Vsaka revolucija se konča tam, kjer se je začela. Fizika ve in je že dokazala, kako stvar deluje. Pred stoletjem in še prej se je govorilo o tem, ali naj kočije na motor, izumljene v devetnajstem stoletju, poganja elektrika ali gorivo. Sprejeta je bila odločitev v korist goriva, in sicer ne vedno na razumsko-znanstveni podlagi, kot je na primer ta, da se električnega avtomobila ne sliši in je torej lahko nevarna za pešce (to je se dogajalo s kolesi, imenovanimi tudi velociferji, a nihče ni bil več presenečen, šlo je za moderno hudičevo delo). Za revolucijo je poskrbela Evropska unija v gospodovem letu 2023, ko je med sprejemanjem ukrepov o ukrivljenosti banan in v dvomih o moki iz žuželk, prav potiho in prihuljeno sprejela prepoved avtomobilov z motorjem na gorivo leta 2035. Za prepoved so večinsko glasovali superprogresivni in okoljsko ozaveščeni poslanci.

Leto 2035 je za ovinkom, saj to stoletje kar drvi mimo nas. Hura, bravo, aplavz z ene strani in protesti z druge, tako se zares varuje okolje, to je prava civiliziranost, ne pa necivilizirani barbari, ki so povzročili ozonsko luknjo (ki se je sama od sebe zaprla). Čakajo nas ceste z luknjami (zagotovo bralci veste, da je bitumen stranski proizvod tako osovražene nafte in poskrbi, da ostanejo luknje odprte), a brez rombov pod prtljažnikom.

Znova bomo našli veselje v počasnih potovanjih in dolgih vrstah za polnjenje, v tem, da bomo krajše potovanje raztegnili na nekaj dni in občudovali pokrajino, vse to med premori za polnjenje baterij. Seveda nas bo povsod spremljal strah pred tem, da bi bogu za hrbtom obtičali s prazno baterijo in bi nas moral kakšen tovornjak odvleči do najbližje polnilne postaje, kjer bi bile cene obupno visoke, tovornjak pa bi seveda poganjala nafta in bi ogabno smrdel. Seveda, električni avtomobili ne onesnažujejo, čebele bodo zadovoljne, metulji bodo še naprej plahutali, mi pa bomo s polnimi pljuči dihali tako, kot če bi bili vedno v Dolomitih ali na Gran Sassu, brez mask in brez majhnih delcev.

Prelepo, da bi bilo res. Dejansko to ni res. No, res je, da je EU prižgala rdečo luč za motorje na gorivo, res je tudi, da je to neskončno zadovoljilo klub oboževalcev Grete Thunberg in zahodnih eko-vsevprek aktivistov. V Italiji električni avtomobili predstavljajo le 4 % voznega parka, ki je najstarejši v Evropi. Dobro, boste rekli, čas je za prihodnost. Vendar pa električni avtomobili stanejo več kot avtomobili z motorjem na gorivo, ki so vedno bolj tehnično napredni in onesnažujejo vedno manj. Tudi v primerjavi s konji, ki imajo, tako kot krave, to neprijetno navado, da zaradi svojih fiziološko-bioloških potreb jedo vsak dan in izpuščajo CO2. Strokovnjaki pravijo, da se visoki stroški amortizirajo v desetih letih, a ne povedo, da so baterije po desetih letih uničene, da je njihova menjava izjemno draga in da nihče ne pove, kam odložiti iztrošene baterije, kdo se bo s tem ukvarjal in koliko bo to stalo.

Ekologija v svoji zadnji fazi zelo spominja na pokopališče dobrih namenov.

Dodajmo, da ima svetovni monopol na področju baterij Kitajska, ki si je zagotovila tudi afriške rudnike plemenitih kovin (kot je litij), in za katero so izpuhi iz najbolj okoljsko problematičnih tovarn na enakem nivoju kot človekove pravice. Povsem nepomembni. Zdaj pa to povejte tej milijardici Indijcev, ki morajo malo upočasniti industrijo, saj ta onesnažuje, New Delhi prekriva gost oblak smoga, molekula kisika pa je redkejša od natrijevega delca v steklenički znane mineralne vode. Na drugi strani pa so tu civilizirani Zahodnoevropejci, ki svojih alpskih rožic in vongol ne bodo kar tako izpustili iz rok. Obremenjujejo se zaradi CO2 pri vzreji živali in porabi vode, da bi prišli do zrezka na krožniku, zato predlagajo s proteini bogate žuželke: povsod vidijo zeleno in na Zemlji želijo ustvariti raj. Tudi neosvinčen bencin so včasih imeli za zelenega, a potem ugotovili, da sploh ni tako zelo zelen. Vseeno pa, stran z motorji na notranje izgorevanje, ne glede na to, ali porabljajo bencin ali dizel. 

To pomeni, da bo v avtomobilski industriji zaradi rezov v proizvodnji komponent prišlo do izgube na tisoč delovnih mest, kar bo povzročilo družbene pretrese. Ne vemo, kaj se bo zgodilo z mestnim, cestnim in avtocestnim oskrbovalnim omrežjem, vemo samo, da bodo tudi tam izgubljena delovna mesta. Ne vemo, kako bo potekalo potovanje, daljše od 400 kilometrov, saj te razdalje zaenkrat z baterijo še ni mogoče preseči. Ne vemo, kako skrajšati neskončno dolgo polnjenje baterij.

Javni prevoz bo ostal to, kar je (UNP, metan, bencin in dizel, vsi ogljikovodiki). Letala se bodo še naprej letela s svojimi motorji, ki jih ni mogoče nadomestiti z električnimi. Baterije bo mogoče polniti s porabo ogljikovodikov. Kitajska bo še naprej dobavljala baterije vsemu svetu - baterije, pridobljene s porabo ogljikovodikov. Revolucija je torej še enkrat takšna, da bi spremenila vse tako, da se ne bi spremenilo nič. V iluziji, da si brez detergentov operemo vest in jo ohranimo čisto z dobrimi nameni in mnogo preveč evropskimi glasovi.