Da se utegne dosedanje načelno politično soglasje glede nujnosti izgradnje drugega bloka Nuklearne elektrarne Krško (NEK) v mandatu vlade Roberta Goloba sesuti kot hiša iz kart, je včeraj razkril Jasmin Feratović. Morda je širši slovenski javnosti nekoliko manj znan, zato povejmo, da gre za sekretarja zunajparlamentarne stranke Pirati, mestnega svetnika v Ljubljani in tudi županskega kandidata Piratov. Feratović je sicer ekonomist po izobrazbi, vendar glede na reference precej dobro podučen na področju jedrske energije. Kot gost se je v imenu svoje stranke Piratov udeležil 6. seje državnozborske Komisije za nadzor javnih financ, ki je bila sklicana prav na temo NEK 2, njen posnetek pa je tudi javno dostopen (vir). Po seji je Feratović na svojem tviter profilu objavil daljšo nit, v kateri je zelo nazorno opisal dogajanje, ki ga je opisal kot "veliko razočaranje". Kaj točno je napisal, objavljamo v nadaljevanju in se mu ob tem tudi zahvaljujemo, da je javno razkril stvari, ki bi jih mainstream mediji bržkone spregledali ali pa celo zamolčali.

"Številni udeleženci, zlasti na strani koalicijskih strank in predstavnikov vlade, so izkazali veliko neznanje o energetiki, financiranju in gradnji jedrskih elektrarn, številni so tudi brezsramno ponavljali laži in zavajanja o jedrski energiji. Minister (mišljen je Bojan Kumer, ki je pristojen tudi za energetiko, op. uredn.) prav tako vztrajno navaja male modularne reaktorje (SMR) kot tehnologijo, ki bo v kratkem (bojda v dveh letih) nadomestila klasične jedrske reaktorje. Svojo nezainteresiranost za JEK-2 opravičuje z nišno tehnologijo, ki sploh še ni prestala testa ekonomičnosti. Trenutno je na trgu le en certificiran ponudnik SMR, to je NuScale. Vsi ostali so šele v konceptni fazi. Pred njimi so postopki pridobivanja dovoljenj regulatorjev, kar zahteva tudi po 2 milijona strani papirologije. Do razcveta SMR je še dolga pot.

Veliko razočaranje so bili tudi poslanci koalicije. Miroslav Gregorič, nekdanji predsednik Uprave za jedrsko varnost, je v svojem klasičnem fearmongeranju začel omenjati nevarnost vojn, pa Černobil, Fukušimo itd.. Izpostavil je vse primere dolgotrajne gradnje jedrskih elektrarn po Evropi, namerno pa je izpustil vse primere uspešno zgrajenih projektov, ter seveda priročno izpustil finančno krizo, nesrečo v Fukušimi in epidemijo, ki so vse zaznamovale jedrsko industrijo v zadnjih letih.

Sledila je Tamara Vonta (Gibanje Svoboda). Po njeno je jedrska industrija neodgovorna do lokalne skupnosti, saj bodo odpadki in elektrarna še dolgo časa problem. Kot bivši medijski delavec je izpostavila dejstvo, da je jedrska energija tabu, pa čeprav so jo ravno mediji naslikali kot tako.

Tu pa je še Milan Jakopovič (Levica). Poslanci Levice se očitno ne zaveda dejstva, da je Levica članica vlade in da ima zdaj škarje in platno v svojih rokah. JEK-2 je poskusil orisati kot nekakšen novi TEŠ-6 za katerega ne obstaja demokratični konsenz.

Sekretar stranke Pirati Jasmin Feratović: "Seja Komisije za nadzor javnih financ je bila razočaranje."

Poslanci državnega zbora ste, dovolj vas je, da že jutri skličete posvetovalni referendum o tej temi. Očitno pa je lažje nakladati o tem, kaj je demokratično in kaj ne, namesto da bi kaj konkretnega naredili. Skratka; vladne stranke in pristojno ministrstvo so skeptični do gradnje JEK-2. Prioriteta so samo OVE (obnovljivi viri energije, op. uredn.). Po nemškem, avstrijskem, belgijskem … vzoru zavračajo jedrsko tehnologijo in ji odrekajo mesto pri razogljičenju, kljub opozorilom stroke, da brez nje ne bo šlo."

Kaj so Pirati nehote razkrili

Uvodoma smo nakazali, da je bilo v slovenski politiki v zadnjem desetletju doseženo načelno soglasje okoli NEK 2 in v torek sta o tem med drugim govorila celo premierja Slovenije in Hrvaške na delovnem srečanju na Brdu pri Kranju. Slovenija tudi še vedno daje signale ameriški korporaciji Westinghouse, ki je zgradila krško nuklearko, da je resno zainteresirana za dograditev še enega reaktorja. Po naših informacijah, ki jih nismo mogli preveriti na slovenski strani, so bili doslej opravljeni celo neformalni pogovori glede kreditiranja projekta, ki naj bi bil težak najmanj 5 ali 6 milijard evrov.

Kaj oziroma kje se je torej ustavilo? Zakaj ni več interesa za dograditev NEK, ki bi Sloveniji zagotavljala energetsko neodvisnost? Naši viri blizu kabineta predsednika vlade dajejo rahlo nasprotujoče si informacije; po eni strani naj bi Golob kot "največji strokovnjak za energetiko med evropskimi premierji" še vedno verjel, da se splača zgraditi NEK 2, četudi bo investicija bržkone ena najdražjih v zgodovini države, primerljiva z izgradnjo avtocestnega križa in - jasno - gradnjo prvega bloka NEK v začetku sedemdesetih let 20. stoletja (torej še v času SFRJ, temeljni kamen je položil sam Josip Broz). Toda ne glede na to se na področju razpisov za začetek postopkov ne premakne nič. Niti o referendumu, ki bi se zaradi pomembnosti investicije skoraj spodobil, ni več slišati besede.

Energetski strokovnjaki se strinjajo: drugi reaktor v Krškem je nujen, če želimo pridobivati poceni energijo, v nasprotnem se lahko zadušimo v izpustih šaleških termoelektrarn ali pa uvažamo še večje količine drage energije. Tej drugi varianti, ki predpostavlja delovanje borze, naj bi bili naklonjeni vsi tisti strokovnjaki za energetiko, ki so na plačilni listi Gen-I ...

Govorjenje o obnovljivih virih energije (OVE), kar je v Evropski uniji po zaslugi Nemčije (sploh v času Angele Merkel) postala prava pravcata nova ideologija, je ruska vojna v Ukrajini pošteno demantirala. Redke so države, ki se lahko zanesejo zgolj na fotovoltaiko, vodo ali veter oziroma v najboljšem primeru na vse tri skupaj. Slovenska realnost je glede OVE še vedno skromna: dosegamo okoli 25 %, pri čemer smo si morali zaradi spoštovanja zavez (evropske direktive) že večkrat pomagati z uvozom obnovljive energije, sicer ne bi dosegli predpisanih standardov.

Ali je torej projekt NEK 2 dejansko padel v vodo? Zdi se povsem iracionalno, da del oblastne nomenklature razmišlja le o trgovanju z energijo in mahinacijah z obnovljivimi viri energije zaradi osebnih premoženjskih koristi, medtem ko pomemben del slovenske industrije, ki je življenjsko odvisen od cen energentov, že poldrugo leto preživlja najhujšo krizo v zadnjih tridesetih letih in se dobesedno bori za preživetje.

Kdo izmed njih bo prvi stopil korak naprej in povzdignil glas?