V tem trenutku je bil edini zares vidni učinek te odločitve srečanje na vrhu G20 v New Delhiju 2. marca, ko sta se srečala ameriški državni sekretar Anthony Blinken in njegov ruski kolega Sergej Lavrov. Šlo je za srečanje, ki naj bi ublažilo napetosti (escalate to de-escalate) oziroma prestrašilo nasprotnika. Glede na navedbe medijev naj bi bil Blinken tisti, ki je vztrajal na srečanju ena na ena, srečanju, ki je trajalo približno dvajset minut, bilo pa je prvo po ruski invaziji na Ukrajino.

Če je ameriška stran neuradno, prek nekega uradnika na zunanjem ministrstvu, izjavila, da sta se Blinken in Lavrov na srečanju posvetila tudi ponovnemu sodelovanju pri sporazumu Novi Start, je Lavrov vztrajal pri izjavah, skladnih z izjavami od začetka konflikta, ko je v nekaj tednih po invaziji na Ukrajino zahteval diplomatske pogovore o reorganizaciji evropskega varnostnega sistema. To je bil cilj, ki ga je neuspešno poskušala doseči evroatlantska diplomacija v mesecih pred invazijo. Polega tega je Lavrov ponovil obtožbe Kremlja in poudaril nezaupanje Rusije do Zahoda na energetskem področju. 

Okvir sporazuma Novi Start in varnostne posledice

Sporazum Novi Start zajema tri dokumente: osnovno besedilo, ki vključuje tudi klavzulo o umiku, protokol o pravicah in obveznostih, povezanih z dokumentom, ter tehnične priloge, ki obravnavajo podrobnosti. Vse tri dokumente so ratificirali parlamenti in veljajo že več kot 12 let. Kot je pojasnil Putin, je bila odločitev Rusije o prekinitvi sodelovanja, ne pa o umiku iz Novega Starta sprejeta, "ker ameriškim inšpektorjem ne želimo dovoliti obiska ruskih jedrskih območij, medtem ko Washington želi Moskvi zadati strateški poraz". Z vidika Kremlja gre ravno za strateško vprašanje, dogovor pa na nek način pomeni najočitnejšo točko soočenja z edino silo unipolarnega sveta, ki jo želi Putinova Rusija zrušiti. S tem namenom zaveznike išče tako v Indiji kot na Kitajskem, kjer je nedavno potekal vrh G20. Vizija, ki prikliče v spomin doktrino Primakova, nastalo v devetdesetih letih, potem postavljeno na stranski tir za desetletje ali več.

Sporazum je "nov", ker je naslednik sporazuma Start I, podpisanega 31. julija 1991 med Združenimi državami Amerike in tedanjo Sovjetsko zvezo. Omejuje količino orožja, ki ga lahko posamezna država ima. Sovjetska zveza je propadla pet mesecev po podpisu, sporazum je zato obveljal za Rusijo, Belorusijo, Kazahstan in Ukrajino, pri čemer so zadnje tri države popolnoma izničile svoje ofenzivno jedrsko orožje. Prvemu je sledil sporazum Start II, ki ni nikoli začel veljati, in Pogodba o zmanjšanju strateškega ofenzivnega orožja (SORT ali Strategic Offensive Reductions Treaty), podpisana leta 2002 v Moskvi, ki dejansko že pred nastankom na nek način določa temelje Novega Starta. Ta poleg novega, trideset odstotnega zmanjšanja strateškega jedrskega orožja, vzpostavlja tudi mehanizme preverjanja, ki niso vključene v prejšnje sporazume.

"Združene države in Rusija so vzpostavile nadzor, ki zagotavlja, da njihovih jedrskih izstrelkov ni mogoče uporabiti po naključju."

Novi Start (New Strategic Arms Reduction Treaty) o omejevanju količine jedrskega orožja - z omejitvijo 1550 jedrskih konic - je bil podpisan v Pragi 8. aprila 2010. Podpisala sta ga takratni ameriški predsednik Barack Obama in ruski predsednik Dmitrij Medvedev, in sicer v obdobju ponovne vzpostavitve odnosov (obdobje "reset"), kakor je bila takrat imenovana dvostranska politika odnosov med dvema glavnima jedrskima silama na svetu. Sporazum je začel veljati 5. februarja 2011, prvič je bil podaljšan za pet let februarja 2016, drugič pa februarja 2021, veljal naj bi do leta 2026.

Sporazum se nanaša na konice, nameščene na medcelinske balistične izstrelke (ICBM), na balistične izstrelke, izstreljene s podmornic (SLBM), in na število bombnikov, opremljenih z eno bojno konico. Količina naj bi se zmanjšala za 74 % glede na Start I in za 30 % glede na sporazum SORT, podpisan v Moskvi leta 2002. Predvidena je tudi omejitev 700 nosilnih raket, upoštevajoč izstrelke ICBM in SLBM, ter bombnike, ki lahko izstrelijo jedrske izstrelke. Gre za razpolovitev glede na Start I. Omejitev je bila najprej postavljena na 800, upoštevajoč tudi neusmerjene izstrelke. Za izstrelke ICBM in SLBM, ki niso namenjeni takojšnji uporabi, maksimalna količina ni predvidena, je pa predviden nadzor in nenehno obveščanje o tem, kje se nahajajo, kakor tudi inšpekcije, ki bi potrdile, da se ti ne bodo uporabili. Prav tako je predvideno obveščanje o strateškem orožju in o obratih, navedenih v dokumentu, pa še načini, kako omogočiti kontrole.

Združene države in Rusija so vzpostavile nadzor, ki zagotavlja, da njihovih jedrskih izstrelkov ni mogoče uporabiti po naključju. Ti izstrelki skupaj predstavljajo približno 90 % jedrskih bojnih konic na svetu. Strokovnjaki poudarjajo, da bo kljub temu, da se Rusija iz sporazuma uradno ni umaknila, zelo težko preveriti ključna določila tega. Preverjali bodo lahko le nacionalni strokovnjaki, zato bo zagotavljanje skladnosti težko. Po navedbah Washingtona sporazum ne določa omejitve za protiraketno obrambo, s čemer pa se Moskva ne strinja.

Zakaj Rusija prekinja sodelovanje?

V začetku februarja letos je Rusija dejala, da želi ohraniti sporazum, kljub temu, da po njenem mnenju ZDA izvajajo destruktivni pristop k nadzoru oboroževanja. Rusko zunanje ministrstvo je za prekinitev sodelovanja v Novemu Startu obtožilo ZDA, češ da Washington ne spoštuje določil sporazuma in poskuša ogroziti rusko nacionalno varnost. Tako Putin kot Lavrov sta poudarila, da mora "Washington pokazati politično voljo in si v dobri veri prizadevati za splošno deeskalacijo. Prepričani smo, da potencial sporazuma v smislu krepitve mednarodne varnosti in strateške stabilnosti še zdaleč ni izčrpan", je dejal Lavrov.

Moskva pravzaprav meni, da so se geopolitične razmere, na katerih je bil osnovan sporazum, spremenile, določila pa postala enostranska in dajejo prednost ZDA, ki naj bi tako našle način za kršenje lastnih centralnih omejitev števila jedrskih konic, ki bi jih lahko uporabile. Ruska objava je najverjetneje namenjena mednarodnemu občinstvu: medtem ko se Evropa in Združene države strinjajo o podpori Ukrajini in korakih, ki vodijo k pogajanjem, so države v drugih regijah glede omenjenih tem bolj razdeljene. Mogoče je trditi, da je prav to razlika, ki jo Putin poskuša izkoristiti. 

"Ruska ideja" in iskanje večpolarnega sveta

Z ruskega zornega kota je treba na to odločitev gledati v širšem kontekstu ruske izjemnosti, ruske države, ki ni niti Vzhod niti Zahod, lahko pa oba sveta združi s svojo posebno moralno in duhovno silo. Gre za idejo, ki se vedno znova pojavlja v ruski kulturi in jo Dostojevski imenuje "ruska ideja", Rusijo pa slika kot nihalo med Vzhodom in Zahodom, o njej pa je prvič pisal filozof Čadajev v svojih osmih Filozofskih pismih, napisanih v francoščini v sferi ruskih emigrantov. Čadajev je poudaril tudi, da je bila Rusija država izven univerzalnega zgodovinskega okvirja, kar je bilo aktualno tako pred dvesto leti kot tudi danes.

Če pogledamo zunanjo in varnostno politiko, ti od začetka 21. stoletja dobivata navdih od že omenjene doktrine Primakova, ki je ime dobila po Jevgeniju Primakovu, nekdanjemu predsedniku ruske vlade in zunanjemu ministru Ruske federacije. Gre za vizijo prihodnosti Rusije, izzivov in groženj, s katerimi se sooča, ter glavnih notranjih in zunanjih ciljev, za katere si mora prizadevati. Prvi od njih je multipolaren svet in vrnitev statusa velesile z lastnim območjem vpliva.

"Putin je svet spomnil na velikost in moč moskovskega jedrskega arzenala in pripomnil, da je pripravljen uporabiti vsa potrebna sredstva za obrambo 'ozemeljske celovitosti Rusije'."

Upoštevajoč to vizijo unipolaren svet pod ameriškim vodstvom ne le ni združljiv z ruskimi interesi, še več, je tudi bolj nestabilen, kot če bi svet vodilo več velesil, ko bi enega hegemona lahko omejili. Po teh navideznih medenih tednih z Zahodom po propadu Sovjetske zveze, med katerimi se je zgodil tudi ruski gospodarski vzpon, zahvaljujoč cenam surovin, ki jih je Rusija izvažala, se je Putin odločil za novo pot. Postati je želel nepogrešljiv igralec v multipolarnem svetovnem redu, pri čemer je želel zaščititi svoje interese povsod tam, kjer bi se sodelovanje z Zahodom izkazalo za nemogoče. Ta sprememba se je odvila nekako v času Putinovega govora na münchenski Varnostni konferenci leta 2007, le pet let po sporazumu iz Pratice di Mare, ki naj bi - vsaj teoretično - vzpostavili novo ravnovesje med zvezo NATO in Rusijo.

Glede na Primakovovo vizijo naj bi Rusija ustvarila strateško os s Kitajsko in Indijo, okrepila povezovanje z državami naslednicami sovjetskih republik, ki niso bile pod okriljem Zahoda, in preprečila nadaljnjo širitev zveze NATO. Medvladje Dmitrija Medvedjeva, ki je Novi start podpisal v prijateljski klimi, ki je takrat vladala med Rusijo in ZDA, je le začasno zadržalo izvajanje zgoraj omenjene vizije. Medvedjev, ki je trenutno podpredsednik Varnostnega sveta Ruske federacije, je danes med tistimi, ki od začetka vojne uporabljajo najbolj agresivno, skoraj apokaliptično retoriko, nastrojeno proti Zahodu. Postati neodvisen pol zahteva skoraj neomejene vire in veliko časa.

Putin išče poti do miru?

Strah pred jedrskim spopadom se je po invaziji na Ukrajino povečal. John Erath, starejši politični direktor Centra za nadzor orožja in neširjenje orožja (Center for Arms Control and Non-Proliferation), je v pogovoru za Washington Post 21. februarja dejal, da je poteza za prekinitev Novega Starta povsem simbolična, nenazadnje zato, ker Rusija nadzorov že prej ni dovolila. Erath meni, da je Putin s to izjavo želel pritisniti na ameriškega predsednika Josepha Bidna, da bi se ta približal Rusiji in končal vojno tako, da bi pogoje prenehanja vojne lahko določila Rusija, vojna pa bi se nato pod takšnimi pogoji tudi končala. Putin je svet spomnil na velikost in moč moskovskega arzenala in pripomnil, da je pripravljen uporabiti vsa potrebna sredstva za obrambo "ozemeljske celovitosti Rusije".

Konvencionalne sile tako ostajajo osrednje sile za prekinitev vojne, torej vrnitev miru. Na strateški ravni je ravnotežje terorja, t.i. vzajemno zagotovljeno uničenje (MAD ali Mutual Assured Destruction) med Združenimi državami Amerike in Rusijo urejeno s pogodbo New Start, podpisano leta 2010. Avtor meni, da je ruska odločitev povsem politična poteza, ki jo je mogoče zlahka spremeniti, če se spremenijo splošni politični odnosi, pa tudi po mnenju strokovnjakov bi bila vrnitev k izvajanju pogodbe preprosta. Težava je v tem, da na vidiku ni nobene spremembe političnih odnosov, "jedrski odnos" pa trenutno temelji na zaupanju glede vzajemnega obveščanja, seveda pa tudi na nepredvidljivem poteku vojne v Ukrajini.