V zadnjem letu se je povečala verjetnost, da se bo človeštvo uničilo zaradi enega samega osnovnega vzroka: ker ni sposobno spoštovati in upoštevati lastne največje pogruntavščine - zapisa univerzalnih demokratičnih vrednot. V zadnjem letu pač zato, ker je bilo do sedaj to nespoštovanje sicer bolj ali manj prisotno, a vseeno bolj omejeno na lokalne konflikte, predvsem pa brez grožnje z uporabo nuklearnega orožja. Zadnje leto je ta grožnja vse bolj prisotna.

Univerzalne demokratične vrednote je v zgodovini razvoja človeške civilizacije do določene mere uspelo zapisati mnogim pametnim in pomembnim osebam; Mojzesu, Sokratu in Platonu, pa Schillerju pa Goetheju, če preskočimo v razsvetljenstvo, Schillerju pa Goetheju, dokaj uspešen je bil tudi Thomas Jefferson, na katerega se precej naslanja najvažnejši zapis univerzalnih demokratičnih vrednot v Ustanovni listini OZN, sprejeti po koncu druge svetovne vojne. A človeštvu zaenkrat ni uspelo najti načina, kako spoštovati in kako v primeru nespoštovanja univerzalnih demokratičnih vrednot primerno sankcionirati kršitelja.

Človeško skupnost, njeno življenjsko silo oziroma t.i. primarni vzgon sestavljata dva dela – sila individualne ustvarjalnosti (po Nietzscheju bistvo živega, izkoristiti vse za svojo korist in osmislitev) in posebna sila, ki sicer vedno nastane iz individualne, tj. skupnosti, ki pa ni samo seštevek določenega števila individualnih sil, ampak njeno skupno silo uravnava in upravlja ena individualna sila. To pa je vodja, ki je lahko izvoljen ali pa "od Boga dan". Zaradi tega, ker se je življenjska sila človeštva razdelila v ta dva dela, preprosto povedano tako, da se je pojavila sila vodje skupine, je v resnici pripeljala do nadvlade človeštva vsej živi naravi. To dejstvo najbolj slikovito opisuje simbolni primer, ko je le formiranje skupine omogočilo preživetje človeštva. Začenši s peterico mož, ki so se vzeli skupaj, izbrali glavnega in le skupaj, pod strogim vodstvom tega vodje, premagali mamuta, da je bilo dovolj mesa za preživetje zime.

Razvoj je tekel in se utrdil predvsem na način, da vodja, predstavnik, monarh (ali kakorkoli je že imenovan) odloča v imenu manjše ali večje skupnosti, mesta ali države. In če sam sistem institucij znotraj posamezne skupnosti ni zgrajen tako, da učinkovito kontrolira katerega koli vodjo, na katerem koli nivoju, tudi najvišjem, lahko že sam primarni vzgon tega vodjo zapelje v avtoritarno odločanje (ne oziraje se na ostale individualne ustvarjalne sile v isti skupnosti) in le še korak naprej v avtokratsko (tj. brezprizivno) odločanje, kateremu smo sedaj priča marsikje po svetu.

Smo torej na točki razvoja celotne človeške skupnosti, kjer svobodni, individualni ustvarjalnosti zmanjkuje sape, vpliv vodje takšne ali drugačne skupnosti pa je vse večji. Še huje, približali smo se celo točki, ko je vodji omogočeno sprožiti popolno uničenje človeštva. Kako naj se ljudje ubranimo pred to očitno nevarnostjo? Za kakršen koli razvoj mora sicer obstajati sila vodje, odločevalca pri vsem, kar so problemi katere koli skupnosti, a istočasno mora obstajati individualna sila, ki zavezujoče kontrolira vodjo, odločevalca. Zato je važen odnos med oblastjo oziroma odločevalcem in državljanom, osnovno celico, silo individualne ustvarjalnosti. Mora biti v nekem ravnotežju, mora priti do kohabitacije, sobivanja obeh sil.

Zato je nujna bolj izpopolnjena definicija oziroma zapis tega odnosa med oblastjo in državljanom, ki aktivno kontrolira oblast v nekem novem dinamičnem ravnotežju, ki zahteva aktivnost obeh. Ta zapis odnosa med oblastjo (vodjo, odločevalcem) na eni strani in svobodnim državljanom na drugi, bi moral biti sprejet kot univerzalna demokratična vrednota. 

Ne more biti državljan, sprejemalec odločitev, samo pasiven. Ne more biti omejen samo na možnost izbire odločevalca na primer enkrat na štiri leta (kar je v primeru, če je odločevalec že prešel iz avtoritarnosti v avtokracijo, itak prepozno!), potem pa štiri leta le "tukaj čiči pa čaki". Posebej na današnji točki, ko se po vsem svetu nagibajo k prepričanju, da je važen samo odločevalec. In če je ta pridobil celo absolutno moč, tako da državljan sploh ne more izvajati kakršne koli kontrole, potem je nujno potrebna sila vzpostavitve ravnotežja obeh delov primarnega vzgona človeštva.

Z omenjenim zapisom, sprejetim kot univerzalna demokratična vrednota. Dodatno, posebej še zato, ker je tudi v t.i. demokratičnih državah očitno žw vse v rokah odločevalskih elit, njihovih PR-strokovnjakov, obvladovalcev javnega mnenja, manipulatorjev v brozgi državljanskega pišmevuhovstva, totalne pasivnosti. Še huje, v rokah organizatorjev različnih kvazi oblik združevanja državljanov, kjer vodijo igro samo nekakšni predstavniki oziroma organizatorji teh skupin, predvsem nevladnih organizacij (NVO), ki vzpodbujajo le individualno silo v smeri uličnih protestov ali žaljivk, sploh pa težijo k ironiziranja vsega in vseh, posebej tistih, ki še poskušajo in poskušamo kaj ukreniti za izboljšanje te norije.

Ti s(m)o deležni najbolj sproščenih ironizacij in celo psovk.