Tovariš Stalin je bil genij nad geniji, super genij, kakršni se lahko skotijo samo v ultra enoumnih časih, ki jim vladajo teror, strah, ovajanje in podobni prijemi. Dokaz njegove genialnosti je med drugim skrit v zanimivem dejstvu, da se je vsaka sovjetska znanstvena knjiga, natisnjena v tistem času, pričenjala z odstavkom o tem, kaj je tovariš Stalin rekel o tistem znanstvenem predmetu ali vprašanju. Seveda danes vemo, da večina tistih znanstvenih, a tudi leposlovnih knjig ni bila kaj prida znanstvenih in umetniških, a njihovi avtorji so dobro vedeli, da bodo knjigo zlahka natisnili, če bodo prvo stran svojega dela posvetili največjemu geniju med geniji. Če pa so ga omenili še nekajkrat med besedilom v knjigi, so imeli še toliko bolj zagotovljen uspeh, vsaj do naslednje čistke, tako ljubega opravila tudi tovarišice Aste Vrečko. Skratka, diktatorjem se je treba priklanjati, ali kot je umno spoznalo ljudstvo v Sovjetski zvezi: Če Stalin ukaže, pameten človek pleše kazačok.

Ker je stranka, pravzaprav obskurna strančica tovarišice Vrečko samo bleda senca mogočne boljševiške partije, seveda tovarišica Vrečko ne more zahtevati, da bi znanstvena dela imela uvod, ki bi naznanil, kaj o znanstvenem predmetu knjige misli vodja strančice, tovariš Luka Mesec. Ampak tovarišica Asta ima druge vzvode, s katerimi lahko pokaže in dokaže, da je njena moč, torej moč njene strančice, dovolj velika, da ukinja muzeje, jih združuje in, če ne bo vse šlo, kot si je zamislila, tudi razdružuje.

Lahko ukinja strokovne komisije kar z mailom, ki ga pošiljajo naslovnikom njeni podrejeni; tudi podpisani je bil med njimi. V oholi lažni zavesti, da je nekaj, lahko dela z ljudmi, ki so priznani mednarodni strokovnjaki, ki lahko pokažejo neskončno več kot ona, kot svinja z mehom, če mi je dovoljeno pod obokom sovražnega govora uporabiti to staro slovensko kmečko primero. Seveda lahko trdimo, da je demokratični sistem močno prizadet, ker dopušča, da so se vanj naselile anomalije tipa Asta Vrečko, Miha Kordiš ali Luka Mesec.

"Tovarišica Asta veliko da na svoj videz in dokazuje, da ima vsaka država svojo elito, samo slovenska elita ima svojo državo."

Nekoliko starejši državljani te države smo bili prepričani, da sta njihove duhovne očete in matere odnesla piš osamosvojitve in korenita sprememba političnega sistema, ki je v srednjo in vzhodno Evropo prinesla novega duha, nič več zatohlosti stalinistične strahovlade. Da bodo sinovi in vnuki, hčere in vnukinje samo nepomembna obstranskost, eksotične prikazni iz slabe literature. Pa smo se očitno motili: stalinizem v svoji "Levica varianti" je podoben najodpornejšim virusom, preživi ogenj in led, ždi skrit in čaka na pravšnji trenutek, da se začne veselo razmnoževati. Njegova spominska koda ostaja nepoškodovana in danes lahko vidimo, da udarno jedro te strančice, tovarišica Asta je njegov ključni člen, deluje kot bi delovalo, če bi tovariš Stalin in njegova tolpa vstali od mrtvih.

Ko bi Stalin slišal, kako tovarišica Asta uveljavlja temeljno pravilo komunističnega vladanja Kdor ni z nami, je zoper nas!, bi ji takoj podelil Red Lenina, morda bi celo premisli in odslovil z enosmerno vozovnico za Kolimo svojega zvestega pajdaša Andreja Ždanova, katerega ideje so strašile tudi pri nas tam od 1945 do 1955, pri nekaterih tovariših in tovarišicah tudi dlje. Da se tovarišica Asta ne more razmahniti, kot bi se očitno rada, je kriva pregovorna slovenska majhnost, ki ji ne dovoljuje, da bi lahko v popolnosti uresničila svoje marksistične kulturne ideje. Za to rabiš množice, šele potem ima peklenski ples svoj pravi učinek: nekaj milijonov pobiješ, nekaj milijonov izstradaš, nekaj milijonov spraviš v gulage, ostali pa so tiho kot miške in naredijo vse tako, kot ukaže vrhovna oblast.

Ker je tako, ker ima premalo "materiala", se tovarišica Asta et co. pač mora zadovoljiti s takimi rokohitrskimi potezami, verjetno do amena zafrustrirana, tako zelo, da niti ni sposobna uskladiti svojih izjav z izjavami tovariša predsednika vlade, ki govori eno, ona pa povsem nekaj drugega. Tovariš predsednik je izjavil, da so novi zakon o RTV, ko oblast spet bode naša ultra leva last, spisali levi nvojevski radikalci, tovarišica Asta pa nas je hotela prepričati, da so to storili na njenem ministrstvu resnice, oprostite kulture. Tudi drugače ima probleme z izražanjem, freudovski lapsusi se kaj vrstijo, je pa res, da tovarišica veliko da na svoj videz in dokazuje, da ima vsaka država svojo elito, samo slovenska elita ima svojo državo. Pepca Kardelj, ki se je tudi rada lepo oblačila, ki je zbirala in ljubila krzno ter svilo, bi bila nad njo navdušena, Lidija Šentjurc in Zdenka Kidrič malo manj, saj sta onidve izkazovali svojo revolucionarno zagnanost tudi z nemarnim oblačenjem. Ampak takoj se pojavi dilema: kako naj se oblači revolucionarna tovarišica Asta? V krzno in svilo ali v kaj ponošenega in nevpadljivega? Je bolj Pepca ali bolj Lidija & Zdenka?

"Bebčki odpadejo prvi, za njimi tisti, ki ne morejo dokazati absolutne lojalnosti, na koncu se pokoljejo še vsi ostali."

Tisto, kar pomirja in daje upanje, da bo norosti kmalu konec, je neizpodbitno dejstvo, da bo čas vladanja tovarišice Aste Vrečko na ministrstvu za kulturo krajši, kot si predstavlja sama in kot si predstavljajo njeni strankarski pajdaši. Ta vlada je podobna posadki piratske ladje: ko je plen naropan, se začnejo spopadi, komu bo več pripadlo in kdo je bolj zaslužen, da so postali tako močni in bogati. Bebčki odpadejo prvi, za njimi tisti, ki ne morejo dokazati absolutne lojalnosti, na koncu se pokoljejo še vsi ostali.

Žalostno pa je, da bo tako kot drugi ministri in ministrice, ki jih vodi tovariš Golob, v kratkem času svojega ministrovanja naredila dovolj in preveč škode s svojo enostransko nerazgledanostjo bolno maščevalnostjo in preferiranjem umetnosti korenčka in radiatorja, da o golih zadnjicah in sprednjicah sploh ne izgubljamo besed. Sicer pa se tovarišica prijateljsko druži z različnimi primerki ultra leve scene, ki kulturo razumejo in izvajajo kot pornografski šov, rada pa se tudi slika z "velikani zgodovine", kakršen je nekdanji jugoslovanski diktator. Če bi se dalo, bi verjetno njegove kipe imela kar doma, a so verjetno malo preveliki za hišno uporabo. Z eno besedo: več kot primerna je, da vlogo ideološko skrajno nestrpne tovarišice, ki je s svojimi somišljeniki ugrabila velik del slovenske kulture, še poglobi in nadgradi z novimi revolucionarnimi prijemi.

Na srečo samo del, kajti vsi, ki damo kaj na demokratične standarde, na pluralnost pogledov in kulturo dialoga, ki pojmujemo umetnost kot neideološko človekovo iskanje osebne in kolektivne identitete, se požvižgamo nanjo in njene bolne ideje. Da bo razumela, kaj hočem povedati, ker je njen besednjak specifično revolucionaren: Dol nam visi ona in njej podobni! Dol nam visi njena stranka in čreda njej podložnih "nevladnih" organizacij! Naj se zavedajo, da so v grozni manjšini, nepomembni izven meja njim tako ljubega Balkana, povsem neznani v velikem svetu, ki je edino merilo kulturnega uspeha in renomeja. Nikoli ne bo razumela standardov tistega kulturnega sveta, v katerega ne sodijo Severna Koreja, Ruska federacija, Venezuela, Kuba in Uganda.

Mogoče bi tovarišica Asta poskusila svojo poklicno srečo raje uresničiti v teh deželah, kot pa da posiljuje slovensko kulturo?

Mnenje avtorja ne odraža nujno mnenj ali stališč uredništva.