Če je bil namen zmage nad Kijevom preprečiti širitev Severnoatlantskega zavezništva (NATO) in povečanje obsega meja, ki jih je treba nadzorovati, potem številke govorijo same zase: 24. februarja 2022 je morala Rusija nadzorovati 1198 kilometrov meje, 3. aprila 2023 – torej z vstopom Finske v NATO – pa jih je bilo dodanih še 1335, kar skupaj pomeni kar 2533 kilometrov meje. Gre za ogromno številko, ki vojaškim strategom ne pusti spati. Tudi tisti, katerih znanje o poteku vojne je osnovano na kakšni prijateljski partiji Rizika, ve, da na samem začetku ni pametno postavljati vseh barvnih tankov na vsa različna ozemlja, saj jih izgubljaš drugega za drugim. Finska odločitev za NATO v luči čakanja umika turškega veta za Švedsko, ki od Napoleonovih časov ni sodelovala v nobenem spopadu in je do hladne vojne – ter vključno z njo – delovala po načelu nevtralnosti, je še en dokaj predvidljiv korak v globalnem prerazporejanju sil po razpadu Sovjetske zveze.

Natova zaščita je nujna – za nekatere države celo ključna – kot odvračilni ukrep proti ruskemu revanšizmu, ki se je v preteklosti manifestiral kot carski in kasneje boljševiški imperij, zdaj pa je ponovno vzplamenel v obliki Putinovega nacionalizma in močno posegel v države, ki jih šteje v svojo interesno sfero: Gruzijo, Armenijo, Azerbajdžan in nazadnje, z uničujočo silo, tudi v Ukrajino. Na popolno katastrofo sovjetskega vojaškega aparata je Putin odgovoril z odličnimi ukrepi, namenjenimi temu, da bi Rusija spet postala velesila. V obdobju po letu 1989 so sovjetski vojaki prodajali vse, od uniform do kalašnikovk, kar je povzročilo razmah bolšjih trgov in črnega trga z orožjem. Mornarji so živeli v podmornicah, ki jih niso napadali hudobni Američani, temveč rja, letalci pa so na svojih lovcih švigali na Zahod ter si kruh služili v t.i. zračnih spektaklih, kjer so s Suhoji prikazovali manever Pugačovove kobre.

Kagebejevsko izobražen kremeljskih vladar je takoj naročil izdelavo modernejših uniform, da bi tako zagotovil ponos do pripadnosti, sočasno pa je spodbudil tudi vojno industrijo. Šlo je za ponovno kazanje mišic in utrjevanje ruskega nacionalnega duha. Vsak korak v tej smeri je bil opozorilni znak narodom, majhnim in velikim, ki so se otresli tega jarma in se bali – kljub temu, da jim zahodnjaki niso ravno preveč verjeli –, da medved lahko vstane in ugrizne.

Za baltske države ni bilo alternative zvezi NATO, saj zgodovina uči, da je bil za osvojitev dragocenega teritorija dovolj samo trenutek, kot se je zgodilo leta 1940. Poljska, ki je poleti 1939 zaupala Franciji in Angliji (in vemo, kako se je to zaupanje končalo), se je oprla na Evropo, pa tudi onkraj Atlantika, utrdila je namreč dober odnos z Washingtonom. Na Češkem, Slovaškem in Madžarskem spomin na 1956 in 1968 še vedno boli. Zdi se, da Bolgarija in Romunija ne želita znova postati satelita Moskve. Finska se je ruskega jarma otresla leta 1917, v zmedi po revoluciji in se iz Velike vojvodine razvila v neodvisno republiko. Stalin je na finske upornike čakal tik ob meji in je decembra 1939, ko si je v dogovoru s Hitlerjem prisvojil polovico Poljske, napadel to skandinavsko državo. Finska se je junaško upirala, pri čemer so jo občudovale mnoge države, a ji kljub temu premalo vojaško pomagale.

Finska je poraz plačala z nekaj ozemeljskimi izgubami, ki so Sovjete drago stale, saj so v bitkah izgubili ogromno vojakov. Kasneje, leta 1941, je Sovjetska zveza to poskušala nadoknaditi s tako imenovano "nadaljevalno vojno", ko se je borila skupaj z Nemci, vseeno pa ji je to uspelo le v omejenem obsegu na ozemljih, ki jih je priključila, do leta 1944. Moskovski mirovni pogoji so nevtralizirali neupogljivo Finsko z obremenjujočimi klavzulami, ki so omogočale formalno neodvisnost pod nadzorom Rdeče armade, čeprav od daleč.

V tretjem tisočletju se je spremenilo vse, raznolika "finlandizacija" je propadla, vojna v Ukrajini pa pušča odprt samo scenarij z enim samim zaključkom. Zveza NATO je število članic povečala na 31 in s tem še okrepila občutek Rusije o obkoljevanju; Rusija ima z zaključevanjem konflikta v Ukrajini ogromne težave, na bojišču zmaguje, politično pa ni sposobna preoblikovanja.

Finska premierka Sanna Marin, ki je bila vodja politične kampanje vstopa v NATO, je bila na volitvah poražena kljub dejstvu, da se skoraj vsi Finci o vstopu v NATO strinjajo z njo. No, dragi moji, to je demokracija. Winston Churchill je po zmagi v drugi svetovni vojni izgubil volitve.

V Kremlju pa o demokraciji mislijo povsem drugače.