbi imamo veliko dejavnikov, za katere ne obstaja objektivna osnova. Če enačba samo približno drži, ni nič čudnega, da se na politični sceni pojavlja tako malo novih političnih zvezd. Nepolitiki, ki imajo izkušnje in sposobnosti, da bi vstopili v politiko na najvišjem nivoju, kakor na primer bivši evropski komisar Janez Potočnik, pa očitno niso tako nori. Aleksander Čeferin bi se lahko odločil za vstop v politiko le po zaključku prestižne in donosne mednarodne nogometne funkcionarske kariere. Na sredinsko desnem obzorju obstaja le veliki up Logar. Na sredinsko levem obzorju se zdi položaj Nataše Pirc Musar precej bolj trden od Golobovega. Drugih potencialnih liderjev ni na vidiku.

Sodeč po nekaj zadnjih volitvah si levica lahko zagotovi oblast tudi s poplavo meteoritov, ki jih mainstream mediji čez noč razglasijo za zvezde. Vsakič znova nas rešijo pred črno luknjo in nato klavrno izgorijo, vsaj na najvišji ravni političnega neba. 

10 možnih odgovorov na Fermijev paradoks slovenske politike

Na Fermijev paradoks o vesolju obstaja vsaj 75 bolj ali manj resnih odgovorov. Razlogov, zaradi katerih v Sloveniji že dolgo ni novih političnih zvezd, so le meteoriti, je prav tako veliko. Naštel jih bom le nekaj (ne nujno po pomembnosti), bralci jih bodo prav gotovo našli še veliko več:

1. Politika že dolgo ni več prestižni poklic.

2. Plače politikov že več let niso vrhunske (in ne bodo niti po zvišanju, ki ga trenutno predvideva vlada); kdor ima dobro službo, bo prekleto dobro premislil, če se mu vstop v politiko izplača.

3. Dejanska moč ni (samo) v politiki, ampak v gospodarstvu; tam se vrti denar.

4. Klima sovraštva odbija razumne ljudi. Sredinske politike skorajda ni več, obstajata še samo janšizem in antijanšizem.

5. V Sloveniji že nekaj časa beležimo »beg možganov«. Veliko mladih se je zaposlilo v tujini ter v evropskih in mednarodnih institucijah in se spuščajo v slovensko politično džunglo.

6. Zmerni ljudje si ne želijo stopiti na sceno, na kateri medijsko odmevajo izjave največjih kričačev in nastopačev. Če se izražaš zmerno, si neopazen.

7. Padec nivoja politike je začaran krog. Namesto, da bi to za sposobne bila spodbuda, da bi vstopili v politiko, jih odvrača, po načelu "ne prepiraj se z bedakom, ljudje ne bodo opazili razlike". Zato pa vanjo vstopajo manj sposobni, po načelu "pa saj to zmorem tudi jaz". Ali v besedah Platona: "Tisti, ki so preveč pametni, da bi vstopili v politiko, so kaznovani tako, da jih vodijo neumnejši."

8. Za uspeh v politiki sta samozavest in nastop bolj pomembna od sposobnosti. V dobi družbenih omrežij pa sploh. Ameriški senator Eugene McCarthy je nekoč rekel, da "biti v politiki je kot biti nogometni trener. Moraš biti dovolj pameten, da igro razumeš, in dovolj neumen, da misliš, da je pomembna". V skladu z Dunning-Krugerjevim efektom vemo, da manj sposobni ljudje pogosto precenjujejo svoje sposobnosti. Ne preseneča, da v politiki številčno prevladajo nad bolj sposobnimi, ki znajo praviloma bolje oceniti, česa ne znajo. V besedah pisatelja Charlesa Bukowskega: "Problem sveta je v tem, da so inteligentni ljudje polni dvomov, neumni pa polni samozavesti."

9. Mediji vedno bolj pogosto vsakogar raztrgajo po principu "naši" / "vaši". Ad hominem napadi in obračunavanja so del normalne politične agende, pri kateri mediji brez milosti sodelujejo. Za politiko so ljudje vedno potrebovali debelo kožo. Danes potrebujejo osebno jedrsko zaklonišče in bazuko.

10. Pred leti so Slovenci cenili zadržane leaderje, ki so bili videti bolj inteligentni, kompetentni kot oni sami, kljub temu, da niso bili preveč komunikativni (Drnovšek, Peterle, Kučan). Danes imajo raje osebe, ki so "komunikativne" in ki suvereno izustijo enostavne resnice brez kompliciranih vsebin (prototip je bil Šarec, danes imamo Goloba in seveda Urško Klakočar Zupančič).

Če bomo tako nadaljevali, bodo besede ameriškega pravnika Clarenca Darrowa veljale tudi za Slovenijo: "Ko sem bil otrok, so mi rekli, da lahko kdorkoli postane predsednik; začel sem verjeti, da to drži."

Lani smo začeli prejemati slike novega vesoljskega teleskopa James Webb, domet katerega sega veliko dlje v vesolje od vseh njegovih predhodnikov. Trenutno kaže, da bomo prej našli odgovor na Fermijev paradoks in odkrili oblike inteligentnega življenja v vesolju kot nove vrhunske politične leaderje v Sloveniji.