Razkrivamo

Kako so ponižani Rusi zavrnili demokracijo in zakaj so Putina sprejeli kot odrešenika

Ruska invazija na Ukrajino ta hip predstavlja največji izziv za demokracijo po svetu. Prizadevanje Ukrajine, da ohrani svojo suverenost, je nekaj, kar bi morali podpirati demokrati po vsem svetu. Demokracija ni le sistem vladanja, ampak je tudi moralni sistem, in sicer v smislu odnosa do ljudi. Osnovna moralna predpostavka demokracije je ideja, da so vsi ljudje enakopravni. Iz ideje o enakopravnosti ljudi pa izhaja ideja o enakopravnosti narodov: načelo nacionalne suverenosti. Zato je Ukrajina danes frontna linija med demokracijo in avtoritarnimi režimi.

15.03.2023 21:30
Piše: Maksimiljan Fras
Ključne besede:   Rusija   demokracija   The Economist Intelligence Unit   Evropa   Zahod   Sovjetska zveza   Putin   Jelcin   kapitalizem   tranzicija   Jegor Gajdar   Ukrajina   šok terapija   Aleksej Balabanov   Brat   Kamil Galeev

Nobenega naroda na svetu ne moremo in ne smemo odpisati kot nezmožnega za demokracijo. Toda Rusi bodo morali svojo pot do demokracije najti sami.

Za demokracijo to niso dobri časi. Glede na zadnje poročilo The Economist Intelligence Unit (EIU) živi danes v demokraciji manj kot polovica sveta (vir). Pri EIU od leta 2006 pripravljajo t.i. indeks demokratičnosti, kjer na osnovi 60 izbranih kazalnikov, razvrščenih v pet kategorij, vsako leto ocenijo stanje demokracije v 167 državah sveta. Tako dobljene številčne ocene nato rangirajo, pri čemer države sveta dodatno razvrstijo v enega od štirih tipov političnega režima, in sicer: polna demokracija (full democracy), pomanjkljiva demokracija (flawed democracy), hibridni režim ter avtoritarni režim.

 

Zadnja leta je povprečna ocena demokratičnosti sveta v upadanju. Leta 2022 je v t.i. polnih demokracijah živelo le 8 % prebivalcev sveta, medtem ko jih je v t.i. pomanjkljivih demokracijah živelo nadaljnjih 37,3 %. Vsi ostali po svetu pa živijo bodisi v hibridnih ali avtoritarnih režimih. Na seznamu polnih demokracij prvih šest mest suvereno zasedajo države Severne Evrope – z izjemo Nove Zelandije na drugem mestu, takoj za Norveško. Tudi preostanek seznama polnih demokracij je zapolnjen pretežno z državami Zahodne Evrope. Ob njih pa so na seznamu še Kanada, Kostarika, Urugvaj, Čile, Mavricij, Avstralija, Japonska, Južna Koreja in Tajvan.

  

Zadnje tri omenjene države so na zemljevidu demokratičnega sveta v neposredni soseščini treh avtoritarnih režimov: Kitajske, Severne Koreje in Rusije. Zaradi nenehne nevarnosti, ki jo predstavlja možnost kitajske invazije na Tajvan, je ta regija že več let vroča točka v mednarodnih odnosih in demokratom po svetu krade spanec. Če bi se namreč Kitajska res odločila napasti Tajvan in bi takrat tej otoški državi priskočile na pomoč ZDA, bi lahko takšna vojna hitro eskalirala.

 

Največji izziv za demokracijo po svetu pa ta hip vsekakor predstavlja ruska invazija na Ukrajino.

 

 

 

"Rusija se je po indeksu demokratičnosti do leta 2010 uvrščala med hibridne režime, od leta 2011 naprej pa velja za avtoritarni režim."

 

  

Prizadevanje Ukrajine, da ohrani svojo suverenost, je nekaj, kar bi morali podpirati demokrati po vsem svetu. Demokracija ni le sistem vladanja, ampak je tudi moralni sistem, in sicer v smislu odnosa do ljudi. Osnovna moralna predpostavka demokracije je ideja, da so vsi ljudje enakopravni. Iz ideje o enakopravnosti ljudi pa izhaja ideja o enakopravnosti narodov: načelo nacionalne suverenosti. Zato je Ukrajina danes frontna linija med demokracijo in avtoritarnimi režimi.

 

 

Iz hibridne v avtoritarno državo

 

Demokracija je sama po sebi privlačna ideja in marsikdaj poskušajo tudi avtoritarni režimi veljati za demokratične. Tako lahko recimo besedo "demokratična" najdemo tudi v uradnih imenih držav, kot so Severna Koreja, Vzhodni Kongo ali pa Laos, ki se po indeksu demokratičnosti uvrščajo med deset najmanj demokratičnih držav na svetu. Nečastno zadnje mesto je v letu 2022 pripadlo Afganistanu.

 

 

 

"Rusija je postala država, ki krade otroke ukrajinskim staršem in jih v posebnih ustanovah sistematično prevzgaja. V poročilu, ki so ga pripravili na Univerzi Yale, je do februarja 2023 dokumentiranih vsaj 6.000 takšnih primerov."

 

 

 

Rusija se je po omenjenem indeksu demokratičnosti do leta 2010 uvrščala med hibridne režime, od leta 2011 naprej pa velja za avtoritarni režim. V letu 2022 je na indeksu demokratičnosti med vsemi državami sveta iz razumljivih razlogov doživela najbolj strmi padec. Ne samo, da je Kremelj v minulem letu sprožil invazijo na sosednjo suvereno državo, ampak je tudi doma zadušil vsako obliko nestrinjanja z vladajočim režimom in vlada s pomočjo represije. Rusija je med drugim postala država, kjer mladoletnikom, ki si upajo izraziti protivojno stališče, oblasti grozijo z odvzemom staršem in nastanitvijo v sirotišnici, njihove starše pa pretepajo in pošiljajo v zapor (vir).

 

Še več: Rusija je postala država, ki krade otroke ukrajinskim staršem in jih v posebnih ustanovah sistematično prevzgaja. V poročilu, ki so ga pripravili na Univerzi Yale, je do februarja 2023 dokumentiranih vsaj 6.000 takšnih primerov ukrajinskih otrok, starih od štirih mesecev do sedemnajst let, število primerov pa je najverjetneje še veliko višje (vir).

 

Tudi v tem primeru se primerjave z nacistično Nemčijo ponujajo kar same.

 

 

Zakaj Rusi niso sprejeli demokracije

  

Za Ruse se zdi, kot da za demokracijo, kot jo razume Zahod, ne kažejo kaj dosti zanimanja. Zakaj je temu tako? Najprej je treba izpostaviti, da imajo Rusi v svoji zgodovini z demokracijo zelo malo izkušenj. Stoletjem carizma je po bežnem demokratičnem trenutku leta 1917 sledilo dobrih sedem desetletij komunizma, tako da ko je v devetdesetih letih 20. stoletja Rusija prvič za nekaj časa sprejela demokracijo, ni imela za njo – za razliko od številnih drugih vzhodnoevropskih držav – nobene domače zgodovinske predloge.

 

 

 

"Prozahodni ruski ekonomist Jegor Gajdar je leta 1992 Jelcinu obljubil, da bo v zgolj 18 mesecih Rusijo preobrazil v kapitalistično družbo. Postal je premier, ki je čez noč odpravil ves nadzor nad cenami in pustil, da so se cene vsega začele regulirati same. To je bila najbolj skrajna oblika prostotržnega kapitalizma. Gajdar je imel za svetovalce skupino ameriških ekonomistov, ki so temu pravili 'šok terapija'."

 

 

 

To je bil čas Jelcinove Rusije, ki je sicer imela parlamentarne in predsedniške volitve, konkurenco med političnimi strankami in svobodne medije. Toda v spominu številnih Rusov je ta čas ostal zapisan kot izjemno travmatično obdobje. Takrat so namreč Rusi doživeli zelo kaotično tranzicijo iz revne in nesvobodne sovjetske družbe (pri čemer se večina niti ni zavedala, kako revni in nesvobodni so takrat bili) v družbo s pogosto brutalnim padcem življenjskega standarda, nepredvidljivim vsakdanom in neobvladljivim kriminalom. Prizadevanje, da bi po razpadu Sovjetske zveze čim prej postala država po vzoru zahodnih liberalnih demokracij, Rusiji ni šlo dobro od rok. Preprosto ni imela institucij, ki bi bile kos nenadni vpeljavi kapitalističnih tržnih mehanizmov. 

 

Ko je prozahodni ruski ekonomist Jegor Gajdar (1956–2009) leta 1992 Jelcinu obljubil, da bo v zgolj 18 mesecih Rusijo preobrazil v kapitalistično družbo, ga je ta postavil za predsednika vlade. Gajdar je bil prepričan, da je bilo plansko gospodarstvo neuspešno, ker je poskušalo nadzirati prav vse, zato je bil njegov prvi korak, da je čez noč odpravil ves nadzor nad cenami in pustil, da so se cene vsega začele regulirati same. To je bila najbolj skrajna oblika prostotržnega kapitalizma. Gajdar je imel za svetovalce skupino ameriških ekonomistov, ki so temu pravili "šok terapija". Z njo so ti hoteli predvsem zagotoviti, da bo socializem ostal zares in popolnoma pokopan. Toda učinek te "šok terapije" je Ruse dejansko šokiral: cene so čez noč poletele v nebo in ljudje si niso več mogli privoščiti niti nakupa hrane. Hiperinflacija pa je nenadoma izbrisala tudi vse njihove prihranke.

 

 

Tranzicija je pokopala sanje o svobodi

 

Naslednji korak "šok terapije" je bila razprodaja vsega, kar je imela v lasti komunistična država. Ljudi so želeli čez noč spremeniti v kapitaliste, zato so vsakemu Rusu dali bone, s katerimi naj bi si kupil delnice v podjetjih, ki so bila do takrat v državni lasti. Tako bi v novi demokraciji vsi Rusi, ki sicer niso imeli nobene izkušnje s kapitalizmom, nenadoma postali delničarji. Ker tako zastavljena "šok terapija2 ni ustrezala ruskim razmeram, je seveda povzročila katastrofo. Zahodne države so nato začele pošiljati v Rusijo pošiljke nujne pomoči v hrani, ljudje pa so bili neredko primorani na ulici razprodajati svoje imetje; prodajali so tudi bone za nakup delnic, ki so jih nato pokupili oligarhi, ki so v tem videli priložnost, da na ta način prevzamejo nadzor nad rusko industrijo.

 

Gajdar je tako v le nekaj tednih postal najbolj osovražen človek v Rusiji in Jelcin se ga je zaradi pritiska javnosti po nekaj mesecih sklenil znebiti kot predsednika vlade, toda "šok terapije" kot prostotržnega eksperimenta ni prekinil. Leta 1998 se je nato Rusija znašla na robu bankrota. Položaj je bil v tistih letih hujši kot v času velike gospodarske krize v tridesetih letih 20. stoletja. Med drugim je tudi smrtnost izjemno narasla: med leti 1991 in 1994 je recimo pričakovana življenjska doba moških v Rusiji upadla iz 64 na zgolj 58 let. Za ruskega moškega ni bilo (in še vedno ni) nenavadno, če se je preprosto zapil do smrti ali kako drugače končal svoje življenje. 

 

 

"Do konca devetdesetih let so se Rusi že distancirali od zahodne demokracije in prostega trga, nostalgija za starimi časi pa je bila velika. V takšnih razmerah so Rusi sprejeli Putina, ki jim je najprej obljubil red in varnost, kot odrešenika."

 

 

Razlog, zakaj so devetdeseta leta v ruskem kolektivnem spominu tako travmatična, je seveda večplasten. Tu je treba omeniti še rusko imperialno miselnost, ki ni nikoli izginila – ne po letu 1917 in ne po 1991. Po razpadu Sovjetske zveze so se Rusi počutili kolektivno ponižane: menili so, da so izgubili ozemlja, ki da jim zgodovinsko pripadajo, in status velesile, ki da jim prav tako zgodovinsko pripada. Zahodni triumfalizem po letu 1990 je bil za Ruse sploh zelo moteč, še posebej, ker so si od sprememb obetali predvsem zahodno blaginjo in svoboščine, prejeli pa so gospodarski zlom, množično brezposelnost, naraščajočo revščino, dohodkovno neenakost, razmah korupcije in organiziranega kriminala, propadanje javnih služb in demografsko katastrofo.

 

 

Putina je rodila ruska travma

 

Travmatično izkušnjo Rusije z demokracijo in tržnim kapitalizmom v devetdesetih letih 20. stoletja odlično predstavi sedemdelna dokumentarna serija Russia 1985-1999: TraumaZone — what it felt like to live through the collapse of communism and democracy, ki jo je za BBC pripravil angleški ustvarjalec dokumentarnih filmov Adam Curtis in so jo prvič predvajali oktobra 2022. Gre za pretresljiv filmski dokument, sestavljen iz stotin BBC-jevih arhivskih posnetkov, ki poskuša osvetliti življenje običajnih Rusov v obdobju od padca komunizma do vzpona diktature Vladimirja Putina.

 

K boljšemu razumevanju ruskih devetdesetih let pa lahko prispeva recimo tudi ogled ruskega filma Brat (1997). Gre za pri nas razmeroma neznano mafijsko kriminalno dramo režiserja in scenarista Alekseja Balabanova (1959–2013), ki je uspela dobro ujeti duh takratnega časa. Film Brat, ki upodablja kriminal, revščino, nezadovoljstvo ruske mladine in propadajoče družine v postsovjetskem Sankt Peterburgu, uživa v Rusiji kultni status.      

 

Do konca devetdesetih let so se mnogi Rusi že distancirali od zahodne demokracije in prostega trga, nostalgija za starimi časi pa je bila velika. Ko se je gospodarski položaj vse bolj slabšal, je Jelcin začel zavirati demokratični napredek in oblast koncentrirati v funkciji predsednika. Poleg tega je s svojo strpnostjo do korupcije in ekscentrično javno podobo pri ljudeh vzbujal cinizem do oblasti. V takšnih razmerah so Rusi sprejeli Putina, ki jim je najprej obljubil red in varnost, kot odrešenika. Tudi gospodarsko stanje se je pod Putinom hitro začelo izboljševati, in sicer na račun prihodkov od izvoza nafte in zemeljskega plina. Ko je Putin za stebre svojega režima uporabil etnonacionalizem, rusko pravoslavje in spoštovanje stalinizma, ni s tem naredil nič novega, temveč je zgolj uporabil tisto, kar je bilo v ruski družbi takrat že prisotno.

 

Leta 2000 je Aleksej Balabanov posnel nadaljevanje v Rusiji zelo priljubljenega filma Brat. Tudi film Brat 2, ki je sicer pri nas podobno neznan kot prvi del, odlično ujame duh časa na prelomu stoletja: Rusi so se takrat počutili ponižane, hkrati pa sta naraščala patriotizem in spoznanje, da tudi na Zahodu ni vse popolno. Dogajanje filma Brat 2 je postavljeno v Moskvo in v ZDA. Pomenljiv je izbor mafijskih nasprotnikov: medtem ko ima protagonist v prvem filmu opravka s čečensko mafijo, sta v drugem filmu na tapeti ukrajinska in ameriška mafija. Film občasno dobi nacionalistične in celo rasistične podtone, zaradi česar so leta 2015 v Ukrajini prepovedali vsako njegovo predvajanje. Zahodni filmoljubi, ki niso seznanjeni z izjemnim kulturnim vplivom tega filma v Rusiji, bi mu utegnili mimogrede nadeti oznako šund. Toda tatarski novinar Kamil Galeev opozarja, da je film Brat 2 v sodobni Rusiji tako zelo priljubljen, da je postal celo integralni del ruskega državnega kulta (vir).

 

 

2012

 

Ključni trenutek, ko je bila Rusija s strani EIU prepoznana kot avtoritarni režim, se je zgodil, ko je Putin oznanil, da se bo leta 2012 potegoval še za tretji predsedniški mandat. Takrat je Putin začel opuščati vsako pretvarjanje, da želi v Rusiji ohranjati demokratične norme. Od leta 2012 so bili tako za njegov režim značilni vse večja korupcija, krčenje svobode govora, ostro zatiranje političnih protestov in postopno dušenje demokracije. 

 

Sodobna Rusija je pod diktaturo Vladimirja Putina sicer daleč od demokracije. Vendar ne bi bilo umestno deterministično trditi, da Rusija ni zmožna za demokracijo. Zgodovina namreč ni neka imanentna sila, ki za vedno določa pot nekega naroda. Ljudi sicer res oblikuje njihova zgodovina, vendar pa lahko tudi sami vplivajo na svojo prihodnost. In isto je z narodi. Zato ne moremo in ne smemo nobenega naroda na svetu odpisati kot nezmožnega za demokracijo. Toda Rusi bodo morali svojo pot do demokracije najti sami.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
16
Iranska atomska bomba: V koliko dneh ali največ tednih bo Iran postal član jedrskega kluba?
10
22.03.2023 22:00
Ali se islamska republika, ki je že vrsto let zaradi svojega jedrskega programa tarča mednarodnih sankcij, lahko kmalu uvrsti v ... Več.
Piše: Uredništvo
Cyber-espionage and data theft by Chinese entities concerns Norway and the Netherlands
1
21.03.2023 07:00
Cyber-espionage is a long-time Chinese national priority aimed at strengthening its geopolitical position. The experts and ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Umik Rusije iz dogovora Novi Start: Med zadrževanjem in politično strategijo
9
14.03.2023 20:00
Vladimir Putin je v svojem govoru pred rusko zvezno skupščino 21. februarja napovedal, da bo Rusija začasno prekinila ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Money Trapping and China’s Military Espionage
6
09.03.2023 21:11
Chinese targeting of former military officials for military espionage is a significant concern for many nations. This type of ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Trgovanje z Rusijo v času sankcij: Tudi Slovenija pomaga Putinu financirati vojno ...
13
07.03.2023 22:06
Kakšni so trgovinski tokovi Slovenije z Rusijo od uvedbe sankcij, ki smo se jim pridružili tudi v Sloveniji? Pogledali smo ... Več.
Piše: Bine Kordež
United States leads global group announcing tech sanctions against China
15
02.03.2023 19:00
China cringes in anger as Japan and The Netherlands join the United States to control Chinas access to materials for ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Kako je ukrajinsko zdravstvo preživelo prvo leto vojne
11
01.03.2023 22:20
Minilo je prvo leto vojaških spopadov v Ukrajini. V javnosti se je zelo veliko govorilo o politiki, vojaških aktivnostih in ... Več.
Piše: Milan Krek
Italijanska zunanja politika na Balkanu: Od besed k dejanjem?
6
28.02.2023 20:02
Več Italije na Balkanu in pospeševanje procesa evropskega povezovanja regije. To so prednostne naloge italijanske vlade, kot sta ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Temna stran zelenega prehoda (2/2): Kako je Kitajska s pomočjo redkih kovin izzvala Zahod
17
25.02.2023 23:59
Pri oskrbi z redkimi kovinami je Zahod prepuščen na milost in nemilost Kitajski, ki je danes glavna proizvajalka mineralov, ki ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Politika Giorgie Meloni v Sredozemlju: Od četrte obale* do energetske varnosti?
12
21.02.2023 22:00
Dinamika nove rimske vlade v Sredozemlju ne kaže veliko vzporednic z obnovljeno postfašistično tradicijo, dotika pa se vseh ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Temna stran zelenega prehoda (1/2): Slon v sobi, ki ga nihče ne opazi
16
20.02.2023 19:00
Odločitev Evropskega parlamenta o propovedi izdelave avtomobilov z notranjim izgorevanjem po letu 2035 je na prvi pogled ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Space and near-space areas in high use of China for surveillance
9
16.02.2023 20:00
In the world of intelligence, China has tried every means to develop technologies to trick its rivals. While the US Navy was ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Ali je na obzorju konec rusko-ukrajinske vojne? Ta trenutek zagotovo še ne ...
20
13.02.2023 20:00
Ob bližajoči se prvi obletnici Putinove vojne proti Ukrajini, ki se je začela 24. februarja 2022 v zgodnjih jutranjih urah, je ... Več.
Piše: Uredništvo
Chinese Cellular Chips, Next Biggest Threat to the World
11
02.02.2023 22:00
Chinese cellular chips pose the greatest threat to the world, warns a report published recently by British diplomat Charles ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Izključitev Rusije iz sistema SWIFT je priložnost za Kitajsko in za internacionalizacijo juana
9
30.01.2023 23:00
Gospodarske sankcije, ki jih je zahodni blok naložil Rusiji, vedno bolj postajajo dvorezni meč. Njihov glavni namen je bil ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Manevrskega prostora za višje plače v Sloveniji na žalost takorekoč ni
15
29.01.2023 22:05
Zadnje mesece se v Sloveniji soočamo z vse večjimi pritiski za dvig plač. Temu je botrovala predvsem visoka rast cen, pa tudi ... Več.
Piše: Bine Kordež
Odgovor na vprašanje, kdo najbolj ogroža Rusijo, je enostaven: Rusija.
41
26.01.2023 20:12
Ruska paranoja, ki je značilna za avtoritarne režime, ne pojenjuje. V zadnjih tednih je več pomembnih kremeljskih politikov, ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Od kje cena 300 evrov za megavatno uro električne energije
16
19.01.2023 20:00
Oskrba z električno energijo in zlasti njena cena bodo tudi v letošnjem letu zaposlovali medije, politiko in porabnike. V ... Več.
Piše: Bine Kordež
China’s eyes on Antarctica through Argentina
22
18.01.2023 20:00
China has been getting closer to Argentina for multiple reasons, most of which could be summarized as a strategic interest in ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Dobavitelji v državnem zdravstvu zaradi preplačanih medicinskih pripomočkov letno zaslužijo vsaj 250 milijonov evrov!
11
15.01.2023 22:45
V Sloveniji je v središče zdravstvenega sistema postavljen izvajalec, bolnik pa je samo številka na zdravstveni kartici, ki ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Sovražnosti sovražnikov sovražnega govora
Denis Poniž
Ogledov: 3.027
02/
Kocka je padla, Putin tudi uradno prvi na seznamu iskanih vojnih zločincev!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.922
03/
Virtualna "strateškost" strateških svetov?
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.277
04/
Naj zdaj minister za zdravje pojasni, kako prejema plačilo za svoje delo v zasebnem zdravstvu
Milan Krek
Ogledov: 1.136
05/
Adijo, Afrika? Omahovanje Zahoda bo na stežaj odprlo vrata Kitajcem in Rusom
Andraž Šest
Ogledov: 1.308
06/
Iranska atomska bomba: V koliko dneh ali največ tednih bo Iran postal član jedrskega kluba?
Uredništvo
Ogledov: 902
07/
Dohodninska reforma: Obdavčitev zgolj nepremičnin, ne pa tudi drugega premoženja, ni niti poštena niti skladna z ustavo!
Ivan Simič
Ogledov: 605
08/
Človeštvo se bo uničilo, če ne bo spoštovalo univerzalnih demokratičnih vrednot
Miha Burger
Ogledov: 1.216
09/
Danijel Bešič Loredan je kot klovn, klovnu pa običajno opravičimo vse
Milan Krek
Ogledov: 1.918
10/
Cyber-espionage and data theft by Chinese entities concerns Norway and the Netherlands
Valerio Fabbri
Ogledov: 503