V tem članku se ne ukvarjam s posameznim strateškim svetom in njegovo sestavo, učinkovitostjo, potrebnostjo, utemeljenostjo… To bo gotovo še tema prihodnosti, v kateri se glede na kadrovanje v te svete ni treba bati za atraktivne medijske in druge vsebine. Osnovna, organizacijska in pravna ideja strateškega sveta vlade temelji na podstati iskanja širšega, demokratičnega, družbenega konsenza o posameznih, ključnih razvojnih vprašanjih. Nekako po "Drnovškovo", bi rekli v s(p)odobni slovenski politični zgodovini.

Ti sveti naj bi bile združbe, svetovalne skupine nekakšnih nacionalnih "modrecev" z vseh vetrov, integracija nacionalnega, najboljšega, tudi presežnega znanja z nekega ključnega strateškega področja. Strateški svet naj bi odločevalce usmeril v delovanje države v najbolj učinkovito, usklajeno smer, če hočete tudi maksimalno nadstrankarsko. Ta naj bi presegala dnevne, porumenele, fanatizirane in potencirane politične delitve. 

V trenutni praksi se to novodobno "strateškovanje" ne zdi nič kaj "Drnovškovo", konsenzualno. Prej zelo drugače, tako drugače, da se ti strateški sveti trenutno pogosto spreminjajo v jedro novih delitev med državljani. So neke politične PR bombice za promocijo političnih idej določenih skupin, posameznikov, lobijev. Tudi precej neposrečen instrument plačevanja političnih vojščakov za politično podporo pred volitvami.

Poglejmo, kje je vsebinski "catch":

1. Najprej je pomembna sestava teh strateških svetov, t. i. svetov modrecev: Če sestava ne ustreza uravnoteženi politični in strokovni mavrici družbenega razpoloženja, so te združbe le politični organi obstoječe opcije, ki ne uživajo podpore širšega spektra volivcev. Ne izpolnjujejo osnovnega namena "strateškosti". Postanejo v osnovi - nestrateški.

2. Poleg pravne podlage o sami ustanovitvi, ki jo določa Zakon o vladi, je pomembna pravna podlaga delovanja za dotično področje, ki naj bi ga urejali, novodobno "naslavljali" strateški sveti: Če ni jasno, kaj strateški svet vlade "naslavlja", ureja, je podvržen subjektivni dnevni politizaciji, precej "nestrateški" interpretaciji posameznih vprašanj. Postane nasprotje samega sebe: namesto reševanja problemov, razpok v družbi, postane generator novih nejasnosti in potenciranja obstoječih konfliktov. Pri nekaterih trenutnih strateških svetih je to več kot očitno.

3. Strateški svet lahko postane tudi instrument prelaganja odgovornosti vlade na t.i. civilno družbo, celo instrument posredne promocije političnih agend za osebne prioritete posameznih članov vlade, morda celo predsednika vlade: V ustrezno povezanih medijih se to odraža kot navidezno predstavljanje "strokovnosti nad politiko", čeprav je t.i. strokovnost v posameznem strateškem svetu le nekritičen podaljšek trenutne vladajoče politike.

4. Vprašanje je tudi, kaj poplava strateških svetov pomeni za kredibilnost, status profesionalne državne uprave, ministrstev: Kakšna je sploh vloga ministrstev, različnih sektorjev, direktoratov, organov v sestavi itd., če jim usmeritve, celo zakonske temelje diktirajo ad hoc strateški sveti? Zakaj ne bi člane teh strateških svetov zaposlili v državni upravi, da bi bile stvari transparentne? Včasih so bili "strateški sveti" v bistvu delovne skupine, svetovalci posameznih ministrstev, ministrov, z jasno odgovornostjo, danes pa ljudje brez odgovornosti, ampak z veliko političnega medijskega vpliva. Za koga dejansko delajo, ni jasno. Morda je to tudi ključni namen vsega tega strateškovanja, gotovo pa se ne bo končalo dobro v korist državljanov.

5. Poseben izziv so kriteriji za izbiro članov v te strateške svete: Zaradi nejasnosti tega področja so to vsebinsko precej ozki, celo osebni politični organi. S tem ni sicer nič narobe, če bi jih tako tudi predstavili, ne pa, da se predstavljajo kot nadstrankarski "glas ljudstva", odmev širše civilne družbe. Dodaten demokratični problem, deficit, je to, da so domnevno neodvisni člani strateških svetov izkazani in dokazani politični agitatorji, nekateri zaposleni v prevladujočih medijih, pogosto pomembni generatorji javnega mnenja v smeri izključno ene politične opcije.

6. Ne nazadnje, člani teh strateških svetov predstavljajo različne, nenadzorovane, javnosti neznane osebne, ideološke, finančne … interese, ki niso podvrženi npr. nadzoru protikorupcijske komisije (KPK), njihovi delodajalci pa ne nadzoru Računskega sodišča: S tem, ko vsebinske, politične, zakonodajne rešitve oblikujejo subjekti brez sistemskega nadzora se ruši temelje demokratične ureditve in politično ter finančno moč dodatno delegira v sfero brez sistemskega demokratičnega nadzora.