Nezadovoljstvo nad odločanjem ustavnega sodišča, kritiziranje lika in dela posameznih sodnikov ter v zadnjem času tudi precej odkriti pozivi ustavnim sodnikom, naj hitreje odločajo v "občutljivih zadevah", niso od včeraj. Načeloma gre za različne oblike izražanja nestrinjanja, kar v demokratični in svobodni družbi ni prepovedano. Razlike se pojavijo v podrobnostih, kjer se običajno skriva hudič. Obstajajo namreč meje spodobnosti, ki jih zlasti predstavniki drugih dveh vej oblasti - tj. zakonodajne in izvršilne - ne morejo prestopiti brez sankcij. A tu smo znova pri tistem ciničnem Stalinovem vprašanju, koliko divizij ima Vatikan; ustavno sodišče je po hierarhiji in sistemu vrednot najvišja sodna instanca, njegove odločitve se spoštujejo. Amen.

Takšna je teorija. V družbi, ki jo že vse od začetka koronske epidemije pretresa nek globok nemir, za katerega bomo bržkone kmalu ugotovili, da ga niti imenovanje nove, svobodnjaške vlade ne bo pomirilo, ampak se bo ob prvi priložnosti spet sprostil v obliki uličnih protestov, državljanske nepokorščine in še česa hujšega, je namreč vsak člen v sistemu oblasti odgovoren za vzdrževanje krhkega ravnovesja med tremi vejami oblasti na eni ter javnostjo na drugi strani. Tisto, kar imenujemo sistem zavor in ravnovesij, t.i. checks and balances, v bistvu ni nič drugega kot spoštovanje ustavnih načel, delitve oblasti in "pravil igre". Ustavno sodišče je v zadnjem času le vrh lede gore nespoštovanja teh pravil, vendar pa so politični in medijski pritiski nanj dosegli alarmantno stopnjo silovitosti, kakršne na sodniki Beethovnovi v dobrih treh desetletjih svoje zgodovine bržkone še niso doživeli.

Drži, da je v konkretnem primeru vladajoča (leva) koalicija tista, ki že skoraj neposredno pritiska na ustavne sodnike, naj vendar čim prej odločijo v primeru novele Zakona o RTV Slovenija. Tistega zakona, zaradi katerega se je Golobova vlada ujela v lastno zanko (če bi pustili v veljavi "star" zakon, bi tako ali tako, predvsem pa mirno in zakonito zamenjali ves nacionalkih vodstveni in uredniški kader) in zdaj že skoraj histerično ponavlja, da bo konec sveta, če ustavni sodniki ne bodo nemudoma odločali o tej zadevi. Nemudoma je potrebno brati nekoliko med vrsticami, saj obenem pomeni tudi v ve-se-čigavo korist. To pa je tisti drugi, neslavni del slovenske politične kulture. Tokrat levica "pričakuje", da se bo ustavno sodišče "pravilno" odločilo. Če se ne bo, bo sledil medijski pogrom nad "desnim ustavnim sodiščem". Primitivizem, kakršnega že dolgo nismo videli. Morda nazadnje pred skoraj tridesetimi leti, ko je levica zganjala cirkus zaradi razvpite denacionalizacijske odločbe (vračanje "cerkvenih" gozdov v naravi) in večinskega volilnega sistema, zaradi katere je prišlo celo do manjše ustavne krize, saj zakonodajalec, kjer je imela večino leva sredina, ni želel uzakoniti večinskega volilnega sistema, čeprav mu je to zapovedalo ustavno sodišče ...

Toda roko na srce, tudi desnica je v preteklosti kdaj prav grdo poteptala pravno kulturo in spoštovanje načela delitve oblasti. Na prvi pogled sicer manj pogosto kot levica, a vseeno. Desničarji so skočili v nebo, ko je šlo, denimo, za odločbo o izbrisanih. Ko pa je ustavno sodišče razsodilo v prid Janši in ostalim v zadevi Patria, so brž obrnili ploščo in hvalili ustavne sodnike, kako so neodvisni in nepristranski - za razliko od vrhovnih sodnikov, recimo.

Vse to ni nič drugega kot relativiziranje vloge ustavnega sodišča, omadeževanje sistema zavor in ravnovesij ter poskus podrejanja tretje veje oblasti, od katere vladajoča politika, torej izvršilna oblast, pričakuje servilnost. Vedno in povsod gre za eno in isto vprašanje: ali so nosilci oblasti sposobni spoštovati načelo delitve oblasti. Ali se lahko vzdržijo prikritega ali celo neposrednega vmešavanja v delovanje najvišje sodne instance, kar je ustavno sodišče, nad katerim je, kot smo nekoč rekli, zgolj modro nebo (ali pa Bog, kakor vam je ljubše). Odgovor je nikalen. Ne morejo se, niso se sposobni, ker podzavestno vedo, da ne bo nobene sankcije proti njihovemu primitivnemu obnašanju.

Politiki, posebno tisti vladni, ki predstavljajo izvršno vejo oblasti, so tako ali tako v stalni skušnjavi, da bi nekaj "urejali". Da bi poskušali vplivati na razpoloženje ustavnih sodnikov in posledično tudi na njihovo odločanje, včasih celo na njihovo odločitev. Skušnjave so takorekoč univerzalne in nikakor niso povezane le s Slovenijo. Nedavni obisk evropske komisarke za vrednote in transparentnost Vere Jourove, ki je slučajno tudi podpredsednica Evropske komisije, v Sloveniji je razkril vso krhkost teh "zavor in ravnovesij" na evropski ravni. Nič boljši niso od nas. Jourova si je dovolila preveč, ko je obiskala Ustavno sodišče in se srečala z njegovim predsednikom Matejem Accettom. Njeno priseganje pred mediji, da nista govorila o primeru zakona o RTV Sloveniji, se je zdelo patetično, če pomislimo, kakšen škandal si je dovolila Čehinja, ki je - in to je res ironija brez primere! - zadolžena ravno za transparentnost na evropski ravni. A bodimo pošteni, za škandal, ki se v Franciji, Nemčiji ali Avstriji ne bi mogel zgoditi, ker Jourova dlje od vratarja na Ustavnem sodišču ne bi prišla, je zanj vsaj toliko kot Jourova kriv tudi Accetto sam, ki je evropsko komisarko lahkomiselno sprejel na obisk.

Tega se pač ne dela. Slovenci smo v odnosu do tujih političnih akterjev absolutno premehki in preveč uslužni. Kot da si nihče ne upa reči ne. To sicer ni problem le politične levice ali desnice, ampak takorekoč vseh naših funkcionarjev, ki - govorim v simbolnem jeziku - ob vsaki priložnosti pokleknejo pred tujcem. Accetto bi moral evropsko komisarko, ki je v Bruselj ni nihče izvolil, ampak je bila na položaj imenovana po politično-strankarsk poti, vljudno, a odločno zavrniti. Z njo se lahko zaradi mene sreča zasebno v slaščičarni hotela Slon, nikakor pa ne v svojstvu predsednika ustavnega sodišča. In še posebej zato ne, ker je bil njen obisk imanentno politične narave ter v kontekstu vladne "specialne operacije" glede nacionalne RTV hiše.

Kakopak bodo ustavni sodniki prej ko slej odločili tudi o usodi noveliranega zakona o nacionalni RTV hiši. In ko bodo odločili, bosta njihovo odločitev spoštovala tudi Robert in Asta, kajne? Četudi jima morda ne bo pogodu. Lepo bi bilo tudi to, če sodbe ustavnega sodišča v tem primeru (politiki) ne bi komentirali. Kajti nihče nas ne more prisiliti, da se strinjamo s tem, kar so odločili ustavni sodniki, vendar pa smo dolžni njegovo odločitev spoštovati.