Kako bi bilo, če bi se jutri nenadoma zbudili v sistemu, kjer kritika oblasti pomeni zapor, izgubo sredstev za preživljanje ali celo smrt? Kako bi bilo živeti v laži, kjer je dovoljeno objaviti izključno eno resnico, ki jo propagira vladajoča klika, alternativna mnenja pa so razumljena kot izdaja države? Kako bi se počutili, če bi eden od vaših sorodnikov izginil, morda celo otrok, čez pol leta bi dobili le obvestilo o srčni kapi, navkljub ožganemu telesu in polomljenim kostem? Kako bi potekal vaš vsakdan, ko bi trepetali ob kavi s prijatelji v strahu, da ste morda po nesreči izdavili besedo, ki vas lahko stane prostosti ali življenja?

Takšnih je večina režimov izven svobodnih zahodnih ustavnih demokracij. Od, recimo jim prijaznejših, kot je Egipt, kjer te aretirajo tu in tam, pa do do sirskega, kjer te lahko žalitev predsednika Asada stane življenja. Ko rečem tu in tam, govorim o 75.000 političnih zapornikih in občasnih izginotjih.

Danes se bije boj za Bližnji vzhod in Afriko med ZDA, Rusijo in Kitajsko, medtem ko je Evropska unija nekoliko zaspala zaradi dolgotrajnega posipanja s pepelom, ker je nekoč prakticirala kolonializem. Priznajmo, evropske države so v Afriki počele grozovite stvari - od zasužnjevanja do genocida - in je prav, da te zločine priznajo, se zanje opravičijo, izplačajo odškodnine in poskrbijo, da do podobnih zločinov ne bo več prihajalo. Toda EU mora v Afriki odpreti novo poglavje. Pretekla dejanja ne morejo biti izgovor za umik evropskih držav iz Afrike. V besedi umik združujem politični, ekonomski, vojaški in energetski vpliv.

"Kar si Kitajska in Rusija resnično želita, je vpliv na Afriko in Bližnji vzhod. Pridobitev obeh regij pomeni vojaški in ekonomski vpliv, ki se bo počasi pretvoril v sistemski vpliv."

Danes poslušamo od Kitajske in Rusije, da nasprotujejo zahodni delitvi na svet enega vplivnega pola in da si želijo multipolarni svet. To drži, kajti multipolarni svet obstaja že dlje časa. Toda kje obstaja multipolarni svet? Zahod je še vedno na nasprotnem bregu od Kitajske in Rusije. Razlike so očitne, od koncepta ustavnih demokracij, svobode tiska, neodvisnega sodstva, svobode govora ... Zahod še vedno predstavlja svobodni svet, medtem ko Kitajska in Rusija predstavljata avtoritarnega, kjer ni prostora za odlike zahodnega sveta.

Multipolarni svet obstaja povsod razen na Zahodu, Kitajskem in Rusiji. Kar si Kitajska in Rusija resnično želita, je vpliv na Afriko in Bližnji vzhod. Pridobitev obeh regij pomeni vojaški in ekonomski vpliv, ki se bo počasi pretvoril v sistemski vpliv. Naj omenim dejstvo, da si mnogo prebivalcev Bližnjega vzhoda in Afrike želi zahodnega sistema in v nas vidi ideal, za katerega se je vredno boriti. Toda velikokrat imajo občutek, da se je Zahod vdal in umaknil.

Kitajska je v zadnjem desetletju posojala državam v Afriki, kar je del kitajske politike izvoza političnega in ekonomskega vpliva. Posojila so bila dana Mozambiku, Ugandi, Južni Afriki, Sudanu, Egiptu itd., projekti pa obsegajo od prometne infrastrukture do vladnih kreditov. Kitajska sicer ni pričakovala, da bo mnogo izplačil zapadlo, toda izgube so smiselne, ker si s posojili širi vpliv. V Ugandi so sprva želeli prevzeti nacionalno letališče v Kampali, saj Uganda ni mogla poplačati 200 milijonskega posojila (v dolarjih), vendar je negativna publiciteta poskrbela za preobrat ter Kitajsko odvrnila od konfiskacije. Kako bo sicer Kitajska požrla vse izgube, ki niso le v Afriki, ampak tudi v Karibskem otočju, še ne vemo, toda v tem trenutku prevladuje želja po vplivu, kajti kitajske vojaške sile še nimajo dovolj moči, da bi zasedle, recimo, Ugando.

Kaj pa Združene države? Predsednik Barack Obama je pred desetimi leti vodil politiko umika iz Bližnjega vzhoda in Severne Afrike ter popuščanja iranskemu jedrskemu programu. To je privedlo do brutalne vojne v Siriji, iranske sprožitve vojne v Jemnu, ruskega zasidranja v Siriji in Jemnu ter vzponu novih skrajnih islamističnih organizacij, z najbolj notorično Islamsko državo na čelu.

V tem času sta Kitajska in Rusija izkoristili prazen prostor. Zakaj? Zalivske države so bile od časa Roosevelta intimne zaveznice ZDA, toda Obamin umik je privedel do mlačnih reakcij ZDA pri vojni v Jemnu, nevarnosti Islamske države in Hezbolaha v Siriji ter iranski nevarnosti. Takrat je imela EU možnost zapolnitve praznega prostora, vendar se za to ni odločila. V prostor sta vstopili Kitajska in Rusija, ki si obupno želita vpliva v regiji. To lahko opazujemo danes, ko je Kitajska posredovala pri izboljšanju odnosov med Savdsko Arabijo in Iranom. Torej je prevzela vlogo, ki so jo doslej tipično opravljale ZDA in EU. 

Nikakor pa to ne pomeni, da je Kitajska prevzela regijo. Savdska Arabija je v začetku marca opravila uradni obisk v Ukrajini, kjer je dala podporo ukrajinskemu boju proti Rusiji in obljubila ne le denarno, ampak tudi politično pomoč, kar je nasprotno kitajski zunanji politiki. Živimo v času, kjer je svet, ki smo ga nekoč zapakirali v nerazviti ali butično avtoritarni svet, postal multipolaren in se več ne postavlja v vlogo arbitra med avtoritarnim Vzhodom in svobodnim Zahodom. Bližnji vzhod in Afrika zasledujeta svoj interes, ki je neodvisen od tradicionalnih ideoloških usmeritev, ki jih zastavljajo Zahod, Kitajska in Rusija. Želijo si razvoja, ki bi potekal neodvisno od ideoloških izumov 20. stoletja; želijo si razvoja, ki bo prinesel blaginjo, sledili pa bodo tistemu sistemu, ki jim bo to omogočil.

Zato se danes mnogim poraja vprašanje, zakaj se tradicionalni zavezniki zahodnega ali vzhodnega pola ne obnašajo več tako, kot so se nekoč? Sudan je bil takšen absolutni zaveznik Rusije, da ni niti dovolil odprtja ameriške ambasade. Rusija je v Sudanu načrtovala vplivno vojaško pristanišče, tudi za podmornice, kjer bi nadzorovala promet v Rdečem morju. Toda Sudan je v zadnjih dveh letih Rusiji praktično pokazal vrata, medtem ko so ZDA v Kartumu odprla veleposlaništvo. Savdska Arabija se dogovarja z Rusijo v sklopu OPEC+, ZDA investirajo v savdsko energetiko, Kitajci pa posredujejo med Savdsko Arabijo in Iranom. Egipt se je popolnoma obrnil k EU za nakup vojaške opreme, medtem ko je Rusija izpadla iz igre za prodajo ladij in letal. Egipt je namreč odpovedal nukup dodatnih suhojev za egiptovsko vojsko. Egipt je bil nazadnje tako povezan z Evropo za časa kraljevine.

"Afrika je naša soseda, s katero imamo tisočletne odnose - tako dobre kot slabe. Evropska unija mora izven razmišljanja, da je Afrika le nekakšen migrantski problem in kontinent, kamor vržemo nekaj evrov ob izbruhu bolezni." 

Rusija je veliko investirala v vojaški vpliv v Afriki in Bližnjem vzhodu, predvsem z aktivacijo skupine Wagner, ki opravlja ruske vojaške operacije. Sprva so bili zelo aktivni v Mozambiku, kjer se je njihov vpliv močno zmanjšal iz dveh razlogov. Prvi so relativno velike žrtve, ki jih je Wagner utrpel z islamisti, drugi pa nezadovoljstvo z okrutnostjo ruskih plačancev s strani vlade Mozambika. Podobno je bilo v Libiji, kjer je Rusija aktivirala Wagner že v začetku vojne in so bili sprva celo na isti strani z Egiptom, ki je kasneje začel podpirati durgega kandidata skupaj z Združenimi arabskimi emirati, Rusija pa je izgubila mnogo vpliva, kar je dobro, saj je uporabljala ilegalne migracije iz Podsaharske Afrike kot orožje proti Evropsku uniji.

Vladimir Putin je ogromno stavil na vpliv v Siriji, kjer je nastopil z uradno vojsko in se pridružil Asadu z najbolj brutalnim pobijanjem civilistov med sirsko državljansko vojno. Asada so popolnoma podprli pri uporabi kemičnega orožja, še huje, koordinate, ki so jih dali Združeni narodi za zaščito civilnih objektov, kot so bolnice, šole, vrtci, itd., so aktivno bombardirali z uničujočim rezultatom, ki je na koncu privedel sirske upornike na kolena, v Sirijo pa pripeljal Islamsko državo. Ne glede na brutalnost Asadu skupaj z Rusijo ni uspelo spraviti pod nadzor celotne države, saj jo del kontrolirajo Turki, Kurdi, uporniki in islamisti. Vsekakor pa je Putin dobil vnetega vazala Asada, ki mu rad izkazuje podporo v Moskvi. 

Rusija iz svojih dragih avatur ni pridobila dosti, ima relativno malo vpliva, največ pa se je obogatil Wagner z nadzorom nad afriškimi rudniki, kjer se prihodki merijo v stotinah milijonov. Največji uspeh ima Rusija v Centralnoafriški republiki in Čadu, kjer so lani inscenirali državni udar, vendar je to draga avantura, ki jih bo držala v trajnem boju z islamisti, šibki podpori vojaške diktature, medtem ko bodo pridobili relativno malo, ko govorimo regionalnem vplivu in finančnih prihodkih.

ZDA so pod predsednikom Bidenom bolj aktivno pristopile k vzpostavljanju odnosov z afriškimi državami. Lani so imeli ameriško-afriški vrh, kjer so na novo definirali odnose, ki v glavnem temeljijo na ekonomskih vzpodbudah, energiji in vojaškem sodelovanju, predvsem glede prostega blaga preko Rdečega morja. 

Američani so pristopili previdno in zaenkrat ne razdirajo odnosov, ki jih ima z afriškimi in bližnjevzhodnimi državami Kitajska. Primer je prosredovanje Kitajske med Savdsko Arabijo in Iranom, kjer je državni sekretar Blinken zasul Kitajsko s pohvalami. Zadnji dve leti sta pokazali še dejstvo, da so ZDA in Kitajska na isti valovni dolžini, ko gre za odstranitev ruskega vpliva v Afriki in na Bližnjem vzhodu.

Kje pa je Evropska unija? Priznajmo, da bi lahko storila več. EU je nekoliko bolj aktivna v zadnjem letu, ko ji je tekla v grlo voda zaradi pomanjkanja (ruskega) plina, ki ga je sicer uspešno nadomestila s severnoafriško dobavo. Toda napak je razmišljati, da bodo afriške države kar padle v objem EU. Evropejci moramo vzpostaviti sistem vpliva, kjer se bomo vrnili tako ekonomsko kot vojaško. V Egipt smo se vrnili vojaško, zdaj je čas, sa začnemo prevzemati ekonomski vpliv. Konec koncev je Afrika naša soseda, s katero imamo tisočletne odnose - tako dobre kot slabe. EU mora izven razmišljanja, da je Afrika le nekakšen migrantski problem in kontinent, kamor vržemo nekaj evrov ob izbruhu bolezni.

"Evropska unija naj pomaga Afriki pri ekonomskem opolnomočenju. Ne pozabimo, da je moderni ekonomski čudež Kitajske ustvaril Zahod, zato je pomembno, da afriški ekonomski čudež ne ustvarja Kitajska, ampak Evropa."

Afrika si želi razvoja in noče biti več le svetovni socialni problem. Zato so dali jasno vedeti na COP27, da je za njih nesprejemljiva ideologija ničelnih izpustov CO2, saj je hrbtenica razvoja poceni energija, Afrika pa se ne bo odpovedala ne razvoju ne energiji. Priznajmo, poceni energija je pomagala Zahodu in Kitajski, zakaj ne bi še Afriki? Afričani si želijo rasti BDP, zato je tudi jasen kompromis med COP27, kjer se bo EU znebila "umazane" industrije in jo izvozila v Afriko. Nikakor pa ne sme ostati na tem, da bosta industrijo v Afriki prevzela Kitajska in Rusija, EU pa bo se bo zadovoljila z manjšo rastjo gospodarstva. 

Če smo se že odločili za takšno usmeritev, potem si mora EU prizadevati, da so nove industrije v Afriki intimno povezane z EU, tako lastniško kot ekonomsko, medtem ko pomaga Afriki pri ekonomskem opolnomočenju. Ne pozabimo, da je moderni ekonomski čudež Kitajske ustvaril Zahod, zato je pomembno, da afriški ekonomski čudež ne ustvarja Kitajska, ampak Evropa.