V državi se zadnje čase žal strateško ukrepa samo, ko nas v to prisilijo mednarodne obveznosti ali neizogibne okoliščine, ali pa se res kaj podre, dobesedno. Ne pozabimo, da se je država lotila obnove Planice šele, ko se je podrla stara Bloudkova velikanka. To je bila sramota brez primere. 

Medtem, ko vlade različnih barvnih odtenkov že desetletja trdijo, da so njihove prioritete zdravstvo, gospodarstvo, sociala, mladi, pravna država … dobivamo v praksi večinoma ideološke projekte: kozmetične ne-reforme, muzeje, spomenike, po novem še načrte za zdravo prehrano, politične pamflete brez realne vrednosti za državljane. Politika je očitno ugotovila, da je poleg medijev "porumenelo" tudi ljudstvo, volivci. Zato so realni projekti, ki dolgoročno rešujejo probleme povprečnega državljana, nepomembni. Za popularnost in medijsko izpostavljenost je potrebno le ustvarjati kratkoročni občutek, da se nekaj dela. Vzporedno pa poskrbeti za konstantno delitev na leve in desne, iz katere se napaja nesposobna, skorumpirana politična nomenklatura in z njo povezani medijski podaljški, ki obvladujejo večino javnega mnenja.

Volivci žal posledično ne kaznujejo politikov, ki lažejo, so nesposobni, koruptivni, fiktivno obljubljajo, da je npr. zdravstvo njihova glavna prioriteta. Naredijo nič, že desetletja. Ob tem deset tisoči nimajo družinskega zdravnika, ginekologa, pediatra. V gotovini, stiski plačujejo že plačane storitve, ki se jim mesečno obračunajo pri plači. Pogosto tudi zato, ker državna birokracija in z njo povezana politika ne znata sprostiti praznih kapacitet, ali poskrbeti za minimalne organizacijske, informacijske spremembe, ki bi aktivirale določene potenciale zdravstvenega sistema.

Politika se za kakšen dan PR-ovsko zgane, ko zadeva eskalira čez meje, kot je v primeru Zdravstvenega doma Ljubljana. Ko so ljudje na cesti brez zdravnika. Pa še takrat poskuša zaščititi "svoje", kot to počne župan Ljubljane s svojo "kolegico", direktorico. V upanju, da zadeva medijsko mine in bodo kmalu na jedilniku druge teme. Kot recimo spomenik ć izbrisanim, ki je tragikomedija, tema za poseben prispevek. Kot je pravna tragikomedija posiljena gradnja kanalizacije čez vodovarstveno območje in pretepanje državljanov, lastnikov zemljišč, ki temu nasprotujejo z demokratičnimi sredstvi upora.

Podobno je v sektorju transporta. Glavno letališče smo prodali tujcem, svoje letalske družbe nimamo, zafurali smo jo sami. Sedaj se sprašujemo, zakaj smo slabo povezani s svetom, plačujemo tujim letalskim družbam, da pristajajo v Sloveniji. Železnice smo recimo začeli obnavljati šele, ko so začele razpadati. Talec tega je tudi nesrečni drugi tir do Kopra. Gradnja tega se je začela šele, ko je bilo akutno jasno, da gorska železnica čez Črni kal ne more biti temelj razvoja Luke Koper. To smo sicer vedeli že desetletje ali več. Pa tudi za normalen potniški promet vožnja od Ljubljane do Kopra, ki traja tri ure in več, ni nič kaj spodobna, sodobna in turistično privlačna. Pri tem smo spet izumili toplo vodo. Najprej ustanovili nepotrebno posebno podjetje za slabih 30 kilometrov proge (za svoje "posebne" kadre, svetovalce in finančne obvode) in namesto dveh tirov v prvem koraku začeli graditi en "drugi" tir, ki ga bomo po nekaj letih dogradili z drugim "drugim" tirom. V posmeh racionalnosti v javnih financah in boju proti korupciji. Mediji so sicer trenutno večinoma tiho, ker ga trenutno gradijo "naši".

Podobno zapoznelo, reaktivno se ukrepa pri kakovosti okolja. Ko je nekaj zasvinjano do konca, začne država pod pritiskom javnosti ukrepati. Ne glede na visoko leteče strategije, načrte. Ko drek priplava sredi kopalne sezone na slovensko Obalo in zapre kopališča, se vsi čudijo, nekje tri do štiri dni, ko morski tok odnese smrad v Italijo in na odprto morje, gremo naprej. Vzporedno s tem pa promoviramo našo državo kot inovativno, zeleno, trajnostno … Blef, ki ga razkriva vsakdan življenja v Sloveniji. Promotorji naše države, ki večinoma niso preživeli dneva v gospodarstvu, ne razumejo, da je na dolgi rok promocijsko najslabša obljuba - lažna obljuba. Del tega je pokazal nedavni promocijski flop svetovnega nordijskega prvenstva v Planici.

"Promotorji naše države, ki večinoma niso preživeli dneva v gospodarstvu, ne razumejo, da je na dolgi rok promocijsko najslabša obljuba - lažna obljuba. Del tega je pokazal nedavni promocijski flop svetovnega nordijskega prvenstva v Planici."

Na krah šolstva čakamo podobno kot v zdravstvu. Precej jasno je, da učiteljev in učiteljic primanjkuje, da se starajo, da so tudi neustrezno pripravljeni na izzive sodobne družbe, nove mlade generacije. Reagirali bomo, ko bo počilo, prej ne. Zakaj pa? Politika bo raje tiščala glavo v pesek in "podkupovala" svoje sindikalne frende, da vzdržujejo privid stabilnosti. S tem je povezan tudi razstreljen sistem plač v javnem sektorju, ampak politika reagira samo, ko poči na enem koncu, zatem hiti krpati luknje na drugem, tretjem, četrtem … Da zdrži do volitev, potem pa vidimo, kako naprej. 

Enako zguljena tema so pokojnine, reforma pokojninskega sistema. Vsem je že desetletja jasno, da je naš pay-as-you-go sistem pri obstoječih prispevkih in trenutnem staranju prebivalstva nevzdržen, pokojnine pa posledično odvisne od trenutne politične volje in transferejev iz državnega proračuna. Verjetno to nekaterim ustreza, saj se lahko trkajo po prsih ob občasnih usklajevanjih, dodatkih, pri čemer je večina pozabila, da pokojnina ni socialni prispevek, ampak dohodek iz preteklega dela. Reagirajo, ko se občasno zgodi ljudstvo, levo, ali desno. Sistemskim rešitvam se izogibajo, niso popularne. Čakamo na naslednji pok. 

Podobno občasno popularna tema je oskrba starejših, ki je dobila precej pozornosti ob epidemiji Covid-19. Polna usta politikov, v praksi pa čakalne vrste za domove, ki se jih preskakuje s poznanstvi in vezami. Oskrba na domu je itak tema, ki ni popularna ali zanimiva. Terja preveč organizacije in resnega dela. Da o stroških oskrbe, ki presegajo povprečno mesečno pokojnino državljana, niti ne govorimo. Pa o paliativni oskrbi tudi ne. Nič ni aktualno, dokler nekaj ne poči, je medijsko sporno, ali pa so v to sramoto vpleteni sorodniki, politični botri vladajočih. Takrat zaženejo nekaj medijskih objav, novinarskih konferenc, zberemo nekaj zamaškov, donacij in spet gremo naprej. 

Enako sramotno, reaktivno, capljajoče država obravnava zagotovitev stabilnega vira vode za Slovensko Istro, kar je v osnovi tema nacionalnega pomena. Ko poleti nastopi suša, kar je zadnja leta konstanten pojav, se vsi napihujejo ob prezentaciji projektov, ki bodo rešili problem. Po prvem jesenskem dežju, ki napolni suha korita Rižane, pa zadeva ponavljajoče pada v pozabo. Bomo pač naslednje leto vodo spet vozili s cisternami in metali milijone evrov v zrak. Saj niso njihovi, ampak davkoplačevalski. Tudi gasilska letala kupujemo zatem, ko nam je zgorelo pol Krasa. Pred tem so bila nepotrebna, predraga, neupravičena. Pred tem je bila zadeva politično neatraktivna, nepomembna.

Podobno se obnašamo pri prilagajanju kmetijstva podnebnim spremembam, namakanja spet večinoma nimamo, ker postopki trajajo, pa okoljska zakonodaja je menda zapletena. Birokrati vladajo, berejo člene, vejice, vsebina je nepomembna. Raje kupujemo kumare, čebulo, krompir, paradajze iz Italije, Hrvaške, Nizozemske, česen s Kitajske …. Z redkimi izjemami, ki dokazujejo, da se lahko premakne tudi pri nas. 

Posebna tema je energetika. Kljub streznitvam, ki jih je prinesla ruska agresija na Ukrajino, spet čakamo, analiziramo, delamo nove in nove študije, usklajujemo, ustanavljamo posebne komisije …. Namesto hitre reakcije, gradnje novega bloka nuklearke v Krškem, ki bi dolgoročno pomenil samozadostnost Slovenije. 

Ampak zakaj bi se ubadali s problemi državljanov, gospodarstva, razvoja, ustvarjanjem dodane vrednosti, z inovacijami, drznimi idejami, tekmovanjem z drugimi državami, predvidevanjem prihodnosti, spodbujanjem inovativnosti ... Kot je pred dnevi na podelitvi nagrad gospodarstvenikom povedal aktualni predsednik vlade: če se vam zatakne v gospodarstvu, pojdite v javni sektor. Ne da bi izboljšali pogoje za tiste, ki "se jim zatakne" v gospodarstvu.

Sporočilo, ki ob novo opredeljenem obveznem štempljanju pri prihodu na delovno mesto pove vse o razvojni mentaliteti trenutne Slovenije.