Slovenski medijski prostor je v krizi, hujši kot gospodarstvo.

Popolnoma sprejemljivo se namreč zdi, da lahko vlada uredništvu določenega medija vsili kolumnista po lastni želji, če je le država posredna ali neposredna lastnica medija. Na tak način medijska hiša postane vladni PR, bralci pa manipulirani od deklarativno objektivnih kritikov. Lansko leto smo bili priča tudi drugim ekscesom – nedopustnim poseganjem oblasti v medije. 

Oddajo Pogledi Slovenije je državna televizija ukinila samo zato, ker sta njena novinarja oblasti postavljala preveč neprijetna raziskovalna vprašanja, razkrivala hujše nepravilnosti in jo kdaj tudi ujela celo pri laži. Upoštevajmo, da je bil to edini razlog, zaradi katerega je oddaja nastala in hkrati edini razlog, zaradi katerega je bila tudi ukinjena.

Upoštevajmo tudi, da je imela oddaja Pogledi Slovenije izredno visoko gledanost in da je lastne stroške v celoti krila iz lastnih prihodkov. Zato se pri tem postavi več nejasnosti oziroma protislovij: prvič, zakaj imeti novinarsko preiskovalno oddajo, če jo bodo v primeru njene uspešnosti takoj ukinili? Drugič, zakaj imeti javni servis RTV, ki obstaja zgolj zaradi interesa gledalcev (ki plačujejo RTV prispevek), ki ukinja najbolj priljubljene oddaje, s čimer neposredno ruši najbolj evidenten in jasen interes njenih gledalcev, ustanoviteljev – državljanov? Tretjič: je v javnih sistemih sploh komu pomembna stroškovna učinkovitost ali zgolj višina izsiljenega RTV prispevka (ki ga plačate, če imate elektriko), če že zadovoljstvo uporabnikov s storitvijo nikamor ne šteje? 

Seveda je lažje predpisati in dvigovati RTV prispevke in za privilegiran RTV spisati celo poseben zakon, da se le ohrani ta primat, kot pa kreirati vsebino, ki bi med gledalci zmagovala zaradi priljubljenosti, v programskem odboru in vodstvu zavoda RTV pa bi zmagovala zaradi stroškovne učinkovitosti. In četrtič, zakaj bi se kdorkoli izpostavljal dobro organiziranim klientelistom, koruptivcem in vsem vrstam dobro organiziranih mrež parazitov in jih preiskoval, če pa bo, v primeru uspešnosti, skregan z vsemi, ki jih je preiskoval, končal na zavodu za zaposlovanje, po možnosti s kakšno tožbo na sodišču? (Seveda, samo če bo delo pred tem opravljal dobro; odpoved delovnega razmerja bo dokaz tega.)

Vsekakor pa niti na daljši rok raziskovalni novinar ne more v tem slovenskem medijskem prostoru pričakovati, da bodo njegova razkritja kdaj sankcionirana, da bodo kdaj kaj štela. Zato se bo raziskovalni novinar vselej valjal v blatu s paraziti, ki jih pregon ne dosega in na svoji koži dobro okušal napade in moč populistično propagandne mašinerije politike, državnega gospodarstva in lobijev. Le mislimo si lahko, koliko slovenskih afer Watergate je že bilo skurjenih na papirju, ki so dosegli le deponijo odpadkov.

Prav tako je v slovenskem medijskem prostoru popolnoma sprejemljivo, da nova politična opcija ob prihodu na oblast pritisne na vse dele gospodarstva, tudi družbe, če je potrebno. A tokrat ostanimo zgolj pri medijih. Tako se zgodi, da nova oblast mediju preprosto pove, kateri novinar je resnično nemarno nespodoben in mora iti, ker ni korekten in objektiven, ker zavaja in manipulira. Za malo spodbude pri prepričevanju v tak predlog ali dogovor pa vselej pride prav sogovornika, zastopnika medija opozoriti, da boš zdaj ti postavljal vodstva mitološko velikega "sektorja" državnega, ali bolje – vladnega gospodarsta, ki reže večji del oglaševalskega kolača, nujnega za preživetje vsakega medija. Polovica gospodarstva, sploh pa večjih podjetij, je državnih oziroma vladnih, zato to ni hec. Tako se matira neposlušne. In kaj ostane? Izgubiti oglaševalce in poslati armado novinarjev na cesto? Tako se novinarji, ki so eksistencionalno ogroženi odločijo za pragmatizem. Poslušnost in ustrežljivost. Si predstavljate, kakšna bi bila usoda novinarja, ki bi na Dnevniku pisal o managerskem prevzemu DZS, ali pa, če bi na Delu pred leti prepoznal nujo prodaje Mercatorja? Seveda si: ker ste videli usodo štirih v preteklem letu. Jasno ni le, zakaj bi se normalen človek temu sploh izpostavljal.

Naj vas ne čudi, če mediji ne bodo želeli razkrivati kriminalnih ozadij, na katera ste morda kdaj že utemeljeno opozarjali, ali pa jih celo dokazali. Tudi to je praksa in posledica preživetvenega instinkta, cehovstva in parazitskih mrež. Takšne zgodbe bodo na tem portalu vselej zaželjene in dobrodošle. Če vam kdo zavrne objavo iz takšnih razlogov, se obrnite na nas, mi pa bomo zapisali še, kdo je zavrnil takšno objavo.

Prav tako velika težava slovenskega medijskega prostora je cenzura, ki po osamosvojitvi Slovenije teče na drugačen način – na ravni zaposlovanja. Zaposluje se namreč samo ideološko in interesno preverjen kader, ki je sprejemljiv. Ko gre za novinca, je pa dolgotrajna preizkusna doba in dresura nujna, saj le na tak način uredništvo ugotovi, če zares rabi novega sodelavca. Lažje je namreč ponavljati razpis do izbora "primernega", kot pa vselej cenzurirati in se izpostavljati morebitnim sitnostim. Zato ne bodite presenečeni, če najbolj udarne napade te vrste izvedejo kar uredniki sami. V tem primeru vsaj ni potrebno povečevati rizika z delegiranjem informacij. Ljudi, ki razpolagajo z informacijami je potrebno držat v šahu, da se ne bi spozabili. Zato jih niti ne sme, niti ne more biti preveč.

Šibkost oziroma deficit takšnega "primernega" in zaželenega novinarja se kaže v njegovi nerazgledanosti, v njegovem cenenem agitatorstvu, ki je posledica lastnega svetovnonazorskega prepričanja. Tudi v neutemeljenem in nesprejemljivem medijskem obračunavanju s posamezniki, ki jih novinar osebno sovraži, zaradi česarkoli pač. Če zaposluješ po kriterjih, ki ne predstavljajo kvalitete na prvem mestu, je to logična posledica. 

Zakaj Portal Plus

Portal Plus je nastal kot odgovor na porazne razmere slovenskega medijskega prostora. Nastal je kot odgovor na vse glasnejše kritike, da se v slovenskem medijskem prostoru le še agitira, popisuje izjave, dogodke, prepisuje sporočila za javnost, ali pa se celo načrtno zavaja, zaradi česar deluje kot propagandna mašinerija v rokah interesa lobijev in oblasti. Portal Plus je nastal tudi kot odgovor na medijsko kloako in praznino, ki so jo v raziskovalnem delu novinarstva po odhodu za seboj pustili novinarji, ki so se jim delodajalci odrekli zato, ker so bili predobri v svojem raziskovalnem delu, da bi premočne krivce pustili ravnodušne.

Namen Portala Plus je postati središče prodornih komentarjev in raziskovalnih prispevkov s področja politike, gospodarstva in družbenega dogajanja. V ta namen se bomo vselej trudili pridobivati tudi intervjuje kompetentnih sogovornikov. Portal Plus bo ob raziskovalnih temah, komentarjih in intervjujih prav tako izpostavljal tudi pomembne dogodke in prodorne izjave.

Spoštovani bralci, prepričani smo, da lahko z vašimi predlogi in pomočjo portal tudi izboljšamo. Če tudi sami veste za nepravilnosti ali nesmisle, o katerih je smiselno poročati nam lahko pišete. Obstajamo zato, da objavimo vsakršno relevantno, verodostojno in utemeljeno vsebino, kar je edini kriterij za objavo.