Pred skoraj natanko četrt stoletja, na velikonočno nedeljo, 12. aprila 1998, pet minut pred poldnevom, je Zgornje Posočje stresel močan potres, eden najmočnejših (5,6 stopnja po Richterju) na ozemlju Slovenije v 20. stoletju. Bil je tako močan, da so ga čutili še v devetih evropskih državah, poškodovanih ali uničenih pa je bilo preko 4000 zgradb. Na srečo ni umrl nihče.
Ob obletnici objavljamo kritični prispevek Siniše Germovška, ki je bil v prejšnjem desetletju župan in nekaj let tudi župan Bovca. Germovšek ki opozarja, da področja takšnih naravnih nesreč, kot je potres, v Sloveniji še vedno ne jemljemo dovolj resno, zato niso ustrezno zakonsko urejena. Naravne nesreče so, pravi Germovšek, v prvi vrsti posel, pa če nam je to všeč ali ne. Imamo določene vire za odpravo posledic, imamo kvalitetna pravila in nadzor. Država je jasno opredelila, kdo nosi breme stroškov v primerih takšnih naravnih nesreč: večinoma kar prizadeti prebivalci, kar pa ni razumljivo in še manj sprejemljivo. Nimamo torej ustrezne zakonodaje na področju odprave naravnih nesreč, finančnih virov sploh ne.
Zakaj je tako, zakaj ni interesa, da se v zakonodajo vgradijo praktične izkušnje, značilne za to področje? V prvi vrsti bi morali zagotoviti (1) hitrejše upravne postopke (sploh ko gre za obnovo objektov in gabariti ostajajo nespremenjeni), določiti bi morali (2) pomoč države (kdo je upravičen, obseg, ne gre le za finančna sredstva, pač pa tudi strokovno pomoč pri projektiranju itn.), (3) finančna sredstva (nepovratna, ugodni krediti ...), ob tem pa bi bila dobrodošla tudi posredna pomoč države (4) v obdobju najbolj intenzivne obnove (denimo odpis davkov za ta čas, premostitvena pomoč pri osebnih dohodkih ipd.).
Smiselno bi bilo, pravi Siniša Germovšek, da bi vse to področje rešili v krovnem zakonu, ki bi vključil tudi specifičnost takšne naravne nesreče, kakršna je močan potres, zlasti v kontekstu lokalnega okolja. Namesto tega smo v Sloveniji doslej za vsako naravno nesrečo sprejemali poseben zakon, ki je omogočal tudi mahinacije pri obnovi v korist posameznih gradbenih podjetij, kar je v praksi pomenilo bližnjico do različnih zlorab in celo korupcije ...
Četrt stoletja je že minilo, odkar je potres na velikonočno nedeljo, 12. aprila 1998, v pol minute spremenil podobo Posočja in življenje velikega števila prebivalcev. Ne glede na obseg naravne nesreče se pri odpravljanju posledic ponavlja značilen vzorec. V prvi fazi, recimo ji čustvena, poplavlja sočutje, tečejo potoki solz in dežujejo obljube, kako bo solidarnost neomejena in bo omogočila hitro in učinkovito pomoč in obnovo. Potem sledi druga, imenujmo jo birokratska faza, ko se, ker ni denarja, na vse možne načine zavlačuje in pridobiva na času, z vedno novimi idejami, katere ukrepe, pravila igre in papirje je potrebno doreči in vpeljati, preden pridejo na vrsto izvajalci. V tretji fazi pa nastopijo plenilci, ki olupijo v naravni nesreči prizadete do gole kože in jih pri tem ni prav nič sram.
Oglejmo si bistvene temelje takratne potresne obnove. Najprej bi spomnil na zloglasni S-projekt, pogruntavščine, ki ji ni para in pomeni obnovo poškodovanih in gradnjo nadomestnih objektov do tako imenovane podaljšane tretje gradbene faze, ki ji je bila dodana še dokončana fasada. Na zunaj je bila podoba brezhibna in zgledalo je, da je objekt dokončan in dejansko je bil v evidencah odkljukan kot takšen. V resnici pa ni bil uporaben, saj so bile znotraj objekta izvedene samo grobe instalacije in je bila fasada bolj pomembna kot vselitev. Za dokončanje objekta je bilo potrebno še 30-40 % sredstev, ki pa jih številni oškodovanci niso imeli, saj so vse porabili za S-projekt in so še dolga leta životarili v začasnih namestitvah. Cilj potresne obnove ni bil vselitev vseh, ki so ostali brez strehe nad glavo, ampak statična obnova objektov in to pod zastavo solidarnosti!
Knez Potemkin bi bil skrajno ponosen na tako pokvarjene in prevarantske sledilce!
Skrajno nekorektna je bila finančna konstrukcija, ki so jo razdelili na tretjine: tretjina nepovratna sredstva, tretjina lastna sredstva in tretjina ugodni kredit, kakor da oboje, lastna sredstva in kredit, nista bila breme oškodovanca. Tretjino nepovratnih sredstev so dosegli le tisti z manjšo škodo na objektih, vsi ostali pa so nevračljivi delež krepko preplačali s kreditom, ki je bil vse prej kot ugoden, saj se je s časovnim moratorijem, v katerem so tekle obresti, glavnica krepko povečala. V resnici je bila povprečna obremenitev oškodovancev več kot tričetrtinska, predlagana fiksna obrestna mera pa je bila dosledno zavrnjena.
Sprevržen je bil tudi status investitorja. Lastniki poškodovanih objektov kot formalni investitorji so v celoti odgovarjali za vse pogodbene obveznosti, čeprav je odločitve sprejemala Državna tehnična pisarna (DTP). Lastniki kot investitorji niso imeli nobenega vpliva na način obnove, izbor projektanta in izvajalca, podivjane cene, roke plačil itn.. Montažna gradnja je bila po prvem potresu strogo prepovedana, saj je pri obnovi preperelih kamnitih zidov težko ali nemogoče dokazati goljufijo oziroma krajo. Šest let pozneje, po drugem potresu (2004), ko so morali porušiti več kot poldrugo stotino objektov, obnovljenih na ukazan način, pa je bila montažna gradnja edina možna. Nadzor gradnje ni bil neodvisen, saj je bil na plačilni listi DTP, zato je deloval v njenem interesu in ne v korist investitorja. Skratka, investitor je moral sprejeti, kar so jim vsilili v DTP, saj se obnova ni začela, dokler ni podpisal predloženih dokumentov.
Model takšne potresne obnove so naši strokovnjaki bombastično in prevzetno oglaševali kot najboljši možen in ga ponujali Evropi in svetu. Julijski potres leta 2004 pa je nastavil ogledalo in pokazal vso bedo in žalost, ki je doletela prizadete v potresu. Kljub temu so hoteli obnovo nadaljevati na enak način in so lažno prikazovali, da je bila zelo uspešna, saj v potresu ni bilo nobene žrtve. Ponovno naj bi izvedli samo statično obnovo objektov, vendar sem kot poslanec v Državnem zboru dosegel, da je bil sprejet amandma, da se ponovno porušene objekte obnovi do vselitve. Žal pa to ni uspelo preprečiti zaplembo zavarovalnine, čeprav je Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora nedvoumno opozorila, da je člen zakona nezakonit in neustaven, saj poseg v pravno razmerje med fizično osebo in zavarovalnico ni dopusten, še posebej ne za nazaj (prepoved retroaktivnosti)! Tega so se avtorji zaslužkarske obnove še kako zavedali, vendar so problem rešili zelo elegantno. V kolikor ni bilo podpisano pooblastilo, da DTP lahko pridobi podatke od zavarovalnice, ni bilo obnove. Preprosto, da bolj ne more biti!
Toda čas naredi svoje in doslej nihče ni odgovarjal za nepravilnosti in krajo. Vse je utonilo v pozabo in danes smo strašansko ponosni na potresno obnovo. Čas je bila karta, na kateri so ideologi nepoštene obnove gradili svojo zmago. Dobro plačana ljubljanska PR-agencija Pristop ni obveščala oškodovance in javnost o bistvu in postopkih potresne obnove, pač pa je preprečevala opozorila na njeno škodljivost in nevtralizirala vse, ki so pogumno izpostavili napake in stranpoti.
Sem sodi tudi moja osebna izkušnja.
Za naivnost, da je vsaj v hudi naravni nesreči skupni in edini cilj pomoč v njej prizadetim, sem plačal visoka cena, saj se je življenje meni in moji družini čez noč postavilo na glavo. Zakaj je do tega prišlo, mi še danes ni povsem jasno, lahko pa ozadje razberemo in razumemo iz naslovnice v nekem mediju:
"Župan nima prijazne besede za državo!"
Z neprijaznostjo so bila mišljena preverljiva dejstva o zgrešeni in krivični potresni obnovi, ki sem jih predstavil na zboru občanov in moje nestrinjanje ni bilo namenjeno državi, ampak državnim uradnikom, ki so nas lokalce večkrat prepeljali žejne čez vodo; bilo je očitno, da sistematično in na vse pretege zavračajo vse predloge in pobude v prid oškodovancem.
Sledila je popolnoma neutemeljena obtožba, da sem "kot župan kradel potresnikom", čeprav so kriminalisti na podlagi prisluškovanja vedeli in tudi večkrat poudarili, da nisem ukradel niti tolarja, vendar naj bi moj podpis drugim omogočil pridobitev velike premoženjske koristi. Vetra v jadra brezobzirne gonje je dodala tedanja vrhovna državna tožilka Zdenka Cerar z izjavo na nacionalni televiziji, češ da bom moral dokazati, kaj sem vedel v času podpisovanja listin. Višek cinizma je, da tega ni bilo dolžno dokazati tožilstvo in da sem po njihovem pritlehnem kostruktu zavestno drugim omogočil krajo in od tega nisem imel nič, edino osramotil sem sebe in družino ter zapravil svojo prihodnost, kakor da bi bil popoln idiot.
Tako sem kot tretjeobtoženi, ki ni ukradel niti tolarja, za dolgo let postal negativna medijska zvezda potresene afere.
V preiskavi je tudi surovi kriminalist moja ravananja opredelil kot nevestno delo v službi, vendar jih je kolegij policijske uprave v Novi Gorici oziroma njihov vodja prekvalificiral v naklepna dejanja, kar me je spravilo na zatožno klop. Tožilka je zgolj prepisala izmišljene in zlonamerne trditve iz preiskave, po osmih letih pa je v umiku obtožnice zapisala, "da razen besed prvobtoženega, drugih dokazov ni bilo". Pa ja ni tega ugotovila šele po tolikih letih, saj nobenih dokazov ves ta čas ni bilo?! Kljub temu je bila brez dokazanega naklepa zoper mene vložena obtožnica in osem let je trajala mučna in travmatična sodna farsa, podel linč, običajen za neke druge čase, ki je dosegel svoj cilj, da sem bil ob županski in poslanski mandat!
Epilog razvpite afere pa je bil resnično neverjeten in enkraten! Roka pravice ni dosegla lopovov, češ da kraje potresnega denarja ni bilo mogoče dokazati! Na višjo sodno instanco sem dvakrat vložil ovadbo s tehtnimi dokazi, da je bila kraja veliko večja, kot je bilo ugotovljeno v preiskavi! Obakrat so zadevo vrnili na prvo stopnjo, ki svoje odločitve, pričakovano, ni spremenila. Dokazi, ki sem jih predložil sodišču, da so bili v krajo potresnega denarja vpleteni visoki državni uradniki in funkcionarji, so imeli takšno težo, da so me rešili pred večletno zaporno kaznijo, saj so me že na začetku afere dobri poznavalci sodstva opozorili, da je sodba že spisana in znana. Istočasno pa dokazi niso bili zadostni, da bi v zaporu končali poimensko znani storilci resnično velike kraje potresnega denarja.
Žal nikoli ne bomo izvedeli, koliko je bilo ukradeno. Odveč je tudi vprašanje, kaj si mislim o našem sodstvu. Četrt stoletja od potresa v Posočju je resda mimo, vendar nekaterih zlorab ne moremo in ne smemo nikoli pozabiti.
Siniša Germovšek je nekdanji poslanec in župan Bovca. Mnenje avtorja ne odraža nujno mnenja uredništva portala+.